Pot naju je tokrat vodila na Sv. Lovrenc, ki je v tem času znan po cvetočem travniku encijana ali t.i. svišča. Lovrenc se nahaja na območju Posavskega hribovja, blizu bolj znane Lisce. Izhodišče je lahko Breg, če se pripeljete z vlakom, sicer pa je boljše kreniti iz vasi Okroglice. V Bregu se tako usmerite proti vasi Okroglice in Razborju, kasneje proti Okroglicam. Ob cesti boste kmalu zagledali nekaj ribnikov, na vrhu le teh pa je neurejeno parkirišče, kjer lahko pustite avto. Pot naprej je označena z znaki in markacijami. Sicer naj bi pot trajala kakšno uro, vendar sva jo midva prehodila v dobrih 50 minutah z nekaj postanki. Pot je delno strma, vendar ni tako zahtevna. Meni je nekako samo primanjkovalo energije in pljuča se kar niso in niso hotela navaditi na okoliščine. Pa vendar sva uspela priti do cilja. Na žalost je encijan bil šele na začetku cvetenja, tako da ga ni bilo veliko. Vseeno pa so bili tisti cvetovi, ki so bili odprti, prav prekr
asni. Grozno je, da je bilo potrebno okoli travnika postaviti ograjo, ki ločuje ljudi do teh prelepih cvetlic, vendar še vedno ni garancija za to, da nekdo ne more noter. Zato se okrog ves čas sprehaja gozdni čuvaj oz. čuvaj encijana. Prijazen možakar, ki rad kaj pove o teh prelepih cvetlicah. Razgled je prav tako lep, vidi se na dolenjski konec, Lisco in še nekaj bližnjih vrhov. Pot pa sva nadaljevala v smeri Velikega Kozjega. Oba hriba, tako Lisca, kot tudi Veliko Kozje, sta od Lovrenca oddaljena približno uro in pol hoje, a vendar sva izbrala slednjega. Pot je na začetku položna, široka, kratek čas se sprehajate po ozki potki, ki jo krasi položna trava in iglavci, kar izgleda prav idilično. Nato pa se pot začne vzpenjati in se vzpenja do vrha. Kmalu vas obdajajo samo še bukve. Na poti sta dve tabli, na eni piše dinozaver, kaže pa na skalo v kateri lahko prepoznate glavo dinozavra. Moram reči, da je nekdo imel zelo veliko domišljijo, da je to opazil, saj si brez table sploh ne bi ogledala te skale, kaj šele ugotovila, da lahko izgleda kot dinozaver. Na naslednji tabli piše jezero 200m. Ne morem verjet, ampak dejansko sva nasedla tej fori. Tako sva videla t.i. jezero, ki je bilo bolj podobno kakšni mlaki ali malo večji luži. Pač brezveze prehojenih 400m, toliko v vednost. Pot kmalu postane položnejša in hodimo po vrhu grebena, ko pridemo do drevesa na kateremu z oranžno barvo piše CILJ ter VRH. In to je to. Sredi bukev, popolnoma brez razgleda je vrh. In seveda, ker se nama ni dalo hoditi še naprej po markirani poti, ker sva pač mislila, da je to to in ker pot naprej vodi do Gašperjeve koče, na katero pridemo iz Zidanega mosta, ni
sva poti nadaljevala. Na žalost. Kasneje, ko sva doma pogledala na internet, sva ugotovila, da je potrebno še nekaj sto metrov, da pridemo do razgledne točke, kjer je tudi skrinjica s štempljom. Na vrh sva pa le prišla. Za štempelj pa bo treba še enkrat gor, če se bova tako seveda odločila in če se bova, naju bo pot vodila iz Zidanega mosta, da bo vsaj nekaj drugače. In to je bilo to. Vrnila sva se po isti poti nazaj do Lovrenca in potem do ribnikov. Dobre štiri ure pohoda, od tega kakšne tri ure in pol same hoje naju je prijetno utrudilo. Lepše bi bilo, če bi bilo vreme bolj naklonjeno in bi sonček sijal večji del dneva in ne samo proti koncu, vendar je bilo vseeno lepo. Spet sva naredila nekaj kilometrov, ki jih lahko zabeleživa in se ponovno razgledala po bližnji okolici. Sava od daleč izgleda presenetljivo lepa, mirna in zelo zelo velika. Kot neka široka kača, ki si utira pot v dolini, okrog nje pa polno zelenečih travnikov ter obdelanih polj. Pogled na brsteča drevesa, travnike polne rumenih regratovih cvetov in pa zeleno dolino je za vtisniti si v spomin, ker pa to ni vedno dovolj sva seveda uporabila fotoaparat.
Pot naju je tokrat vodila na Sv. Lovrenc, ki je v tem času znan po cvetočem travniku encijana ali t.i. svišča. Lovrenc se nahaja na območju Posavskega hribovja, blizu bolj znane Lisce. Izhodišče je lahko Breg, če se pripeljete z vlakom, sicer pa je boljše kreniti iz vasi Okroglice. V Bregu se tako usmerite proti vasi Okroglice in Razborju, kasneje proti Okroglicam. Ob cesti boste kmalu zagledali nekaj ribnikov, na vrhu le teh pa je neurejeno parkirišče, kjer lahko pustite avto. Pot naprej je označena z znaki in markacijami. Sicer naj bi pot trajala kakšno uro, vendar sva jo midva prehodila v dobrih 50 minutah z nekaj postanki. Pot je delno strma, vendar ni tako zahtevna. Meni je nekako samo primanjkovalo energije in pljuča se kar niso in niso hotela navaditi na okoliščine. Pa vendar sva uspela priti do cilja. Na žalost je encijan bil šele na začetku cvetenja, tako da ga ni bilo veliko. Vseeno pa so bili tisti cvetovi, ki so bili odprti, prav prekr
asni. Grozno je, da je bilo potrebno okoli travnika postaviti ograjo, ki ločuje ljudi do teh prelepih cvetlic, vendar še vedno ni garancija za to, da nekdo ne more noter. Zato se okrog ves čas sprehaja gozdni čuvaj oz. čuvaj encijana. Prijazen možakar, ki rad kaj pove o teh prelepih cvetlicah. Razgled je prav tako lep, vidi se na dolenjski konec, Lisco in še nekaj bližnjih vrhov. Pot pa sva nadaljevala v smeri Velikega Kozjega. Oba hriba, tako Lisca, kot tudi Veliko Kozje, sta od Lovrenca oddaljena približno uro in pol hoje, a vendar sva izbrala slednjega. Pot je na začetku položna, široka, kratek čas se sprehajate po ozki potki, ki jo krasi položna trava in iglavci, kar izgleda prav idilično. Nato pa se pot začne vzpenjati in se vzpenja do vrha. Kmalu vas obdajajo samo še bukve. Na poti sta dve tabli, na eni piše dinozaver, kaže pa na skalo v kateri lahko prepoznate glavo dinozavra. Moram reči, da je nekdo imel zelo veliko domišljijo, da je to opazil, saj si brez table sploh ne bi ogledala te skale, kaj šele ugotovila, da lahko izgleda kot dinozaver. Na naslednji tabli piše jezero 200m. Ne morem verjet, ampak dejansko sva nasedla tej fori. Tako sva videla t.i. jezero, ki je bilo bolj podobno kakšni mlaki ali malo večji luži. Pač brezveze prehojenih 400m, toliko v vednost. Pot kmalu postane položnejša in hodimo po vrhu grebena, ko pridemo do drevesa na kateremu z oranžno barvo piše CILJ ter VRH. In to je to. Sredi bukev, popolnoma brez razgleda je vrh. In seveda, ker se nama ni dalo hoditi še naprej po markirani poti, ker sva pač mislila, da je to to in ker pot naprej vodi do Gašperjeve koče, na katero pridemo iz Zidanega mosta, ni
sva poti nadaljevala. Na žalost. Kasneje, ko sva doma pogledala na internet, sva ugotovila, da je potrebno še nekaj sto metrov, da pridemo do razgledne točke, kjer je tudi skrinjica s štempljom. Na vrh sva pa le prišla. Za štempelj pa bo treba še enkrat gor, če se bova tako seveda odločila in če se bova, naju bo pot vodila iz Zidanega mosta, da bo vsaj nekaj drugače. In to je bilo to. Vrnila sva se po isti poti nazaj do Lovrenca in potem do ribnikov. Dobre štiri ure pohoda, od tega kakšne tri ure in pol same hoje naju je prijetno utrudilo. Lepše bi bilo, če bi bilo vreme bolj naklonjeno in bi sonček sijal večji del dneva in ne samo proti koncu, vendar je bilo vseeno lepo. Spet sva naredila nekaj kilometrov, ki jih lahko zabeleživa in se ponovno razgledala po bližnji okolici. Sava od daleč izgleda presenetljivo lepa, mirna in zelo zelo velika. Kot neka široka kača, ki si utira pot v dolini, okrog nje pa polno zelenečih travnikov ter obdelanih polj. Pogled na brsteča drevesa, travnike polne rumenih regratovih cvetov in pa zeleno dolino je za vtisniti si v spomin, ker pa to ni vedno dovolj sva seveda uporabila fotoaparat. 
Ni komentarjev:
Objavite komentar