Nedelja, celo dopoldne rahel dež, z vmesnimi močnejšimi nalivi. 
Lenoben dan. Po kosilu se nebo kar naenkrat odpre in pokaže se sonce. Odpraviva se na Kobariško zgodovinsko pot, ki pelje poleg najinega kampa. Začneva pri številki 8, ki naznanuje italijansko obrambno črto. Na pot se podava v obratnem vrstnem redu. Italijanska obrambna črta je delno urejena, tako, da se lahko sprehodimo po določenih jarkih, vidimo sobo z pogradom za spanje, opazovalnico, kaverno, zaklonišča. Nato se pot nadaljuje dalje ob potoku Kozjak. Najprej pridemo do mostu, pod katerim pada Mali Kozjak. Če se pred ali preko mostu spustimo levo gremo lahko do potoka na spodnji strani. Nato se pot vije naprej do večjega slapa, slapa Kozjak. Ta se bohoti v votlini do katere pridemo po leseni poti pritrjeni na skale. V času nižjega vodostaja se lahko do slapu pride tudi po potoku, vendar v vsakem primeru je potrebno namočiti noge. Ko si pogledava in poslikava slap se obrneva in nadaljujema pot nazaj do brvi čez Sočo, ki je bila zgrajena leta 1998. Pot se vije najprej desno in nato navzgor v hrib. 
Pot je dobro označena in prehojena, tako, da ni strahu, da bi zgrešili. Ob poti navzgor pridemo do še ene italijanske obrambne črte, celo pot vodi skoznjo. Ta je sicer manj urejena, vendar hodimo po jarkih, ki so jih takrat uporabljali. Pot je rahlo strma in ima nekaj stopnic. Nato prečkamo cesto, kjer nekaj metrov nižje vidimo pot navzgor. Na tabli piše 20min do Tonocovega gradu. Najprej se ustaviš, ker zagledaš stopnico pri stopnici. Začetek poti je zgrajen iz samih stopnic, ki jih pa ni malo. Ko pridemo na vrh stopnic nas čaka še nekaj minut gozdne poti. Nato po oznakah pridemo do Tonocovega gradu, ki je v bistvu naselbina iz časa 4. do 6. stoletja in je ena najpomembnejših poznoantičnih višinskih naselbin v vzhodnih Alpah. Ogledamo si lahko nekaj izkopanih temeljev in sten hiš, zbirnik za vodo ter načrt naselbine, ki kaže, da so bile poleg hiš postavljene tudi tri cerkve. Pohvala na informacijskih tablah, drugač bi si zadevo res težko predstavljal. Razgled s hriba je prav lep. Nato se spustimo po isti poti nazaj in nato tako zavijemo levo za smer 
Kobarid. Ker sva šla v obratni smeri se je malce težje orientirati, vendar vidiš iz katere smeri prihaja puščica, tako, da ni problem. Pot vodi po gozdu in je kar dolga. Vmes lahko vidimo jarke, škarpe, kupe kamenja, ki so služili različnim namenom. Mislim, da bi tudi tu prav prišla kakšna informacijska tabla, ki bi bolje razjasnila te zadeve. Po dolgi poti pridemo do italijanske kostnice. Kostnico je zgradila Italija za vse padle v času 1.svetovne vojne. Tu je pokopanih kar 7014 znanih in neznanih italijanskih vojakov. Na vrhu kostnice je cerkev, ki je malce drugačna kot naše, saj ni tako zelo poslikana in kičasta, ampak izraža mirnost. Nato se spustimo do Kobarida skozi križev pot. Naj povem, da sva kljub zemljevidu in označbam zgrešila pot za drugo točko in sicer naselbino na Gradiču. Nikjer nisva opazila table, lokacija na zemljevidu pa ni tako natančna, saj sva šla po poti, ki je zarisana, a je nisva našla. Naj še povem, da kostnico in pa križev pot ureja in obnavlja Italija, kot njena lastnica. Ko sva prišla do Kobarida sva si vzela čas še za Kobariški muzej, ki spada v to zgodovinsko pot in opisuje čas 1 sv
etovne vojne oz. Soške fronte. Muzej ima lepo zbirko slik tako italijanskih kot tudi avstroogrskih vojakov in položajev, poleg tega ima nekaj maket, ki dobro predstavljajo obrambne linije vojske. Predstavljenih je tudi nekaj predmetov iz vojne in pa kratka predstavitev vojaka, ki piše pismo domačim domov. Poleg tega si ogledate 20min film, ki razkriva dogajanje tega časa in nas popelje v čas skoraj 100 let nazaj. Za ogled muzeja si je potrebno vzeti najmanj uro. Iz muzeja pa sva pot nadaljevala po cesti do Napoleonovega mostu, kjer je včasih stal stari most, zgrajen l.1750, ki so ga avstrijski vojaki razstrelili. Nato pa sva pot nadaljevala naravnost do kampa nazaj, saj med mostom in italijansko obrambno črto na levem bregu Soče ni nobenih informacijskih točk. In tako je minilo popoldne. Celotna pot z ustavljanjem in ogledom muzeja nama je vzela 5.30h, sicer pa je same hoje brez ogleda muzeja cca. 4 ure, če ne hitiš.
Lenoben dan. Po kosilu se nebo kar naenkrat odpre in pokaže se sonce. Odpraviva se na Kobariško zgodovinsko pot, ki pelje poleg najinega kampa. Začneva pri številki 8, ki naznanuje italijansko obrambno črto. Na pot se podava v obratnem vrstnem redu. Italijanska obrambna črta je delno urejena, tako, da se lahko sprehodimo po določenih jarkih, vidimo sobo z pogradom za spanje, opazovalnico, kaverno, zaklonišča. Nato se pot nadaljuje dalje ob potoku Kozjak. Najprej pridemo do mostu, pod katerim pada Mali Kozjak. Če se pred ali preko mostu spustimo levo gremo lahko do potoka na spodnji strani. Nato se pot vije naprej do večjega slapa, slapa Kozjak. Ta se bohoti v votlini do katere pridemo po leseni poti pritrjeni na skale. V času nižjega vodostaja se lahko do slapu pride tudi po potoku, vendar v vsakem primeru je potrebno namočiti noge. Ko si pogledava in poslikava slap se obrneva in nadaljujema pot nazaj do brvi čez Sočo, ki je bila zgrajena leta 1998. Pot se vije najprej desno in nato navzgor v hrib. 
Pot je dobro označena in prehojena, tako, da ni strahu, da bi zgrešili. Ob poti navzgor pridemo do še ene italijanske obrambne črte, celo pot vodi skoznjo. Ta je sicer manj urejena, vendar hodimo po jarkih, ki so jih takrat uporabljali. Pot je rahlo strma in ima nekaj stopnic. Nato prečkamo cesto, kjer nekaj metrov nižje vidimo pot navzgor. Na tabli piše 20min do Tonocovega gradu. Najprej se ustaviš, ker zagledaš stopnico pri stopnici. Začetek poti je zgrajen iz samih stopnic, ki jih pa ni malo. Ko pridemo na vrh stopnic nas čaka še nekaj minut gozdne poti. Nato po oznakah pridemo do Tonocovega gradu, ki je v bistvu naselbina iz časa 4. do 6. stoletja in je ena najpomembnejših poznoantičnih višinskih naselbin v vzhodnih Alpah. Ogledamo si lahko nekaj izkopanih temeljev in sten hiš, zbirnik za vodo ter načrt naselbine, ki kaže, da so bile poleg hiš postavljene tudi tri cerkve. Pohvala na informacijskih tablah, drugač bi si zadevo res težko predstavljal. Razgled s hriba je prav lep. Nato se spustimo po isti poti nazaj in nato tako zavijemo levo za smer 
Kobarid. Ker sva šla v obratni smeri se je malce težje orientirati, vendar vidiš iz katere smeri prihaja puščica, tako, da ni problem. Pot vodi po gozdu in je kar dolga. Vmes lahko vidimo jarke, škarpe, kupe kamenja, ki so služili različnim namenom. Mislim, da bi tudi tu prav prišla kakšna informacijska tabla, ki bi bolje razjasnila te zadeve. Po dolgi poti pridemo do italijanske kostnice. Kostnico je zgradila Italija za vse padle v času 1.svetovne vojne. Tu je pokopanih kar 7014 znanih in neznanih italijanskih vojakov. Na vrhu kostnice je cerkev, ki je malce drugačna kot naše, saj ni tako zelo poslikana in kičasta, ampak izraža mirnost. Nato se spustimo do Kobarida skozi križev pot. Naj povem, da sva kljub zemljevidu in označbam zgrešila pot za drugo točko in sicer naselbino na Gradiču. Nikjer nisva opazila table, lokacija na zemljevidu pa ni tako natančna, saj sva šla po poti, ki je zarisana, a je nisva našla. Naj še povem, da kostnico in pa križev pot ureja in obnavlja Italija, kot njena lastnica. Ko sva prišla do Kobarida sva si vzela čas še za Kobariški muzej, ki spada v to zgodovinsko pot in opisuje čas 1 sv
etovne vojne oz. Soške fronte. Muzej ima lepo zbirko slik tako italijanskih kot tudi avstroogrskih vojakov in položajev, poleg tega ima nekaj maket, ki dobro predstavljajo obrambne linije vojske. Predstavljenih je tudi nekaj predmetov iz vojne in pa kratka predstavitev vojaka, ki piše pismo domačim domov. Poleg tega si ogledate 20min film, ki razkriva dogajanje tega časa in nas popelje v čas skoraj 100 let nazaj. Za ogled muzeja si je potrebno vzeti najmanj uro. Iz muzeja pa sva pot nadaljevala po cesti do Napoleonovega mostu, kjer je včasih stal stari most, zgrajen l.1750, ki so ga avstrijski vojaki razstrelili. Nato pa sva pot nadaljevala naravnost do kampa nazaj, saj med mostom in italijansko obrambno črto na levem bregu Soče ni nobenih informacijskih točk. In tako je minilo popoldne. Celotna pot z ustavljanjem in ogledom muzeja nama je vzela 5.30h, sicer pa je same hoje brez ogleda muzeja cca. 4 ure, če ne hitiš.
Ni komentarjev:
Objavite komentar