Moja pot

Sedaj, ko je moja kolegica s faksa diplomirala, se mi zdi moja diploma še bližje koncu. Vendar ne vem, ali sem pripravljena nanjo. Ali sem pripravljena na nov list v življenju in ali sem pripravljena na vse obveznosti, ki jih pridobiš, ko nisi več študent? V tem trenutku lahko trdim, da so študentska leta res najlepša. Čeprav bi se lahko hitro vrnila v svoja otroška leta, tam nekje do vrtca, pa bi se z veseljem vrnila tudi 4 leta nazaj. Kljub naporom, slabim dnevom in določenim težavam, je bilo lepo. Potem pa si vržen v svet odraslih, svet s svojimi pravili, svet poln papirjev in dokazil, svet v katerem je potrebno najti svoje mesto in svet, ki ti tega ne omogoča vedno. Sicer imam še dobre pol leta do tega, da se začnem resno obremenjevati s tem, da ne bom več študentka, pa vseeno že resno razmišljam, kaj vse to prinese. Pisanje kupa prošenj, in čakanje odgovorov, ki jih večinoma ne bo ali pa bodo negativni. Prijava na zloglasni Zavod za zaposlovanje, obisk CSD vendar ne za delo ampak za tisto nekaj bore denarja, da človek preživi čez mesec, nič več štipendije, zaradi katere sem lahko preživela Ljubljano. Če bo sreča bo delo, če ne, ga ne bo. Razmišljam, zakaj ni vse lažje? Zakaj ne bi moglo biti lažje? Ustvarjeni smo za to, da nekaj pripomoremo k celotni družbi, ampak zakaj je vstop v to tako težak? Družba bi nas morala sprejeti z odprtimi rokami, glede na to, da bomo nekaj prispevali, delili znanje in pomagali v dobro vseh. Pa ne. Ni tako. Vsak se bo moral boriti po svoje, v svoj trud vložiti kar največ in poskusiti doseči, kar si je zadal. Moji cilji? Služba, da bi potem lahko izpolnila mojo željo po materinstvu in otroku dala čim več kar premorem, da ne bi trpel pomanjkanja in da bi se lahko kasneje šolal tako kot jaz. Hiša. Hiša, ki bi bila moj dom, dom mene in mojega fanta, bodočega moža. Dom, ki bi bil topel, preprost in pa poln ljubezni. Več ne potrebujem. Mogoče je še to včasih preveč, mogoče so te želje nekoliko previsoko zame, a upam, da vseeno lahko posežem po njih. A kje je še to. Najprej je moj cilj diploma, ta pa upam, da me bo pripeljala dalje. In da svet v katerega bom potisnjena ne bo preveč krut in da mi bo ponudil vsaj nekaj priložnosti za življenje, ki si ga želim oz. da bom lahko živela vsaj približno tako, kot si želim. Ne smem razmišljati le v negativno smer, ampak se moram zavedati tudi, da naslednja stopnja mojega življenja prinaša tudi različne priložnosti in radosti. In v tem razmišljanju se moram odpraviti na to pot, se počasi pripraviti nanjo in jo vzeti z vsemi slabostmi in prednostmi vred.

Manipulacije

Že dolgo nisem nič pisala, sploh kaj takega bolj poglobljenega v moje misli. Nekako se nisem mogla spraviti k temu. Druge obveznosti mi zapolnjujejo življenje, prav tako pa se mi nekako ne da vedno nekaj razmišljati. Enostavno moram biti pisateljsko razpoložena.

Ob branju novic se je v meni sprožilo razmišljanje o manipulaciji. Ljudje smo dnevno izpostavljeni takim in drugačnim manipulacijam. Če začnemo na širšem področju, lahko rečemo, da z nami manipulirajo predvsem mediji. Nekaterim uspe, da jim verjamemo, spet drugim ne, vendar jih to ne ustavi. Vendar mislim, da je vedno tudi nekdo, ki je skeptičen do določene novice, to pa nam lahko pokažejo komentarji pod določenimi novicami na spletu. In prav je tako. Resničnost je različno, odvisno iz katerega kota jo gledamo in kako jo predstavimo. Strinjam se s tistimi, ki menijo, da mediji v večini prikrojujejo resnico glede na svoje potrebe in zanimanja. In do nas pride vest o nečem, napisana na način, da nas kar najbolj pritegne in na tak način, ki spodbuja k določenemu razmišljanju, ki je cilj tega medija. Kot npr. danes vest o hudo bolni bolnici z novo gripo. Vse bi bilo v redu, če bi bila vest objavljena recimo pred meseci ali tedni, ali pa v petek, ko se je dejansko zgodila. Ampak ne, objavili so jo ravno danes, ko je možno cepljenje proti gripi. In človek pomisli, da pa je mogoče res dobro, da se gre cepit. Če pa pomisliš drugače pa lahko vidiš, da je verjetno povpraševanje po cepivu premajhno in pač potrebujejo neko reklamo. In ko rečejo, da je obolela upokojenka in da ima poleg te še neko drugo bolezen, bo kaj kmalu v bolnišnico po svoj odmerek letelo na tisoče drugih upokojencev. To generacijo lahko take stvari zelo hitro prepričajo in mediji in tudi drugi pa to vedo. Tako manipuliranje z ljudmi ni težko in hitro se lahko doseže določen cilj, vendar ne nasedejo vsi.

Potem je tu še ožje manipuliranje, ki pa ga lahko včasih še težje opazimo. To je manipulacijo naših bližnjih. Verjetno je že vsak kdaj skušal preko manipulacije doseči neko stvar, mogoče tudi nezavedno. Vendar pa dejansko obstaja veliko ljudi, posameznikov, ki hočejo doseči cilj le s pomočjo manipulacije. Večkrat jim uspe in zakaj bi se drugič trudili za cilj, ko pa ga lahko dosežejo na precej lahek način. Samo take vrste človek moraš biti. Sama nisem. Včasih se mi zdi, da bi potrebovala malo te slabe lastnosti, da bi lažje preživela v tem svetu med določenimi ljudmi, spet drugič pa me misel na to spravi v slabost. Manipuliranje na taki ravni je lahko precej nevarno. Če človeka dobro spoznaš in si pozoren, ga lahko hitro razkrinkaš, razen če si tako zaverovan vanj, da tega ne opaziš. Takrat ima ta oseba verjetno še večje veselje. Meni se zdi, da kar hitro opazim kdaj hoče kdo manipulirati s kom, mogoče je to težje, če manipulira z menoj, ker sem neposredno vpletena. A se trudim prepoznati določene znake. Najlažje mi je, če vidim to osebo, ko manipulira z drugo in potem nekako predvidevam, da lahko isto poskuša z menoj. Zato se takih ljudi raje izogibam, saj jih ne potrebujem v svoji bližini. Mislim, da je dostikrat komu uspelo zmanipulirati me, a sedaj nisem več tako naivna. Večkrat, ko kdo to poskuša samo skomignem in si mislim svoje. Naj pač najde drugo žrtev. Mislim pa, da je prepoznavanje manipulacije zelo pomembno tudi v mojem poklicu, saj lahko uporabnik hitro nezavedno začne manipulirati z menoj glede na svoj želen cilj. Tega socialna delavka (delavec) ne sme dopustiti, saj lahko zadevo pelje v napačno smer in ne v pravo rešitev. Vendar je treba vedno znova delati na tem, da smo vedno boljši in da znamo razpoznati določene pritiske na nas, jih uporabiti pri našem delu, predstaviti uporabniku in obrniti v pravo smer, v možnost prave rešitve.

In tako zaključujemo svoje razmišljanje....da lahko manipuliraš moraš biti take vrste človek....da pa lahko vsakemu nasedeš moraš pa tudi biti določene vrste človek...vsake stvari pa se lahko do neke mere naučiš...

Aktivna jaz (5.teden)

Za mano je že 5 tednov mojega načrta vadbe. Lahko priznam, da se ga ne držim docela, vendar mi znese telovaditi vsaj 3x tedensko, razen v zadnjem tednu, ko sem pričela z delom. Delo mi je malce obrnilo načrte in vzelo motivacijo, saj sem bila vajena vaditi zjutraj pred zajtrkom, ko sem bila sama doma. Vseeno pa se bom ukvarjala z vadbo, mogoče ne tako aktivno kot prej. Odvisno od časa in obveznosti.
Sicer pa sem v teh petih tednih izvedla kar nekaj vadb, prav tako sem si povečala število ponovitev pri nekaterih vadbah, za katere sem mnenja, da bi lahko bile bolj intenzivne in da bi to zmogla. Prav tako pa sem v tem času izvedla dva pohoda, prvi je bil 27.9. po Bohorju na njegove višje vrhove, drugi pa to nedeljo 18.10. na Boč. Pri obeh je bilo približno dobre 3 ure same hoje, večji del časa porabljen za vzpon. 4.10 pa sem naredila daljši sprehod, kakšna ura ali ura in pol hoje po ravnini. Ter ena vaja trebušnega plesa, intenzivne vadbe 30min.
Spremembe še niso vidne, vendar to niti nisem pričakovala, ker moja vadba ni tako intenzivna in pa ne številna. Vendar pa še vedno mislim, da je cilj do pomladi lahko dosežen, saj me do takrat čaka še nekaj mesecev, le načrta se moram držati.
Moj naslednji načrt je tudi nabava uteži za noge, ki bi jih uporabljala pri moji vadbi in pa prav tako pri izletih po ravnini, da bi noge dobile na moči. To bo koristilo tudi mojemu učenju deskanja, za katerega se prav kmalu bliža sezona.
Recimo, da včasih upoštevam rek: počasi se daleč pride :)

Pohod Jablance-Koča na Bohorju-Koprivnik-Javornik-Jablance

Včeraj, v nedeljo, sva se s fantom odpravila na bližnje hribovje. Za tiste, ki te kraje ne poznate, naj povem, da Bohor leži nad Senovim, do tega pa se lahko pride preko Brestanice, ki leži med Krškim in Sevnico ali pa preko Podsrede. Bohor visok 896m pri Koči na Bohorju, se lahko doseže v več smeri. Krajša in zelo obiskana pot se vije iz vasi Jablance, kjer je postavljena tudi informativna tabla. Kmalu pot krene iz makadamske ceste preko gozda. Pot ni težka, traja cca. uro in pol. Prav tako je pot dobro označena, tako, da ni strahu, da bi zašli. Po poti lahko srečujete veliko število ljudi, povečini lokalnih prebivalcev, ki se večkrat odpravijo na pohod sem gor. Kakor sem že omenila je glavna postaja Koča na Bohorju. Tisti, ki pa še niso utrujeni se lahko po skoraj položni poti odpravijo do Koprivnika, ki leži le nekaj metrov višje kot Koča (984m). Le tam pa tam je kakšen manjši vzpon. Čas hoje je okoli 20min. Najprej se lahko malce skrene s poti in ogleda manjši Koprivnik, s katerega je nekaj malega razgleda na drugo hribovje, vendar pa je zelo zapuščen. Pot dalje pa vodi do Velikega Koprivnika, kjer se lahko podpišete v knjigo, kar je seveda priporočljivo zaradi varnosti. Razgleda pa tam ni. Nato pa se lahko odpravite po poti naprej, kamor kaže tabla, do Javornika, tako kot sva se midva. Iz Koprivnika do Javornika je pot lahka, strma je le proti koncu poti. Ko pridete do Javornika, se pred vami odpre zelena jasa. To je najvišji vrh na Bohorju, ki se s svojimi 1023m skriva med drevesi. Za pot nazaj lahko izberemo isto ali pa kakšno drugo. Ker je moj fant tam že veliko prehodil sva se odločila za drugo pot. Pot ki pelje skoraj do koče, le da se ne gre mimo nje, temveč se na križišču zavije desno. Nato kmalu zopet skrenemo z glavne poti na Petrovo skalo, kjer je velik prepad. Nato pa po poti naprej. Spremlja nas gozda ozka pot, ki jo je verjetno boljše obiskati v suhih dneh, saj je drugače tam veliko vode. Pot vodi mimo partizanske bolnice, ki si jo lahko na kratko ogledate, nato pa takoj navzdol proti dolini. Pot pride ven nazaj na makadamsko cesto, še par minut in zopet smo na Jablancih. Bohor je res lepo hribovje, ki na določenih mestih razprostira lep pogled na Posavje, na hribčku zraven Koče pa celo pogled na večje gorovje v daljavi. Izlet je primeren tudi za družine, ker pot ni težavna in ni preveč dolga. Prav tako pa z druge strani do Bohorja dostopamo z avtomobilom.

Najin izlet je trajal slabih 5 ur, ki je zajemal slabe 4 ure hoje. Je pa zelo prijetno, saj so temperature ravno pravšnje, še posebej pa bi bila relacija zanimiva za gobarje, saj trenutno gozd prav diši po gobah.