Mangartsko sedlo, Predel, Kluže, slap Boka 20.7.

Vreme je bilo lepo, noge pa utrujene, zato sva se odločila za bolj lahkoten dan. Odpeljala sva se na sever, skozi Bovec do Loga pod Mangartom. Nato sva zavila proti Mangartskem sedlu, kjer sva se peljala po prenovljeni cesti, saj je prejšnjo odnesel plaz. Posledice so še vedno vidne. Po nekaj sto metrih se pojavi parkirišče in pa znak, da je potrebno vstop z avtomobilom plačati. Plačava takso, 5€ za vsa motorna vozila. Nato sva se odpeljala naprej po cesti. Urejena, asfaltirana cesta, sicer ozka, nas vodi prav do vrha Mangartskega sedla. Ker pa je bila na samem vrhu megla sva se počasi spustila nazaj in si izbrala za razgled malce nižje izhodišče. Peš sva šla tudi do koče, kjer nudijo tudi malice in druge jedi. Nato pa nazaj do avta, saj je bilo precej hladno, samo 16°C. Poslikala sva gorsko cvetje, tudi Planike, ki jih je bilo kar veliko, nato pa se vrnila v dolino. Namesto, da bi zavila nazaj čez most, sva zavila naravnost proti mejnemu prehodu Predel. Po nekaj sto metrih se vidi Trdnjava Predel. Ustavila sva se, na sicer neurejenemu parkirišču, saj je trdnjava precej zapuščena. Moram pa reči, da delavci trenutno obnavljajo pot do trdnjave in urejajo okolico, tako da upam, da bo zadeva kmalu obnovljena, saj je precej zanimiva. Sestavljata jo dva dela, včasih se je dalo preko predora proti pod cesto, do spodnjega dela trdnjave. Najprej sva si pogledala spodnji del z grobnico, kip spečega leva, ki je bil postavljen v novejših časih, nato pa še zgornji del. Malce sva plezala po ruševinah in odkrivala zgradbo. Ugotovila sva, da če se jo uredi, bo izjemno lepa in vredna ogleda. Tu sva se tudi najedla gozdnih jagod, saj jih je bilo veliko, očitno nihče ne hodi tod okrog, delavci pa delajo na drugi strani. Ko sva si ogledala trdnjavo sva se odpravila nazaj proti Bovcu, kjer sva se tudi ustavila za kosilo. Nato sva pot nadaljevala nazaj in se vmes ustavila tudi pri Klužah. Gre za trdnjavo postavljeno v času Napoleona. Je ohranjena in spremenjena v muzej. V notranjost nisva šla, sva pa raziskala okolico. Spodaj pod trdnjavo lahko najdemo vodnjak v katerega je speljana deževnica, ki je takrat zadoščala le za 8 dni, če ni bilo deževja. Ker pa imajo Kluže dva dela sva se odpravila čez cesto proti predoru za pešce in nadaljevala pot navzgor. V predoru kjer je prijetno hladno, sta tudi dva stranska hodnika, skozi line katerih lahko pogledamo v daljavo. Pot do Hermannove trdnjave vzame približno 20min. Zgoraj lahko vidimo neohranjeni del trdnjave, ki je spala k Klužam, obenem pa se je uporabljala v času vojne. Zaradi močnih napadov italijanske vojske, ki je kar z 200 granatami zadela to trdnjavo, je ta napol porušena. Vseeno pa lahko vidimo zidove, prostore in pa podzemne prehode, po katerih se lahko tudi sprehodimo. Iz trdnjave je tudi lep razgled v dolino. Ko sva si pogledala vse kotičke sva krenila nazaj proti avtu in se odpeljala do slapu Boka. Zaradi sušnega obdobja je bil ta manjši kot sicer, a še vedno velik. Pogled nanj je lep iz mostu, midva pa sva se odločila tudi za kratek sprehod do njega. Oz. je bil bolj pohod, saj je nekaj strmih vzponov. Prišla sva do razgledne točke, s katero sva bila zadovoljna, saj se vidi celoten slap in pa struga pod njim, bližje pa nisva več šla, verjetno pa bi se še dalo. Zaradi hude vročine sva se raje določila za pot nazaj. In tako sva se znova po celodnevnem izletu, ki je bil sestavljen iz vožnje in manjših vzponov, vrnila v kamp, kjer sva šla do Soče in se v njej malo namakala. Tako je minil še en dan najinega dopusta.

Izvir Tolminke, Javorca, Tolminska korita 19.7.

Ponedeljek je bil čas za daljši in bolj naporen izlet. Dopoldne sva se iz kampa odpeljala proti Tolminu in nato zavila proti Zatolminu. Nekaj težava nama je povzročal obvoz, saj znaki niso bili popolnoma urejeni, kot so bili nato čez nekaj dni. Na cesti je oznaka za Tolminska korita desno in za Javorco levo. Zavila sva levo in se peljala po daljši makadamski poti, ki so jo v času vojne zgradili vojaki, v kasnejših časih so jo samo ojačali in uredili mostove. Ozka cesta, ki vijuga nad dolino se vije vse do izvira Tolminke, vendar je zadnji del ceste zaprt za turiste. Tako se lahko parkira ob cesti, kjer je označeno, ali se zapelje nekaj metrov še naprej, kjer je prostor za parkirišče malce večji. Ustavila sva se na večjem prostoru, kjer je čez cesto rampa, ki naznanja konec ceste za prišleke. Table nam povedo kam se iz te smeri vse pride in koliko časa je potrebno za dosego cilja. Do izvira Tolminke naj bi bila 1.15min. Ker pa sva v prospektu ugotovila, da je možno izbrati krožno pot in da se tako preko Tolminke pelješ s t.i. kurukulo, sva se odločila za to pot. Preden sva krenila na pot sva pomalicala na hribčku nad bunkerji in si zraven ogledala še njihovo notranjost, ki je v primerjavi z zunanjostjo precej ohranjena. Nato sva krenila po kolovozni poti dalje mimo kmetije, kjer nudijo svež sir. Čez nekaj sto metrov sva našla pot na desno in ugotovila, da gre za tisto krožno pot. Treba je biti pozoren, saj ni oznake. Z kurukulo, dvigalom, ki ga poganjaš na roke čez reko, sva se popeljala čez. Nato naju je čakal strm vzpon, in zopet pot pripelje mimo kmetije s kravami. Sledimo oznakam in pot nas pelje malo po gozdu, malo po odprtem in polnem kamenja terenu, nato zopet po gozdu. Pot je kar zahtevna. Šele zadnjih nekaj minut se pot začne spuščati in prečkamo star vojaški most, spodaj pa je struga, ki pa je bila čisto posušena, tako da se je videlo le belo okroglo kamenje. Pri mostu se lahko okrepčamo tudi pri izviru, ki pa je verjetno napeljan iz izvira same Tolminke, ki pa je od tega mesta oddaljena le nekaj minutk. Izviri Tolminke so razprti po celotni travnati površini in izvirajo pod kamenjem. Verjetno je ob obilnem deževju ta prostor precej bolj močvirnat, če ne celo pod vodo. Če pogledamo v smeri gora lahko vidimo ostanke plazu. Ob izvirih je postavljena tudi lovska koča, kjer sicer ni nikogar, vendar se lahko usedemo in spočijemo. Ko sva se okrepčala, s svežo vodo in sendviči, sva krenila po drugi poti nazaj. Tisti poti, ki vodi po cesti oz. kolovozu. Kmalu po izvirih se cesta strmo spušča navzdol in vijuga med terenom. Glede na to, da sva za pot nazaj, ki se je večino časa spuščala navzdol ali pa bila dokaj ravna, porabila skoraj uro, medtem, ko nas oznaka na začetku poti prepričuje da je do vrha 1.15min, dokaj nerealna. Za pot tja in nazaj sva same hoje porabila za 3.30h, večino časa za vzpon po levem bregu Tolminke. Ko sva prišla do avta sva se odpočila in se usedla v senco, saj je sonce že močno pripekalo. Hoja po soncu je bila grozno neprijetna. Vseeno pa sva se odločila, da greva tudi do Javorce, in sledila oznakam. Pot se vije po ožji asfaltirani cesti, kjer pa je prav tako prepovedan dostop za avte turistov in prišlekov. Cesta se vzpenja navzgor in je zakrita z drevesi, nato pa se obrne v drugo stran, kjer ves čas žari sonce. Ko sva prišla do cerkve, sva bila, kljub le 15min hoje (na oznaki piše 20), močno utrujena. Usedla sva se v senco cerkve in najprej počila. Nato sva si ogledala celotno cerkveno zunanjost in nato še notranjost. Gre za cerkev Sv.Duha, ki je secesijsko poslikana. Drugačna je od cerkva, katerih smo vajeni, saj je precejšen del lesen, notranja urejenost pa je popolnoma drugačna. Za vstop v cerkev je potrebno plačati vstopnino 2€. Cerkev je bila med 1. sv. vojno ohranjena, avstro-ogrski vojaki pa so jo uporabljali za zaledje. Človek, ki dela v cerkvi oz. jo predstavlja zelo rad pove kaj o umetnosti v cerkvi, o sami cerkvi in o bitkah, ki so se dogajale tu okoli, tako da je informacij dovolj, vendar pa ni reden varuh. Po ogledu, pogovoru in počitku sva se odpravila nazaj. Kot sem že dejala nama je pot navzgor vzela 15min, prav tako tudi v okolici in navzdol, tako da skupaj pride kakšne pol ure hoje. Seveda lahko sam ogled vzame še več časa. Ko sva se spustila proti avtu sva se odpravila nazaj v dolino. Čas naju je že priganjal in ogledati sva si nameravala še Tolminska korita. Na poti nazaj sva pri oznaki samo zavila levo in se parkirala na parkirišču pred vhodom. Tukaj zopet pobirajo vstopnino, vendar je videti, da jo tudi porabljajo za ohranjanje in pa urejanje poti. Pri koritih si lahko znova vzamete prospekt z zemljevidom, ki vas lahko vodi po poti. Midva sva si te zemljevide nabrala že prej, na informacijski točki v Kobaridu. Najprej se odpraviš čez most do toplega izvira, kjer izvira voda v 22°C. Nato se je treba obrniti in iti nazaj. Pridemo do sotočja reke Tolminke in Zadlaščice, kjer nas čakajo dve informacijski tabli, ena o sotočju, druga o postrvi. Nato se pot vzpne navzgor. Na desni strani se pot odcepi do Medvedje glave oz. naravnega mostu, ki je pač nastal tako, da se je kamen zaril med dve skali, in pa do Skakalc, kakor pravijo tolmunčkom reke Zadlaščice, saj je teh polno in se zdi kakor da poskakujejo. Malo me zmrazi pogled na lesena stojišča, kjer piše, da je dovoljeno le za 3 ali 4 osebe. Nato gremo zopet po poti nazaj in nadaljujemo desno navzgor proti Dantejevi jami. Zadlaška oz. Dantejeva jama je dolga kar 1140m in globoka 41m. Poimenovana pa je po Danteju, ker naj bi ta obiskal jamo in tu dobil navdih za Pekel v pesnitvi Božanske komedije. Žal jamo lahko obiščemo le z vodnikom. Nato se vračamo po cesti nazaj. Držimo se ceste in kmalu pridemo do Hudičevega mostu, ki smo ga lahko od spodaj videli pri koritih. Nato gremo po cesti dalje in pridemo do izhoda. Čas ogleda nama je vzel približno 1.10h.

Ker je bilo nato že pozno, sva ugotovila, da časa za obisk muzeja ni več in sva se počasi vrnila v Kobarid. Dal je bil zelo poln, naporen, tako da je počitek zvečer prav dobro del. Vse te znamenitosti močno priporočam, saj si je včasih dobro vzeti nekaj časa več in pogledati tudi tisto, kar ni tako dostopno. Vse poti so primerne za družine z otroki, le do izvira je boljše iti po prvotni poti naravnost, saj se hodi skozi dovolj širok kolovoz. Zanimivo je odkrivati svet tamkajšnjih voda, razbrati njihovo naravo in zgodovino skozi njihove poti in odtise na kamenju.

Kobariška zgodovinska pot 18.7.

Nedelja, celo dopoldne rahel dež, z vmesnimi močnejšimi nalivi. Lenoben dan. Po kosilu se nebo kar naenkrat odpre in pokaže se sonce. Odpraviva se na Kobariško zgodovinsko pot, ki pelje poleg najinega kampa. Začneva pri številki 8, ki naznanuje italijansko obrambno črto. Na pot se podava v obratnem vrstnem redu. Italijanska obrambna črta je delno urejena, tako, da se lahko sprehodimo po določenih jarkih, vidimo sobo z pogradom za spanje, opazovalnico, kaverno, zaklonišča. Nato se pot nadaljuje dalje ob potoku Kozjak. Najprej pridemo do mostu, pod katerim pada Mali Kozjak. Če se pred ali preko mostu spustimo levo gremo lahko do potoka na spodnji strani. Nato se pot vije naprej do večjega slapa, slapa Kozjak. Ta se bohoti v votlini do katere pridemo po leseni poti pritrjeni na skale. V času nižjega vodostaja se lahko do slapu pride tudi po potoku, vendar v vsakem primeru je potrebno namočiti noge. Ko si pogledava in poslikava slap se obrneva in nadaljujema pot nazaj do brvi čez Sočo, ki je bila zgrajena leta 1998. Pot se vije najprej desno in nato navzgor v hrib. Pot je dobro označena in prehojena, tako, da ni strahu, da bi zgrešili. Ob poti navzgor pridemo do še ene italijanske obrambne črte, celo pot vodi skoznjo. Ta je sicer manj urejena, vendar hodimo po jarkih, ki so jih takrat uporabljali. Pot je rahlo strma in ima nekaj stopnic. Nato prečkamo cesto, kjer nekaj metrov nižje vidimo pot navzgor. Na tabli piše 20min do Tonocovega gradu. Najprej se ustaviš, ker zagledaš stopnico pri stopnici. Začetek poti je zgrajen iz samih stopnic, ki jih pa ni malo. Ko pridemo na vrh stopnic nas čaka še nekaj minut gozdne poti. Nato po oznakah pridemo do Tonocovega gradu, ki je v bistvu naselbina iz časa 4. do 6. stoletja in je ena najpomembnejših poznoantičnih višinskih naselbin v vzhodnih Alpah. Ogledamo si lahko nekaj izkopanih temeljev in sten hiš, zbirnik za vodo ter načrt naselbine, ki kaže, da so bile poleg hiš postavljene tudi tri cerkve. Pohvala na informacijskih tablah, drugač bi si zadevo res težko predstavljal. Razgled s hriba je prav lep. Nato se spustimo po isti poti nazaj in nato tako zavijemo levo za smer Kobarid. Ker sva šla v obratni smeri se je malce težje orientirati, vendar vidiš iz katere smeri prihaja puščica, tako, da ni problem. Pot vodi po gozdu in je kar dolga. Vmes lahko vidimo jarke, škarpe, kupe kamenja, ki so služili različnim namenom. Mislim, da bi tudi tu prav prišla kakšna informacijska tabla, ki bi bolje razjasnila te zadeve. Po dolgi poti pridemo do italijanske kostnice. Kostnico je zgradila Italija za vse padle v času 1.svetovne vojne. Tu je pokopanih kar 7014 znanih in neznanih italijanskih vojakov. Na vrhu kostnice je cerkev, ki je malce drugačna kot naše, saj ni tako zelo poslikana in kičasta, ampak izraža mirnost. Nato se spustimo do Kobarida skozi križev pot. Naj povem, da sva kljub zemljevidu in označbam zgrešila pot za drugo točko in sicer naselbino na Gradiču. Nikjer nisva opazila table, lokacija na zemljevidu pa ni tako natančna, saj sva šla po poti, ki je zarisana, a je nisva našla. Naj še povem, da kostnico in pa križev pot ureja in obnavlja Italija, kot njena lastnica. Ko sva prišla do Kobarida sva si vzela čas še za Kobariški muzej, ki spada v to zgodovinsko pot in opisuje čas 1 svetovne vojne oz. Soške fronte. Muzej ima lepo zbirko slik tako italijanskih kot tudi avstroogrskih vojakov in položajev, poleg tega ima nekaj maket, ki dobro predstavljajo obrambne linije vojske. Predstavljenih je tudi nekaj predmetov iz vojne in pa kratka predstavitev vojaka, ki piše pismo domačim domov. Poleg tega si ogledate 20min film, ki razkriva dogajanje tega časa in nas popelje v čas skoraj 100 let nazaj. Za ogled muzeja si je potrebno vzeti najmanj uro. Iz muzeja pa sva pot nadaljevala po cesti do Napoleonovega mostu, kjer je včasih stal stari most, zgrajen l.1750, ki so ga avstrijski vojaki razstrelili. Nato pa sva pot nadaljevala naravnost do kampa nazaj, saj med mostom in italijansko obrambno črto na levem bregu Soče ni nobenih informacijskih točk. In tako je minilo popoldne. Celotna pot z ustavljanjem in ogledom muzeja nama je vzela 5.30h, sicer pa je same hoje brez ogleda muzeja cca. 4 ure, če ne hitiš.

Dopust v Deželi žive vode 17.7.-25.7.

In končno sem se tudi jaz odpravila na dopust in ker sem rada precej aktivna, sem se odločila za Zgornje Posočje. Torej, Kobarid, Tolmin, Most na Soči in okolico. Že prej sem načrtovala pot in znamenitosti, ki bi jih lahko tam obiskala, še preden sva se sploh odločila kdaj greva. In 17. sva se dopoldne odpravila proti Kobaridu. Izbrala sva kamp Lazar, ki ponuja ugodno lego, kakšen kilometer od mestnega središča in pa dostop do Soče. Zadovoljna sva bila z izbiro in najin dopust tako podaljšala do nedelje 25.7. Kamp je prijeten, miren, čist in ponuja nekaj gostinske ponudbe. Nastaniš se lahko kjerkoli, zraven lahko parkiraš avto, če je le prostor. Le senco je težje najti, a sva našla drevo, ki nama je nudilo senco večji del dneva. In tam sva se nastanila za nadaljnjih osem dni. Nato sva se odpravila v Kobarid, da si pogledava kje so kakšen restavracije, trgovine in podobne stvari, ki so pomembne na dopustu. Našla sva tudi info točko, kjer lahko naberete kup zemljevidov različnih poti in krajev brezplačno in pa nekaj vodnikov in velikih zemljevidov za plačati. Opremila sva se z zemljevidi in krenila dalje. Sprehodila sva se po mestu in se nato z avtom popeljala po znamenitem lipovem drevoredu, ki je dolg kar 4km. Nato sva se zapeljala nazaj v kamp in si ogledala še dostop do Soče. Minuto ali dve in že si pri vodi. Na začetku je dostop bolj odprt, sestavljen iz manjših kamnov, višje ležeče so večji kamni, je pa tam Soča bolj globlja. Seveda je mrzla, cca. 16 stopinj, vendar to mnoge kopalce ne ustavi. Sama sem se vanjo potopila le dvakrat, enkrat na tej plaži, drugič pa na raftingu, kjer te malo bolj greje obleka. Vendar pa je prijetno, po dolgih sprehodih, pohodih in bolečinah, namakati noge v tako mrzlo vodo, saj ti požene prekrvavitev. V naslednjih nekaj delih mojega zapisa, bom podrobneje opisala vsak dan od nedelje 18. dalje, poti, ki sva jih prehodila, znamenitosti, ki sva si jih ogledala in dodala nekaj lastnih komentarjev, tako pozitivnih kot negativnih. Vsekakor pa nama ni žal, da sva izbrala ta konec države, saj sva imela prijetne, aktivne počitnice, od katerih sva marsikaj odnesla.

Paulo Coelho: Veronika se odloči umreti

Prejšnji teden sem prebrala knjigo z naslovom Veronika se odloči umreti. Zanjo sem se odločila na podlagi reklame za njen film, ki ga pa nisem gledala in ga tudi ne nameravam. Pa ne zato, ker knjiga ne bi bila dobra, ampak ker je film že v začetku zgrešen. Zgodba v knjigi se dogaja v Ljubljani, kljub tujemu pisatelju, film pa je posnet v NY. Torej določene stvari ne morejo biti enake.

Moram reči, da gre za lahkotno poletno branje, ki pa kljub temu pove veliko in nam odpre okno v svet psihiatričnih bolnišnic. Predstavi nam nekaj zgodb ljudi, ki so v psihiatrični bolnišnici Bistrica, v glavnem pa gre za zgodbo Veronike, ki je poskušala storiti samomor. Ko se po nekaj dneh zbudi, ji povedo, da so ji tableti, ki jih je vzela, naredili trajno okvaro na srcu in da ima pred seboj mogoče še največ teden življenja. In tako začne Veronika drugače razmišljati, spoznavati sebe, svet, odkrivati nov pogled na življenje in raziskovati radosti. Obenem spozna nekaj ljudi, ki zaradi različnih razlogov preživljajo življenje v Bistrici.

Knjiga je zanimiva predvsem za tiste, ki so se že kdaj srečali s kakšno od duševnih bolezni ali pa so imeli stik z njo preko svojcev, znancev, pa tudi za vse tiste, ki jih ta tematika zanima, ki bi si radi razširili pogled v ta problem. Ker sem študirala socialno delo in se usmerjala predvsem na področje duševnega zdravja mi je bilo poznano marsikaj iz knjige, od diagnoz, uporabe zdravil, dojemanja življenja v bolnišnici, predsodkov, tubujev do krutih metod zdravljenja in raziskovanja življenja bolnikov. Glede pogleda na duševno bolezen knjiga ni nazadnjaška, saj je povsem realna in nam odkriva resnice zaprtih ustanov. Pove nam, da je za marsikoga ustanova možnost pobega iz resničnega sveta, kjer ni omejitev, skrbi in vsakdanjih obveznosti, obenem pa je to zaprt prostor, ki ti ne daje svobode, kjer dobiš nalepko duševnega bolnika, ki te spremlja celotno življenje.

Na 67. strani avtor opisuje Veronikino doživljanje čustev preko igranja klavirja. "Po klavirju je udarila enkrat, dvakrat, desetkrat, dvajsetkrat in vsakič, ko je to storila, je jeza v njej pojenjala, dokler ni popolnoma prešla. (...) Še pred nekaj minutami je sovražila tako močno in tako silno, da ji v srcu ni ostala niti trohica zatajevane jeze. Pustila je, da so grda čustva, ki jih je leta in leta zaklepala v dušo, končno privrela na dan. Čutila jih je, zdaj pa jih ne potrebuje več, lahko gredo."

Ta prizor nam pokaže, kako lahko ljudje marsikatero čustvo skrivamo za povsem drugim čustvom ali ga kot drugačno prikazujemo. Tu je Veronika jezo izrazila, tako kot jo je dolgo skrivala, jeza je eno tistih čustev, ki se jih ponavadi izogibamo, kar je naučeno. Žalost, jeza, nelagodje in podobno so čustva, ki naj jih ne bi kazali, naj bi jih potisnili v ozadje. In tam se kopičijo, ob tem pa prikazujemo popolnoma druga čustva, ki nimajo z našimi občutji prav ničesar, razen to, da nadomeščajo prava. In ko si priznamo, da imamo čustva, tudi tista, ki so manj prijetna, za nas in za okolico, in jih lahko izrazimo, spoznamo sebe in svoje občutke in gremo lahko naprej. Tako je tudi Veronika priznala in začutila vsa negativna občutja in jih spustila naprej. Ne potrebuje jih. Prej pa jih je vedno znova kopičila. Vsako čustvo je pomembno, vsakega je potrebno izraziti, če ne nas spremlja in nam ne dopusti, da bi polno uživali čustva ugodja.

Naslednji izsek je iz strani 73, ko gre za razmišljanje dr.Igorja, zdravnika v bolnišnici. Ugotovil je, da: "Bolj ko bi bili ljudje lahko srečni, tem bolj nesrečni so." In res je. Človeku lahko daš denar, družino, zdravje, pa vseeno v tem najde nekaj kar mu manjka. Predvsem je to pogled vase. Če nisi zadovoljen sam s seboj, tudi z okolico in dobrinami ne moreš biti, saj te tvoje lastno nezadovoljstvo ovira. Potreben je pogled vase, kaj potrebujemo, kaj resnično rabimo, da bi živeli polno (in to ni avto, hiša, partner), nekaj kar lahko damo samemu sebi. Človeku ta pogled redko uspe, k temu lahko pomagajo razne terapije, v kolikor meni, da bi jo potreboval. To možnost puščam odprto. Nezadovoljni smo zaradi različnih stvari, lažje pa najdemo vzrok nekje drugje, v drugih ljudeh ali stvareh. To je lažja pot, in če popravimo kar mislimo, da nas moti in nam daje občutek nezadovoljstva, smo nato presenečeni, ker kljub temu nismo popolnoma zadovoljni. Pravim, da je vedno potrebno pogledati vase in ugotoviti kaj lahko spremenimo pri sebi, da nam bo bolje, da bomo boljše funkcionirali. Ne rečem, da bi se vsak posameznik apriori moral prilagajati okolju, sploh ne, ampak velikokrat so težave v osebi sami. Stvar je povsem drugačna, ko je človek v okolju, ki ga ovira, zavira njegov razvoj in svobodo. To je povsem druga stvar, o kateri pa trenutno ne razpravljam.

Toliko o mojem razmišljanju o sami knjigi in tudi problematiki, ki je predstavljena v njej. Mislim, da se dobro orisala knjigo, kakor sem jo razumela jaz in predstavila stvari, ki so se mi vtisnile v spomin in vplivale name.

Daniel Quinn - Zgodba o B-ju

Med policami sem iskala knjige iz seznama za bralni kotiček, nakar najdem knjigo z naslovom Zgodba o B-ju. Preberem zadnjo stran, kjer piše o čem govori knjiga. In jo pač vzamem domov. Menim, da mora biti notranjost veliko boljša kot je naslov. Vendar ni. Ker tudi naslov ni slab. To izveš šele na koncu knjige. Vsaj jaz sem.

Zgodba se začne z Jaredom, župnikom, ki ga pošljejo v Evropo poiskati gospoda, ki ga vsi poznajo pod imenom B. Jared naj bi ugotovil ali je možak antikrist in kako nevaren je za cerkev. In tako nas pot popelje na odkrivanje neznanega. Jared spozna gospoda B in se uči od njega. B mu skuša predstaviti svoj pogled na svet, na njegovo delovanje in bližajočo katastrofo. Poleg dialogov, ki nam odpirajo pogled na povsem novo razmišljanje o nas, o ljudeh, pa spremljamo tudi B-jeva predavanja, ki so v zadnjem delu knjige. Počasi se nam jasni in odkriva pogled na to kako zamrežen pogled imamo, kako ne uvidimo, da ne gremo v pravo smer in kako smo pozabili našo zgodovino, ne zgodovino, ki se je učimo v šoli, ampak zgodovino, ki ji pravimo prazgodovina ali predzgodovina. Takrat je človek živel v sožitju z naravo, obdan z naravnimi zakoni, ki jih je upošteval, vendar se je na neki prelomnici nekaj premaknilo in postali smo to kar smo. Knjiga nam skuša povedati, da gremo naravnost proti propadu, proti katastrofi. Sicer moram reči, da gre za precej filozofsko knjigo, vendar če si dovolj odprte glave, pripravljen sprejeti zapisano, se ti kaj kmalu razjasni kaj želi B povedati. In ker skozi knjigo spoznaš njegove nauke, katerim težko rečeš, da niso pravilni ali da se ne moreš strinjati z njimi, si lahko tudi ti B. B je človek, ki prinaša nova spoznanja, nove poglede in razširja svoj evangelij, evangelij, ki ni bil nikoli zapisan, vsaj ne v knjigah, ampak je zapisan v naših genih. Knjiga vzbuja toliko vprašanj in razmišljanj, da je kar težko slediti. Brala sem jo po krajših delih, da jo lahko počasi razumeš in obvladaš vse zapisano. Tako kot Jared ti na koncu še vedno manjka nekaj znanja, da bi lahko postal kot prvotni gospod B, a vseeno si pridobil nekaj znanja. Knjiga ima sporočilo in želi da ga predajaš naprej. Ne glede na to, ali vam knjigo priporočam ali ne, se boste sami odločili, ali jo boste prijeli v roke. Ni vsak za takšno tematiko in takšen stil pripovedovanja, a tisti, ki je, naj jo le prebere. Če ne drugega lahko zaradi te knjige začneš razmišljati, izveš marsikaj novega in to te spodbudi k razmišljanju. In če razmišljanje ni dobro, kaj potem je?

Resnično dobra knjiga, na trenutke težje berljiva, potrebno si je vzeti čas zanjo in jo poskušati razumeti. Zanimiva razmišljanja in predavanja ter znanja se prepletajo v zgodbi in nam odpirajo pogled.

Če bi imela čas, voljo in prostor bi lahko razpredala o vprašanjih, ki so se mi porajala ob prebiranju knjige, ali pa bi zapisala moje misli, ki so nadaljevanje knjige oz. kar pač v njej ni direktno omenjenega, pa ne bom. Naj se vsak sam odloči in prebere in vsak bo dobil druga vprašanja, druga znanja, tisto, kar bo dopustil, kar mu bo nekaj pomenilo. In to bo njegova zgodba, njegovo razmišljanje, tako kot je moje razmišljanje, moje, samo moje, moj konstrukt, moja interpretacija knjige. Vsakemu dovolim njegov pogled. Nočem, da prebre mojega in je vezan nanj, že zato ker ga pozna. Diskusija se mi zdi mogoča šele, ko prebereš knjigo.