Kaj je normalno?

Ob prebiranju člankov, mnenj, odgovorov na določene teme, se vedno znova uporablja beseda NORMALNO. To je normalno in to ni, to je in to spet ni. Še največkrat se pa sliši, to ni normalno, niti to ne, pa to tudi ne, itd. Normalno se meni zdi takšna relativna stvar, ki se lahko ves čas spreminja. Enkrat je normalno to, drugič ono. Potem delimo tudi normalno kot družbeno priznano in normalno kot individualno glede na posameznikova prepričanja. Če spremljamo in malo raziskujemo ta pojem, lahko ugotovimo, da se ta pojavlja ves čas, človek ga enostavno potrebuje. Vendar kako nastane? Kako lahko nečemu rečemo, da je normalno? S tem, da nekaj drugega označimo kot nenormalno. Težko je reči, to je normalno, če nimamo neke protiuteži, ki bi to normalnost določevala kot tako. Normalno je večina, povprečje, to kar največkrat vidimo, opazimo in živimo. Nenormalno je vse kar odstopa od tega navidezno postavljenega okvira. Ampak, kakšen moraš biti, da si popolnoma normalen? Eden izmed mnogih, ki kopirajo drug drugega? Eden izmed tistih, ki živijo po vrednotah določene kulture in države? Je normalna družina, moški in ženska z dvema otrokoma, ki živijo v lepi majhni hišici v predmestju? Ali je normalna družina, ženska in otrok, ki živita v revnem delu mesta? Kaj je normalno? In kaj ni? Zagovornik družine, ki naj bi bila skupnost moškega in ženske in otrok, bo rekel, da je normalna družina prva omenjena, zagovornik drugačnega pogleda na družine pa bo rekel, da je druga družina prav tako normalna. In kako lahko potem sodimo o tem kaj je normalno in kaj ni? Če pa je normalnost za vsakega posameznika nekaj drugega? Ali pa ko se ta definicija normalnosti skozi življenje spreminja? Kdo sem jaz, da bi lahko sodila nekoga, da ni normalen? In kdo sem jaz, da bi si lahko rekla, da sem v mejah norme? Tako razmejevanje se mi zdi nesmiselno. Zakaj bi morali vsi stremeti k enakosti in normam, ki so postavljene? Zakaj bi se morali spreminjati samo zato, da ne bi bili drugačni in nas zato ne bi izločili iz družbe? Danes smo lahko normalni, v mejah normale, po vseh normah, že jutri pa lahko občutimo na koži očitke ljudi, ki pravijo, da smo deviantni. Smo takšni kot smo, normalni ali ne, smo edinstveni takšni kot smo in ni človeka, ki bi nam bil enak. Zato je težko reči kaj smo, v kateri predal spadamo. Smo ljudje, taki in drugačni. Smo bitja, različna, samosvoja in edinstvena. Besedo normalno bi lahko zlahka zbrisali iz besednjaka, saj je tako neuporabna in pa ne trdna. Uporablja pa se samo v negativen pomen, saj ko nekomu pripišemo normalnost, takoj drugemu pripišemo nenormalnost. Torej, lahko smo drugačni, vendar zato še nismo nenormalni, in drugačnost ni nič napačnega.