Arburetum Volčji Potok

V tem in naslednjem mesecu Arburetum Volčji potok gosti razstavo dinozavrov. In ker so me dinozavri že od malega zanimali, ko sem še zbirala revije in sestavljala okostje, sem pod nujno morala iti tja. In prejšnji vikend je bil kot naročen. Kljub napovedanemu dežju se je prikazalo sonce in na hitro smo se odločili, da gremo. Tokrat s fantom nisva šla sama, ampak sva s seboj vzela mojo mami in sestrico. Moram reči, da so dinozavri še posebej zanimivi za otroke, vendar pa tudi mene niso pustili hladne. So v naravnih velikostih in dobro izdelani. Vendar pa, kot sem si predstavljala, sploh niso tako veliki. V filmu Jurski park je vse tako napihnjeno predstavljeno, človek je komaj toliko velik kot pol gobca Tiranozavra, v resnici pa njegov gobec sploh ni tako velik. Pa tudi ne bi mogel biti, glede na to, da meri v višino kakih 6 metrov. In ko si to pogledaš od blizu, se ti ne zdi veliko. Želim si pa obiskati kakšen muzej dinozavrov, kjer bi si lahko ogledala še prave fosile in še več podobnih maket dinozavrov.

Sicer pa je poleg dinozavrov trenutno še razstava orhidej, nekatere so prav presunljive. Veliki rožnati cvetovi, cvetovi čudnih oblik, še zdaleč niso enaki našim trgovinskim orhidejam, pa tudi cena se precej razlikuje. Orhideje so v zaprtem rastlinjaku, ki ima visoko vlažnost, zato se moraš na začetku sploh navaditi na takšen postan zrak. Nekaj je že tulipanov, več pa naj bi jih pripeljali 24. aprila, ko se bodo predstavile različne cvetlične hiše. Prav tako še vedno cvetijo narcise, vseh sort. Pa tudi nekaj drugih zgodnje pomladanskih rož je mogoče opaziti. Kljub temu, da je večina parka še travnato zelena in gozdno rjava, pa je bil obisk zanimiv. Sicer krajši, ker si pač nismo vzeli časa prehoditi celotnega parka.

Me je pa grozno motila vsa ta gužva. Vsepovsod polno ljudi, ki so se kar trli okoli dinozavrov. Kljub zaščitni vrvici, ki naj bi predstavljala ograjo in prepovedovala dostop k dinozavru, so ljudje svoje otroke spuščali notri, da so se ti plazili po njih. Tabla, da se to ne sme, pač nikogar ne ustavi. In potem razloži svojemu otroku, da se to kljub temu, da vsi počnejo, ne sme. In seveda smo enkrat to pravilo prekršili tudi mi. In zakaj ne? Če pa že vsi. Seveda pa nismo pustili tamali, da bi rukala dinozavre, se plazila po njih in jih ruvala ven. Skoraj ne moreš verjeti, ampak dejansko je tako. In starši? Nič. Sploh nič ne rečejo, ampak le veselo slikajo. Ja še to. Včasih se mi zdi, da bi bilo bolje, da fotoaparatov ne bi bilo. Prav vidi se, da smo v novi dobi. Skoraj nikogar ni brez fotoaparata, z mano vred, in vsi se samo trudimo ujeti čim lepši trenutek v sliko. In ko se to spravi delati okoli 100 ljudi na majhnem prostoru, je prav neznosno. Vsi bi se slikali in ne moreš nič, kot da v sliko zajameš še kopico tujih ljudi in otrok. Tako to je. Takšni smo. Pa vendar bi morali razviti neko kulturo, da bi bila vrsta ali kaj podobnega, za slikanje. Da pač pri neki stvari stojiš samo ti, in ne še tisoč drugih ljudi. Da če čakaš na lep posnetek, ne hodi vse več ljudi tja zraven. Neka kultura, ki bi pomenila precej boljše počutje, razumevanje in slike. Ah, samo to pri nas ne bo uspelo. Zares ne. Ljudje se raje gnetejo in ko pridejo na svoj račun tega maksimalno uporabijo, četudi morajo v eni pozi stati minuto ali dve. Da se le poslika vsaj čisto identičnih slik. Nimaš kaj, tako je.

Ampak vseeno je bil izlet dober. Prav tako kot tortilja v Mc'Donaldsu, ki sem si jo privoščila na poti domov. Hehe...