Spomini in Jagode in čokolada

Ob starih komadih, ki smo jih vrteli še kot otroci, se spomnim le lepih trenutkov, ki sem jih preživela. Spomnim se, kako smo s kolegico, pri 12, 13 letih vrtele ene in iste komade ves večer, dokler nismo zaspale. Naveličale smo se jih šele, ko smo nekako lahko posnele drugo kaseto. Spomnim se tudi, da smo snemale videe, z najljubšimi pesmimi, ki so se takrat vrtele. Čeprav zdaj že dolgo ne poslušam nekaterih izvajalcev, pa si rada včasih zavrtim njihovo pes in se spomnim na te čase. Tisti časi so bili precej bolj enostavni kot danes. Počitnice so bile raj, sprehodi, druženje, poslušanje pesmi, zgodbe,... Ob tem se spomnim na vse tiste osebe, ki so mi takrat marsikaj pomenile, pa naj je šlo za prijatelje, bežne simpatije ali pa enostavno določene znance. Nekatere pesmi me spomnijo na določene trenutke, druge pa na določene osebe. Mislim pa da je bila pesem, ki smo jo s kolegico največ preposlušale in tudi po svoje spremenile Jagode in čokolada od Rok'n'banda. Imeli sva tisto navado, da sva besedila, ki se pač niso skladala z najinim doživljanjem ali zgodbo, spremenile po svoje, tako a je še pasalo v kontekst in v glasbo samo. Oh, kje so tisti časi. Toliko spominov, ki jih ne boš mogel več doživeti, saj gre življenje naprej, in preteklost ostaja za nami. Včasih bi še zamenjala kakšen trenutek sedanjosti za trenutek preteklosti, spet drugič, pa jo raje obdržim zadaj, za sabo. Prav pa se mi zdi, da preteklosti ne moremo spreminjati, ker je najboljša takšna kot je, četudi ne vsebuje le lepih trenutkov, vendar je treba te izluščiti iz celotnega konteksta in uživati v spominih. Vse slabe stvari pa tudi dobre so nas nekaj naučile, nas oblikovale za prihodnost, tega ne smemo pozabiti, vendar pa je to za nami. Včasih se človek težko odtrga od svoje preteklosti, jaz se trudim. lažje seje odtrgati od preteklosti, ki je dovolj dolgo za nami, težje pa je s tisto preteklostjo, ki vedno znova hodi za nami, od katere smo oddaljeni le nekaj korakov stran. Pa vendar....včasih se preteklosti prav rada spominjam, kot to delam danes. Spominjam se smeha, zgodbic, spanja v šotoru pred domačim pragom, sedenja pred tv-jem in poslušanja glasbe iz starega predvajalnika, skrivnostnih nasmeškov, nedosegljivih fantov, vsakodnevnih sprehodov, gasilskih veselic, spoznavanja novih znancev, kolesarjenja, okraševanja smrekice, ki sva jo ukradle na sosedovi zemlji, postavljanja tabora, čuvanja kužkov, lovljenja mačk,... Vse to so lepi spomini...spomini, ki so in bodo ostali v mojem srcu zapisani kot delček obdobja moje mladosti, kjer sem se marsikaj naučila, pridobila izkušnje in kjer sem še rasla, tako in drugače. Kjer smo bili mladi in velikokrat tudi neumni, kjer nismo premišljevali o posledicah, niti o prihodnosti, kjer je štelo le to, kar je bilo danes in kar bo jutri. Bilo je lepo. Upam, da bodo naši otroci lahko imeli prav tako sproščeno otroštvo in mladost, kot smo jo imeli mi. Enaka ne bo, niti podobno, vendar naj bo vsaj v bistvu enaka. Sproščena, vesela, razigrana in taka, da se je bodo z veseljem spominjali, kot se jo zdajle spominjam jaz.

Aktivna jaz

Po dolgem času spet redno telovadim in se gibljem in to vestno zapisujem. Moj prvi name je bil nekako prekinjen zaradi dela, saj sem imela od 6h zjutraj pa do 16h popoldne zaseden urnik, z delom, služenjem denarja. In nekako nisem imela volje, energije in časa za vadbo. To raje počnem dopoldne, ko imam še dosti energije in ko sem sama. Tako sem 22.1. zopet začela z rednim gibanjem. Od takrat je minilo 22 dni, bilanca pa je taka:

Vsaj dvakrat tedensko telovadim s pomočjo youtuba, na podlagi trebušnega plesa. Ta je sestavljen iz osnovnih gibov, pri katerem v 30min razmigaš celotno telo in se naučiš ali pa izpopolnjuješ osnovne gibe trebušnega plesa, nato sledi fitnes verzija, kjer je poudarek predvsem na raztezanju mišic, predvsem trebušnih, enako 30min, zadnja pa je fat burning, pri katerem sem v 30min močno prepotiš in naskačeš, s tem da nekako vadiš gibe trebušnega plesa. Ta vadba mi je kar pri srcu, saj me je orientalski ples vedno zanimal, prav tako pa imam dosti raztegljive in prilagodljive mišice, da mi gibanje gre in da znam en del telesa gibati brez gibanja drugega dela telesa, kar je bistveno pri trebušnem plesu. Prav tako pa še vedno hodim na pohode, zdaj zaradi snega bolj poredko in na manj strme hribe.

Časovno opredeljeno od 22.1 do danes 12.2. 2010:

115 min Fat burninga (izvajano 5x)

3o min fitnesa (izvajano 1x)

30 min Belly dance (izvajano 1x)

....kar nanese skupaj 3h25min vadbe v stanovanju v 7 dneh od 22-ih

2h40min pohoda na Koprivnik

1h30min srednje hitre hoje večinoma po ravnini

1x celodnevno bordanje

Torej sem bila od 22 dni, aktivna 10 dni, kar je skorajda polovica. Sicer ni veliko, vendar nekaj je. Glede na to, da sem včasih aktivna še precej manj, skoraj nič, je to zame kar dosežek. Z majhnimi koraki bo šlo, kar opažam že pri moji kondiciji, ki je še vedno slaba, a vedno boljša. Vedno lažje zdržim telovadbo, vedno manj je bolečin v nogah pri pohodih. Čeprav vem, da moram še veliko storiti. Največ problemov mi pri tem delajo moje noge, saj imam zdravniške probleme. Moja kost na stopalu je visoka, prav nasprotno kot pri platfusu, in moje naravno mirovanje stopala je, da je ta vodoravno poravnan s celotno nogo, kar pa povzroča bolečine, če je noga postavljena v t.i. normalni položaj, saj se mišica v mečih pri tem preveč napreza. Prav tako ne zmorem več počepov izvajati na stopalih, kar pomeni nestabilno izvajanje, ker moram pač stati na prstih. Tako, da delam na tem, da si mišico vsaj za silo raztegnem, čeprav vem, da položaja kosti ne bom več mogla spremeniti.

Upam, da bo moja volja in pa ciljna naravnanost, da izgubim nekaj centimetrov na mečah, stegnu in zadnjici ter učvrstitvi mišic, dovolj močna, da vzdržim in dosežem zadano. In da se bo moja aktivnost lahko iz dneva v dan povečevala. Kar je predvsem dobro za moje telo in zdravje.

Yasmina Khadra: Lastovke iz Kabula

Gre za pisatelja, ki piše pod psevdonimom Yasmina Khadra. Zgodba kaže življenje dveh različnih moških v Kabulu v času vladavine talibov. Sicer se mi zdi, da se zgodba najprej kar vleče, niti ni napisana tako za tekoče branje, vendar te kmalu začne zanimati. Potrebno je biti pozoren na vsa imena in akterje, da se ne zapleteš med dve različni zgodbi. Konec je pretresljiv. Vmes pa nam knjiga daje kar nekaj besed, naukov za razmišljanje. Pa bi povzela le enega, za katerega se mi zdi, da izstopa iz celotne knjige:

"O življenju in človeku vemo vse, a kaj v resnici vemo o sebi? Atik, moj dragi, ne skušaj si preveč zakomplicirati življenja. nikoli ne boš uganil, kar je življenje prihranilo zate. nehaj si polniti glavo z blodnimi mislimi, nerazvozljivimi izpraševanji in nekoristnim premišljevanjem. da imaš odgovor na vse, te ne bo zaščitilo pred tem, kar prikriva jutri. učenjak je vedel veliko stvari, vendar je spregledal bistvo. živeti pomeni v prvi vrsti biti pripravljen, da boš dobil neba na glavo. če izhajaš iz načela, da je življenje zgolj preizkušnja, si opremljen za popadanje z mukami in presenečenji, ki jih prinaša. Če od njega vztrajno pričakuješ nekaj, česar ti ne more dati, je to dokaz, da nisi ničesar razumel. jemlji stvari kakor pridejo, ne zganjaj iz njih drame ali komedije; ne vodiš ti svoje barke, temveč jo potek usode. ... Če se vsem pripeti kakšna smola, še ni konec sveta. ni slabše ljubezni od pogleda, ki si ga izmenjaš na postaji, ko gresta dva vlaka vsak v svojo smer."

o je le ena od različnih misli, ki so nam dane v tej knjigi. Zanimivo pa je, kako ta odstavek govori o tem naj se ne sekiramo za vse kar nas zadane in naj ne premišljujemo po nepotrebnem, kar večina od nas dela. vedno znova iščemo razlog v stvareh, ki se nam dogajajo in večkrat nočemo sprejeti določenih sredstev. Mogoče nas to upanje in slepota rešujeta propada, a vendar nas umikata iz realnosti, kakršna ta je. Življenje je treba sprejeti takšno kot je, sprejeti vse kar se nam zgodi in poskušati iz tega potegniti najboljše, pa vendar mnogi to ne znamo ali nočemo. Sama priznam, da v meni ni nekega velikega pozitivnega pogleda na svet in da premalokrat gledam na stvar tako, kot je opisano tukaj in zato velikokrat preveč premišljujem o določenih zadevah. mogoče je to res brez potrebe, a takrat čutiš potrebo po tem, četudi ti to kasneje nič ne pomaga. tako je in nič drugače, prej, ko se sprijazniš z določenimi stvarmi, lažje je. Sploh če se sprijazniš s tistimi, ki jih ne moreš spremeniti. tako se lahko osredotočiš na tiste, ki se spremeniti dajo in na katere imaš vpliv. Včasih imamo na dogodke vpliv, drugič spet ne. Razlikovanje med tem je čast, je nekaj kar je dano človeku, ne vsakemu, nekaj za kar se je potrebno truditi in nekaj kar nam lahko prinaša samo dobro. Verjamem, da se lahko človek do neke mere nauči naučiti se, kaj lahko spremeni in česa ne more, lahko se tega loti sam, lahko pa mu to pokaže življenje samo, izkušnje. Tako da se lahko potem usmeri na tisto kar lahko spremeni, nase, na svoje odnose, svojo komunikacijo, svoja dejanja in navade. Le to lahko človeku prinese zadovoljstvo. Če bo vedel, da dela sam na sebi, da naredi zase vse kar lahko, bo živel boljše, kot če bo za krivice in slabe dni krivil vse druge, tiste, ki jih ne more spremeniti. Zato se mora človek obrniti vase in pogledati kaj potrebuje, kaj mu manjka in v sebi razčistiti kako lahko to dobi, kako lahko zapolni določeno pranino v sebi, s tem, da ne bo hotel premikati zidov, ki tam stojijo že miljone let, ampak samo sebe, ki se je razvijal in spreminjal v svojem življenju in ki je toliko gibljiv in dojemljiv, da bo lahko spremenil delček sebe, če ne spremenil, ga pa sprejel. Veliko ljudi srečam, ki so nesrečni in zagrenjeni, kar pripisujejo vsem drugim, le sebi ne. Četudi država ni najboljša, če ni prave politike, če ni pravih pravic, če ni dobrih sosedov,... še vedno lahko najdeš nekaj kar te osrečuje in kar ti pomaga preživeti v tem svetu. Nikoli ne bo za vse prav, če pa znaš to sprejeti in se naučiti iz tega potegniti le najboljše in živeti polno življenje, je to korak v pravo smer. Smer duhovne rasti, sreče in izpopolnjenosti.

Ni nevarnih psov!

Zanimivo je, kaj vse slišiš od ljudi glede incidenta s bullmastiffi. In ne vem zakaj se v samo problematiko spuščajo ljudje, ki se ne spoznajo na pse, ki ne poznajo osnovnih stvari o določenih pasmah, ki gledajo samo na to, kaj je določen pes, določene pasme, naredil lastniku. In potem naj bi bili za to, ker je pač ta človek na vsak način hotel imeti te pse pri sebi in se je stalno pritoževal na obtožnice, krivi vsi drugi, samo on ne. Seveda, najbolje, da odstavimo ministra, pa predsednika, pa mogoče vse, ki so si izmislili, da se človek lahko na obtožnico pritoži. Človek je sam hotel imeti te pse doma, in jih je tudi imel, torej je vsa odgovornost njegova. Seveda se ne strinjam, da bi ti psi še lahko živeli po vseh napadih, ki so jih izvedli, vendar pa so zadnji udarec zadali lastniku, kar si je povsem sam kriv. Sicer bi bilo res boljše, da bi jih uspavali, kot to naredijo marsikateremu drugemu psu, katerega lastniki se marsikdaj zavedajo, da je pes resnično nevaren za okolico. Če pa lastnik ni toliko pameten, da bi videl, da so njegovi psi nevarni, podivjani in agresivni, potem pa res minister za kmetijstvo ne more veliko narediti, če se pa sodni postopki toliko časa vlečejo in vlečejo, in se v njih najde en kup lukenj. In potem vsi delajo paniko, da so ti psi nevarni. Ste si ogledali sliko bullmastiffa? Meni je prav luštkan kuža in se mi ne prav nič nevaren, le če je v dobrih rokah. In zakaj ljudje zdaj delajo celo paniko okrog potencialno nevarnih psov, pasem, nihče pa ne posluša mnenj kinologov, ki vztrajajo, da je lastnik psa tisti, ki mora obvladovati psa in da psi sami po sebi niso napadalni. Sploh pa, ali je kdo pogledal statistiko pasjih ugrizov? Od vseh tisočih ugrizov letno je ugriz zadalo veliko drugih psov, ki potencialno naj ne bi bili nevarni. Psi, ki naj bi bili nevarni, so dobili ime samo zato, ker so jih včasih vzgajali za boje in ker imajo smrtonosen ugriz. Lahko pa ti katerega koli psa vzgajaš v napadalnega, pa ti bo slej ko prej napadel nekoga, tako ali drugače. Ni pa potrebno le to, da bi ga vzgajal točno za to, ampak je potreben neumen lastnik, ki ne obvladuje svojega psa, ampak pes obvladuje njega, lastnik, ki dovoli, da pes dela po svoje, lastnik, ki ne zna vzpostaviti avtoritete nad psom, lastnik, do katerega pes nima nobenega spoštovanja, še manj pa straha,... Tako se hitro ustvari pes, ki je neposlušen, svojeglav in potencialno lahko tudi nevaren, pa naj bo to čivava ali pa pitbull. Moj odnos do primera je tak, da je lastnik sam kriv, da so ga psi zgrizli. Čisto sam, ker je bil toliko neumen, da ni opazil, kaj vzgaja in ni poslušal nasvetov strokovnjakov. Ne lažje je biti sam tako pameten in delati po svoji glavi, čeprav ni prav, kakor pa da bi poslušal tistega, ki pa dejansko nekaj ve o stvari. Poznam primer, ko je nedolgo tega, psička čivava zgrizla mešančka labradorca po obrazu, tako da so morali le tega uspavati. In zdaj mi recite, da če boste prepovedali nevarne pasme, boste prepovedali tudi čivavo? Ker se mi zdi, da marsikdaj lastniki svoje kužke, ki so nižje rasti, ne jemljejo resno in jim pustijo, da počno kar hočejo, ker naj bi bilo nenevarni, ko pa so tako majhni in podobno. V bistvu so pa ti psi, predvsem zaradi lastnikov, lahko zelo agresivni. Večkrat sem že na cesti opazila kakšnega majhnega pekinezerja, čivavo ali kaj podobnega, ki se je kar zaganjal na nekoga na cesti, oblajal vse, ki so prišli mimo. To se mi ne zdi primerno in ne razumem lastnika, da nič ne naredi v to smer, saj se ne moreš potem sprehajati po Ljubljani s takšnim psom, ki vse oblaja. Včasih resnično ne razumem lastnike in pa niti pse. Sama sem velika ljubiteljica psov, tako manjših in večjih pasem, ampak neumnost lastnikov gre včasih do skrajnosti. In potem naj bi vsi plačevali napake, ki jih naredijo ti posamezniki s svojim neznanjem. Velika neumnost! Nekaj neumnosti, ki sem jih slišala od različnih komentarjev: takšni psi na stara leta znorijo (kaj za vraga???a kar tako znorijo?zakaj pa drugi ne?), vsi psi bi morali imeti nagobčnike (vsi?vem, da svojega psa ne bi mučila z nagobčnikom, če ga ne bi potreboval.zakaj bi zdaj vsi morali svoje pse obremenjevati še s tem, zaradi pač nekaj ljudi, ki se psov boji?mislim, da je dovolj že neka etika in pa malo empatije do teh ljudi, da pač psa držiš na kratko, strah od človeka, ne pa da pustiš, da ta kar skače in ovohava druge ljudi), te pse bi morali prepovedati (zakaj že?ker je nekaj takih lastnikov,ki ne zna delati z njimi, 100 drugih, kateri imajo to isto pasmo pa psa obvlada, ga bojo morali pa usmrtiti ali kaj?),... Zanimivo je, kaj vse slišiš od ljudi. Vsak pes lahko ugrizne in vsakega psa se da naučiti, da ne ugrizne. Namesto, da razglabljajo zdaj o tem, da bi prepovedali te pasme, bi lahko uvedli malo več nadzora nad lastniki psov, ki pse zanemarjajo, ki izvajajo nasilje nad njimi in ki pse učijo, da naj bodo napadalni. Vsak že lahko kupi psa, pa če kaj ve o psih in pasmi ali pa ne, zato pa se dogajajo take stvari. Eni dejansko kupijo takega psa, da bi bil krvoločen, da bi bil napadalen, da bi lahko pokazal kakšnega hudega psa ima, to pa lahko hitro spolzi na drugo stran, ko psa naenkrat ni mogoče več obvladovati.

Za konec pa še opis pasme bullmastiff iz strani mojpes.net:

http://www.mojpes.net/modules/pasme/index.php?id=25

Pač je treba prej pogledati kaj kupuješ, če se karakter psa ujema s tvojim in če mu lahko nudiš vse potrebno. Ne pa vzeti psa samo zato, ker ti je všeč. Ne bodimo neumni! Če kupiš novo aparaturo tudi prebereš za kaj se uporablja in navodila za uporabo, zakaj potem ne bi preveril značaj psa in pa prebral kako se s psom dela, kako se je treba z njim ukvarjati in podobno. Potrebno je bili odgovoren lastnik, pa bo tudi pes ubogljiv.