Konflikti in strategije reševanja sporov

Vsak se je že kdaj znašel v konfliktnem položaju. Konflikti so sestavni del našega življenja, tako, da se moramo naučiti živeti z njimi. Umikanje konfliktom ni rešitev, strah pred njimi pa ni vedno upravičena, saj lahko v situaciji, ki je konfliktna, razrešimo stvari. Med dvema ali več osebami pride večkrat do konfliktov, predvsem zaradi različnih mnenj. In to ni nič napačnega. Znati moramo samo ravnati z njimi.

Najprej se je potrebno vprašati kako nam je, ko je nekdo drug začel nek konflikt. Kaj takrat občutimo, kako reagiramo in zakaj? Potrebno se je poglobiti v tisto situacijo in jo poskušati razumeti, razumeti sočloveka s katerim imamo konflikt.

Seveda pa je situacija čisto drugačna, če smo mi tisti, ki zanetimo konflikt. Vsakemu se je že kdaj zgodilo, da je imel slab dan, ali mogoče kakšne fizične bolečine in je potem svojo jezo stresel na nič hudega slutečega znanca. Ali pa je mogoče prenesel neko konfliktno situacijo z nekom v nek drug odnos. Zakaj to počnemo? Kako se počutimo, ko smo slabe volje in uvidimo, da smo mi zanetili nek prepir ali da smo konfliktno reagirali? In kaj bi lahko storili, da ne bi bilo tako? Tu pa je potreben predvsem vpogled vase, v svoje ravnanje, v svoj jaz in svoja občutenja. Kar je lahko ponavadi težko, predvsem, če smo precej napeti. Pa vendar, možno je.

Ne glede na to, kdo začne konflikt mora biti temeljni cilj tega, da konflikt rešimo. Zakaj? Ker če ostanejo nerazrešeni se vedno znova v spominih vračamo k njim in pogrevamo stvari, zamere ostanejo, mogoče izgubimo prijatelja. Tudi to se dogaja, kadar nismo razrešili konflikta. Če pa konflikt razrešimo obrnemo nov list in gremo naprej. Kaj pa če nismo? Stvari v preteklosti ne moremo spreminjati, ne dogodkov, ne oseb. Lahko pa se k neki situaciji vrnemo nazaj le toliko, da nanjo pogledamo s tega vidika, kako bi lahko bolje ravnal. Da se iz tega nekaj pozitivnega naučimo. Ker konflikt je že zdavnaj mimo, le v naših glavah lahko še obstaja. Stvari pa se vmes spremenijo, tudi osebe, zato je potrebno gledati na to, kakšna je tista oseba, s katero si imel konflikt, sedaj. Verjetno ni več ista, mogoče ne reagira več tako kot je leta nazaj, mogoče imata sedaj dober odnos, ali pa bi ga lahko imela. Potreben je pogled v danes, v sedanjost, ne izgubljajmo časa s slabimi mislimi iz preteklosti, ker to ne vodi nikamor, razen v slabo voljo, ki jo občutimo danes, jutri in vsak dan naprej, čeprav spremeniti ne moremo nič kar se je takrat dogajalo. Moramo stopiti korak naprej. Jutri je nov dan in jaz sem drugačen. Sedaj vemo kako bi ravnali v določeni situaciji, v kateri prej nismo znali, in mogoče je enak tudi naš sogovornik.
Pozorno prisluhni sogovorniku – včasih je potrebno biti potrpežljiv in počakati, da nam oseba razloži situacijo iz svoje perspektive (debata)

Zdaj pa k strategijam reševanja konfliktov, spodaj je omenjenih 9 strategij povzetih po knjigi 50 dejavnosti za razvijanje čustvene inteligence:

Pojasni svoj položaj, ne da bi koga obtoževal – če imaš možnost predstaviš svojo plat zgodbe (seveda, če sogovornik upošteva prvo pravilo). Pri tem uporabljaj JAZ sporočil (o katerih se bomo še pogovarjali), ki povedo, kako se ti počutiš, brez obtoževanja drugega.

Vzemi si čas za hlajenje strasti – pomeni, da si vzameš premor, če vidiš, da so čustva preveč nabita in bi to lahko peljalo do hujšega konflikta. Osebi se raje umakneš in poveš, da se bosta pogovorila kasneje.

Skupaj rešite problem in ustvarite položaj zmagaš-zmagam – gre za to, da oba zmagata ali pa da sploh ni zmagovalca. Gre za iskanje skupnih rešitev, za kar potrebujemo čas, prostor, željo obeh po razrešitvi konflikta in veliko prilagajanj z obeh strani.

Bodi pripravljen skleniti kompromis – kar sem že omenila prej, kompromisi, ki ustrezajo obema osebama, do katerih pridemo s skupnim iskanjem rešitev.

Reci, da ti je žal – sploh, če ugotoviš ali vidiš, da si ti kriv za nastanek konflikta. Pri tem je pomembno, da na situacijo pogledamo iz druge perspektive, da pogledamo na svojo vlogo v tem konfliktu. Pri tem lahko včasih uvidimo, da smo mi krivec za konflikt. Ta »žal mi je« mora biti rečen iskreno in ne samo iz nuje.

Uporabi humor, če ga situacija dopušča – uporabimo za sprostitev napetosti, vendar le v situaciji, ko vemo, da bo sogovornik razumel naš humor, saj lahko drugače le poslabšamo položaj.

Prosi za pomoč, kadar jo potrebuješ – da pri reševanju pomaga nekdo tretji, ki ima drugačen pogled na problem, če dva sama ne moreta rešiti težave oz. problema. Takšna pomoč je vedno dobrodošla, kadar vidimo, da sami ne znamo naprej in ko konflikti ostajajo nerazrešeni.

Če je potrebno, se umakni – gre za odmik od zelo hude konfliktne situacije (fizično nasilje) in ne vidimo drugega izhoda. Ne spuščamo se še mi v nasilje, ampak se raje umaknimo. Mogoče skušamo konflikt rešiti kdaj drugič, odvisno od situacije in osebe, ki je konflikt začela.

K temu dodajam še prispevek iz drugega vira in pa svoj osebni prispevek, ki lahko marsikdaj pomaga, da do konflikta ne pride po nepotrebnem:

Če se obe strani spoštujeta, sprejemata mnenje drugega, pustita drug drugemu do besede, je pogoj za odkritje skupne rešitve že izpolnjen. Za resnično razumevanje drugega, moramo poznati argumente ene in druge strani (kakšni so moji in kakšni so tvoji interesi?).

Če so v situaciji izredno močna čustva, moramo sogovorniku pokazati, da ga jemljemo resno in da nas njegove težave resno zanimajo. Lahko spregovorimo tudi o občutkih sogovornika (»Razumem vas, da vas to jezi«).

Če želimo že vnaprej omiliti bes (recimo, če moramo povedati slabo novico), ne negiramo sogovornikova negativna čustva (»Ne razburjaj se…«), ampak odkritosrčno povemo kaj mi občutimo ob tem in da resno jemljemo njegova čustva ob tem.

Če vas sogovornik želi prepričati o nečem, da ne pusti do besede, mu povejte preprost stavek o njegovem vedenju (»Na vsak način me želiš prepričati«).

Če nekdo stalno prekinja vaš govor, ga ustavite s pripombami (»Zdaj bi me rad ustavil sredi stavka« ali »Pravkar mi boš segel v besedo«).

Če se sogovornik ne zmeni za vas, mu to povejte.

In še enkrat, konflikti so sestavni del našega življenja. Potrebno pa je razločevati tiste, ki so pomembni za odnose in tiste, ki se jim lahko izognemo brez posledic. Vendar pa nas naj ne bo strah priti z nekom v konflikt, saj je to tudi podlaga za sprejemanje kompromisov in učenje novega.

Vir:
Dianne Schilling, 50 dejavnosti za razvijanje čustvene inteligence

(še dodam)

Pohod na Resevno 2.1.2011

Megleno nedeljsko jutro sva se odpravila proti Šentjurju in se nato usmerila proti Šentrupertu. Takoj za tablo konec Šentjurja, ob starem mlinu, sva parkirala in se peš odpravila dalje. Pot je dokaj dobro označena, le tam pa tam izgubiš kakšno markacijo in si malo zmeden. Predvsem, ko pot pelje mimo dvorišča hiše. Pot večkrat pelje po cesti, sicer makadamski, vmes pa zavije na poti skozi gozd. Na poti lahko vidimo zelo stare hiše, v nekaterih ljudje še vedno bivajo, spet druge so zapuščene. Prav tako je lep kamnit vodnjak, ki pa na žalost ni več v uporabi in je poln smeti. V glavnem pot pelje malo skozi gozd, nato na cesto, pa zopet v gozd in tako dalje. Če zgrešimo pot, tako kot sva jo midva, se hitro orientiramo nazaj v pravo smer, saj so očitno markacije iz različnih smeri. Zadnji del poti zopet vodi po cesti, zgornji del nje je zaprt. Malce nižje pa je velik travnik in prostor za skavte. Planinska koča stoji na koncu poti, nekaj metrov nižje pa planinsko zatočišče. Če pa naredimo nekaj korakov mimo planinske koče pa pridemo do razglednega stolpa iz katerega se, v lepem vremenu seveda, vidi precej daleč. Žal midva nisva imela te sreče. Čeprav je po poti že rahlo snežilo, naju to ni motilo. Prav tako pot ni težka, je precej razgibana, večinoma je bolj ali manj ravninska ali delno nagnjena. Primerna za družinski izlet. Sonca ni bilo, vse je bilo bolj ali manj oblačno, tako da sva uspela videti le bližnje vrhove, vsi ostali pa so imeli t.i. klobuke. Vseeno pa je bil pohod zadovoljujoč, sploh, da se človek spet malo nadiha svežega zraka in razgiba telo.

Sicer je vsepovsod omenjeno, da je čas hoje 1.30 minut, pa sva midva to pot prehodila v 1.10 in niti nisva hitela ampak normalno hodila. Tako, da nama je pot gor in navzdol vzela same 2 uri. Res ni hudo naporno.

Brez prazničnega vzdušja

Odkar sem začela delati se je moje življenje korenito spremenilo. Ritem življenja je povsem drugačen. Ustavljen, vsakodnevno podoben. Raznolika so samo popoldneva oz. večeri, ki jih preživljam tako ali drugače. Čutim, da mi primanjkuje časa za nekatere meni drage stvar, a upam, da bom kmalu ujela ritem in znala izkoristiti ves ponujen čas za tisto, kar me veseli. In vse to pripelje do tega, da trenutno sploh ne čutim prazničnega duha. Božič je minil kot vsak drugi dan, le božični večer je bil malce drugačen, mogoče res malo bolj občuten. To, da bo jutri že Silvestrovo se me nekako ne dotakne. Še vsako leto se me je. Vedno sem začutila praznike, najsi so prinašali nekaj dobrega ali tudi slabega. Čutila sem jih. Danes jih ne. Ne samo danes, ves mesec. Jutri delam. Mogoče bom popoldne celo malo poležala, da bom zdržala budna do polnoči. Sem pač človek, ki potrebuje spanec in če moram vstati ob 6h zjutraj grem spat nekje do 22h sigurno. In jutri bom dočakala Novo leto. Še nekako upam, da pa bo jutri občutek drugačen. Sicer bo vse skupaj malce prisiljeno, narejeno že zato, ker naj bi bilo. Sicer pa bi bil to dan kot vsak drugi. V ponedeljek bo zopet treba na delo in vikend bo mimo. Letnica se bo zamenjala, drugo pa ne. Zdaj se mi je porodila misel, da mi praznovanje mogoče ne pomeni toliko, ker novo leto ne prinaša bistvenih sprememb. Vedno je bilo nekaj kar sem upala, da bo drugače ali pa je potem bilo drugače, ker je moralo biti. Zdaj pa je tako kot je in všeč mi je. To kar delam danes bom tudi naslednje leto in nimam pripomb. Kar sem želela sem dobila. Seveda imam še želje, dolgoročne in kratkoročne, vendar bodo prišle, ko bo čas za to, novo leto ne postavljam kot mejnika. Pa vseeno. Praznovala ga bom, kot vsako leto. Mogoče pa bo jutrišnji večer pričaral kakšen poseben občutek. Bomo videli.

Pohod na Krim 5.12.2010

Že dolgo nisem pisala. Predvsem zato, ker sem nastopila službo in imam premalo časa, ki bi ga zapravljala na računalniku.

V nedeljo, 5.12. sva se s fantom odpravila na Krim. Za izhodišče sva vzela Iški Vintgar, kjer sva komaj našla prostor za parkiranje, saj je splužena le ozka cesta. Več možnosti za parkiranje je v Iški, kjer štarta več pohodnikov. Sicer pa se obe poti priključita na pol poti. Torej, takoj za zgradbo oz. gostiščem je markacija za smer Krim, ki kaže čas hoje 2.20.min. Pot se najprej vzpenja med gozdom, vmes pridemo na gozdno pot, ki je v snegu skoraj neopazna, nato pa zopet po ožji poti v gozd. Sicer je pot malo strma, a ne preveč. Po dobre pol ure ali malo več pridemo na bolj odprt prostor, cesto, nato pa zopet kmalu zavijemo levo na drugo pot, ki nas pripelje po ravnini do velikega travnika. Mimo travnika nadaljujemo pot do gozda in nato po 10min prečkamo glavno cesto na Krim. Spet hodimo po gozdni cesti, pot je zoper bolj ravninska, iz desne pa se priključi pot iz Iške. Od tu se začne pot strmo vzpenjati. Hoja v snegu je bila na tej drugi polovici poti, meni osebno precej težka. Sicer je dobro shojeno, ker je veliko pohodnikov, pa vendar drsi. Tu sva izgubila največ časa, saj sva se precej ustavljala. Priznam, da sem bila proti koncu z močmi skorajda na nuli. In končno se je pred nama odprl hribček, okoli katerega je speljana cesta, na vrhu pa stolp in koča. Še 5 min in že sva bila na vrhu. Moram reči, da je pot precej dobro označena, ne samo z markacijami ampak tudi s tablami, ki nam ves čas govorijo čas hoje, ki nam še ostaja. Midva sva sicer hodila dlje časa, predvsem zaradi snega, saj je gaz na nekaterih delih precej ozka in zahteva več moči. Tako je najina hoja namesto 2 ure in 20 min, trajala točno 3 ure. Pa vendar sva prispela na cilj. Navzdol pa niti ni težko, ker se po malem kar podrsavaš navzdol. Koča na vrhu je bila odprta, zaradi lepega vremena pa so imeli zelo razširjeno ponudbo hrane.
In tako je minil še en aktivni dan, ki je bil precej uspešen in tudi naporen, a je bilo vredno. Sonce se je ves čas rahlo poigravalo s snežno belino, ki je krasila celoten hrib. Razgled pa je bil prelep, vendar nisva veliko uživala v njem, saj je prav na vrhu začelo mrzlo pihati.
Čas pohoda gor in dol je bilo slabih 5 ur.