Moja pot

Sedaj, ko je moja kolegica s faksa diplomirala, se mi zdi moja diploma še bližje koncu. Vendar ne vem, ali sem pripravljena nanjo. Ali sem pripravljena na nov list v življenju in ali sem pripravljena na vse obveznosti, ki jih pridobiš, ko nisi več študent? V tem trenutku lahko trdim, da so študentska leta res najlepša. Čeprav bi se lahko hitro vrnila v svoja otroška leta, tam nekje do vrtca, pa bi se z veseljem vrnila tudi 4 leta nazaj. Kljub naporom, slabim dnevom in določenim težavam, je bilo lepo. Potem pa si vržen v svet odraslih, svet s svojimi pravili, svet poln papirjev in dokazil, svet v katerem je potrebno najti svoje mesto in svet, ki ti tega ne omogoča vedno. Sicer imam še dobre pol leta do tega, da se začnem resno obremenjevati s tem, da ne bom več študentka, pa vseeno že resno razmišljam, kaj vse to prinese. Pisanje kupa prošenj, in čakanje odgovorov, ki jih večinoma ne bo ali pa bodo negativni. Prijava na zloglasni Zavod za zaposlovanje, obisk CSD vendar ne za delo ampak za tisto nekaj bore denarja, da človek preživi čez mesec, nič več štipendije, zaradi katere sem lahko preživela Ljubljano. Če bo sreča bo delo, če ne, ga ne bo. Razmišljam, zakaj ni vse lažje? Zakaj ne bi moglo biti lažje? Ustvarjeni smo za to, da nekaj pripomoremo k celotni družbi, ampak zakaj je vstop v to tako težak? Družba bi nas morala sprejeti z odprtimi rokami, glede na to, da bomo nekaj prispevali, delili znanje in pomagali v dobro vseh. Pa ne. Ni tako. Vsak se bo moral boriti po svoje, v svoj trud vložiti kar največ in poskusiti doseči, kar si je zadal. Moji cilji? Služba, da bi potem lahko izpolnila mojo željo po materinstvu in otroku dala čim več kar premorem, da ne bi trpel pomanjkanja in da bi se lahko kasneje šolal tako kot jaz. Hiša. Hiša, ki bi bila moj dom, dom mene in mojega fanta, bodočega moža. Dom, ki bi bil topel, preprost in pa poln ljubezni. Več ne potrebujem. Mogoče je še to včasih preveč, mogoče so te želje nekoliko previsoko zame, a upam, da vseeno lahko posežem po njih. A kje je še to. Najprej je moj cilj diploma, ta pa upam, da me bo pripeljala dalje. In da svet v katerega bom potisnjena ne bo preveč krut in da mi bo ponudil vsaj nekaj priložnosti za življenje, ki si ga želim oz. da bom lahko živela vsaj približno tako, kot si želim. Ne smem razmišljati le v negativno smer, ampak se moram zavedati tudi, da naslednja stopnja mojega življenja prinaša tudi različne priložnosti in radosti. In v tem razmišljanju se moram odpraviti na to pot, se počasi pripraviti nanjo in jo vzeti z vsemi slabostmi in prednostmi vred.