Megleno nedeljsko jutro sva se 
odpravila proti Šentjurju in se nato usmerila proti Šentrupertu. Takoj za tablo konec Šentjurja, ob starem mlinu, sva parkirala in se peš odpravila dalje. Pot je dokaj dobro označena, le tam pa tam izgubiš kakšno markacijo in si malo zmeden. Predvsem, ko pot pelje mimo dvorišča hiše. Pot večkrat pelje po cesti, sicer makadamski, vmes pa zavije na poti skozi gozd. Na poti lahko vidimo zelo stare hiše, v nekaterih ljudje še vedno bivajo, spet druge so zapuščene. Prav tako je lep kamnit vodnjak, ki pa na žalost ni več v uporabi in je poln smeti. V glavnem pot pelje malo skozi gozd, nato na cesto, pa zopet v gozd in tako dalje. Če zgrešimo pot, tako kot sva jo midva, se hitro orientiramo nazaj v pravo 
smer, saj so očitno markacije iz različnih smeri. Zadnji del poti zopet vodi po cesti, zgornji del nje je zaprt. Malce nižje pa je velik travnik in prostor za skavte. Planinska koča stoji na koncu poti, nekaj metrov nižje pa planinsko zatočišče. Če pa naredimo nekaj korakov mimo planinske koče pa pridemo do razglednega stolpa iz katerega se, v lepem vremenu seveda, vidi precej daleč. Žal midva nisva imela te sreče. Čeprav je po poti že rahlo snežilo, naju to ni motilo. Prav tako pot ni težka, je precej razgibana, večinoma je bolj ali manj ravninska ali delno nagnjena. Primerna za družinski 
izlet. Sonca ni bilo, vse je bilo bolj ali manj oblačno, tako da sva uspela videti le bližnje vrhove, vsi ostali pa so imeli t.i. klobuke. Vseeno pa je bil pohod zadovoljujoč, sploh, da se človek spet malo nadiha svežega zraka in razgiba telo.
odpravila proti Šentjurju in se nato usmerila proti Šentrupertu. Takoj za tablo konec Šentjurja, ob starem mlinu, sva parkirala in se peš odpravila dalje. Pot je dokaj dobro označena, le tam pa tam izgubiš kakšno markacijo in si malo zmeden. Predvsem, ko pot pelje mimo dvorišča hiše. Pot večkrat pelje po cesti, sicer makadamski, vmes pa zavije na poti skozi gozd. Na poti lahko vidimo zelo stare hiše, v nekaterih ljudje še vedno bivajo, spet druge so zapuščene. Prav tako je lep kamnit vodnjak, ki pa na žalost ni več v uporabi in je poln smeti. V glavnem pot pelje malo skozi gozd, nato na cesto, pa zopet v gozd in tako dalje. Če zgrešimo pot, tako kot sva jo midva, se hitro orientiramo nazaj v pravo 
smer, saj so očitno markacije iz različnih smeri. Zadnji del poti zopet vodi po cesti, zgornji del nje je zaprt. Malce nižje pa je velik travnik in prostor za skavte. Planinska koča stoji na koncu poti, nekaj metrov nižje pa planinsko zatočišče. Če pa naredimo nekaj korakov mimo planinske koče pa pridemo do razglednega stolpa iz katerega se, v lepem vremenu seveda, vidi precej daleč. Žal midva nisva imela te sreče. Čeprav je po poti že rahlo snežilo, naju to ni motilo. Prav tako pot ni težka, je precej razgibana, večinoma je bolj ali manj ravninska ali delno nagnjena. Primerna za družinski 
izlet. Sonca ni bilo, vse je bilo bolj ali manj oblačno, tako da sva uspela videti le bližnje vrhove, vsi ostali pa so imeli t.i. klobuke. Vseeno pa je bil pohod zadovoljujoč, sploh, da se človek spet malo nadiha svežega zraka in razgiba telo.Sicer je vsepovsod omenjeno, da je čas hoje 1.30 minut, pa sva midva to pot prehodila v 1.10 in niti nisva hitela ampak normalno hodila. Tako, da nama je pot gor in navzdol vzela same 2 uri. Res ni hudo naporno.
O Resevna, to so pa naši konci :)
OdgovoriIzbriši