četrtek, 30. september 2010

Statistika za september

Pred meseci mi je končno uspelo nastaviti stran, ki bi me obveščala o stanju obiskov mojega bloga. Obiskanost se je v zadnjem času močno povečala, saj imam v pol leta skoraj takšen obisk kot sem ga imela v celotnem prvem letu. Statistiko o tem kakšna je moja obiskanost in kaj je največkrat brano, sem se odločila zabeležiti. Idejo o tem sem dobila pri mojemu kolegu, ki prav tako piše blog, čeprav je moj toliko manj obiskan kot njegov. Pa vendar moj blog dosega zadovoljivo število bralcev, kaj pa te bralce zanima pa je razvidno iz same statistike.
V septembru je blog zabeležil 503 obiske na različnih straneh. Največ dnevnih obiskov je bilo 30, najmanj pa 6. Bralci so večinoma iz Slovenije (454), pa tudi iz ZDA (19) in Nemčije (8), čeprav imam vse zapisano v slovenskem jeziku.
Besede, ki so jih iskali in bili napoteni do mojega bloga so večinoma: jaz sporočila, Menda Nazer, slabe lastnosti človeka, Kluun, lastnosti človeka, pot na Javorco, plače zdravnikov, pride žena k zdravniku, socialna delavka in pa bohor moje mnenje.
Glede na iskanje pa so bile najbolj obiskane objave na moje blogu: Kluun: Pride ženska k zdravniku (31x), Mangartsko sedlo, Predel, Kluže (26x), Komunikacija JAZ sporočila (24x), Izvir Tolminke, Javorca (20x), Kakšnih lastnosti pri človeku ne maram (19x), Kamnita goba, slap Brinta (19x), Koseška korita, rafting na Soči (18x), Mnenje o stavki zdravnikov (17x),...
Po vsem tem lahko sklepam, da moje bralce predvsem pritegnejo moji izleti. Prav zato skušam določene poti natančno zapisati, da bi bile uporabne. Poleg tega pa me veseli, da se ljudje zanimajo za izlete po Sloveniji, da iščejo nove poti in uživajo v naravi. Prav tako pa me veseli, da se ljudje zanimajo za JAZ sporočila, ki so tako pomembna za komunikacijo v odnosih.
Obisk 503 v tem mesecu me je izjemno presenetil, saj sem v lanskem letu od aprila do aprila zabeležila le 2000 ogledov, sedaj pa že v enem mesecu dosegam število 500. Upam, da kdorkoli, ki se znajde na mojem blogu, lahko pridobi informacije, ki jih išče (vsaj glede izletov in poti) oz. si prebere moja mnenja o določenih zadevah, ki mu lahko razširijo perspektivo gledanja na določen problem. Ali pa pač karkoli kar bi potrebovali. Upam, da se bo obiskanost mojega bloga tako nadaljevala in da bom lahko čim več prispevala spletu.

torek, 28. september 2010

Krvavec 22.9.2010

Zgodaj zjutraj sva se s fantom odpravila proti Krvavcu. Na poti tja, blizu Brnika sva ugotovila, da celo urejajo tamkajšnjo cesto, da se bodo vozila, sploh pozimi, ko je gneča, bolje vključevala na glavno cesto. Po obvozu sva zavila na najino pot ter nadaljevala do oznake za desno Ambrož pod Krvavcem. Cesta do Ambroža pod Krvavcem je dokaj urejena, na začetku celo novejša, tako da je vožnja po ovinkih prav prijetna. Vendar pa ko pridemo do Ambroža je potrebno biti precej pozoren, da najdeš gostišče, kjer imajo parkirni prostor. Sicer pa sva se midva odločila zapeljati le nekaj metrov više in parkirala ob stranski poti. Oznako za Krvavec sva sicer komaj našla. Vse to nama je delalo nekaj preglavic, vendar sva tudi to pot našla in nadaljevala navhrib. Sicer sva se na začetku poti spraševala, če sploh hodiva prav, ker sva samo sledila poti, oznak pa ni bilo, vendar sva ugotovila, da oznake verjetno vrišejo samo ob cestah. V glavnem slab vtis že takoj na začetku. Obenem pa tudi pot ni bila najboljša, saj je polna drsečih kamnov, kljub temu, da vodi po gozdu. Pot nazaj, ko si že utrujen, je zato zelo pestra. Kmalu pa se pride do Planine Jezerca, kjer se pot odpre in postane malce položnejša. Lahko že zagledamo vrh Krvavca. Ugotovila sva, da večina ljudi parkira na večjem parkirišču na Planini. Sva se pa odločila za pot po hribu in ne po cesti. Cesta sicer vodi do spodnje postaje na smučišču Krvavec, pot pri hribu pa mimo Kriške planine. Tam je tudi ena redkih gostišč, ki so bila odprta na Krvavcu ta dan. Nato pa naju je čakal strm vzpon po travniku navzgor do Koče pod Krvavcem. Predviden čas za hojo od Ambroža do koče naj bi bil 1.45h, vendar sva midva, z enim krajšim postankom, to pot prehodila v uri in pol. Koča je bila zaprta, saj je v poletnih časih odprta le ob vikendih. Vsaj tako je bilo zabeleženo na vratih koče. Toliko o tem kako vredno je pohodništvo in kolesarstvo na Krvavcu. Zato tudi nisva mogla do štemplja za kočo in pa Krvavec, ki ju imajo verjetno v koči. Po postanku sva nadaljevala pot proti vrhu Krvavca, mimo stolpa in nato po poti okrog, da nisva hodila ravno po strmem travniku. Na vrhu sva opazila tri ovčke in pa ovna, ki naju ni bil pretirano vesel, saj se je postavil v obrambno držo in spremljal vsak najin korak. Midva pa prav tako njegovega. Na dveh lesenih deskah sva si znova odpočila, poslikala neverjeten razgled v dolino, na okoliška hribovja in na Veliko planino. Ko sva opazila vpisno škatlico sva mislila, da bova le lahko prišla do kakšnega štemplja, pa je bila knjižica vsa razmočena, žig pa je bil odstranjen iz držala. Vse to me je močno razočaralo, saj na Krvavcu v tem času vidiš mnogo pohodnikov, kolesarjev in planincev, vendar za njih ni prav nič poskrbljeno. Tudi nama je zmanjkalo pijače, pa sva morala, ker je bila koča zaprta, počakati da sva prišla v dolino na Plažo, kjer sva za las ujela prodajalca, ker je čez nekaj minut nato zaprt svojo majhno prodajalno. No, ker pa sva že ravno bila na Krvavcu in ker do Velikega Zvoha ni bilo več tako daleč, sva se odločila da stopiva tudi na njegov vrh. Iz Krvavca do Velikega Zvoha je dobre pol ure hoje, večina te je zelo strme. Na vrhu pa nas čaka veličasten razgled, nizki iglavci ter kristalno čisto jezerce. Prav tako pa imajo tudi vpisno knjižico ter štempelj, ki sta pa sicer postavljena preko varovalne ograje. Ko sva se malo odpočila od vse te poti, sva se pripravila na pot navzdol. Za pot nazaj sva se odločila, da bova stopila mimo Plaže in Gospinca, torej spodnje smučarske postaje. Kot sem že omenila sva potem na Plaži celo dobila pijačo, da sva lahko lažje pojedla najine sendviče. Pri tem so se nama hitro pridružili štirje mački, ki so pridno prosili za košček kruha. Nato sva se odpravila še nižje do Gospinca ter zadaj po cesti do Planine Jezerca. Pot po cesti za vzpon je priporočam, ker je dolgočasna, ko pa lahko uživate v zelenju in mehki travi pod nogami. Za nazaj pa je bila kar v redu, ker ni bila strma. Od Jezerc dalje pa je bila pot precej težavna, kot sem omenila na začetku, saj je teren precej razgiban, poln kamenja in strm. Če bi šla še enkrat bi se verjetno določila za start pri Planini Jezerca, že zaradi poti, vendar to, da sva zato, ker sva startala v Ambrožu, pridobila pol ure hoje. Torej, do koče sva porabila uro in pol, do vrha Krvavca nato še slabe pol ure in pa do Velikega Zvoha dobre pol ure, tako da celoten vzpon, brez seštevka večjih postankov vzame dobri dve uri in pol. Pot nazaj vzame kakšni dve uri. Celoten izlet pa je je bil celodneven, saj sva zanj porabila dobrih 5 ur. Vendar je bilo vredno. Razgled ob sončnem vremenu je lep, verjetno bi se boljše videlo, če bi bil zrak čist, vendar je bilo malce megleno, pa vseeno. Bilo je lepo. Sonce, svež zrak in pa majhne gmote oblakov, ki se jih lahko skoraj dotakneš, a tako hitijo mimo tebe. Edino kar bi lahko uredili poti, oznake in pa ponudbo pohodnikom, saj je ta tako okrnjena.

torek, 14. september 2010

Pohod na Lisco 5.9.2010


Na delno oblačen dan sva se s fantom dopoldne odpravila proti vasi Breg, kjer je izhodišče za pot na Lisco. Vas Breg leži med Radečami in Sevnico na levem bregu Save. Če se na pot ne odpeljete z avtom je dobro izhodišče tudi železniška postaja, le da je treba nekaj minut hoditi ob cesti. Sicer pa se v vasi zavije za Okroglice, nato pa se pelje naravnost mimo odcepa za omenjeno vas ter se parkira nekaj sto metrov višje na desni strani, kjer je prostora za nekaj avtomobilov. Postavljena pa je tudi informacijska tabla. Prečkamo cesto in zavijemo na gozdno pot. Na začetku nama je pot izgledala nekam zapuščeno, saj trava ni bila pokošena, ko pa se bolje začne gozd pa je pot veliko lepša. Celotna pot je dobro označena. Hodimo preko gozda, do travnikov, mimo stare kmetije in nato zopet v gozd. Pot skozi gozd je široka in ni strma. Kmalu pa prispemo do vasi Razbor, kjer imajo lepo cerkev, pred njo pa stoji lesena tabla z opisi vasi in pomembnimi dogodki. Nadaljujemo pot po cesti mimo vasi in nato zavijemo rahlo desno na makadam, da ne hodimo okrog po cesti. Ta pot pelje mimo kmetije. Takoj za kmetijo prečkamo cesto in se odpravimo mimo hiše na travnik. Potrebno je biti pozoren na oznako za pot, saj je postavljena malce stran od hiše. Pot na travniku je shojena in zato ne moremo ničesar zgrešiti. Zopet prečkamo ožjo cesto in zavijemo mimo robid v gozd. Ta del gozda je bil v tem času posejan s številnimi ciklamami, ki so prijetno odišavile gozd. Tu se začne zadnji del poti, ki pa je tudi bolj strm. Večinoma hodimo po gozdni poti, vmes pa je pot tudi precej kamnita. Za počitek so vmes postavljene tudi klopce. To je težji del poti, saj je prvi del do prihoda v vas malo bolj položen. Pot pelje tudi mimo cerkvice Sv. Jošta. Po nekaj minutah prispemo do velikega travnika in kmalu lahko zagledamo kočo oz. Tončkov dom na Lisci. Dom so pred kratkim prevzeli drugi lastniki in ga prijetno uredili ter ponudili veliko raznovrstne hrane in pijače. Če se od koče odpravimo na vrh travnika pridemo do razgledne točke. Pogled na Savo ter Breg in Loko se nam odpre že pred kočo, na vrhu pa lahko vidimo še Kum in druge bližnje vrhove. Za pogled na štajersko stran pa je potrebno prehoditi nekaj metrov v smeri Kuma, saj na razgledni točki pogled zastirajo drevesa. Pogled pa se nama je lepo odprl tudi na Sv. Lovrenc in Veliko Kozje, ki sva ga obiskala spomladi. Na Lisci so pred kratkim uredili tudi manjše piknik prostore in sicer 3, vsako ima svoje ime. Lisca je tudi izhodišče za jadralne padalce, katere sva si lahko pri vzletanju ogledala tudi midva. Naj povem za vse tiste, ki manj radi hodite, da je do koče speljana tudi cesta, nekateri pa si za izhodiščno točko pohoda izberejo Razbor, saj je od tam do vrha le slabo uro. Sicer pa nama je celotna pot vzela skoraj 2 uri, zadnji del se je najbolj vlekel, pa še počivala sva vmes. Omenim naj še pot nazaj, saj se lahko marsikdo v vasi Razbor zmede kam mora zaviti, saj ni nobene označbe v smeri nazaj, pot pa vodi med hišami na kolovoz. Tako da si je pametno zapomniti pot za nazaj. Toliko o tem. Dan je bil lep. Po poti sva se najedla robid, uživala v lepem razgledu na vrhu in prijetnem spustu navzdol.

torek, 7. september 2010

Mnenje o stavki zdravnikov

V tem času se veliko govori o reformah, ki jih namerava uvesti vlada. Naj se dotaknem zdravnikov, ki nočejo več opravljati nadur zaradi znižanih plač. Marsikdo jih podpira. Jaz jih ne. Ne samo zato, ker imajo plače precej visoke in zadovoljive in ker so z nadurami služili mastne denarje, ampak tudi zaradi načina, s katerim se borijo proti vladi. Če se dotaknem prvega problema. Plače zdravnikov so visoke, nič ne rečem, da ne bi smele biti, saj opravljajo težko in odgovorno delo, vendar so nadure plačane visoko nad standardi. Z nadurami mesečno zaslužijo več kot nekateri delavci v celemu mesecu ob 8-urnem delovniku ne. In zakaj torej ne bi opravljali nadur? Četudi za manjši denar? Še vedno bo dobro plačano. Sploh če gledamo, da marsikateri zdravnik v nadurah počiva ali spi, če nima dela. Nekateri se v tem času dodatno izobražujejo. Ne bi se pa spuščala v podrobnosti, saj vsi vemo kako in kaj je. Zdravniki so nujno potrebni in tega se zavedajo. Zavedajo se tudi tega, da jih je malo in zato lahko stavkajo in podobno brez težav in kazni. Pa naj se usmerim na bistveno težavo, ki jo vidim v tem. V tem kako se borijo proti vladi. Bolniki oz. pacienti smo postali njihovo glavno orožje. S tem, ko bodo bolnikom odrekali pravočasno oskrbo, jim podaljševali čakalne dobe in podobno, bodo oškodovali njih, ne vlade. Pa vendar se mnogi ljudje z njimi strinjajo. Jaz se ne. Ker nočem biti jaz tisto orožje s katerim bodo oni dobivali višje plače. Zanima me kje je zdravniška etika? Kajti socialni delavci jo imamo, imamo etični kodeks po katerem se moramo zgledovati in ga upoštevati. V zdravniški etiki bi moralo biti napisano, da ne smeš delati v škodo bolniku. Pa vendar delajo. In kaj lahko sklepamo iz tega? Da jim višje plače pomenijo več kot bolniki. Človeško življenje nasproti denarju ni nič več vredno. In kako naj se počutim ob tem? Veselo naj podpiram vse, ki se borijo proti vladi. Za kakšno ceno? Za ceno svojega zdravljenja, če bi ga potrebovala? Za ceno svojega življenja, če bi ga zaradi tega izgubila? Ne. Odločno ne. Ne zdi se mi prav, da bomo nasrkali prav mi, ki nismo čisto nič krivi. Že tako se pojavljali zdravniške napake in zaradi njih ljudje umirajo. Ljudje, ki jih poznam. Nekateri so že umrli, drugi še bodo. Ne samo zaradi svojih napak ali načina življenja ampak zaradi neustreznega odziva zdravnikov. Vendar to ne vpliva na mojo presojo o njihovih plačah, saj poznam mnoge zdravnike, ki so izjemno dobri v svojem strokovnem delu in imajo dober, topel odnos s svojimi pacienti. Take zdravnike bi bilo potrebno nagraditi, drugim odvzeti nagrade oz. plače. Mnogi delavci so v tovarnah plačani po produktivnosti in če delajo izdelke, ki imajo napako, morajo te popraviti ali odgovarjati za škodo, zdravnikom tega ni treba. Pa bi bilo. Imajo odgovorno delo, a nazadnje ne odgovarjajo, če pride do težav. So zmotljivi, kot vsak izmed nas, vendar nekateri moramo svoje napake pošteno plačati, drugi ne. Mogoče bo izgledalo, kot da sem totalno proti zdravnikom, ampak nisem. Spoštujem jih, razumem njihovo željo po visokih plačah, a vseeno se mi zdi, da bi tudi oni mogli razumeti, da v teh časih tako visoke plače pač ne morejo biti ter razumeti nas, bolnike, paciente, ki hočemo imeti zdravnika, ki bo skrbel za nas, ki nas bo spoštoval in nam nudil vso pomoč kar jo lahko, ne glede na težave v njihovem poklicu in plači.
Zanima me kakšen bi bil odziv, če bi začeli stavkati socialni delavci. Da so preobremenjeni in da je njihova plača prenizka. Pa ne bi več dajali denarni pomoči, ne bi nudili svetovanja in ne bi izdajali obrazcev potrebnih za pridobitev osnovnih dobrih in pomoči. Vsi bi se spravili na nas, vsi, od zgoraj in spodaj, ker pač mi si pa tega ne moremo privoščiti. Zakaj? Ker ne opravljamo tako pomembnega dela? Seveda ga. Brez tega bi se podrl ves socialni sistem v državi. Zato, ker smo nadomestljivi. Ker bi na naše mesto prišli drugi, ki čakajo na službo, ker lahko vsak dela na mestu socialnega delavca (takšno je pač mnenje večine),... Zato. In tudi zato, ker v bistvu delamo slabo, ne naredimo nič dobrega in smo znani samo po slabih izkušnjah. Kako naj bi si potem zaslužili višje plače? Si jih ne. Ker smo socialni delavci. Pa čeprav imamo 10x nižjo plačo kot zdravniki. Mi nismo ugledni in veliko nas je, pa nimamo tega instrumenta v rokah. Verjamem pa tudi, da ne bi v roke vzeli človeško življenje kot orožje in se z njim borili, ker to ni etično. Nismo svetniki, pa vendar potrebujejo tudi nas in smo pripravljeni delati, tudi za manjši denar, samo da delamo.