četrtek, 04. februar 2010

Ni nevarnih psov!

Zanimivo je, kaj vse slišiš od ljudi glede incidenta s bullmastiffi. In ne vem zakaj se v samo problematiko spuščajo ljudje, ki se ne spoznajo na pse, ki ne poznajo osnovnih stvari o določenih pasmah, ki gledajo samo na to, kaj je določen pes, določene pasme, naredil lastniku. In potem naj bi bili za to, ker je pač ta človek na vsak način hotel imeti te pse pri sebi in se je stalno pritoževal na obtožnice, krivi vsi drugi, samo on ne. Seveda, najbolje, da odstavimo ministra, pa predsednika, pa mogoče vse, ki so si izmislili, da se človek lahko na obtožnico pritoži. Človek je sam hotel imeti te pse doma, in jih je tudi imel, torej je vsa odgovornost njegova. Seveda se ne strinjam, da bi ti psi še lahko živeli po vseh napadih, ki so jih izvedli, vendar pa so zadnji udarec zadali lastniku, kar si je povsem sam kriv. Sicer bi bilo res boljše, da bi jih uspavali, kot to naredijo marsikateremu drugemu psu, katerega lastniki se marsikdaj zavedajo, da je pes resnično nevaren za okolico. Če pa lastnik ni toliko pameten, da bi videl, da so njegovi psi nevarni, podivjani in agresivni, potem pa res minister za kmetijstvo ne more veliko narediti, če se pa sodni postopki toliko časa vlečejo in vlečejo, in se v njih najde en kup lukenj. In potem vsi delajo paniko, da so ti psi nevarni. Ste si ogledali sliko bullmastiffa? Meni je prav luštkan kuža in se mi ne prav nič nevaren, le če je v dobrih rokah. In zakaj ljudje zdaj delajo celo paniko okrog potencialno nevarnih psov, pasem, nihče pa ne posluša mnenj kinologov, ki vztrajajo, da je lastnik psa tisti, ki mora obvladovati psa in da psi sami po sebi niso napadalni. Sploh pa, ali je kdo pogledal statistiko pasjih ugrizov? Od vseh tisočih ugrizov letno je ugriz zadalo veliko drugih psov, ki potencialno naj ne bi bili nevarni. Psi, ki naj bi bili nevarni, so dobili ime samo zato, ker so jih včasih vzgajali za boje in ker imajo smrtonosen ugriz. Lahko pa ti katerega koli psa vzgajaš v napadalnega, pa ti bo slej ko prej napadel nekoga, tako ali drugače. Ni pa potrebno le to, da bi ga vzgajal točno za to, ampak je potreben neumen lastnik, ki ne obvladuje svojega psa, ampak pes obvladuje njega, lastnik, ki dovoli, da pes dela po svoje, lastnik, ki ne zna vzpostaviti avtoritete nad psom, lastnik, do katerega pes nima nobenega spoštovanja, še manj pa straha,... Tako se hitro ustvari pes, ki je neposlušen, svojeglav in potencialno lahko tudi nevaren, pa naj bo to čivava ali pa pitbull. Moj odnos do primera je tak, da je lastnik sam kriv, da so ga psi zgrizli. Čisto sam, ker je bil toliko neumen, da ni opazil, kaj vzgaja in ni poslušal nasvetov strokovnjakov. Ne lažje je biti sam tako pameten in delati po svoji glavi, čeprav ni prav, kakor pa da bi poslušal tistega, ki pa dejansko nekaj ve o stvari. Poznam primer, ko je nedolgo tega, psička čivava zgrizla mešančka labradorca po obrazu, tako da so morali le tega uspavati. In zdaj mi recite, da če boste prepovedali nevarne pasme, boste prepovedali tudi čivavo? Ker se mi zdi, da marsikdaj lastniki svoje kužke, ki so nižje rasti, ne jemljejo resno in jim pustijo, da počno kar hočejo, ker naj bi bilo nenevarni, ko pa so tako majhni in podobno. V bistvu so pa ti psi, predvsem zaradi lastnikov, lahko zelo agresivni. Večkrat sem že na cesti opazila kakšnega majhnega pekinezerja, čivavo ali kaj podobnega, ki se je kar zaganjal na nekoga na cesti, oblajal vse, ki so prišli mimo. To se mi ne zdi primerno in ne razumem lastnika, da nič ne naredi v to smer, saj se ne moreš potem sprehajati po Ljubljani s takšnim psom, ki vse oblaja. Včasih resnično ne razumem lastnike in pa niti pse. Sama sem velika ljubiteljica psov, tako manjših in večjih pasem, ampak neumnost lastnikov gre včasih do skrajnosti. In potem naj bi vsi plačevali napake, ki jih naredijo ti posamezniki s svojim neznanjem. Velika neumnost! Nekaj neumnosti, ki sem jih slišala od različnih komentarjev: takšni psi na stara leta znorijo (kaj za vraga???a kar tako znorijo?zakaj pa drugi ne?), vsi psi bi morali imeti nagobčnike (vsi?vem, da svojega psa ne bi mučila z nagobčnikom, če ga ne bi potreboval.zakaj bi zdaj vsi morali svoje pse obremenjevati še s tem, zaradi pač nekaj ljudi, ki se psov boji?mislim, da je dovolj že neka etika in pa malo empatije do teh ljudi, da pač psa držiš na kratko, strah od človeka, ne pa da pustiš, da ta kar skače in ovohava druge ljudi), te pse bi morali prepovedati (zakaj že?ker je nekaj takih lastnikov,ki ne zna delati z njimi, 100 drugih, kateri imajo to isto pasmo pa psa obvlada, ga bojo morali pa usmrtiti ali kaj?),... Zanimivo je, kaj vse slišiš od ljudi. Vsak pes lahko ugrizne in vsakega psa se da naučiti, da ne ugrizne. Namesto, da razglabljajo zdaj o tem, da bi prepovedali te pasme, bi lahko uvedli malo več nadzora nad lastniki psov, ki pse zanemarjajo, ki izvajajo nasilje nad njimi in ki pse učijo, da naj bodo napadalni. Vsak že lahko kupi psa, pa če kaj ve o psih in pasmi ali pa ne, zato pa se dogajajo take stvari. Eni dejansko kupijo takega psa, da bi bil krvoločen, da bi bil napadalen, da bi lahko pokazal kakšnega hudega psa ima, to pa lahko hitro spolzi na drugo stran, ko psa naenkrat ni mogoče več obvladovati.
Za konec pa še opis pasme bullmastiff iz strani mojpes.net:
Pač je treba prej pogledati kaj kupuješ, če se karakter psa ujema s tvojim in če mu lahko nudiš vse potrebno. Ne pa vzeti psa samo zato, ker ti je všeč. Ne bodimo neumni! Če kupiš novo aparaturo tudi prebereš za kaj se uporablja in navodila za uporabo, zakaj potem ne bi preveril značaj psa in pa prebral kako se s psom dela, kako se je treba z njim ukvarjati in podobno. Potrebno je bili odgovoren lastnik, pa bo tudi pes ubogljiv.

sreda, 27. januar 2010

Kaj bi obiskala...

Razmišljala sem kam vse bi šla, katere kraje, dežele bi obiskala, kaj me zanima, kaj mi je všeč in kaj me pritegne. In spisek je izjemno dolg, nemogoče je, da bi lahko vse obdelala v enem življenju, sploh s svojimi financami ne, pa vseeno. Želje so in želje ostanejo. Že to, da si lahko ogledam en kraj ali obiščem neko državo, mi pomeni veliko. Kot mi veliko pomeni tudi to, kar sem že obiskala. Krajši izleti po Sloveniji in okolici so mi bolj dosegljivi, vendar zato nič manj mikavni, zato naj začnem pri nas.
Kaj bi si še ogledala v Sloveniji: nikoli še nisem bila na pustnem karnevalu v Cerknici ali Ptuju, zato si želim to enkrat obiskati, prav tako bi rada obiskala večji del Gorenjske, ki me vedno znova prevzame, Bohinjsko jezero, Tolmin, kjer sem že bila,... Še enkrat bi obiskala Veliko planino, saj prvič nisem veliko videla, zaradi megle. Šla bi pogledati Škocjanske jame in pa tudi Snežno jamo, ki mora biti prekrasna. Prav tako bi šla na Mariborsko Pohorje, na izlete, v naravo. Mislim, da je Slovenija krasna dežela, kjer se lahko za vsakega najde marsikaj in kjer lahko doživimo tisoč in eno izkušnjo, kjer nam dežela postreže z vso svojo zgodovino, naravo in kulturo.

Pa gremo naprej proti tujini.
Jug: Vsaj še enkrat bi se vrnila v Bosno, v Sarajevo, mesto, ki ga lahko začutiš, v katerem lahko uživaš. Prav tako bi obiskala Beograd, prav zaradi vseh govoric o njem. Nato bi moja pot preskočila nekaj držav in znašla bi se v Grčiji, kjer bi si ogledala vse zgodovinske znamenitosti in uživala ob pogledu na Sredozemsko morje, obiskala bi Kreto in pa Santorini.

Vzhod: Na vzhodu me najbolj pritegnejo države, ki so potencialno nevarne. Zaradi vseh prebranih knjig o Afganistanu, bi se rada kdaj znašla tam in ga začutila, tako kot ga začutijo pisci knjig in videla vso to lepoto in grozo obenem. Prav tako bi obiskala Izrael, ki ponuja mnogo lepe dediščine. Ali pa mogoče kaj bolj turističnega, kot Egipt, vendar le križarjenje po Egiptu, da vidiš vso njegovo raznolikost. Še vzhodneje me zanima Kitajska, natančneje Hongkong. Mogoče samo za to, da bi spoznala njihov način življenja, njihovo kulturo videla od bliže, ne pa zato, ker bi me vezalo to, da bi tam videla nekaj čudovitih stavb ali dediščine.
Sever: Sneg in mraz me že od nekdaj ne privlačita najbolj, seveda pa mora zaradi raznolikosti biti tudi tega dovolj. Vseeno pa severno od nas skoraj ni dežele, ki bi si jo resnično želela obiskati. razmišljala sem že o Skandinaviji, križarjenju po njenih državah, vendar dvomim, da bi se odločila za tak izlet. Seveda sem skoraj pozabila Avstrijo, ki sem jo že obiskala in ki bi si jo rada tudi še bolj podrobno ogledala, tako kot njena mesta, tudi gorovja.

Zahod: Obiskala bi Italijo, natančneje Rim, kjer bi si pogledala zgodovinsko zapuščino tega kraja, življenja Rimljanov. Nato pa bi se odpravila severneje, proti Nemčiji, kjer bi šla v Hamburg, kjer imajo maketo celotnega sveta. Mogoče bi se v Nemčiji ustavila še v kakšnem kraju, Münchnu npr., ki ima veliko zanimivih stvari za pogledati. Nato pa v Anglijo, kjer bi obiskala London, vendar samo zato, ker ga pač še nisem. In potem kmalu nazaj južneje, v Španijo, kjer sem sicer že bila, samo tokrat bi si vse ogledala bolj podrobneje. Dokler sem še v Evropi ne smem pozabiti, da bi si ogledala gradove, tako tiste v Avstriji, Nemčiji kot tudi v Franciji, ker so naravnost čudoviti in tako drugačni od naših. Še malce južneje bi nato obiskala Maroko, ki je še ena muslimanska dežela, ki me je nekako pritegnila zaradi svoje raznolikosti. Nato pa bi se podala preko oceana v ZDA, kjer bi imela trip od vzhodne obale do zahodne, pri čemer bi znova obiskala Minnesoto in tamkajšnje prijatelje, NY zaradi svoje velikosti, velikih stavb, Grand Canyon, Kalifornijsko obalo, Hollywood,... Mnogo je tega, kar bi si želela pogledati v ZDA. Večinoma pa bi to bile naravne znamenitosti. Nato bi se odpravila nižje v Mehiko, v Ciudad de Mexico, Venezuelo,... Te Latinske države me že od nekdaj privlačijo, tako s svojo kulturo in navadami, kot tudi z jezikom. Včasih se celo sprašujem, če nisem v prejšnjem življenju živela v Latinski Ameriki. Naravnost obožujem njihovo glasbo, zabave, ki jih prirejajo na ulicah, njihov način življenja,... In vse to, čeprav se zavedam, da je tam veliko revščine, družbene neenakosti in kriminala. Vse to ne more zasenčiti moje želje po raziskovanju tudi tega dela sveta.

No, v grobem bi bilo tudi vse. Prav vprašanje je, kam me bo pot popeljala, koliko krajev in dežel z mojega spiska želja bom sploh obiskala, vendar to sploh ni važno. Važno je, da imam neke želje, da želim spoznati svet, da me zanimajo vse podrobnosti in vse značilnosti teh dežel, sploh tistih, ki so meni najljubše. Pa četudi morda nikoli ne bom stopila na njihova tla, bodo zame vedno nekaj posebnega. Vseeno pa vedno rada potujem nekam kjer je bližina vode, morja in zato se lahko mojemu spisku pridružijo tudi lepe, turistične in tudi neokrnjene obale ob morjih, oceanih. Tako celine kot otočja, samo, da je voda :)

torek, 26. januar 2010

Mukhtar Mai: Ukradena čast

S knjigami sem še vedno v svetu islama, na vzhodu, kjer ženska nima pravic, kjer se ženska bori za svoj obstanek, kjer se ženska poskuša uveljaviti ali pa se le prepusti teku življenja in za vedno ostane pokorna svojemu možu in moškim okoli nje. Iz Afganistana sem se za trenutek preselila v Pakistan, ki ga Afganistanci večkrat jemljejo kot neko rešitev, da ubežijo iz svoje države. Pa vendar tudi tam ni vse rožnato, čeprav ne divja vojna. Knjiga govori o ženski, ki s svojo družino živi v majhni vasici in ki pripada nižjemu razredu, katerega vedno znova izkorišča višja kasta. Čeprav začetek knjige najprej pokaže, da obstajajo v tem svetu tudi izjeme, pa kasneje vidimo, da so te odvisne od volje drugih moških s katerimi je obkrožena ženska. Tako najprej Mukhtara Bibi opozori na to, da je bila poročena in nato ločena, kar je bolj izjema kot pravilo. Še posebej zato, ker se je ločila na svojo željo. In tako živi naprej s svojo družino, ki pa jo mora, zaradi nekih napak, ki naj bi jih zagrešil njen 12 letni brat, plačati sama. Z mislijo, da se gre Mastojcem (višji klasi v njihovi vasi) opravičiti za dejanja brata, katera ta sploh ni storil, pride do njih, ti pa izvedejo skupinsko posilstvo nad njo. Štirje moški posilijo Mukhtar in jo vržejo napol golo pred vso vas. Takrat se začne vsa zgodba, polna različnih zapletanj in groženj, pri čemer je glavni cilj posiljene ženske ta, da dobi pravico. Zgodba govori o popolnoma neizobraženi, nepismeni ženski, ki s podporo javnosti, dobrodelnih organizacij doseže vsaj nekaj pravice, pa vendar se zgodba še naprej zapleta. Pokaže pa nam predvsem to, kako lahko manipulirajo z žensko, če ta ne zna pisati, brati, če ne pozna zakonov in svojih pravic. Prav tako pa tekom knjige spoznamo še številne druge primere žensk, ki jih zaradi napak moških, posilijo, ubijejo ali polijejo s kislino. Vendar se vse ne znajo upreti tako kot se je Mukhtar, ali pa nimajo zadostne podpore. Moški v tem svetu izvajajo številna nasilja nad svojimi ženskami, te pa zaradi svoje nevednosti, ne vedo, da tega v resnici ne bi smeli početi. Zavedam se, da gre za vero, vendar veliko dejanj, ki jih islamski moški povzročajo ženskam, ni zapisanih v Koranu. Nič ne more opravičevati posilstvo, jemanje časti ženskam, ki prav nič niso krive in ki so pokorne svojim možem. Vsako manjše izstopanje ženskega vedenja pa je prav tako takoj kaznovano, medtem, ko lahko moški počnejo kar jim je volja. V bistvu gre za to, da moški so ljudje, ženske pa na nek način ne. V naši kulturi pričakuješ pridnost, pokornost in poslušnost od psa, pri njih pa od ženske. Najbolj presenetljivo pa je, koliko gorja te ženske preživijo, v samoti in tišini. Večina jih res naredi samomor, tiste, ki pa ga ne, ostanejo same s svojimi doživetji, čustvi in nimajo skoraj nikogar na katerega bi se lahko obrnile, nobenega razumevanja, sočustvovanja, kaj šele, da bi se kdo postavil na njihovo stran in zahteval pravico. Toda ta knjiga je eden izmed redkih primerov, kjer lahko stvar teče drugače, kljub mačistični vladi in kulturi.

ponedeljek, 25. januar 2010

Pohod Gore - Kopitnik 24.1.2010

V soboto sva s fantom razmišljala, če bi se odpravila kam v hribe. Ker najprej nisva imela ideje, kam bi sploh šla in ker nisva bila za dolgo vožnjo, sva pogledala po spletnih straneh nekaj bližnjih vrhov. Večino sva tako ali tako že prehodila, pa sva se odločila, da se kljub temu odpraviva na urno vožnjo do Rimskih toplic. Izbrala sva Kopitnik. Zaradi snega in mraza in posledično temu ledu, sva se raje določila za bolj položno pot, kot neko lazenje po visokem hribu in težkem terenu. Tako sva se iz Rimskih toplic odpravila v smer Hrastnik in pred Dol pri Hrastniku zavila v smeri vasi Turje. Od tam naprej pa do Koče na Gorah. Gore so eden od hribov, ki so dostopni z različnih smeri, ena najpogostejših pa je iz Hrastnika. Tako sva pri koči parkirala avto in se odpravila proti Kopitniku. Čakala naju je dobra ura hoje. Pot najprej vodi večinoma ob ali po cesti, nato pa se usmeri med travnike. Ob poti sva srečala vaškega psa, velikega kosmatinca, ki naju je nato pospremil velik del poti naprej. Nato pa sva pot nadaljevala naprej. Snega je bilo občutno več kot v dolini, vendar je bila pot dobro shojena. prav tako je malce snežilo in bilo oblačno, vendar je bila oblačnost precej visoka, tako da si lahko ujel kakšen pogled v dolino. Nato sva se kmalu spustila do Koče na Kopitniku, kjer so naju prijazno postregli. Prav tako pa je lastnik povedal, da imajo trenutno akcijo zbiranja pohodov na Kopitnik in da bodo tiste najbolj aktivne v marcu nagradili. Preden sva odšla, sva se podpisala v knjigo obiskov in pa kupila knjižico za zbiranje planinskih štampiljk. In tako sva dobila najino prvo, Kopitnik. Kupila sva jo še najbolj zato, da bi zbrala nekaj štampiljk iz različnih vrhov, čeprav se bova zato na nekatere morala vrniti. Iz koče pa sva se nato odpravila naprej na vrh Kopitnika. Pot je bila malce bolj strma in drseča, sploh na koncu, ko hodiš po zasneženi skali. Pogled pa je precej lep. Vidi se dolina Savinje pri Rimskih toplicah. Vse je zasneženo, belo in bolj kot se pogled spušča, temneje postaja vse in barve se kmalu spremenijo v sivino in temno rjave odtenke. Sicer pa je sprehod po hribovju v tem letnem času zares lep, saj je vse belo, zaledenelo, prekrito s snegom. Narava zna biti prav osupljiva. Belo vejevje, zavese iz vej smrek, zamrznjena tla, nešteto odtisov različnih živali. In neskončna tišina. Pot nazaj se mi je zdela veliko krajša, ker pa večino časa vodi navzdol, lahko kaj hitro postane mrzlo. Zato za hojo v tem vremenu, bilo je kakih -6,-7 stopinj, priporočam topla oblačila in primerno toplo in nepremočljivo obutev, šal in kapo :) Ker pa sem proti Kopitniku krenila že pred časom, nekje spomladi, nekaj let nazaj, pa opozarjam, da se je potrebno močno zaščititi pred klopi, saj jih kar mrgoli.
Moj zapis končujem s tem, da je hoja primerna za vse ljudi. Narava močno pomirja, prav tako zrak dobro dene, da se človek malo osveži od mestnega vrveža. Prav tako pa lahko uživa v tišini, radostih določenega letnega časa in ob pogledu na celotne doline, hribovja, ki jih lahko dajejo le vrhovi.
Slike pa še prihajajo :)