Konflikti in strategije reševanja sporov

Vsak se je že kdaj znašel v konfliktnem položaju. Konflikti so sestavni del našega življenja, tako, da se moramo naučiti živeti z njimi. Umikanje konfliktom ni rešitev, strah pred njimi pa ni vedno upravičena, saj lahko v situaciji, ki je konfliktna, razrešimo stvari. Med dvema ali več osebami pride večkrat do konfliktov, predvsem zaradi različnih mnenj. In to ni nič napačnega. Znati moramo samo ravnati z njimi.

Najprej se je potrebno vprašati kako nam je, ko je nekdo drug začel nek konflikt. Kaj takrat občutimo, kako reagiramo in zakaj? Potrebno se je poglobiti v tisto situacijo in jo poskušati razumeti, razumeti sočloveka s katerim imamo konflikt.

Seveda pa je situacija čisto drugačna, če smo mi tisti, ki zanetimo konflikt. Vsakemu se je že kdaj zgodilo, da je imel slab dan, ali mogoče kakšne fizične bolečine in je potem svojo jezo stresel na nič hudega slutečega znanca. Ali pa je mogoče prenesel neko konfliktno situacijo z nekom v nek drug odnos. Zakaj to počnemo? Kako se počutimo, ko smo slabe volje in uvidimo, da smo mi zanetili nek prepir ali da smo konfliktno reagirali? In kaj bi lahko storili, da ne bi bilo tako? Tu pa je potreben predvsem vpogled vase, v svoje ravnanje, v svoj jaz in svoja občutenja. Kar je lahko ponavadi težko, predvsem, če smo precej napeti. Pa vendar, možno je.

Ne glede na to, kdo začne konflikt mora biti temeljni cilj tega, da konflikt rešimo. Zakaj? Ker če ostanejo nerazrešeni se vedno znova v spominih vračamo k njim in pogrevamo stvari, zamere ostanejo, mogoče izgubimo prijatelja. Tudi to se dogaja, kadar nismo razrešili konflikta. Če pa konflikt razrešimo obrnemo nov list in gremo naprej. Kaj pa če nismo? Stvari v preteklosti ne moremo spreminjati, ne dogodkov, ne oseb. Lahko pa se k neki situaciji vrnemo nazaj le toliko, da nanjo pogledamo s tega vidika, kako bi lahko bolje ravnal. Da se iz tega nekaj pozitivnega naučimo. Ker konflikt je že zdavnaj mimo, le v naših glavah lahko še obstaja. Stvari pa se vmes spremenijo, tudi osebe, zato je potrebno gledati na to, kakšna je tista oseba, s katero si imel konflikt, sedaj. Verjetno ni več ista, mogoče ne reagira več tako kot je leta nazaj, mogoče imata sedaj dober odnos, ali pa bi ga lahko imela. Potreben je pogled v danes, v sedanjost, ne izgubljajmo časa s slabimi mislimi iz preteklosti, ker to ne vodi nikamor, razen v slabo voljo, ki jo občutimo danes, jutri in vsak dan naprej, čeprav spremeniti ne moremo nič kar se je takrat dogajalo. Moramo stopiti korak naprej. Jutri je nov dan in jaz sem drugačen. Sedaj vemo kako bi ravnali v določeni situaciji, v kateri prej nismo znali, in mogoče je enak tudi naš sogovornik.
Pozorno prisluhni sogovorniku – včasih je potrebno biti potrpežljiv in počakati, da nam oseba razloži situacijo iz svoje perspektive (debata)

Zdaj pa k strategijam reševanja konfliktov, spodaj je omenjenih 9 strategij povzetih po knjigi 50 dejavnosti za razvijanje čustvene inteligence:

Pojasni svoj položaj, ne da bi koga obtoževal – če imaš možnost predstaviš svojo plat zgodbe (seveda, če sogovornik upošteva prvo pravilo). Pri tem uporabljaj JAZ sporočil (o katerih se bomo še pogovarjali), ki povedo, kako se ti počutiš, brez obtoževanja drugega.

Vzemi si čas za hlajenje strasti – pomeni, da si vzameš premor, če vidiš, da so čustva preveč nabita in bi to lahko peljalo do hujšega konflikta. Osebi se raje umakneš in poveš, da se bosta pogovorila kasneje.

Skupaj rešite problem in ustvarite položaj zmagaš-zmagam – gre za to, da oba zmagata ali pa da sploh ni zmagovalca. Gre za iskanje skupnih rešitev, za kar potrebujemo čas, prostor, željo obeh po razrešitvi konflikta in veliko prilagajanj z obeh strani.

Bodi pripravljen skleniti kompromis – kar sem že omenila prej, kompromisi, ki ustrezajo obema osebama, do katerih pridemo s skupnim iskanjem rešitev.

Reci, da ti je žal – sploh, če ugotoviš ali vidiš, da si ti kriv za nastanek konflikta. Pri tem je pomembno, da na situacijo pogledamo iz druge perspektive, da pogledamo na svojo vlogo v tem konfliktu. Pri tem lahko včasih uvidimo, da smo mi krivec za konflikt. Ta »žal mi je« mora biti rečen iskreno in ne samo iz nuje.

Uporabi humor, če ga situacija dopušča – uporabimo za sprostitev napetosti, vendar le v situaciji, ko vemo, da bo sogovornik razumel naš humor, saj lahko drugače le poslabšamo položaj.

Prosi za pomoč, kadar jo potrebuješ – da pri reševanju pomaga nekdo tretji, ki ima drugačen pogled na problem, če dva sama ne moreta rešiti težave oz. problema. Takšna pomoč je vedno dobrodošla, kadar vidimo, da sami ne znamo naprej in ko konflikti ostajajo nerazrešeni.

Če je potrebno, se umakni – gre za odmik od zelo hude konfliktne situacije (fizično nasilje) in ne vidimo drugega izhoda. Ne spuščamo se še mi v nasilje, ampak se raje umaknimo. Mogoče skušamo konflikt rešiti kdaj drugič, odvisno od situacije in osebe, ki je konflikt začela.

K temu dodajam še prispevek iz drugega vira in pa svoj osebni prispevek, ki lahko marsikdaj pomaga, da do konflikta ne pride po nepotrebnem:

Če se obe strani spoštujeta, sprejemata mnenje drugega, pustita drug drugemu do besede, je pogoj za odkritje skupne rešitve že izpolnjen. Za resnično razumevanje drugega, moramo poznati argumente ene in druge strani (kakšni so moji in kakšni so tvoji interesi?).

Če so v situaciji izredno močna čustva, moramo sogovorniku pokazati, da ga jemljemo resno in da nas njegove težave resno zanimajo. Lahko spregovorimo tudi o občutkih sogovornika (»Razumem vas, da vas to jezi«).

Če želimo že vnaprej omiliti bes (recimo, če moramo povedati slabo novico), ne negiramo sogovornikova negativna čustva (»Ne razburjaj se…«), ampak odkritosrčno povemo kaj mi občutimo ob tem in da resno jemljemo njegova čustva ob tem.

Če vas sogovornik želi prepričati o nečem, da ne pusti do besede, mu povejte preprost stavek o njegovem vedenju (»Na vsak način me želiš prepričati«).

Če nekdo stalno prekinja vaš govor, ga ustavite s pripombami (»Zdaj bi me rad ustavil sredi stavka« ali »Pravkar mi boš segel v besedo«).

Če se sogovornik ne zmeni za vas, mu to povejte.

In še enkrat, konflikti so sestavni del našega življenja. Potrebno pa je razločevati tiste, ki so pomembni za odnose in tiste, ki se jim lahko izognemo brez posledic. Vendar pa nas naj ne bo strah priti z nekom v konflikt, saj je to tudi podlaga za sprejemanje kompromisov in učenje novega.

Vir:
Dianne Schilling, 50 dejavnosti za razvijanje čustvene inteligence

(še dodam)

Vojak socialni delavec?

Mladina trenutno zbira podpise za peticijo za prestrukturiranje vojske. Vse bi bilo prav, če ne bi zapisali že domnevne rešitve za problem vojakov, ki to ne bi več bili. 5000 vojakov naj bi se prekvalificirali v socialne delavce. In mnogi v tem ne vidijo problema, mnogi, ki jih stvar ne zadeva, ki enostavno nočejo vojske. Za njih je to prava rešitev, saj bi lahko ti vojaki kasneje pomagali starejšim, mladim,... Vendar. Tu je velik vendar. V Sloveniji imamo veliko socialnih delavcev, ki ta naziv potrjujejo z izobrazbo. Imamo visokošolske diplomirane socialne delavce in imamo nove generacije univerzitetnih socialnih delavcev. Ti smo se trudili 4 leta na faksu, da bomo dobili izobrazbo katera nam bo pomagala pri delu z ljudmi. Nismo socialni delavci le zaradi zdrave pameti, ki na bi bila rešitev in zdravilo vsega, ne, smo ljudje, ki smo študirali, se učili, izpopolnjevali naše znanje, da bomo lahko čim bolj pomagali ljudem, ki so v stiski in potrebujejo pomoč. In tega ne zmore vsak. Četudi večina misli, da zna pa vsa svetovati in pomagati sočloveku to ni res. Vsak nima empatije, ki bi mu pomagala se vživeti v problem drugega, vsak nima znanja, kako točno pomagati človeku, kako ga razumeti in kako mu ne svetovati. Mislite, da je svetovanje, dajanje nasvetov delo socialnega delavca in da vsi to znajo. Ja, vsak zna biti pameten za drugega in mu deliti nasvete kaj naj stori. Ne zna pa vsak oceniti položaja in skupaj, s soustvarjanjem priti do rešitve, ki bo ustrezna predvsem za človeka, ki mu pomagamo. Torej, ne dajemo nasvetov ampak le pomagamo, da človek sam pride do rešitve. Za laike, naj to pojasnim s primerom: znajdete se v stiski, vaš najboljši prijatelj vam skuša pomagati po svojih močeh, pove vam za neko možnost, ki bi jo lahko izkoristili v danem trenutku in bi lahko rešila vaše težave. To mogoče storite ali pa mogoče tudi ne. Zakaj ne? Zakaj ne bi tega storili, če pa je rešitev dobra, pametna? Zato, ker to ni rešitev, ki bi jo uporabili vi, ker to niste vi in ker to ni vaš način reševanja stiske. Socialni delavec pa bi s pogovorom skupaj z vami skušal priti do možne rešitve, ki bi vam bila blizu in ki bi jo zato tudi sprejeli. In zdaj mi lahko poveste, ali zna vsak dati nasvet? Da. Verjamem da. Ali zna vsak pomagati človeku tako, da ta sam najde rešitev? Ne. Ali zna vsak pomagati tako, da si bo človek pomagal sam? Ne. To je torej to. Vsak ne more biti socialni delavec, vsak nima teh kvalifikacij, niti znanja. Obstaja dovolj argumentov, ki govorijo v to smer, dovolj argumentov, da bi lahko začeli ceniti socialne delavce, ne pa da na njihova delovna mesta zaposlujete vse mogoče kadre, samo teh ne. In sedaj še ideja o tem, da bi vojaki bili socialni delavci. Vojak se je odločil za poklic vojaka, ne za poklic socialnega delavca. Ne morete človeka prisiliti, da bo zdaj vse življenje delal v Domu za ostarele. In če bi ga prisilili, ali bi delal dobro? Verjamem da ne, saj vsak, ki je prisiljen v neko delo, to ne opravlja s strastjo, veseljem, ki bi mu pomagalo pri boljšem delu, ampak s slabim počutjem, stresom in nevernostjo v to kar dela. kako bi bilo vam, če bi kar naenkrat rekli, da pa ne potrebujejo več določenega kadra, npr. učiteljev in da bi te prestrukturirali v strojne vede. Verjetno bi bili zelo zadovoljni, ali pač ne? Tu sem izpostavila dve dilemi, dilema o tem, da bi nekdo drug opravljal delo socialnega delavca in pa da bi vojak delal poklic, ki mu je bil vsiljen. Mislim, da ti dve točki povesta svoje. Če pa že rabimo socialne kadre, kar iz iskanja delovnih mest ni vidno, pa torej zaposlimo socialne delavce, ki so v veliki meri brezposelni ali pa delajo na drugih delavnih mestih, kot natakarji, delavci v tovarnah... Teh je veliko in ne vidim smisla, da bi v tem sektorju zaposlovali koga drugega kot socialnega delavca, glede na to, da je teh veliko brez služb. Primanjkuje pa zdravnikov...zakaj ne bi vojake prekvalificirali v zdravnike? Ker to pač ne morejo biti. A socialni delavci pa so lahko?

Komunikacija-JAZ sporočila

Pravkar predelujemo knjigo Thomasa Gordona in v nekem delu svoje knjige izpostavi vprašanje komunikacije s TI in JAZ sporočili. TI sporočila so usmerjena v to, da drugemu poveš kakšen je, da nanj prenašaš negativno sodbo. JAZ sporočila pa so usmerjena v to, da izraziš kako se ob določeni situaciji počutiš ti sam. Za primer: Ti sporočilo je: Nesramen si. JAZ sporočilo pa: Jezen sem. Pri JAZ sporočilu prevzameš odgovornost za svoj problem nase, vendar je potrebno tak način komunikacije uporabljati kadar ti vidiš, da je nekaj tvoj problem. če gre za problem drugega, je potrebno aktivno poslušanje, da ga dejansko slišimo in razumemo. Vrnimo se k JAZ sporočilom. Sestavljeno je iz treh delov. Prvi je, da poveš kaj povzroča problem. Začne se vedno s "kadar", saj se moramo osredotočiti na to situacijo, dogajanje tu in sedaj, opiše pa se objektivno, brez vrednotenja. Drugi del je opis posledic, ki jih povzročijo v prvem delu naštete okoliščine. Pazimo, da je posledica lahko resnična. Tretji del pa vsebuje čustveno stanje ob posledicah (prvotno čustvo, ne sekundarno, kot je npr. jeza po tistem, ko se počutimo užaljene). Torej, gre za zaporedje VEDENJE - UČINEK - POSLEDICA. Za ponazoritev naj zapišem problem: "Tvoje zamujanje mi povzroča težave. Kadar zamudiš, moram prekiniti karkoli že delam in to me moti, naredi me živčnega." Ali pa: "Kadar imaš noge tako stegnjene, se spotikam obnje, in strah me je, da bi padel in si kaj naredil." Upam, da so primeri dovolj ponazorili zaporedje JAZ sporočil.

Če povzamem, gre za to, da v trenutku, ko začutimo problem kot svoj, da imamo mi sami problem, uporabimo JAZ stavke in ne napadamo druge osebe, ki je povzročila tako stanje. JAZ stavki omogočajo boljšo komunikacijo in ne povzročajo, da se drugi počutijo slabe ali ogrožene, prav tako pa omogočijo izražanje lastnih čustev in nas tako lahko drugi ljudje bolje razumejo.

Povzetek iz knjige:

Gordon, Thomas (1983). Trening večje učinkovitosti za učitelje. Svetovalni center. Ljubljana

Prostitucija

Izbira teme za izpitno vprašanje ter moje razmišljanje, povezava z drugimi temami...

Za knjigo sem se odločila na podlagi predavanj in ker o tej temi teoretično vem zelo malo. Najprej bi se usmerila na zgodovino prostitucije. Pravijo, da je prostitucija najstarejša obrt, vendar je to precej enoznačen pojem. Vendar pa se je prostitucija kot taka pojavljala v različnih časih in pa tudi družbah, okoljih. Prve prostitutke so registrirali Rimljani, tako so bile poklicne prostitutke vpisane v posebno kartoteko. Prav tako so jih razločevali s posebno obleko in pa barvo las, od drugih žensk. Naj zgodovino prostitucije povežem s filmom Beneška kurtizana. To so bile beneške prostitutke, ki pa so imele povsem drugačen ugled kakor prostitutke danes. Kurtizane so bile tiste, ki so imele dostop do knjižnice, do izobrazbe, znanja in večina med njimi je bila dobro izobražena. Seveda je bil to tudi pogoj za dobro kurtizano, saj se je morala znati približati moškemu in mu dati kar si je želel. V filmu dobro prikazuje to, kako je mnenje družbe deljeno glede teh žensk in da večino podpore dobivajo s strani moških. Te ženske so bile osvobojene družbenih meril, ki so veljale za tedanje obdobje, kot je npr. poroka z dogovorjenim ženinom, določeno spodobno oblačenje. Ženska je bila lastnina moškega. Vseeno pa so bile nekako ujete v sistem patriarhalnosti, kakor je povedal glavni ženski lik, ujete so bile le v večjo kletko, kar ni pomenilo, da niso v kletki.
Konec 19. stoletja in začetek 20. stoletja so začeli z množičnim zapiranjem bordelov in čiščenjem ulic. Bordele pa je zamenjalo zvodništvo, prostitucija se je umaknila v podzemlje. Vse to pa je še bolj poslabšalo položaj prostitutk.
Danes se lahko ženske zavestno odločijo za prostitucijo, kar imenujemo svobodna prostitucija, ali pa so vanje prisiljene. Večina prostitutk prihaja iz tujine, bolj natančno iz vzhoda, vendar pa se prostituirajo tudi Slovenke. V Sloveniji so odpravili prostitucijo kot prekršek, a je bila prepovedana na javnih mestih kot grožnja javnega reda in miru. Takšne strategije odpravljanja prostitucije pa se osredotočajo le na odpravljanje prostitucije, ki je v polju vidnega. Še vedno pa obstaja skrita prostitucija. Vse te strategije boja proti prostituciji pa so imele veliko negativnih učinkov na same prostitutke.
Napačno je enačenje prostitucije s trgovanjem ljudi, saj ta zajema večji prostor. Prostitucija je le del trgovanja z ljudmi.
Kaj žene ženske v prostitucijo je verjetno preobsežno vprašanje, ki zahteva več različnih dogovorov, saj ni enega enoznačnega. Moramo razlikovati med ženskami, ki so se zavestno odločile za ta poklic in ženskami, ki so bile v to prisiljene. Če se osredotočim na te, ki so se za to določile same, se lahko navežem na temo o spolnih zlorabah otrok. Ženska, ki je bila spolno zlorabljena kot otrok, ima večjo možnost, da se kasneje vključi v prostitucijo. Razlogov za to je več, da se že tako počuti razvrednoteno, da ima čezmerno potrebo po spolnosti, ker ima občutek, da lahko le z njo začuti bližino, ali da jo uporablja kot beg, kot zasvojenost, ali da gre za občutek intimnosti pri katerem te oseba ne more raniti, ker ti ni dovolj blizu. Po drugi strani pa je lahko eden od razlogov, da se ženske odločijo za prostituiranje ta, da imajo malo možnosti na trgu dela. To je predvsem vpliv patriarhalne družbe, ki omejuje ženskam možnosti zaposlovanja ali pa jih omejuje s prenizkimi plačami. S tem problemom pa se srečujejo tako tujke kot tudi Slovenke.
Potrebno bi bilo dobro razmisliti o strategijah preprečevanja prisilne prostitucije ter o normalizaciji svobodne prostitucije ter o varnih načinih izvajanja te dejavnosti, ki bi ženskam omogočile bolj varno okolje ter manj stigmatizacije s strani družbe.

Vir:

Pajnik, Mojca. (2008). Prostitucija in trgovanje z ljudmi: perspektive spola, dela in migracij. Ljubljana: Mirovni inštitut, Inštitut za sodobne in politične študije.

film Beneška kurtizana (1999)

Kako sem bila vzgojena v spol?

Na faksu pri predmetu Ženske in moški smo morali napisati prosti spis na temo kako sem bila vzgojena v spol. In tole je to, kar je nastalo prav zdaj v moji glavi in bo romalo profesorici na mizo :) :

Težko bi rekla, da se spomnim, kdaj sem se zavedala, da sem deklica oz. da se razlikujem od fantov. Moji prvi spomini segajo v predšolsko obdobje, v vrtec. Zdi se mi, da smo tam bili precej razdeljeni po spolu in da smo se bolj ali manj igrali ločeno. Spomnim se, da smo deklice večino časa preživele v navidezni kuhinji, fantje pa na preprogi, kjer so se igrali s kockami in avtomobili. In prav spominjam se kako je bilo, ko sem se enkrat igrala skupaj s fanti in sicer, postavljali smo cesto za avtomobile. Navdušena sem bila nad prometnimi znaki in nasploh nad igro. Doma ni bilo take grobe delitve. Zdi se mi, da smo se družili skupaj tako deklice kot fantje. Igre, ki smo se jih igrali so bile kar precej obojespolne, če se lahko tako izrazim. Lovili smo se, skrivali, kolesarili, se šli razne športe, med dvema ognjema,… Seveda pa smo se igrali tudi spolno obarvane igre, deklice smo se igrale s punčkami, skakale z gumico, vendar so se nam pri tem včasih pridružili tudi fantje. Večino časa pa se spomnim, da smo se igrali z avtomobilčki zunaj na pesku. Tako fantje kot tudi deklice. Prav tako sem s fanti skakala po travniku, se navidezno streljala in tekmovala. Ne zdi se mi, da je bilo takrat veliko razlik med nami. Niti se ne spominjam, da bi me mami kako usmerjala v dejavnosti, ki se za deklice spodobijo. Doma sem imela raznolike igrače, največ pa sem se preigrala s plišastimi igračami, ki nekako niso usmerjene na spol, ter z avtomobilčki in Lego kockami. Lahko bi rekla, da sem večinoma počela stvari, ki so namenjene fantom. Dojenčka nisem imela, niti si ga nisem želela. Barbike sem imela, vendar sem se le poredko igrala z njimi. Imela sem nekaj gospodinjskih igrač, predvsem kuharske, in to me je še nekako zanimalo. V bistvu sem bolj ali manj imela igrače, ki so me zanimale in ne take, s katerimi bi me mami silila v neko početje oz. dejavnost. Niti se ne spomnim, da bi mi kdaj izrecno rekla, da se določene stvari ne spodobijo za deklice ali pa da deklice določenih stvari pač ne počnejo. Se pa spomnim, ko mi je o tem govorila moja stara mama. Neki dan, ko sva bila jaz in moj bratranec pri njej me je on začel zbadati, in spomnim se, kako mi je mama razložila, da je on pač fant in d ato počnejo, da jaz pa sem deklica in da naj se ne spuščam na ta nivo. Nekaj v takem smislu in to mi je še danes ostalo v spominu. Kar pa me je bolj ali manj določevalo za deklico pa je to, da sem nosila dekliška oblačila. Seveda ne ves čas, vendar so se v večini razlikovala od fantov. Prav rada sem nosila obleke in krila. To je bilo nekaj kar lahko nosijo le dekleta. In take reči takrat fantom niso bile všeč. Zadeve so se precej spremenile v osnovni šoli, kjer znova na nek način delijo v dve skupini glede na spol. In če smo se pretepale deklice je bilo veliko huje, kot če so se dečki. Doživele smo hujše neodobravanje, kot fantje. Bilo pa je znano, da fantje povzročajo več težav, pri nas puncah zadeve niso nikoli pripeljale tako daleč, da bi prišla policija, medtem, ko fantje so. Kasneje se spomnim, ko smo odraščali in smo se tudi fizično čedalje bolj spreminjali, kako smo bila dekleta nekako ujeta v to spono spodobnosti. Vedele smo, da se moramo primerno obnašati, da smo bolj izpostavljene kot fantje, kako pomembna je spodobnost, resnost, itd. Fantje so bili veliko bolj svobodni, veliko več so si lahko dovolili, manj omejitev je bilo tako s strani staršev kot tudi okolice, šole. Zdi se mi, da predvsem okolica vpliva na dojemanje spola, kaj se zanj spodobi in kaj ne. Zdi se mi, da je bilo doma povsem drugače, kakor takrat, ko si stopil ven iz hiše. Še posebej ko smo dosegli puberteto.
Lahko bi rekla, da je moja družina precej svobodna glede tega kaj je žensko in kaj moško, kaj se pri komu spodobi in kaj pri komu ne ter kakšne so vloge žensk in moških v družini. Vendar pa je še vedno velik vpliv kulture, družbe v kateri živimo, ki na nas pusti vtis, ne glede na vzgojo družine. Seveda bi lahko rekla, da sem precej svobodna in bolj ali manj neomejena v okviru svojega spola, vendar pa me nekako še vedno omejujejo neke družbene norme, ki so prisotne v našem sistemu. Vendar se mi zdi, da je za našo generacijo že lažje, saj je pomen ženskosti povsem drugačen kot v preteklosti in tako ženske današnjih generacij vemo, da lahko marsikaj dosežemo, da naš spol ne sme biti ovira in da smo popolnoma enakovredne moškim, vendar se moramo za nekatere od teh stvari še boriti. Ženska sem v toliko kolikor se tega zavedam oz. v kolikor me to spominjajo moje fizične lastnosti. Rada sem ženska, vendar se zavedam, da je na nek način moškim v življenju lažje kot nam. Vendar pa sem se naučila, da ima biti ženska tudi svoje prednosti.

Individualno ali skupinsko delo

Glede na to, da smo v letošnjem šolskem letu izdelali kar veliko poročil, raziskovalnih nalog, seminarskih, esejev in podobno se mi je prav zdaj utrnilo vprašanje. Nekaj nalog je bilo za opraviti individualno, nekaj skupinsko, pri nekaterih pa smo imeli izbiro. In kadar je izbira bila sem raje uporabila varianto individualnega dela. Pozitivnost tega načina dela je predvsem v tem, da ne potrebuješ prilagajanja, ne porabiš veliko časa za to, da se zmeniš kdaj se dobiš, kdo bo kaj naredil itd. Poleg tega narediš stvar tako kot si si jo zamislil sam in takšen je tudi končni izdelek. Uporabljaš lahko svoje oblikovanje, kreativnost, miselnost in na podlagi tega narediš nalogo, ki te predstavlja, nekako kaže to kar te zanima oz. kar se ti zdi pomembno v neki temi. Individualno mi je bolj pisano na kožo, ker sem tak človek, ki rad naredi določene stvari po svoje in ker si lahko v glavi hitro zamislim nek potek dela, neko organizacijo in osnutek. Prav tako ima tudi skupinsko delo veliko prednosti. Še posebej se poudarja pri socialnem delu. Pri skupinskem delu lahko prideš do več različnih idej in naloga je tako bolj raznolika, delo je olajšano, saj vsak opravi svoj del naloge, primerjaš lahko več pogledov, se česa novega naučiš od kolegov, itd. Vendar pa so tu tudi kritične točke, skupinsko delo je odvisno predvsem od članov skupine. Če se člani skupine dobro poznajo je veliko lažje delati skupaj, prav tako je lažje dogovarjanje če ni krajevnih omejitev ali pa prevelikih razlik v načinu dela. Če pa so člani skupine tako rekoč nametani skupaj je delo lahko precej oteženo. Seveda bi lahko to vzeli kot izziv, vendar je za dobro nalogo potrebno veliko več kot samo, da razmišljamo kako je skupinsko delo pomembno. Potrebno je veliko prilagajanja, predvsem o času sestankov, načinu dela, saj ima vsak svojega. Še večji problem pa nastane, če se mnenje ali način dela nekega člana skupine tako močno razlikuje od drugih, da to otežuje samo delo. Nekateri ljudje se težje prilagajajo in pač delo opravijo po svoje in potem se poraja vprašanje ali celotno nalogo prirediti posamezniku ali pač ubrati svojo pot in vsiliti svoje mišljenje in način. Nič od tega verjetno ni prav, vendar sta to dve opciji, ki se najpogosteje uporabljata. Verjetno bi bilo najbolj pravilno, da se obe strani prilagodijo druga drugi. Vendar pa to vzame veliko preveč dela, zato raje izberemo lažjo pot.

Na faksu smo se učili o skupinskem delu, vendar je vse elemente konstruktivne skupine težko zajeti v realnem življenju. Sem popolnoma za konstruktivno kritiko, vendar včasih tudi ta za sodelavca lahko pomeni napad. Stvari so zelo dvolične in težko je izbirati prave besede, prav način, da se stvari razrešijo. In ko razmišljaš o tem, se nekako zdi, kot pa da vsiljuješ svoje mnenje, čeprav mogoče ni tako. A zopet se porajajo različna vprašanja.

Torej, ali skupinsko ali individualno delo. Vsako ima nekaj prednosti in nekaj slabosti. Verjetno je najboljše kombiniranje. Za dobro delo v praksi se sigurno pomembno skupinsko delo, predvsem zaradi izmenjave mnenj, da vidiš še druge poglede na stvar, da se učiš od drugih. Pri teoretičnemu delu pa sem bolj za individualno, saj je najbolje sam, na svoj način, napisati nalogo in v njej zajeti vse kar se ti zdi pomembno.

Lahko rečem, da se ne bi odločila pisati skupne diplomske naloge, saj mi je ljubše če lahko stvar naredim sama, tako kot si jo zamislila. Čeprav je razlika v tem, ali je druga oseba povsem drugačna kot ti, ali pa imata podobno mišljenje. Pri slednjem je stvar veliko lažja in sodelovanje v določenih zadevah je olajšano in bolj zanimivo. Vendar ne pri diplomi, vsaj zame ne.

Telo

Včeraj sem predelovala članek iz skripte Vesne Leskošek – Spol, in tako malo za vajo en kratek izpis iz članka Metke Kuhar Od kulta telesa k kultivaciji videza.
Ta članek mi je edini padel v oči, se mi zdi, da je kar realno napisan, sploh tole o današnjem času, ko smo bombandirani z idejo idealnega telesa, popolnosti in podobno.

Helmut Plessner je dejal, da človek po eni strani je telo, hkrati pa po svoje telo poseduje. Telo ni zgolj biološki fenomen, ampak tudi objekt, s katerim lahko manipuliramo. Če pa objektivizacija telesa postane primarni način doživljanja telesa, je telo vir globoke odtujenosti od občutkov in virov, ki se upirajo nadzoru (motnje hranjenja, odvisnost od vadbe).
Mary Douglas pravi, da je telo simbolična oblika, objekt, na katerega se vpisujejo prevladujoča kulturna pravila. Družba in kultura konstruirata telo na svoj način. Je pa telo še vedno biološka, materialna in fiziološka entiteta.
Michael Foucault je analiziral telo kot subjekt moči in političnega nadzora, kot direktno mesto socialnega nadzora. Tako telo samo sebe disciplinira, obvladuje svoje naravne potrebe, impulze. Mit, da lahko povsem nadzorujemo telo je del splošne moderne zahodne predpostavke, da lahko človek obvladuje naravo. Radi bi se približali telesnim idealom in imeli nadzor nad lastnim telesom.
Dualizem telo – duša izhaja iz krščanske kulture, ki je predpostavljala telo kot nekaj negativnega, kazen. Idealno telo je po njihovem breztelesno, eterično. Razcep se pojavi tudi v Descartesovi filozofiji, kjer je telo le dom jaza. Telo je tako podrejeno duhu, ali pa celo destruktivno zanj. Razločevanje pa je povezano tudi s spolom- ženskost je veljala za nižjo obliko človeštva, saj ne more racionalno nadzorovati svojega telesa (debela ženska ne more brzdati svojih apetitiov, povezovanje ženske neracionalnosti s hormoni). Moški pa so povezani z umom, razumom, in naj bi presegli svojo telesnost. Sedaj pa se kaže prehod iz tega mišljenja v pomembnost moških mišic.
Telo je dandanes postalo fizično nefunkcionalno, razen v športu. Telo je postal estetski in seksualni objekt. Estetska vrednost in etična konotacija se prepletata (dobro telo – dobra oseba). Telo je postalo projekt jaza. Telesni videz je tako označevalec vrednosti, medij samoopredeljevanja, samopromocije, mesto družbene stigmatizacije, če odstopa od standardom sprejemljivosti.
Patriarhalnost je ustvarila težko dosegljive lepotne ideale, zaradi katerih se ženske vedno počutijo nelagodne v svojem telesu. Telo je za ženske še vedno bolj osrednjega pomena za občutek sebstva. Drug pogled na lep telesni videz pa je, da ta pomeni zdravje, lastno dobro počutje,… A vseeno nas preplavljajo diskurzi o sodobnih telesnih idealih in tako verjamemo, da lahko telo preoblikujemo po svoji volji. Edino sprejemljivo in posledični zaželeno telo je telo, ki teži k popolnosti. Menimo, da svobodno izbiramo lastno telo, vendar obenem stremimo k standardizaciji.
Ukvarjanje s telesnim videzom se uresničuje na treh ravneh: oblikovanje idealnih telesnih oblik, učenje pravilnih drž, lepotičenje in okraševanje. Telo tako ni nikoli dokončan objekt dela. Kdo pa ima od tega korist? Industrija, pa tudi posameznik, ki naj bi se potem počutil samozavestnejšega.
Diktatom kulta lepega telesa ne moremo ubežati, četudi ga ne upoštevamo, saj telo, ki se ne prilagaja je stigmatizirano, negativno. Telo tako postane moralno in politično polje.

Vir:

Leskošek, Vesna: Ženske in moški v socialnem delu. 1.del - spol. Fakulteta za socialno delo

Spol 2.del

Raziskava na temo dojemanja spola je končana. Glede na to, da smo s kolegicami naredile kar nekaj intervjujev iz štirih starostnih skupin se nekatere stvari lahko posplošijo, druge pa se, zaradi razlik, ne morejo. Najbolj zanimivo kar smo ugotovile je, da so predstave o moških in ženskih vlogah še vedno zelo stereotipne. Torej, ženske se po večini še vedno dojemajo kot gospodinje in matere, medtem, ko moški morajo hoditi v službo. Seveda je bilo izraženo tudi, da morajo v službo hoditi tudi ženske. Med vsem tem pa se večkrat omeni to, da bi morala biti vzgoja otrok porazdeljena med oba spola, kar pa še vedno ni povsod uresničeno. Zdi se mi, da bomo te in naslednje generacije bolj izenačene v določenih opravilih, ki so generacije nazaj veljale le za en spol. Mislim, da se družba počas spreminja in vnaša moderne spremembe, ki prinašajo pozitivne posledice tako za ženske kot tudi za moške. Normalno je, da glede na to, da je v današnji družbi ženska zaposlena tako kot moški, ne more po tem le ona skrbeti za gospodinjstvo in otroke, kot je lahko, ko je bila cel dan doma. Pri tem se kaže vloga modernega moškega, ki je predvsem v pomoč ženski pri hišnih opravilih in ki igra večjo vlogo v okviru svojega očetovstva.
Zanimivo spoznanje je bilo tudi to, da moški večkrat omenijo, da so ženske enakopravne in da imajo enake možnosti kot moški, vendar pa ženske pravijo, da niso povsem enakopravne in da se razlike kažejo. Še vedno se kažejo razlike pri plačah žensk, ki so dostikrat manjše kot pri moških, za isto delo. Ali pa pri tem, da težje dobijo zaposlitev, zato ker so ženske in se zanje predvideva, da bodo imele otroke, itd. Ne strinjam se s feministkami, ki pravijo, da so ženske podrejene moškemu svetu in da imajo moški večino koristi od našega zastonjskega dela, itd. Zdi se mi, da take trditve niso več tako značilne za 21. stoletje, čeprav se še čuti vpliv zgodovine pri tem koliko besede imajo ženske in koliko moški. Sama se ne čutim podrejene, niti ne čutim, da ne bi bila enakopravna, vendar pa se lahko to v določeni situaciji hitro spremeni.
Sama ne želim biti odvisna od moškega, vendar nas lahko trenutne situacije in dogajanja pahnejo v takšno odvisnost, kot pa lahko v to pahnejo tudi moškega samega. Sedaj ni več tako pomembno ali več zasluži moški ali ženska. Vendar pa bi morala o tem, kako se počuti moški, ki ga pretežno preživlja ženska, povprašati moške in verjamem, da bi bili odgovori precej različni.
Torej, ni važno kakšnega spola ste, važno je, kaj lahko v okviru in metaforično izven njega dosežete in ustvarite.

Spol 1.del

Zadnje čase predelujem temo spola, razlike med moškimi in ženskami. Ob vsem tem branju se mi poraja toliko novih vprašanj, toliko kritik, da jih moram nekam zliti. Če pogledam sedanjost in stanje kakršno je sedaj, se zavem, da to kar je nam ženskam trenutno dano, ni bilo poslano od boga ali samoumevno, kot pa je danes. Za vse to so se ženske morale močno boriti. Ženske so bile nekdaj čisto drugače razumljene kot danes. Predvsem so se pojmovanja okoli njih nanašala na telo, na biološko sestavo in naravo telesa. To, da imajo ženske mesečno perilo, da so noseče, da rojevajo in da pridejo v menopavzo, naj bi bila velika ovira za njihov razum in telesno aktivnost. Predvsem se je takšno mišljenje razvijalo in razširjalo v srednjem veku, največ med srednjim slojem. In kako drugače kot tako, da je imela veliko vlogo pri tem Cerkev. Kot ponavadi je imela krščanska miselnost vpliv na vsakdanje življenje žensk in moških. Pri tem pa je pomembno, da je bila ženska zapostavljena, bila je drugovrstna, nekako bi lahko rekli kot umazana. To se čuti še sedaj, ko Cerkev ne priznava, da bi Jezus lahko imel ženo ali ljubimko in ko poveličuje čisto, nedolžno Marijo, Jezusovo mati, ki je spočela otroka z bogom in ji za to ni bilo potrebno t.i. nečistovanje z moškim. Ženska, ki je imela ljubimce je bila preganjana več stoletij, pa tudi sedaj je označena z negativnimi nalepkami (kurba, vlačuga in podobno). Medtem ko imajo moški na tem področju veliko večjo svobodo, seks z neznankami ali prodajalkami ljubezni ni bil zanje nič posebnega, nič slabega in tako je tudi danes. Sicer se stvari malce spreminjajo, a predvsem ima moški, ki je ženskar slab zgled pri ženskah in ne tako pri svojih vrstnikih moških. Vedno se govori o tem koliko žensk je dobil moški, ne pa o tem koliko jih je imela ženska, saj je ženska nekako predpostavljena kot predmet, kot lastnina, ki jo je nekdo pridobil, izrabil in dal naprej. Veliko večji greh je bil, če je žena prevarala svojega moža, pa ne glede na vzrok, ki je vodil do tega. Moški, ki je prevaral žensko jo je verjetno zato, ker mu žena ni mogla nuditi tega kar je potreboval. Nikoli pa ni obratno, in predpostavlja se, da pa spolne želje žensk niso tako veliko oz. tako pomembne, kot so moške. In pri tem je zanimivo to, da so žensko vedno povezovali z nečin naravnim, moškega pa z kulturo, razumom in podobnim. A kako potemtakem lahko to trditev potrdimo, ko pa je spolna sla oz. želja, nagon nekaj najbolj naravnega pri človeku, in je bila vsemu navkljub značilna prav samo za moške. Moški so tisti, ki morajo zadovoljiti svoj spolni nagon, ženske pa le tiste, ki morajo to svojemu možu omogočiti. Pa čeprav naj bi one bile toliko bolj povezane z naravo. Vendar pa verjetno avtorji te teorije niso mislili v to smer in so se nanašali samo na nosečnost žensk in vzgajanje otrok, ki naj bi žensko bolj približala naravi kot moške. Moški, kot neko razumno, družbeno bitje, pa je bilo tako pomembno in posebno, da je to postalo norma, ki je ženske ne bodo nikoli dosegle. Ženske niso mogle biti tako pametne, saj so bile za kaj takega preveč čustvene, niso mogle opravljati moška dela, saj so biel preveč šibke in krhke za kaj takega, niso mogle sklepati poslov, ker so se spoznale samo na vzgajanje otrok in gospodinjska dela. In zakaj? Ker niso nikoli imele možnosti izkusiti kaj drugega kot le kuhanje, pletenje, presajanje rož, vzgajanje otrok in rojevanje. Moške pa se je že od rojstva spodbujala k intelektualnosti, k razvijanju smisla za posel, k izobrazbi in k moči. Potemtakem bi ženske, če bi imele možnost izobrazbe in razvijanja telesne moči, lahko konkurirale moški. A bi lahko? Če pogledamo na sedanjost lahko vidimo, da smo se ženske dodobra približale temu, kar je bilo še dobro stoletje tako oddaljeno. Lahko hodimo v šole, se izobražujemo, telovadimo in se telesno izpopolnjujemo, nismo več samo stroji za rojevanje in vzgajanje otrok in celo znamo delati elektronska, strojna in druga t.i. moška opravila. Vseeno pa smo še vedno nekako omejene v tem svojem delovanju, saj še nimamo dovolj možnosti in pravic, da bi bile povsem enakopravne moškim. A o tem drugič. Torej, vsak se lahko razvija tako kot mu je dano. Če je ženski v mladosti dana izobrazba in spodbuda v tej smeri, zna biti precej bolj izobražena in razgledana kot moški, ki ga k izobrazbi niso tako spodbujali. In kje je zdaj to, da so moški razumni, ženske pa čustvene? Izgubi se v naši kulturi, v našem družbenem razvoju, ki se dogaja zadnja desetletja. S tem, ko so ženskam dovolili hoditi v šole in so te pokazale uspeh na tem področju, smo lahko videli, da je to kar zmoremo predvsem odvisno od tega kakšno okolje in kulturo smo imeli okoli nas, da nas je k temu spodbudila in ne to ali smo ženske ali moški in kako fizično izgledamo. Če bi z majhnimi dečki delali tako kot so včasih z majhnimi deklicami, torej, bi jim govorili naj se lepo obnašajo, ne bi smeli skakati okoli, ker se to ne bi spodbudilo, ne bi jih vpisovali v šole, ker jo ne bi potrebovali in učili bi jih vzgajati otroke in skrbeti zanje, kot da je to najpomembnejše opravilo, bi verjetno bili prav tako, kot so bile deklice tiste čase, pasivni, čustveni, mirni, podrejeni deklicam in neverjetno dobri očetje, vendar pa ne bi znali brati in pisati ali pa slabo. Torej, kaj nas določa? Biologija ali družba? Sama na podlagi vsega prebranega in razvijanja lastnega stališča menim, da družba. Mislim, da me nikakor ne ovira moja biološka sestava telesa pri tem kaj zmorem in kaj ne. Če bi hotela bi lahko prav tako delala v gradbeništvu in bila fizično močna, če bi pač imela potrebo po tem. Ali pa bi vozila tovornjak. In mislim, da mora, tako kot jaz, tudi moški imeti čustva in jih znati izraziti, saj je to močno pomembno za dober medsebojni odnos. Kajti vsi smo ljudje, lahko smo fizično močni ali šibki, lahko izrazimo čustva ali ne, vendar imamo tako moč kot tudi čustva, na nas pa je kako bomo z njimi ravnali in jih uporabljali.

Več pa naslednjič, ko se bom bolj dotaknila feminističnih vidikov gledanja na spol...

Socialno starševstvo

Pa da malo pokomentiram na to temo, ko pa je ravno aktualna. Prejšnji teden sem bila na predstavitvi Darje Zaviršek v Kavarni Open o socialnem starševstvu. Sicer sem že prej, v okviru predmeta, prebrala njen članek na to temo. Tema me je posebno pritegnila, ker odpira nova vprašanja in razbija nekatere stereotipe. Moje razumevanje tega članka je bilo predvsem to, da je potrebno začeti razbijati predsodke, stereotipe glede razumevanja družine, saj vsakdanje razmere in stanja kažejo velik upad t.i. normativnih družin, torej družin, kjer sta prisotna dva starša, moški in ženska, ter otrok oz. več otrok. Čeprav se svet spreminja, je predstava o pravi družini še vedno prisotna. Vse druge družine pa so nekako potisnjene ob rob, nekatere niti niso zakonsko urejene, spet druge pa uradno skrivajo. Sicer se je počasi skozi leta spremenil odnos do zunajzakonske zveze, ki je sedaj celo v enakem razmerju kot zakonska zveza, vendar pa so tu še druge skupine družin, katerih status še ni urejen. Čeprav je veliko družin, kjer ima otrok le enega starša, pa je to še vedno neka deviantnost, nekaj kar ogroža tradicionalne predstave, kar je narobe in oh in sploh grozno, še posebej za otroka. Sama sem iz take družine, in po raznih stereotipih, ki krožijo okrog sem delikventna, nasploh sem problematična, verjetno brez izobrazbe, nekaj mi manjka, ne poznam vloge očeta, to projiciram tudi na svoje življenje in ne znam razmejevati moških in ženskih vlog, tudi sama se bom verjetno ločila, bila samska in podobno. V glavnem, pogosto se sliši beseda pankrt. Vendar pa, nikoli nisem bila problematična, nimam vedenjskih težav, nimam težav s prepoznavanjem spolnih vlog, vsaj ne tako, da bi bila ta različna od mojih vrstnikov, imam stalno zvezo z upanjem, da se bom poročila, sem izobražena oz. delam v tej smeri,... Razmišljanje ljudi, da so enostarševske družine za otroka neprijazne, je čisto brez podlage in dokazov. Mogoče je večji rizik na ekonomskem področju in financah, ker mora starš sam skrbeti za otroka, a vendar se to pojavlja tudi v dvostarševskih družinah. Torej, nisem prav nič drugačna od drugih vrstnikov, s tem nisem imela nikoli problemov, niti se mi ne zdi, da bi zaradi tega imela zdaj kakšne posledice. In tudi ne vem zakaj naj bi jih imela. Vendar na podlagi pričanj ljudi bi morala biti prav takšna kot sem opisala zgoraj, zakaj, ne vem, a vendar bi morala. A dvomim, da sem edina, ki je iz takšne družine prišla kot dobro vzgojena. Potem imamo tukaj še istospolne družine, katerih pri nas kao ni. Ne ve se zanje, a vendar obstajajo. Zato bo potrebno glede tega kaj postoriti v zakonodaji. Danes sem gledala film na temo homoseksualni očetje, zelo zanimivo, poučno in za razbijanje predsodkov. Ni razloga, da ne bi smeli imeti otrok, saj so takšni kot mi, le da so istospolno usmerjeni. Res škoda, da ljudje zaradi tega razmišljajo, da ne bodo mogli imeti otrok, da jim ta ne pripada in podobno. Že če se spomnim kakšne ženske, ki si zelo želi otroka, a vendar ga po naravni poti ne more imeti, mi je hudo zanjo, kaj šele, ko bi ženska ali moški, lahko dobila otroka, saj so rodni organi zdravi, pa ga ne moreta. In to prav zaradi prepričanj ljudi in slabe zakonodaje na tem področju. Pač otrok bi spoznal drugo plat življenja, drugačno družinsko življenje, a to ne pomeni, da bi bil zato diskriminiran ali označen celo življenje. Niti ne bi bil homoseksualec, kot je prepričanje drugih, ker dokazov o tem ni. Spolnih vlog bi se moral naučiti v dogovarjanju in pogovorih in ne tako kot drugi otroci, avtomatsko. Ampak bi se jih. Ali pa, da družba še ni zrela za to. Kakšen argument je sploh to? Zato, ker so drugi diskriminatorni ali pa ne marajo tvojega stila življenja, bi se moral pa ti obnašati po njihovih vzorcih in normah? Otroka se da naučiti, da razume določene opazke, da jih zna umestiti in predelati. Skoraj vsak otrok je bil žrtev kakšnih opazk, bodisi zaradi sebe ali pa staršev. Otroci znajo biti zelo kruti in tega se ne da spremeniti, če bomo razmišljali, da je družba pač taka in da ne tolerira drugačnega. Kaj naj se potem družina v kateri je problem debelost, raje ne odloči za otroka, ker ima ta veliko možnost, da bo debel in bo zato diskriminiran? Zatorej to, da družba ni pripravljena na to in da bo otrok diskriminiran ni zadosten razlog za to, da ne bi istospolno usmerjenim dovolili imeti otroke ali da bi take otroke pustili živeti v takih družinah. Koliko je heteroseksualnih družin, ki ne skrbijo dobro za otroke, jih zanemarjajo, se ne ukvarjajo z njimi in podobno, pa jim vseeno ni bilo potrebno narediti testa, če so dobri za starševstvo. To je problem, da morajo te družine vedno znova dokazovati, da je njihovo okolje otroku prijazno, da se otrok dobro počuti, da ni ogrožen itd.itd., medtem, ko se heteroseksualne družine lahko odločijo za otroka od danes na jutri, ne glede na to ali ga hočejo ali ne, ali bi skrbeli zanj ali ne, ali ga bodo zlorabljali ali ne,...
Torej, uvideti moramo, da se družba spreminja, da se spreminjajo norme in vsakdanje življenje in da ne moremo biti usmerjeni tako ozko in biti naravnani le na eno resničnost. Potrebna je večja toleranca in ozaveščenost ljudi v skupnosti, da bi lahko otroci iz različnih družin imeli vsi enako možnost. Potrebno je informiranje na to temo, tudi v šolah. Moja sestra bo stara 6 let, pa že ve, da se imajo radi tudi dve punčki ali pa dva dečka. Zanimalo jo je in smo ji povedali. In mislim, da je to način, da naučimo naše otroke kako biti strpnejši in kako več stvari vzeti za normalno. Resničnosti je več, ni samo ena. In diskriminacija ni cilj te skupnosti, vsaj ne bi smela biti, a vendar se dogaja.

Naučena nebogljenost

Pravkar prebiram članke za kolokvij, ki ga moramo opraviti v torek. Sicer je veliko za izpostaviti, saj je skozi različne članke predstavljeno veliko pogledov in vidikov na določen problem, kar omogoča kritičnost in razširjeno znanje. Bi se pa osredotočila predvsem na stavek, ki mi je vzbudil zanimanje, in sicer, da bi ženske lahko bile enako inteligentne, avtonomne in sposobne razumeskega razmišljanja kot moški, če bi nam bilo to v naši socializaciji omogočeno. Sicer se stvar mogoče na prvi pogled preveč osredotoča na preteklost, kjer je veljalo, da so moški pametni, ženske pa imajo samo čustva. A če pogledamo po drugi strani, vsepovsod lahko slišimo, da smo ženske bolj čustvene od moških. Mogoče se to mnenje resda spreminja, vendar je to še vedno prisotno v naših koreninah. Sicer se tega nisem niti zavedala sama, dokler nisem prebrala več literature in polemik na to temo in moram reči, da smo res tako vpeti v neko družbeno prepričanje, da niti ne vidimo resničnosti. Že kot deklice smo bile bolj občutljive, mirne, medtem, ko se bili dečki močni in živahni. Starši so nam vedno pravili, da se moramo lepo obnašati, da moramo biti pridne, ker smo punčke in da fantje nagajajo, ker so pač fantje, da se tepejo in podobno. Ampak, ali bi bilo drugače, če bi nas tsarši učili enako. Medtem, ko smo se me lahko razjokale ob čustvenih zadevah, za fantke to niti ni bilo primerno (recimo stavek: saj si že velik fant, pa menda ne boš jokal), ali pa ko smo se me igrale s punčkami (čeprav jaz redko), so se fantje igrali z raznimi orožji, avtomobili. Pri tem so nas dekleta navajali na starševstvo, gospodinjstvo, fante pa na dokazovanje moči in delo. In zdi se mi, da to ni samo v moji glavi, da se to res dogaja. In mogoče, če bi imele ženske enake možnosti kot fantje, ali pa obratno, bi si bili marsikdaj bolj podobni kot zdaj. Seveda obstajajo izjeme, pa tudi spremembe v tem času, vplivajo na razvoj otrok, a vseeno. Spomnim se, kako se je pri meni doma igral deček z barbikami, katere so večinoma ležale v kotu, jaz pa sem se poleg igrala z avtomobilčki. Prav tako je zdaj z mojo mlajšo sestrico, ki pri skoraj 6 letih obožuje avtomobile in podobne zadeve, medtem, ko se igra z dojenčki ali barbikami mogoče parkrat na leto. Ampak to niti ni tako deviantno oz. drugačno. Ljudje bolj čudno gledajo na tistega dečka, ki se igra z barbikami, saj je vendar fant. In kaj bi bilo pri tem narobe? Tudi on bo morda imel otroke, tudi on bo moral skrbeti zanje in zakaj ne bi že v času otroštva bil navajen na to, tako kot smo bile deklice? In zakaj se mu ne pusti, da izraža svojih čustev tako kot se to pusti deklicam, zakaj je tako sramotno, če fant oz. moški joka? Potem pa slišim komentarje, da so moški, ki jokajo mehkužni, a obenem, tisti, ki ne, so preveč hladni, preveč moški. Izražanje čustev je za moške precej težje kot za ženske, saj so bili naučeni skrivanja čustev. Prav tako pa smo bile me naučene ne biti bolj pametne od moških. Sicer so mene vedno spodbujali, da naredim šolo in podobno in zato ne morem iz lastnih izkušenj govoriti, da nisem dobila dovolj spodbud, a vendar vem, da mnogokatere deklice ne dobivajo dovolj sporočil, da so dobre, pametne, da bi pridobile samozavest, dobro samopodobo. Če razmišljam o sebi, ne vem kako bi se počutila, če bi bila boljša, uspešnejša od mojega fanta oz. kasneje moža. Vem, da je to zdaj čisto sprejemljivo in normalno, a vendar v nekem kotu misli pa je to, da mora biti moški tisti, ki prinaša denar v hišo, ki vodi biznis in podobno. In kako se mora potem počutiti moški, katerega ženska je bolj uspešna. Ženske smo pridobile neko znanje o tem, kako biti podrejene, kako je treba pomagati možu, da se ta čti pomembnega, kako mu je treba streči, kako smo odvisne od njega in podobno. Ampak to sploh ni res. Ženske smo in smo bile samostojna, avtonomna in individualna bitja, ki smo sposobne preživeti v tem moškem svetu. Sedaj je za nas veliko lažje, v preteklosti so bile ženske veliko bolj izpostavljene prepričanju, da so odvisne od moža. Pa tudi sedaj nekatere še vedno tako mislijo.To je nekakšna naučena nebogljenost, ki smo jo pridobile. Verjetno je v skoraj vsaki ženski še nekaj malega tega, vendar pa se učimo in spoznavamo, da smo lahko boljše, in da smo enakovredne moškim.
Torej, kako bi bilo, če bi fantke in deklice vzgajali enako? Bi mogoče oboji bili samozavestni, ali pa z nizko samozavestjo, bi bili neodvisni ali odvisni, bi bili materinsko naravnani ali obratno,... Tega ne moremo vedeti, lahko pa samo to, da bi bilo v takem svetu moškim lažje izražati čustva, nam ženskam pa veliko lažje dosegati uspehe in biti na dobrih položajih.