Zgodaj zjutraj sva se s fantom odpravila proti Krvavcu. Na poti tja, blizu Brnika sva ugotovila, da celo urejajo tamkajšnjo cesto, da se b
odo vozila, sploh pozimi, ko je gneča, bolje vključevala na glavno cesto. Po obvozu sva zavila na najino pot ter nadaljevala do oznake za desno Ambrož pod Krvavcem. Cesta do Ambroža pod Krvavcem je dokaj urejena, na začetku celo novejša, tako da je vožnja po ovinkih prav prijetna. Vendar pa ko pridemo do Ambroža je potrebno biti precej pozoren, da najdeš gostišče, kjer imajo parkirni prostor. Sicer pa sva se midva odločila zapeljati le nekaj metrov više in parkirala ob stranski poti. Oznako za Krvavec sva sicer komaj našla. Vse to nama je delalo nekaj preglavic, vendar sva tudi to pot našla in nadaljevala
navhrib. Sicer sva se na začetku poti spraševala, če sploh hodiva prav, ker sva samo sledila poti, oznak pa ni bilo, vendar sva ugotovila, da oznake verjetno vrišejo samo ob cestah. V glavnem slab vtis že takoj na začetku. Obenem pa tudi pot ni bila najboljša, saj je polna drsečih kamnov, kljub temu, da vodi po gozdu. Pot nazaj, ko si že utrujen, je zato zelo pestra. Kmalu pa se
pride do Planine Jezerca, kjer se pot odpre in postane malce položnejša. Lahko že zagledamo vrh Krvavca. Ugotovila sva, da večina ljudi parkira na večjem parkirišču na Planini. Sva se pa odločila za pot po hribu in ne po cesti. Cesta sicer vodi do spodnje postaje na smučišču Krvavec, pot pri hribu pa mimo Kriške planine. Tam je tudi ena redkih gostišč, ki so bila odprta na Krvavcu ta dan. Nato pa naju je čakal strm vzpon po travniku navzgor do Koče pod Krvavcem. Predviden čas za hojo od Ambroža do koče naj bi bil 1.45h, vendar sva midva, z enim krajšim postankom, to pot prehodila v uri in pol. Koča je bila zaprta, saj je v poletnih časih odprta le ob vikendih. Vsaj tako je bilo zabeleženo na vratih koče. Toliko o tem kako vredno je pohodništvo in kolesarstvo na Krvavcu. Zato tudi nisva mogla do
štemplja za kočo in pa Krvavec, ki ju imajo verjetno v koči. Po postanku sva nadaljevala pot proti vrhu Krvavca, mimo stolpa in nato po poti
okrog, da nisva hodila ra
vno po strmem travniku. Na vrhu sva opazila tri ovčke in pa ovna, ki naju ni bil pretirano vesel, saj se je postavil v obrambno držo in spremljal vsak najin korak. Midva pa prav tako njegovega. Na dveh lesenih deskah sva si znova odpočila, poslikala neverjeten razgled v dolino, na okoliška hribovja in na Veliko planino. Ko sva opazila vpisno škatlico sva mislila, da bova le lahko prišla do kakšnega
štemplja, pa je bila knjižica vsa razmočena, žig pa je bil odstranjen iz držala. Vse to me je močno razočaralo, saj na Krvavcu v tem času vidiš mnogo pohodnikov, kolesarjev in planincev, vendar za njih ni prav nič poskrbljeno. Tudi nama je zmanjkalo pijače, pa sva morala, ker je bila koča zaprta, počakati da sva prišla v dolino na Plažo, kjer sva za las ujela prodajalca, ker je čez nekaj minut nato zaprt svojo
majhno prodajalno. No, ker pa sva že ravno bila na Krvavcu in ker do Velikega Zvoha ni bilo več tako daleč, sva se odločila da stopiva tudi na njegov vrh. Iz Krvavca do Velikega Zvoha je dobre pol ure hoje, večina te je zelo strme. Na vrhu pa nas čaka veličasten razgled, nizki iglavci ter kristalno čisto jezerce. Prav tako pa imajo tudi vpisno knjižico ter
štempelj, ki sta pa sicer postavljena preko varovalne ograje. Ko sva se malo odpočila od vse te poti, sva se pripravila na pot navzdol. Za pot nazaj sva se odločila, da bova stopila mimo Plaže in
Gospinca, torej spodnje smučarske postaje. Kot sem že omenila sva potem na Plaži celo dobila pijačo, da sva lahko lažje pojedla najine sendviče. Pri tem so se nama hitro pridružili štirje mački, ki so pridno prosili za košček kruha. Nato sva se odpravila še nižje do
Gospinca ter zadaj po cesti do Planine Jezerca. Pot po cesti za vzpon je priporočam, ker je dolgočasna, ko pa lahko uživate v zelenju in mehki travi pod nogami. Za nazaj pa je bila kar v redu, ker ni bila strma. Od Jezerc dalje pa je bila pot precej težavna, kot sem omenila na začetku, saj je teren precej razgiban, poln kamenja in strm. Če bi šla še enkrat bi se verjetno določila za start pri Planini Jezerca, že zaradi poti, vendar
to, da sva zato, ker sva
startala v
Ambrožu, pridobila pol ure hoje. Torej, do koče sva porabila uro in pol, do vrha Krvavca nato še slabe pol ure in pa do Velikega Zvoha dobre pol ure, tako da celoten vzpon, brez seštevka večjih
postankov vzame dobri dve uri in pol. Pot nazaj vzame kakšni dve uri. Celoten izlet pa je je bil celodneven, saj sva zanj porabila dobrih 5 ur. Vendar je bilo vredno. Razgled ob sončnem vremenu je lep, verjetno bi se boljše videlo, če bi bil zrak čist, vendar je bilo malce megleno, pa vseeno. Bilo je lepo. Sonce, svež zrak in pa majhne gmote oblakov, ki se jih lahko skoraj dotakneš, a tako hitijo mimo tebe. Edino kar bi lahko uredili poti, oznake in pa ponudbo pohodnikom, saj je ta tako okrnjena.
