Kaj bi obiskala...

Razmišljala sem kam vse bi šla, katere kraje, dežele bi obiskala, kaj me zanima, kaj mi je všeč in kaj me pritegne. In spisek je izjemno dolg, nemogoče je, da bi lahko vse obdelala v enem življenju, sploh s svojimi financami ne, pa vseeno. Želje so in želje ostanejo. Že to, da si lahko ogledam en kraj ali obiščem neko državo, mi pomeni veliko. Kot mi veliko pomeni tudi to, kar sem že obiskala. Krajši izleti po Sloveniji in okolici so mi bolj dosegljivi, vendar zato nič manj mikavni, zato naj začnem pri nas.

Kaj bi si še ogledala v Sloveniji: nikoli še nisem bila na pustnem karnevalu v Cerknici ali Ptuju, zato si želim to enkrat obiskati, prav tako bi rada obiskala večji del Gorenjske, ki me vedno znova prevzame, Bohinjsko jezero, Tolmin, kjer sem že bila,... Še enkrat bi obiskala Veliko planino, saj prvič nisem veliko videla, zaradi megle. Šla bi pogledati Škocjanske jame in pa tudi Snežno jamo, ki mora biti prekrasna. Prav tako bi šla na Mariborsko Pohorje, na izlete, v naravo. Mislim, da je Slovenija krasna dežela, kjer se lahko za vsakega najde marsikaj in kjer lahko doživimo tisoč in eno izkušnjo, kjer nam dežela postreže z vso svojo zgodovino, naravo in kulturo.

Pa gremo naprej proti tujini.

Jug: Vsaj še enkrat bi se vrnila v Bosno, v Sarajevo, mesto, ki ga lahko začutiš, v katerem lahko uživaš. Prav tako bi obiskala Beograd, prav zaradi vseh govoric o njem. Nato bi moja pot preskočila nekaj držav in znašla bi se v Grčiji, kjer bi si ogledala vse zgodovinske znamenitosti in uživala ob pogledu na Sredozemsko morje, obiskala bi Kreto in pa Santorini.

Vzhod: Na vzhodu me najbolj pritegnejo države, ki so potencialno nevarne. Zaradi vseh prebranih knjig o Afganistanu, bi se rada kdaj znašla tam in ga začutila, tako kot ga začutijo pisci knjig in videla vso to lepoto in grozo obenem. Prav tako bi obiskala Izrael, ki ponuja mnogo lepe dediščine. Ali pa mogoče kaj bolj turističnega, kot Egipt, vendar le križarjenje po Egiptu, da vidiš vso njegovo raznolikost. Še vzhodneje me zanima Kitajska, natančneje Hongkong. Mogoče samo za to, da bi spoznala njihov način življenja, njihovo kulturo videla od bliže, ne pa zato, ker bi me vezalo to, da bi tam videla nekaj čudovitih stavb ali dediščine.

Sever: Sneg in mraz me že od nekdaj ne privlačita najbolj, seveda pa mora zaradi raznolikosti biti tudi tega dovolj. Vseeno pa severno od nas skoraj ni dežele, ki bi si jo resnično želela obiskati. razmišljala sem že o Skandinaviji, križarjenju po njenih državah, vendar dvomim, da bi se odločila za tak izlet. Seveda sem skoraj pozabila Avstrijo, ki sem jo že obiskala in ki bi si jo rada tudi še bolj podrobno ogledala, tako kot njena mesta, tudi gorovja.

Zahod: Obiskala bi Italijo, natančneje Rim, kjer bi si pogledala zgodovinsko zapuščino tega kraja, življenja Rimljanov. Nato pa bi se odpravila severneje, proti Nemčiji, kjer bi šla v Hamburg, kjer imajo maketo celotnega sveta. Mogoče bi se v Nemčiji ustavila še v kakšnem kraju, Münchnu npr., ki ima veliko zanimivih stvari za pogledati. Nato pa v Anglijo, kjer bi obiskala London, vendar samo zato, ker ga pač še nisem. In potem kmalu nazaj južneje, v Španijo, kjer sem sicer že bila, samo tokrat bi si vse ogledala bolj podrobneje. Dokler sem še v Evropi ne smem pozabiti, da bi si ogledala gradove, tako tiste v Avstriji, Nemčiji kot tudi v Franciji, ker so naravnost čudoviti in tako drugačni od naših. Še malce južneje bi nato obiskala Maroko, ki je še ena muslimanska dežela, ki me je nekako pritegnila zaradi svoje raznolikosti. Nato pa bi se podala preko oceana v ZDA, kjer bi imela trip od vzhodne obale do zahodne, pri čemer bi znova obiskala Minnesoto in tamkajšnje prijatelje, NY zaradi svoje velikosti, velikih stavb, Grand Canyon, Kalifornijsko obalo, Hollywood,... Mnogo je tega, kar bi si želela pogledati v ZDA. Večinoma pa bi to bile naravne znamenitosti. Nato bi se odpravila nižje v Mehiko, v Ciudad de Mexico, Venezuelo,... Te Latinske države me že od nekdaj privlačijo, tako s svojo kulturo in navadami, kot tudi z jezikom. Včasih se celo sprašujem, če nisem v prejšnjem življenju živela v Latinski Ameriki. Naravnost obožujem njihovo glasbo, zabave, ki jih prirejajo na ulicah, njihov način življenja,... In vse to, čeprav se zavedam, da je tam veliko revščine, družbene neenakosti in kriminala. Vse to ne more zasenčiti moje želje po raziskovanju tudi tega dela sveta.

No, v grobem bi bilo tudi vse. Prav vprašanje je, kam me bo pot popeljala, koliko krajev in dežel z mojega spiska želja bom sploh obiskala, vendar to sploh ni važno. Važno je, da imam neke želje, da želim spoznati svet, da me zanimajo vse podrobnosti in vse značilnosti teh dežel, sploh tistih, ki so meni najljubše. Pa četudi morda nikoli ne bom stopila na njihova tla, bodo zame vedno nekaj posebnega. Vseeno pa vedno rada potujem nekam kjer je bližina vode, morja in zato se lahko mojemu spisku pridružijo tudi lepe, turistične in tudi neokrnjene obale ob morjih, oceanih. Tako celine kot otočja, samo, da je voda :)

Mukhtar Mai: Ukradena čast

S knjigami sem še vedno v svetu islama, na vzhodu, kjer ženska nima pravic, kjer se ženska bori za svoj obstanek, kjer se ženska poskuša uveljaviti ali pa se le prepusti teku življenja in za vedno ostane pokorna svojemu možu in moškim okoli nje. Iz Afganistana sem se za trenutek preselila v Pakistan, ki ga Afganistanci večkrat jemljejo kot neko rešitev, da ubežijo iz svoje države. Pa vendar tudi tam ni vse rožnato, čeprav ne divja vojna. Knjiga govori o ženski, ki s svojo družino živi v majhni vasici in ki pripada nižjemu razredu, katerega vedno znova izkorišča višja kasta. Čeprav začetek knjige najprej pokaže, da obstajajo v tem svetu tudi izjeme, pa kasneje vidimo, da so te odvisne od volje drugih moških s katerimi je obkrožena ženska. Tako najprej Mukhtara Bibi opozori na to, da je bila poročena in nato ločena, kar je bolj izjema kot pravilo. Še posebej zato, ker se je ločila na svojo željo. In tako živi naprej s svojo družino, ki pa jo mora, zaradi nekih napak, ki naj bi jih zagrešil njen 12 letni brat, plačati sama. Z mislijo, da se gre Mastojcem (višji klasi v njihovi vasi) opravičiti za dejanja brata, katera ta sploh ni storil, pride do njih, ti pa izvedejo skupinsko posilstvo nad njo. Štirje moški posilijo Mukhtar in jo vržejo napol golo pred vso vas. Takrat se začne vsa zgodba, polna različnih zapletanj in groženj, pri čemer je glavni cilj posiljene ženske ta, da dobi pravico. Zgodba govori o popolnoma neizobraženi, nepismeni ženski, ki s podporo javnosti, dobrodelnih organizacij doseže vsaj nekaj pravice, pa vendar se zgodba še naprej zapleta. Pokaže pa nam predvsem to, kako lahko manipulirajo z žensko, če ta ne zna pisati, brati, če ne pozna zakonov in svojih pravic. Prav tako pa tekom knjige spoznamo še številne druge primere žensk, ki jih zaradi napak moških, posilijo, ubijejo ali polijejo s kislino. Vendar se vse ne znajo upreti tako kot se je Mukhtar, ali pa nimajo zadostne podpore. Moški v tem svetu izvajajo številna nasilja nad svojimi ženskami, te pa zaradi svoje nevednosti, ne vedo, da tega v resnici ne bi smeli početi. Zavedam se, da gre za vero, vendar veliko dejanj, ki jih islamski moški povzročajo ženskam, ni zapisanih v Koranu. Nič ne more opravičevati posilstvo, jemanje časti ženskam, ki prav nič niso krive in ki so pokorne svojim možem. Vsako manjše izstopanje ženskega vedenja pa je prav tako takoj kaznovano, medtem, ko lahko moški počnejo kar jim je volja. V bistvu gre za to, da moški so ljudje, ženske pa na nek način ne. V naši kulturi pričakuješ pridnost, pokornost in poslušnost od psa, pri njih pa od ženske. Najbolj presenetljivo pa je, koliko gorja te ženske preživijo, v samoti in tišini. Večina jih res naredi samomor, tiste, ki pa ga ne, ostanejo same s svojimi doživetji, čustvi in nimajo skoraj nikogar na katerega bi se lahko obrnile, nobenega razumevanja, sočustvovanja, kaj šele, da bi se kdo postavil na njihovo stran in zahteval pravico. Toda ta knjiga je eden izmed redkih primerov, kjer lahko stvar teče drugače, kljub mačistični vladi in kulturi.

Pohod Gore - Kopitnik 24.1.2010

V soboto sva s fantom razmišljala, če bi se odpravila kam v hribe. Ker najprej nisva imela ideje, kam bi sploh šla in ker nisva bila za dolgo vožnjo, sva pogledala po spletnih straneh nekaj bližnjih vrhov. Večino sva tako ali tako že prehodila, pa sva se odločila, da se kljub temu odpraviva na urno vožnjo do Rimskih toplic. Izbrala sva Kopitnik. Zaradi snega in mraza in posledično temu ledu, sva se raje določila za bolj položno pot, kot neko lazenje po visokem hribu in težkem terenu. Tako sva se iz Rimskih toplic odpravila v smer Hrastnik in pred Dol pri Hrastniku zavila v smeri vasi Turje. Od tam naprej pa do Koče na Gorah. Gore so eden od hribov, ki so dostopni z različnih smeri, ena najpogostejših pa je iz Hrastnika. Tako sva pri koči parkirala avto in se odpravila proti Kopitniku. Čakala naju je dobra ura hoje. Pot najprej vodi večinoma ob ali po cesti, nato pa se usmeri med travnike. Ob poti sva srečala vaškega psa, velikega kosmatinca, ki naju je nato pospremil velik del poti naprej. Nato pa sva pot nadaljevala naprej. Snega je bilo občutno več kot v dolini, vendar je bila pot dobro shojena. prav tako je malce snežilo in bilo oblačno, vendar je bila oblačnost precej visoka, tako da si lahko ujel kakšen pogled v dolino. Nato sva se kmalu spustila do Koče na Kopitniku, kjer so naju prijazno postregli. Prav tako pa je lastnik povedal, da imajo trenutno akcijo zbiranja pohodov na Kopitnik in da bodo tiste najbolj aktivne v marcu nagradili. Preden sva odšla, sva se podpisala v knjigo obiskov in pa kupila knjižico za zbiranje planinskih štampiljk. In tako sva dobila najino prvo, Kopitnik. Kupila sva jo še najbolj zato, da bi zbrala nekaj štampiljk iz različnih vrhov, čeprav se bova zato na nekatere morala vrniti. Iz koče pa sva se nato odpravila naprej na vrh Kopitnika. Pot je bila malce bolj strma in drseča, sploh na koncu, ko hodiš po zasneženi skali. Pogled pa je precej lep. Vidi se dolina Savinje pri Rimskih toplicah. Vse je zasneženo, belo in bolj kot se pogled spušča, temneje postaja vse in barve se kmalu spremenijo v sivino in temno rjave odtenke. Sicer pa je sprehod po hribovju v tem letnem času zares lep, saj je vse belo, zaledenelo, prekrito s snegom. Narava zna biti prav osupljiva. Belo vejevje, zavese iz vej smrek, zamrznjena tla, nešteto odtisov različnih živali. In neskončna tišina. Pot nazaj se mi je zdela veliko krajša, ker pa večino časa vodi navzdol, lahko kaj hitro postane mrzlo. Zato za hojo v tem vremenu, bilo je kakih -6,-7 stopinj, priporočam topla oblačila in primerno toplo in nepremočljivo obutev, šal in kapo :) Ker pa sem proti Kopitniku krenila že pred časom, nekje spomladi, nekaj let nazaj, pa opozarjam, da se je potrebno močno zaščititi pred klopi, saj jih kar mrgoli.

Moj zapis končujem s tem, da je hoja primerna za vse ljudi. Narava močno pomirja, prav tako zrak dobro dene, da se človek malo osveži od mestnega vrveža. Prav tako pa lahko uživa v tišini, radostih določenega letnega časa in ob pogledu na celotne doline, hribovja, ki jih lahko dajejo le vrhovi.

Khaled Hosseini: Tisoč veličastnih sonc

Pa sem se le odločila, da bom občasno podajala kritike in moje misli v zvezi z novo prebranimi knjigami iz mojega seznama. Ker najraje berem resnične ali pa vsaj življenjske zgodbe, mislim, da bo dosti misli in mnenj, ki jih bom lahko izrazila preko tega. Za knjige bom naredila tudi posebno oznako, da bo bolj pregledno. K naslednjim knjigam, ki jih bom predstavila, bom dodala tudi knjigo Dobra zemlja, ki sem jo opisala že nekaj časa nazaj, ker me je tako prevzela, da sem se lahko popolnoma poglobila vanjo. In naj začnem.

Khaled Hosseini: Tisoč veličastnih sonc

Knjiga me je tako potegnila vase, da sem jo prebrala v slabih treh dneh, čeprav ima čez 500 strani. Prvo knjigo tega pisatelja sem prebrala že pred časom in še vedno stoji v mojem predalu s knjigami, ker trenutno nimam police. Zakaj me je knjiga tako prevzela? Mislim, da zato, ker pokaže življenje tam daleč, iz tam, kjer slišimo le novice, od tam, kjer divja vojna, kjer so talibi, teroristi in kjer se moramo ljudi bati. In ker nekako razbija večino stereotipov o vzhodnjakih, o muslimanih. Ker nam lepo nazorno pokaže novejšo zgodovino Afganistana, njihovo kulturo, običaje in vmes dodaja še pretresljivo in lepo zgodbo dveh žensk. Kljub temu, da je v knjigi veliko podatkov o zgodovinskih dogodkih, ta ni dolgočasna, ampak bralca pritegne, saj pokaže zgodovino in dojemanje le te preko oči afganistanca oz. afganistanske ženske. Prav tako nam veliko pove o vlogi in položaju ženske v tej državi. Preko celotne zgodbe se človek, ženska kot sem jaz, zave, da je lahko srečna, ker živi takšno življenje kot ga živi. Da ima pravice, da se lahko pokaže v javnosti in zagovarja svoje mnenje, da je človek in da je vsaj približno enakopravna moških. V Afganistanu še marsikje velja pravilo, da je ženska nekaj manj vrednega in nekaj, s čimer lahko moški počne kar hoče. Vendar pa ni vedno tako. Predvsem me je presenetilo to, da je Afganistan preden se je začela državljanska vojna in preden so prišli talibi, bil veliko bolj odprt in raznolik. Že pred leti je lahko večina žensk, vsaj v večjih mestih, sama hodila ven, imela odkrite obraze in podobno, vendar se je to s prihodi talibov spremenilo v drugo skrajnost. Vse ženske so morale nositi burke in hoditi v spremstvu moškega, nič več izobraževanja in zaposlitev za ženske, nič več medijev, glasbe, nič. Vendar pa burka mnogim ženskam ni bila takšna ovira, kot jo vidimo zahodnjaki. Ženska se pokrito in skrito pred očmi drugih počuti varno. Zanimivo, težko razumljivo za nas, vendar je tako. Seveda je to tudi kratenje njihovih pravic, pa vendar ne moremo stvari gledati le iz enega zornega kota. Zgodba, kot jo opisuje knjiga, nam poda vsakdanji svet žensk, sužnjev moških, ki lahko žensko pretepajo kadar želijo in ta nima pravice, da bi se uprla. Sicer se zgodba proti koncu zavrti drugače, ena od žensk sprejme svojo usodo v svoje roke, čeprav potem za to odgovarja. Zanimivo je, koliko ženska pretrpi, koliko vsega lahko preživi, koliko volje je v njej, čeprav se lahko tekom zgodbe le vprašaš v čem je smisel njenega življenja, kaj jo žene naprej, da doživlja takšne bolečine in krivice. Mi zahodnjaki lahko kaj hitro obupamo, če ne vidimo smisla življenja, če se nam življenje zdi preveč kruto, da bi ga živeli, a njih nekako naprej potiska vera, verovanje v to, da Bog je in da je to pač njegova volja. Verjetno marsikdo to težko razume, jaz pa dajem stvari odprte poti in skušam sprejeti verovanja in misli drugega, kar mi omogoča lažje razumevanje vseh zgodb, ki jih slišim ali preberem.

Torej, knjiga je resnično berljiva, se mi zdi da celo boljša od Teka za zmajem, čeprav je tudi ta dober. Mogoče zato, ker mi je bližje to, da so glavni junakinji ženski. Je pa zanimivo prebrati obe knjigi, ker vsaka prikazuje življenje v Afganistanu, natančneje v Kabulu, po svoje, preko oči različnih opazovalcev. Se mi zdi, da sedaj bolj razumem stanje v Afganistanu ter prepričanja njihovih prebivalcev, čeprav se še vedno zavedam, da mi manjka veliko znanja, da bi lahko vso zadevo popolnoma razumela. Mislim, da lahko najbolj občuti tak svet tisti, ki ga je občutil na lastni koži.

Ustvarjanje

Zadnje čase vse bolj razmišljam o svojem umetniškem navdihu. V letošnjem letu sem izrisala in naslikala dve stvaritvi, ki pač nista kaj posebnega, saj sta slikani s temparami in vodenimi barvicami. Pa vseeno. Nekako me spet vleče k mojem ljubemu hobiju, ustvarjanju. Pred leti sem se nekako nehala ukvarjati s tem, zakaj, veliko je bilo razlogov. Vem, da imam nek talent, ali pa vsaj žilico za umetnost, vendar se nekako še iščem v tem. S pregovarjanjem mojega fanta, da se izrazim in da oživim svoje zanimanje, sem se odločila, da začnem s slikanjem. Ker mi je kupil bone za City Center v Celju, sem se odločila najprej obiskati trgovino Art. Moja odločitev so bile akrilne barve na platnu. Tako sem izbirala barve, čopiče, dodatke za začetnika. Moj začetniški komplet je komplet desetih najpogostejših barv, tri velikosti čopičev, dodatek za počasno sušenje barve in dodatek za mehkejšo barvo za lažjo vleko dolgih potez ter seveda platno (40x50). Danes sem se preko interneta izobraževala o slikanju z akrilnimi barvami in različnih tehnikah. Ugotovila sem, da lahko paleto naredim sama in da je boljša kot katerakoli druga paleta, saj ta sproti vzdržuje vodo v barvi. To pa zato, ker se akrilne barve kaj hitro sušijo. Moram pa kupiti še debelejši čopič, takšnega, ki se ponavadi uporablja za pleskanje. Zdaj pa sem v veselem iskanju svoje tehnike risanja. Barve sem že preizkusila na papirju, kako se mešajo, kako se obnašajo z dodatki, brez, z določeno količino vode, saj naj bi bilo to izredno pomembno za začetek. Na internetu sem našla cel kup različnih slik, slikanih z različnimi tehnikami. Najbolj me je fasciniral Bob Ross, ki je sicer slikal z oljnimi barvami, a je lahko tehnika tudi z akrilnimi podobna. Več njegovih filmčkov, v katerih slika različne stvari, si lahko ogledate na youtubu. Njegova tehnika mi je všeč, ker je slika na koncu precej naravna in realna, ker se barve med seboj mešajo in ker se vedno lahko kakšna stvar popravi. Vendar pa sem se odločila, da bo moja tehnika na začetku malce lažje, brez velikih detajlov, zaradi tega, da se najprej navadim na same barve, njihovo obnašanje na platnu in pa na samo slikanje, ker tega že dolgo nisem počela.Od motivov so mi trenutno najljubši modrina neba, sončni zahodi, obala,konji,... Odločila sem se, da bom moj prvi motiv peščena obala. Upam, da bo moj začetek uspešen, da bom imela čim več zagona za nadaljevanje. Ni pa samo slikanje tisto, kar lahko človek ustvari. Prav tako se počutim odprto za vsakršno umetnost, s katero lahko izraziš samega sebe ali pa da jo dejansko prejemaš, čutiš. Rada tudi berem in moj spisek knjig, ki jih še moram prebrati se bo začel manjšati, saj bom resno začela več brati. Med študijem nisem veliko brala, nekako ni bilo časa, ali pa sem si ta čas vzela za druge aktivnosti. Sedaj pa imam čas in voljo, da preberem knjige v katere se resnično lahko vživiš, lahko dihaš z glavnim junakom in obenem spoznavaš usode različnih ljudi, ver in kultur, ki so nam neznane, ali pa jih znamo pogledati le z očmi zunanjega opazovalca. Mislim, da je umetnost lahko dober način izražanja sebe, svojih čustev in pa način, kako zapolnimo prosti čas. Pa naj bo to risanje, slikanje, pisanje, ustvarjanje izdelkov, pa tudi kuhanje in še marsikaj drugega, kar spodbuja človekovo kreativnost in domišljijo.

Bilanca 2009

Pa je leto naokoli. Moja bilanca leta 2009 bi bila zelo mešana. Bilo je nekaj lepih trenutkov, pa tudi nekaj manj lepih. Bilo je veselja in smeha, pa tudi solz in jeze. Pa naj omenim le tiste stvari, ki so se mi najbolj vtisnile v spomin in ki me bodo spremljale še nekaj časa in bodo tako ali drugače vplivale na leto 2010. Prvo na seznamu je dokončanje 4. letnika faksa in vpis absolventa. Uspelo mi je narediti vse izpite do začetka junija, z izjemo enega, ki sem ga opravila v začetku julija. Tako da sem imela nato celo poletje fraj. Nato pa v jesenskem času začetek izdelave diplomske, priprave, raziskava,... Vse to bo temelj za naslednje leto. Ena najbolj zanimivih stvari pa je izmenjava in potovanje v ZDA, kjer sem znova videla svoje ameriške prijatelje in doživela res veliko različnih stvari. Od tega, da sem občutila utrip države, videla njeno neskončnost, drugačnost, pa do tega, da sem si razširila moja poklicna znanja. Lahko bi rekla, da je bilo to potovanje leta. Poleg tega sem s fantom obiskala tudi Europa park v Nemčiji, kar je bila tudi zanimiva adrenalinska izkušnja in ponovno doživljanje otroških občutij. Pa obisk Gradca. Občudovala sem lepote naše sosede Avstrije, njene visoke gore, hribovja, navade, prijaznost,... To so neke konkretne zadeve. Prav tako sem preživela dve selitvi. Najprej sva se s fantom morala preseliti iz ene stanovanjske hiše v drugo, konec junija pa je bila na vrsti selitev domov. Tako se je končalo moje bivanje v Ljubljani. So pa še druga doživetja, ki so manj konkretnejša, vendar zato nič manj pomembna. Čas sem preživela z dobrimi ljudmi, ki so me navdali s pozitivno energijo, bolj sem spoznala svojo bodočo taščo in bodočega tasta, ki sta me lepo sprejela in se resnično dobro razumemo. Prav tako sem še bolj poglobila odnos s fantom, s katerim se dobro razumeva in kljub temu, da nama teče že šesto leto, uživava drug z drugim in se je najina ljubezen še poglobila. Poleg tega pa so se v lanskem letu zame osebno začele spremembe. Začela sem drugače gledati na življenje, na osebno rast in podobno. Začela sem se bolj zavedati kaj hočem, kaj potrebujem in kaj ne želim. Postavila sem si dolgoročne cilje, se poskušala čim bolj pozitivno naravnati in sprejemati vse z odprtimi rokami. Prav tako se skušam manj obremenjevati zaradi manj pomembnih stvari in ljudi, zaradi katerih sem lahko slabe volje. Ljudem, ki mi ne dajejo pozitivnega, se raje izogibam, v njihovi bližini sem le toliko kot je potrebno. To se mi zdi dobro za moje počutje in rast. Prav tako sem bolj začela razmišljati o skupnem življenju z mojim fantom, o tem, da bi postala samostojna in podobno. Rada bi nadgradila najino vez, začela razmišljati o domu, družini. Vendar me v tem letu čaka še veliko dela, da bom lahko določene cilje, ki so se mi porodili tekom leta, uresničila ali vsaj položila temelje zanje. Zato vem, da me čaka trdo delo, da me čaka diploma, iskanje službe in samostojnost. In to bom sprejela z odprtimi rokami, upanjem na dober začetek in zaključek tega in skušala narediti vse za svojo srečo.

Zanimivo pa je tudi, da je moj blog ob koncu leta doživel svoj tisoči obisk. Upam samo, da bom imela čas in pa inspiracijo za nadaljnje pisanje bloga.