Moje mnenje o ameriških vojnah

V današnjih dneh se veliko govori o knjigi Georga Busha ml., ki je v svoji zgodbi večinoma zagovarjal svoja dejanja. Od napada na Iran do Guantaname. Zdaj pa ne vem, ali je Bush v resnici sam toliko prepričan, da je s tem reševal Ameriko in jo varoval, ali pa je to še ena laž več. Vsi, ki spremljamo dogajanje izven Amerike se zavedamo za kaj je šlo pri vseh teh napadih in vojnah. Ne vem zakaj bi recimo Irak s Huseinom škodoval Ameriki? Je pa ona njemu. Kljub temu, da so razbili diktatorstvo Sadama Huseina in ga usmrtili, s tem niso rešili problema revščine, izkoriščanja in verske nasilnosti in samomorilskih napadov. Ker to niti ni bil namen Američanov. Namen je bil povsem drugi, če ne bi bil, bi stvari bile med vojno in po njej drugačne. Ne pa da so še vedno dopuščali nasilje, tudi med civilnimi žrtvami. Če ti gre za svobodo ljudi, potem nasilje ni dopustno. Iran. Zopet ista pesem. Spet poslušamo kako Iran zbira atomsko orožje, kot ga je baje že prej. In spet bo to lahko povod za napad. V to ne dvomim. Čeprav mogoče teh skladišč in tovarn nikoli ne najdejo, trdijo da obstajajo. Pa čeprav v njih mogoče izdelujejo povsem nenevarne izdelke. Poleg tega pa gre za to, da nihče drug ne sme imeti jedrskega orožja razen Amerike. Ona pa ga potrebuje. Drugi, ki ga imajo pa so nevarni za Ameriko. Pa naj kdo reče, da nismo ogroženi potem vsi in to iz strani Amerike, ki ima dovoljenje za jedrsko orožje? Zakaj bi bila nevarna samo katera druga država? Recimo Iran? Sirija? Ko pa Amerika napada te države in jih pelje v vojno. In vse to v smislu tega, da se zavaruje Ameriko. Seveda se jo mora zavarovati, ko pa hodijo po tanki črti, ko izzivajo druge države, predvsem muslimanske, ki imajo na svojih območjih precej nafte. Prav tako pa Amerika pere možgane svojim prebivalcem. Ameriški vojaki stopajo v vojno v Afganistanu, Iraku, Iranu, kjerkoli že bodi, z mislijo, da pri tem varujejo svojo državo, svoje družine in da so lahko svobodni le zaradi tega. Svoboščine so si Američani pridobili že stoletje nazaj, tudi preko državljanske vojske. Če pa strmoglaviš diktatorstvo čisto na drugi strani sveta, ne bodo Američani nič bolj svobodni. Kvečjemu so orodje za dosego ciljev svoje vlade, v katero, za razliko od nas, verjamejo. Še vedno je močno prisoten nacionalizem, s čimer lahko človeka prepričaš v marsikaj. Tudi, da je trpinčenje ljudi dobro. Karkoli, za svobodo Amerike. Čeprav vojne, v katere so se spuščali, nimajo nič s tem. Kako lahko je množico ljudi prepričati v svoj prav. In sedaj Bush to potrjuje s svojo knjigo. Ljudem hoče dokazati kako težko mu je bilo iti v vojno in kako se je pri tem žrtvoval. Ma daj. Jaz že ne bom nasedla temu natolcevanju. In ker je svoboda govora, lahko rečem, da me Bush ne prepriča in da imam mnenje še vedno takšno kakršno je bilo. Vojaki, ki so padli v tej vojni, civilne žrtve, ki so bile posledica različnih napadov (tudi s strani ameriške vojske), so bile nedopustne. To se ne bi smelo dogajati! Enostavno ne. Sicer razumem mnenja vojakov in marincev, da se borijo za dobro družbe, za dobro države, vendar stvari niso tako enostavne. Morajo pa v nekaj verjeti, verjeti zakaj so padli njihovi kolegi, zakaj so padli njihovi sorodniki, možje, otroci. In knjiga Busha ponuja dober razlog za to. Če bo ljudem za to kaj lažje pri srcu prav, vendar to ni to. V to ne verjamem.

Rogla-Lovrenška jezera-Ribniška koča 6.11.2010

Lahko bi rekla poskus številka dve. Zopet sva se odpravila proti Rogli, z več sreče, saj je bilo vreme kot nalašč za izlet. Sončno, skoraj nič vetrovno. Štartala sva ob 10.15 iz Rogle, natančneje pri Hotelu Planja, nato pa sva zavila proti Lovrenškim jezerom. Potrebno je slediti samo tablam in shojeni poti. Trenutno je na Rogli precej živahno, saj delajo novo akumulacijsko jezero in pa še nekaj, kar je skrito za platni. Pot se usmeri naravnost v gozd, naprej pa nas spremljajo markacije in table, tako da je pot skoraj nemogoče zgrešiti. Moram pa reči, da je potrebna primerna obutev, saj je pot večkrat blatna ali polna vode. Včasih je pač treba stopiti v blato, če hočemo mimo. Drugače pa je pot prijetna, položna, malo gor, malo dol. Nato pridemo do križišča, ki označuje smeri proti Lovrenškim jezerom (nekatere table opozarjajo da je do tja 5 min, 10min ali 12min), in pa Ribniški koči ter Koči na Pesku. Do Lovrenških jezer je potem natančno še 5 min hoje po narejeni leseni poti. In pridemo do razglednega stolpa. Še nadaljnjih 5 min ali manj pa nas pot pripelje med Lovrenška jezera. Pot je urejena, lesena. Sicer pa sva za pot do Lovrenških jezer iz Rogle porabila 1.05min. Ko sva si ogledala jezera in se sprehodila med njimi sva zavila po poti nazaj do prej omenjenega križišča. Nadaljevala sva v smeri Ribniške koče. Oznaka nam pove, da je do tja 1.50min. Midva sva sicer za pot porabila točno 2 uri. Pot je najprej položna, precej blatna, nato pa se spušča po travnikih navzdol (od koder je moč videti Ribniški vrh), nakar zapelje v gozd. Po gozdu se še spuščamo navzdol, nato pa pot zavije navhrib. Kar nekaj časa sva porabila za vzpon navzgor, sicer ni tako močno strmo, vendar pa strmina traja. Ker pa si v gozdu, se ti niti ne sanja, kdaj se bo končala. In po slabih dveh urah sva končno prišla do Ribniškega vrha (1537m), kjer je postavljen velik spomenik. Od tod je tudi lep razgled v smeri Avstrije, Karavank in pa proti notranjosti Slovenije. Opazila sva celo tri dime iz dimnikov Šoštanj. Tega v bistvu skoraj ne moreš zgrešiti. Do Ribniške koče pa je še nekaj minut hoje po hribu navzdol (pot vodi naravnost naprej) in nato po cesti navzgor. In tako sva v točno 3.05min prišla iz Rogle do Ribniške koče, kakor omenjajo na spletni strani hribi.net. Ribniško kočo sicer trenutno prenavljajo, vendar je bar odprt. In prav tako je možnost dobiti žige. Ko sva pojedla svojo malico sva se odpravila nazaj, saj sva vedela, da bo treba pohiteti že zaradi svetlobe. Nazaj na Ribniški vrh ter spet priti Lovrenškim jezerom in Rogli. Pot nazaj nama je vzela le dobri 2 uri in pol. Do Rogle pa sva prišla ravno v času, ko se je sonce že skrilo za gorami (17h). Izlet nama je vzel slabih 6 ur hoje (5.45min) tja in nazaj, sicer pa slabih 7 ur dneva. Je kar velik zalogaj, že po času hoje, čeprav je ta intenzivna le na nekaterih predelih. Kakšen drug dan, mogoče naslednje leto, pa bova štartala iz Ribniške koče preko Črnega vrha, ki je precej blizu do Grmovškove koče in Kop, kar vzame tudi približno 3 ure hoje v eno smer.

Zadnja slika je posneta iz Ribniškega vrha, na levi strani je travnik, skozi katerega vodi pot, na desni pa Rogla, kjer je bil najin start in cilj.

Gilbert Elizabeth: Jej, moli, ljubi

Knjigo sem se spravila brati predvsem zato, ker se je o njej toliko govorilo. Ker pa sem slišala tudi, da ni nek velik presežek med deli, sem jo vzela v roke s čim manj pričakovanji. Kasneje, sredi knjige, mi je kolegica to isto knjigo podarila v dar. Tako, da imam zdaj doma en izvod te knjige. Kaj naj rečem, sicer zanimiv roman o razmišljanju ženske, ki se išče.

Za tiste, ki knjige ali pa mogoče filma ne poznate, gre zgodba takole: Ženska srednjih let preživlja grozne čase v času ločitve od moža. Ni zadovoljna s svojim življenjem zato išče nekaj drugega kar jo bo izpopolnjevalo. Po ločitvi se odloči, da bo odpotovala v tri različne kraje. Prvi je Italija, ker jo je vedno privlačil italijanski jezik in pa njihova hrana. Tu uživa, se uči italijansko, okuša dobrote in preživlja čas z različnimi ljudmi. Drugi kraj je Indija, ašram, kamor se odpravi meditirati. Že prej je spoznala jogo in meditacijo, tu pa je svoje znanje še bolj poglobila in se obrnila vase, v svoje želje in svoje cilje. Tu je še najbolj spoznala samo sebe. Tretji kraj kamor odide pa je Indonezija, natančneje Bali. Na Baliju je že enkrat prej bila in vrne se zato, ker ji je lokalni vrač tako bral z dlani. Tu preživlja čas z vračem, se uči njegove meditacija, spozna prijateljico in pa tudi svojega ljubimca.

Meni osebno je bil najbolj všeč tretji del knjige, saj je v njem najmanj razmišljanja in več dogajanja. Prav tako je tudi njeno življenje tam zanimivo. Najmanj pa me je pritegnil del o Indiji, ker sama nimam takšnega zanimanja za duhovnost in meditacijo. Sicer pa je knjiga dober vpogled v to specifiko. Tudi med samo knjigo se mi zdi, da je vse preveč tega vračanja v preteklost, razmišljanja o svojih mislih, o svojih strahovih. Mislim, da bi knjiga potrebovala kanček več dogajanja. Vendar je to resnična izpoved in je takšna kakršna je. In kot tako jo moram tudi sprejeti. Sicer pa to, da si je ta ženska, ta pisateljica, vzela eno leto časa zase, osupljivo. Sama verjetno nikoli ne bi šla na takšno potovanje sama. Ne samo zaradi finančnega in časovnega zalogaja, ampak tudi zaradi drugih stvari. Sicer pa, na določene trenutke te knjiga potegne vase, spet na druge pa malo manj. Se mi pa zdi, da njen napis, da bi to morala prebrati vsaka ženska, ki ni zadovoljna s svojim življenjem, ne drži. To je zgodba ene ženske, posameznice, ki se je po spletu okoliščin odločila za takšno leto svojega življenja in točno določene kraje, glede na njena zanimanja. Vsak posameznik pa se lahko išče drugače. Ker to je res individualna zgodba. In ko slišiš, da njeni oboževalci hodijo po njenih stopinjah in bi se radi našli v njeni zgodbi, v njenem svetu, sebe ne bodo našli. Tam je ona, njeno doživljanje, njeno iskanje svojega jaza, ciljev in želja. Če pa hočeš najti svoje pa moraš iti po svojih željah naprej. Če želiš potovati, potuj v dežele kjer si želiš biti. Ne hodi v Italijo samo zato, ker je tam bila ta ženska in v tem uživala, ker mogoče ti ne boš tega zmogel. Ne hodi v Indijo da bi meditiral, če to ni tvoj način življenja in ne hodi na Bali, ker tam verjetno ne boš našel čudeža ali mogoče ljubimca, kot si je pisateljica. Sebe iščite na svoj način. Tak, ki vam najbolj ugaja in vam je najljubši. To je res tisto, kar lahko storite zase, če ste trenutno v življenju nezadovoljni. Če morate potovati, potujte, če morate mirovati, mirujte, če rabite nekoga, se obdajte z njim, če rabite mir, si ga zagotovite, če zabavo, pa se zabavajte, itd. Najdite sebe, če se še niste! Knjiga vam je mogoče lahko spodbuda, vendar ne vodilo in cilj.

Pohod na Boč 18.10.2009 in 31.10.2010

Včeraj sva bila že drugič na Boču. Sicer je bila prvotna zamisel Rogla in Ribniška koča, vendar naju je vreme presenetilo. Prvič sva šla na Boč lani v istem letnem času, vendar v drugih vremenskih razmerah. Bila je megla in po malem je snežilo, čeprav je bil še vedno oktober. Včeraj pa sva imela malo lepše vreme, če odmislimo mrzel veter na vrhu.

Torej, ko sva se lani odpravila na Boč sva pri Zgornjih Poljčanah zavila pri smerokazu za Boč na ozko cesto in parkirala v gozdu ob cesti, kjer je vedno parkiran kakšen avtomobil ali dva, tako da se ne da zgrešiti. Iz tega izhodišča sta možni dve poti, direktno v klanec proti Boču (torej leva pot Čez Balunjačo) ali pa čez Babo in kočo. Midva sva izbrala direktno navzgor, nazaj pa sva šla po tej drugi poti. Pot je izjemno strma večino časa, zato je dobro če si primerno obut in pripravljen, sicer pa nam pot vzame dobro uro in pol do vrha. Pot čez Babo pa zaradi ovinka nekaj minut več. Na vrhu je razgledni stolp, ki ga prvič nisva uporabila, zaradi megle. Včeraj pa sva se povzpela na prvo razgledišče, do vrha nisva šla, saj je izjemno močno pihalo in bilo precej mrzlo. Vseeno pa je lep razgled. Pod razglednim stolpom je tudi žig. Je pa na vrhu Boča vojaško ozemlje, tako da se je potrebno držati poti, saj lahko hitro zaidemo kamor ne smemo. Pot nazaj gre po drugi strani in po dobre pol ure pridemo do koče. Koča je odprta vse dni razen ob ponedeljkih. Včeraj je bila ta koča najino izhodišče, saj sva se po cesti zapeljala do nje, sicer bi naju začel loviti mrak. Tudi tu sva izbrala pot Čez Balunjačo in potem nazaj po isti poti, kot prejšnjič. Pot iz koče čez Babo je tudi precej strma, ponekod celo drseča, saj je veliko kamenja. Je pa iz Babe lep razgled na bližnje kraje. Če pa se že pripeljete do koče in se potem povzpnete do vrha pa vam to vzame približno 45minut, vsaj nama jih je, ravno toliko kot omenja prva tabla. Ker naslednja tabla, ki je postavljena po kakih desetih minutah hoje kaže, da je do vrha še 50min. prav tako imajo probleme z oznakami časa na vrhu, kjer za pot do kočo navzdol piše 1h, čez kakšnih 5 minut pa 35min. Vendar pot navzgor vzame 45min, kot sem že omenila, navzdol pa dobre pol ure. Seveda od koče in nazaj.

Prilagam sliki iz obeh izletov. Ob tem pa povem, da je pot res strma, trenutno zaradi listja precej drseča, vseeno je pa dobra rekreacija, saj premagamo višino slabih 620-ih metrov.