Pohod na Krim 5.12.2010

Že dolgo nisem pisala. Predvsem zato, ker sem nastopila službo in imam premalo časa, ki bi ga zapravljala na računalniku.

V nedeljo, 5.12. sva se s fantom odpravila na Krim. Za izhodišče sva vzela Iški Vintgar, kjer sva komaj našla prostor za parkiranje, saj je splužena le ozka cesta. Več možnosti za parkiranje je v Iški, kjer štarta več pohodnikov. Sicer pa se obe poti priključita na pol poti. Torej, takoj za zgradbo oz. gostiščem je markacija za smer Krim, ki kaže čas hoje 2.20.min. Pot se najprej vzpenja med gozdom, vmes pridemo na gozdno pot, ki je v snegu skoraj neopazna, nato pa zopet po ožji poti v gozd. Sicer je pot malo strma, a ne preveč. Po dobre pol ure ali malo več pridemo na bolj odprt prostor, cesto, nato pa zopet kmalu zavijemo levo na drugo pot, ki nas pripelje po ravnini do velikega travnika. Mimo travnika nadaljujemo pot do gozda in nato po 10min prečkamo glavno cesto na Krim. Spet hodimo po gozdni cesti, pot je zoper bolj ravninska, iz desne pa se priključi pot iz Iške. Od tu se začne pot strmo vzpenjati. Hoja v snegu je bila na tej drugi polovici poti, meni osebno precej težka. Sicer je dobro shojeno, ker je veliko pohodnikov, pa vendar drsi. Tu sva izgubila največ časa, saj sva se precej ustavljala. Priznam, da sem bila proti koncu z močmi skorajda na nuli. In končno se je pred nama odprl hribček, okoli katerega je speljana cesta, na vrhu pa stolp in koča. Še 5 min in že sva bila na vrhu. Moram reči, da je pot precej dobro označena, ne samo z markacijami ampak tudi s tablami, ki nam ves čas govorijo čas hoje, ki nam še ostaja. Midva sva sicer hodila dlje časa, predvsem zaradi snega, saj je gaz na nekaterih delih precej ozka in zahteva več moči. Tako je najina hoja namesto 2 ure in 20 min, trajala točno 3 ure. Pa vendar sva prispela na cilj. Navzdol pa niti ni težko, ker se po malem kar podrsavaš navzdol. Koča na vrhu je bila odprta, zaradi lepega vremena pa so imeli zelo razširjeno ponudbo hrane.
In tako je minil še en aktivni dan, ki je bil precej uspešen in tudi naporen, a je bilo vredno. Sonce se je ves čas rahlo poigravalo s snežno belino, ki je krasila celoten hrib. Razgled pa je bil prelep, vendar nisva veliko uživala v njem, saj je prav na vrhu začelo mrzlo pihati.
Čas pohoda gor in dol je bilo slabih 5 ur.

Statistika za november

V času od 1. novembra do 30. novembra je bilo 968 ogledov bloga. Dnevno jih so bili najmanj trije, največ pa 152. Velikemu dnevnemu obisku je botrovala objava svojega bloga na forumu hribi.net, kjer sem omenila, da objavljam svoje izlete v hribe. Sicer pa so moj blog iskali predvsem po ključnih besedah, kot so: jaz sporočila, Kluun, ti sporočila, lastnosti človeka, manipuliranje z ljudmi, Pride ženska k zdravniku, skupinsko delo, prostitucija, vdovec in pa jaz sporočilo.

Objave, ki so si jih največkrat ogledali so: Komunikacija-JAZ sporočila (59x), Ray Kluun: Ko pride ženska k zdravniku & Vdovec (34x), Kakšnih lastnosti pri človeku ne maram (19x), Pohod na Boč (19x), Pohod: Celje-Hudičev graben-Celjska koča-Grmada (14x), Rogla-Lovrenška jezera-Ribniška koča (14x), Izvir Tolminke, Javorca, Tolminska korita (12x), Jej, moli, ljubi (12x), Postala sem uni.dipl.socialna delavka (11x) in pa Manipulacije (11x). Iz tega lahko sklepam, da je zanimanje tudi za nekatere moje osebne teme, ki jih zapisujem in ne samo za izlete ali knjige. Sicer pa so izleti najbolj obiskani in za njih je največje zanimanje, kar mi je zelo všeč, saj rada delim mnenja in nasvete z drugimi ljubitelji narave in vrhov.

V tem mesecu sem zapisala 6 novih objav in sicer: Pohod na Boč, Jej, moli, ljubi, Rogla-Lovrenška jezera-Ribniška koča, Moje mnenje o ameriških vojnah, Volčji totem in Pohod na Gore. Dobro je, da se uveljavljajo tudi nove teme in da so dobro obiskane.

Večina tistih, ki so odprli moj blog je bila iz Slovenije (891), 21 jih je bilo iz ZDA, 12 iz Avstrije in 10 Srbije, ter drugih držav v manjših številkah. Sicer so moji blogi napisani v slovenskem jeziku, mislim pa, da je obiskanost tudi iz drugih držav mogoče zaradi določenih tem, kot je recimo Europa park v Nemčiji, Rovinj (kot turistično mesto), Graz in podobno.

Z obiskom sem precej zadovoljna. Super se mi zdi, da me bere vse več ljudi in da jih google večkrat napoti na moj blog. Upam na še čim več takih obiskov. Sploh pa upam, da ljudje v mojem blogu najdejo tisto kar jih zanima.

Pohod na Gore 28.11.2010

Včeraj, v nedeljo, sva se, kljub malce slabšim vremenskim napovedim odločila, da osvojiva še kakšen vrh. Najprej sva imela v načrtu Nebeško goro, ki je vrh pri Radečah, zelo blizu Kuma, a vendar nisva imela kje pustiti avta. Tako sva si premislila in se zapeljala do Hrastnika in se napotila proti Goram. Glede na to, da je izhodišče takoj zraven železniške postaje, s parkirišči tu ni bilo problema. In tako sva se odpravila na uro in pol dolgo pot do Planinskega doma na Gorah, kakor označuje tabla na začetku poti (škarpa za železniško postajo). Pot najprej vodi mimo hiš po travnikih, delno cesti (le kratek čas) in je malo bolj strma. Nato pa markacije usmerijo pot malo na desno skozi travnike, mimo vikendov in nato v gozd. Pot po gozdu ni več tako strma, skoraj položna je. Nato se zopet prečka travnik (sadovnjak) in že smo na stranski cesti. Od tu se usmerimo desno in kmalu pridemo do glavne ceste, ki vodi do vrha. Sledimo cesti navhrib in tu lahko opazimo markacijo, ki kaže s puščico točno navzdol v zemljo. Kaj naj bi to pomenilo ne vem točno. V bistvu sva od tam naprej hodila bolj na slepo. Torej, hodimo po cesti, kmalu se začno hiše zgoščati in zopet se prikažejo markacije. Pot vodi ves čas naravnost med hišami in nato na kolovoz. Nekaj časa hodimo po kolovozu nato pa pridemo do križišča, kjer nadaljujemo pot glede na table, torej levo v gozd. Od tu je še dobre pol ure hoje. Pot zopet postane malo bolj strma, tudi ozka in zato je mogoč zdrs v zimskih časih. Sicer midva nisva imela nekih posebnih težav, kljub temu, da nisva imela zimske opreme. Le previdno je treba sestopati. No, pot se vije po gozdu, tu pa tam se nam odpre pogled na Kum. Nato pridemo ven na makadamski cesti, zavijemo desno. Na desni strani zgoraj kmalu vidimo cerkev, zavijemo še mimo hiše in že vidimo kočo. Pot je dobro markirana, tako da ne bi smelo biti težav z orientacijo, mogoče le takrat, ko hodimo po cesti. Sicer je poti do Gor več, ena je tudi iz Zidanega mostu, druga pa iz smeri Dol pri Hrastniku. Lahko pa se izlet podaljša in se odpravite še na Kopitnik, ki sva ga midva obiskala lansko zimo prav iz Gor. Čas najine hoje je bil malce daljši, kot napovedan, predvsem zaradi snega, ki na določenih mestih otežuje hojo (namreč ni bilo skoraj nič shojeno), tako sva za pot navzgor porabila 1.40min, za dol pa približno eno uro. Moram pa še omeniti, da so v koči izjemno prijazni in postrežejo z obilnim, okusnim kosilom za dosti ugodno ceno. Izlet je bil super. V času, ko sva bila v koči je tudi začelo snežiti in sneg naju je nato spremljal celotno pot domov. Žal mi je samo, da nisem slikala med hojo navzgor, ko se je megla nekoliko odmaknila, saj je bilo slikanje na poti navzdol skoraj nemogoče zaradi sneženja (moker objektiv), pa tudi nikamor več se ni videlo. Tako, da dodajam nekaj uspelih slik, ki so bile slikane pretežno s telefonom.

Jiang Rong: Volčji totem

Tale roman sem prebrala že poleti, vendar me je branje drugih knjig prehitelo in tako sem popolnoma pozabila zapisati in predelati moje branje te knjige. Volčji totem je daljši roman (naj vas to ne ustraši) azijskega pisatelja, za katerega je pisatelj dobil tudi nagrado. In lahko rečem, da si jo je pošteno zaslužil. Volčji totem je bila ena izmed izbranih knjig iz seznama Valvasorci beremo in ker se mi je vpogled v knjigo zdel zanimiv, sem jo odnesla domov. Ne rečem, da je nisem dolgo brala, ker sem jo. Vzela mi je precej časa, sploh ker sem vmes bila na bolj aktivnem dopustu. Kar pa ne pomeni, da ni bila zanimiva.

Pa poglejmo naprej zgodbo. Gre za določen izsek iz življenja kitajskega študenta, ki se med šolanjem, kot mnogi drugi študenti, odpravi živet v stepo, natančneje v Mongolijo. Tam se uči od starega Mongola, ki pozna mnogo zgodb in ima veliko znanja o življenju in sobivanju z naravo. Sicer pa zgodba v večini poteka skozi življenje Mongolov in volkov. Volkovi so, kljub temu, da napadajo živino in zdesetkajo divjad, sestavni del stepe. Naprednejši Kitajci so prepričani, da bi vsi v stepi lažje živeli, če ne bi bilo volkov, ki jim uničujejo drobnico. In tako se proti koncu knjige začne dogajati iztrebljanje volkov in pa zgodba po tem kako je, ko v stepi že vrsto let ni nobenega volka več. Več o tem ne mislim izdati.

Zgodba je sicer drugačna, a vseeno napisana podobno kot naše zgodbe z medvedi in v zadnjem času tudi volkovi. Po mnenju mnogih kmetov bi bilo potrebno te živali čim bolj iztrebiti, saj tako ali tako naj ne bi bile potrebne. Pa vendar. Vsaka živalska vrsta na svetu ima svoj prostor in svoj namen. Nobena žival, razen človek v kakršnega se je razvil, ni na svetu kar tako, brez določenega namena, ki bi prispeval k nadaljevanju življenja na Zemlji. Volkovi in drugi plenilci so prav tako potrebni za ravnovesje v naravi. V tem romanu pa gre to še dlje, ko omenja, da volkovi obenem omejujejo človekov poseg v naravo. In tako se dogaja tudi pri nas. Vse več je poseganja v gozdove, širjenja pašnikov, volkovi pa v tem le iščejo svoj prostor in ga skušajo zavarovati. Skušajo preživeti. In če preživetje pomeni to, da omejuješ človekov poseg na svoje območje, potem je to potrebno storiti. Plenilci z izgubljanjem prostora izgubljajo tudi hrano za preživetje. Zato se spravljajo na drobnico, ki je ni težko ujeti. Kmetje pa nad tem obupujejo. Pa vendar je velik razlog za to predvsem človekov poseg v okolje. Niso krivi plenilci. Sploh ne. Živali so tiste, ki ne ubijajo po nepotrebnem. Plenilec ne bo pobil polovico črede, če mu to ni potrebno. pobil bo toliko, da bo lahko nahranil trop oz. da bo prihranil nekaj hrane za kasneje. Ne bo pa pobijal zaradi vsemogočih razlogov, kot to dela človek. Pa se sedaj obrnimo vase in se poglejmo. Kdo ubija zaradi kožuhov, zaradi tega, ker naj bi bilo preveč primerkov neke vrste v gozdu ali zaradi trofej? Človek. Žival ubija za preživetje. In s tem drži ravnovesje. Če ni naravnih plenilcev v gozdu, se druga vrsta, s katero se plenilci prehranjujejo, razpase in jo je preveč. Za primer recimo volkove. Ti jedo divjad in manjše živali, če volkov ne bi več bilo, bi divjad postala preštevilčna, če bi postala preštevilčna bi potrebovala veliko hrane, kar pomeni opustošenje travnatih površin med gozdovi in pa uničenje drevesnih debel, kar pomeni manjšo rast gozdov in pa več možnosti za požare. Kar zopet pomeni nevarnost za človeka. Seveda ne rečem, da ljudje ne posegamo v to ravnovesje, saj vsako leto ubijemo tisoče primerkov živali, ker naj bi bile preštevilne. Vendar po počnemo prav zato, ker moramo. Če pa bi bilo v gozdovih ravnovesje med plenilci in divjadjo, potem to ne bi bilo potrebno v večji meri kot v tej, da mogoče odstreliš primerek ali dva za kosilo ali večerjo.

No v glavnem, knjiga govori prav o pomenu vseh živalskih vrst, ki živijo v stepi in v sobivanju z naravo. Prikaže nam način življenja Mongolov, njihov vsakdan in razmišljanje. Čeprav je roman dolg pa ni dolgočasen, saj se vedno kaj dogaja. Vse skupaj nam je tako živo prikazano, da se lahko kar potopimo v ta svet in ga opazujemo skoraj z lastnimi očmi. Super zadeva. V knjigo se naravnost potopiš. Lahkotno branje s sporočilom. Priporočam jo vsakomur, ki ima čas za branje in predvsem tem, ki bi si radi odprli oči v zvezi s svojimi prepričanji. Tukaj smo, da spreminjamo mnenja, ki so napačna in ki vodijo v pogubo.