Mirjana Bobić Mojsilović - Dnevnik srbske gospodinje

Knjiga, ki nam odpira vpogled v zgodovino Balkana. Zgodovino Srbije od časa Tita pa vse do razpada Jugoslavije in leta 2000. Pisana je v obliki dnevnika. Vseskozi nas spremlja razmišljanje deklice, mladenke, ženske Anđelke, ki razmišlja o svojem življenju. Ker so napisana večino razmišljanja je treba knjigo pozorno brati in ne le prelistavati, saj lahko izgubimo pomembne delčke zgodbe. Naslovi poglavij izgledajo kot nekakšen opis te gospodinje, a vsebina je čisto drugačna. Recimo v poglavju Imam modre oči, sicer izvemo, da ima Anđelka res modre oči, a izvemo tudi, da naj bi pravi srbi prav tako imeli modre ali svetlo rjave oči, kar je temnejšega je že mešano s turškimi narodi. In tako se zgodba vedno znova poglablja v samo Srbijo, v njeno bistvo, življenje vsakdanjega človeka. Čeprav je Anđelka predstavljena kot nacionalistka skozi večino zgodbe, pa ne dobimo vtisa, da nam to razmišljanje vsiljuje, saj obenem kot utež predstavlja svojo mater, ki še vedno hrepeni po komunizmu in enakosti vseh narodov. Vedno znova se krešejo mnenja med obema stranema. Vedno znova pride do vpogleda v eno in drugo razmišljanje. Vse to pa nam prikazuje razklano Srbijo v času razpada Jugoslavije. Predstavljeno je mnenje večine Srbov, eni so za vojno, spet drugi niso, a vendar so vsi tako ali drugače zmanipulirani s strani predsednika, medijev in poročevanj. Anđelka se šele proti koncu knjige zaveda kako napačno je bilo njeno mnenje. Šele ko izve resnico o svojem narodu, o njihovih zločinih, ki so jih pred svojimi ljudmi tako vneto skrivali, se zave, da ni imela prav. Pa vendar ji ne moremo soditi, kot večini Srbov ne.

Knjiga je resnično dober prikaz Srbije tako za tiste, ki so razpad Jugoslavije doživeli, kot tudi za nas, ki smo kasnejših generacij. Zanimivo je videti svet skozi oči Srba, človeka, ki mu je bilo preko številnih govoric in govorov rečeno, da je najboljši. Srbije, ki naj bi bila ena boljših držav, kjer je vse lepo in dobro. In pogled na to kako stvar doživljajo ljudje, srbi. Kako lahko nacionalizem v ljudeh popolnoma zapre oči realnosti. Kako lahko ljudje kljub vsej bedi in razočaranjem verjamejo v svojo državo in to, da so najboljši. In kako so na drugi strani tisti, ki ne odobravajo dejanj nove Srbije, ki jih je sram da so srbi. Kako se mora človek, če se ne strinja z dejanji svoje države, sramovati tega kar je, skrivati. Prispodoba tega se dobro pokaže v imenovanju hrane, pasulj ni bil več pasulj, ampak je bila fižolova pašta. Sicer pa je v knjigi en kup prispodob, ki nam še bolj odprejo pogled v zgodovino države. Včasih je potrebno brati med vrsticami, ne samo direktnih besed. Treba je najti globlji pomen.

Ni čudno, da avtoričine knjige niso želeli javno objavljati in jo propagirati. Tako kot so vase zavarovani tega niso smeli dopustiti. Srbija je v tej knjigi preveč gola, preveč razgaljena. Vse preveč je resnic, ki bolijo. A vendar je prav, da svet izve. Da izve vsak bivši Jugoslovan. To je zgodba tisočih Srbov, ki so preživeli to obdobje, ne samo ene, Anđelke.

Kaj naj osebnega rečem o knjigi. Čeprav sem za branje porabila več časa, kot za kakšno drugo lahkotno branje, pa sem izvedela veliko. Veliko tistega, česar nisem vedela. Ko se je odvijala vojna, borbe za samostojnost držav sem bila še premajhna, da bi doumela. Spomnim se kako smo na rtv1 gledali posnetke, kako so Srbi napadali Bosno. Pa vendar nisem bila vpletena, niti fizično niti čustveno. Sedaj, ko sem prebrala to knjigo, mi je tema bližje. Menim, da jo bolje razumem. In mislim, da je prav, da jo upoštevam, saj mi ne vsiljuje enega mnenja. V vsaki vojni so žrtve, tako na eni kot tudi na drugi strani. In v vsaki vojni so žrtve v drugem pomenu besede, torej, zmanipulirani ljudje, ki jih v neko mišljenje vlečejo določene vplivne osebe. In čeprav smo ljudje individualisti, samo tudi kolektivisti. Moramo priznati, da človeka ni težko zmanipulirati in ga naučiti nasilja ali mišljenja, da so najboljši, boljši od drugih. Za to človek ne potrebuje veliko. Le bedo in malo spodbude in že je tam. A vendar dejanj Srbov kljub temu ne opravičujem. A malo bolje razumem tiste, ki so verjeli, ki so doma čakali na novice, ki so bile omejene in enostranske, a tega niso vedeli. Mnogim je danes žal, mnogim ni.

In še nekaj misli iz posameznik odsekov knjige. V začetku knjige avtorica piše o tem kako so se v šolah učili o Cankarju. O tem kako je zatajil mater. In izvleček iz tega je bil, da kljub bedi, revščini ali čemurkoli, matere ne smemo zatajiti. Mati je mati. In da nikogar ni bilo treba biti sram, ker je reven. To je bilo še v času Jugoslavije in Tita. Danes, ko v šolah beremo Cankarjeve zgodbe, vedno iščemo neki skrivni pomen, pomen med vrsticami. Nihče od učiteljev pa ni neposredno rekel, da je Cankar zatajil mater, in da se to ne počne. Ne, ne iščemo vrednot. Niti ni nihče rekel, da je bil Cankar razvajenec, mamin sinko, ki mu je mati mogla za vsako ceno prinesti kavo. Ne, iščemo skrivne pomene. Ne pogledamo pa dejanske zgodbe, kar nam dejansko piše. V šolah bi moralo biti več tega. Iz knjig lahko potegnemo marsikatero vrednoto, dobro besedo, ki se lahko usede v srce šolarja in tam ostane.

Kopiram še misel avtorice iz 73. strani:

"Resnica o vsakem od nas je seveda boleča. Nihče ne more o sebi govoriti samo popolne resnice, nikoli. Nihče ne bo rekel: "Jaz sem gnoj," če ne bo v kaj takega ravno prisiljen. in kdo ti bo za to hvaležen? Nihče ne bo nikoli opravil popisa svojih hudodelstev, podlih misli, zavestnih prevar, škodoželjnosti, svojih laži; prav tako ne bo nikomur, niti sebi, izstavil seznama trenutkov, v katerih je izpadel neumen, šibek, nedorasel ali ponižan, prevaran in ničvreden. Resnica o vsakem izmed nas je boleča."

Mislim, da tu ni ničesar za dodati, da sam citat pove vse. Resnico, resnico o vsakem izmed nas.

"Takšna je bila ta ljubezen, univerzalna in naučena. Ljubezen, ki jo je moja generacija posrkala, če že ne z materinim mlekom, pa vsaj z mlekom, ki smo ga dobivali za malico v osnovni šoli. danes vem, da je šlo za ljubezen, za kakršno se odločajo večvrednejši, kar pomeni, da je v osnovi izhajala iz rasizma. "Ljubim vse ljudi na svetu - tudi črnce, Cigane in Šiptarje," sem govorila kot vsi drugi iz mojega razreda, oči naše učiteljice pa so se solzile od ganjenosti. danes mi je jasno, da je bilo že samo izbiranje, na primer črncev, Ciganov in Šiptarjev jasen znak, da s to univerzalno, občečloveško ljubeznijo nekaj ni bilo v redu. "Tudi oni so samo ljudje, kot mi," je bil ključni stavek, ki je pojasnjeval razliko in izražal pomilovanje, ki smo ga mi čutili do njih; stavek, ki nas je povzdignil nad njih, ki smo jim naklonili pravico, da so z nami, ker jih imamo radi. takrat pa, takrat sem mislila, da pripadam najboljšim otrokom na svetu in da je to dovolj."

Na prvi pogled nerasistično obnašanje in vedenje, ki prikriva rasizem v samem temelju. Besede, ki že same po sebi temeljijo na rasizmu, na razlikovanju. Misel, da morajo obstajati drugi, ki jih lahko označimo za take in rečemo, da jih imamo radi, da izgledamo kot najboljši. Že z poimenovanjem delamo razlike. In kot pravi avtorica se tako dvignemo nad tiste, za katere pravimo, da so nam enaki in da jih imamo radi. Ujeti v lastno zanko, vendar se tega ne zavedamo, dokler stvar ne pogledamo pobližje ali nas kdo seznani z njo. Če smo dovolj odprti bomo uvideli našo napako in iskali druge načine, če ne, nam še vedno ostane navidezno in nerealistično strinjanje, da smo vsi enaki.

Resnično priporočam knjigo tistim, ki jih ta tema zanima. Ki je odprt za nove poglede na srbski narod in ki skuša najti resnico, spoznati delovanje sistemov, ljudi posameznikov, skupin in množic.

Postala sem uni.dipl.socialna delavka

In je mimo...moja diploma namreč. V petek 11.6.2010 sem uradno postala uni.dipl. socialna delavka. Že ob 9h zjutraj sem imela uro zagovora. Bila sem vsa neučakana in precej živčna, saj nisem vedela kaj naj pričakujem. Najprej me je presenetilo to, da sta bila v komisiji le dva člana, saj se je tretja članica nekje zadržala. Potem so sledile težave s ključkom, na katerem sem imela predstavitev v powerpointu, zato sem priključila kar svoj računalnik. In po nekaj minutni zamudi, ki je nastala zaradi zamude mentorja in tehničnih težav, sem končno začela svojo predstavitev. Na powerpointu sem imela v večini napisane le najpomembnejše besede in pa določene citate iz intervjujev, ki so dopolnjevali moj govorni nastop. Predstavitev je bila kratka in jedrnata, imela sem manj kot 10min, saj se mi zdi, da je bolje govoriti krajši čas, kot predolgo. Vedno pa je potrebno razmišljati tudi o tistih, ki čakajo na zagovor za nami. Čeprav smo v tem primeru imeli zagovor le jaz in pa kolegica in kolega, ki sta imela diplomo skupaj. Med predstavitvijo sem bila malce živčna, a vendar sem se nekako umirila in kolikor toliko dobro predstavila moje delo. Nato pa sem se usedla pred komisijo in počakala na komentarje in vprašanja. Najprej je komentar podal moj mentor, ki je razložil moj namen naloge in podobno, omenil je tudi nekaj podrobnosti, ki sem jih jaz pri predstavitvi izpustila, nato pa mi zastavil vprašanje o tem, kako bi lahko socialna delavka v šoli pripomogla k večjemu sprejemanju in toleranci. Prav tako je bilo vprašanje tudi zakaj so učenci v šolah tako netolerantni in diskriminatorno usmerjeni proti učencem tujim državljanom. Na ta dva vprašanja sem lahko odgovorila brez težav, saj sem dobro spoznala to problematiko tekom raziskovanja in predelovanja literature. Nato pa je bil na vrsti drugi član komisije, ki me je sprašal kar štiri vprašanja. Spraševal me je večinoma teoretična vprašanja, od tega zakaj moramo omeniti etnično občutljivo socialno delo, če pa že imamo socialno delo, kateri so dejavniki, ki vplivajo na sprejemanje in vključevanje učenca v novo okolje. In pa še dva vprašanja, katera sem pozabila. Verjetno zaradi živčnosti, saj me je pri vsakem vprašanju bolj oblivalo. Mislim, da na koncu nisem izgledala več tako kompetentna in samozavestna kot sem na začetku. Skušala sem čim boljše odgovoriti na vprašanja, vendar me je vmes tudi izdala živčnost. Težko sem razmišljala in ker sem skušala zajeti vse, sem se zmedla in nekaj stvari tudi pozabila. Tega ne bi smela. Ne bi smela dopustiti, da me živčnost tako iztiri. Čeprav mislim, da sem nekako vseeno dobro izpeljala, kljub manjšim težavam. Toliko vprašanj sem dobila zato, ker tretje članice v komisiji ni bilo in pa ker smo imeli dovolj časa. Moram pa reči, da nisem pričakovala tako zapletena vprašanja. Vprašanja niso bila točno zastavljena oz. da bi lahko neposredno poznal odgovor, ampak tako da si moral precej razmisliti kako boš odgovoril. Verjetno je tako tudi prav, saj gre za diplomo in ne standardni zagovor nekega manj pomembnega izpita. In to lahko pričakujemo, vsi diplomanti. Lahko gre lažje, lahko težje, verjetno predvsem odvisno od komisije. Zato je dobro, da imamo mentorje, ki si vzamejo čas za nas, ki nas dobro usmerjajo in nam pomagajo, da zajamemo vse kar je pomembno. No, v glavnem. Po dobrih 20 min se je končal tudi del z komentarji in vprašanji in na vrsti sta bila moja kolega. Nato smo vsi skupaj zapustili prostor ter se po minuti ali dveh vrnili in izvedeli ocene. Z zapisnikom o uspešno opravljenem zagovoru smo se nato napotili v referat, kjer so nam vzeli študentske kartice in nam sporočili, da dobimo potrdila o naši izobrazbi enkrat naslednji teden. In tako danes čakam, da dobim potrdilo s katerim bom lahko uveljavila svoje pravice in obveznosti ter uredila vso potrebno dokumentacijo. Do takrat pa sem nekje vmes, nisem več študentka, kar je jasno, obenem pa se ne morem prijaviti na zavod za zaposlovanje, dokler pač ne dobim potrdila.

In tako je minil dan, ki je bil pomemben korak v mojem življenju. Mislim, da to šele dojemam. Ne vem če sem si čisto jasna v tem, da je študija resnično konec in da sem dobila izobrazbo za katero sem se vsa ta leta toliko trudila. Postala sem diplomantka. Mogoče res čez noč, a trud za to je trajal več let. In ponosno povem, da sem prva v naši družini, ki sem uspela z izobrazbo priti tako daleč. Upam, da jo bom znala dobro izkoristiti in uživati v njej in v delu, ki sem si ga pred petimi leti izbrala. Ni mi žal, da sem se odločila za ta faks, ni mi žal, da sem postala socialna delavka, kljub temu, da delavnih mest ni. Izbrala sem si tisto, kar rada počnem, kar mislim, da me lahko izpopolnjuje in v čemer lahko rastem. Upam, da bo tudi moja služba tako polna, zanimiva in mi bo omogočala dobro življenje, življenje v katerem bom uživala, ko sem bom lahko vsak dan prebudila in z nasmehom odšla v službo. Vendar vse to še pride. Samo počakati je treba, saj se mora še vse zgoditi in razjasniti. Dotlej pa se bom trudila, da bi lahko, kolikor bo mogoče, izkoristila svojo izobrazbo.

Nikon Jaz sem ...

Kot ena izmed mnogih sem se prijavila na Nikonov natečaj. Izbrala sem si frazo JAZ SEM sveža, ker moja slika pač predstavlja svežega tulipana pokritega z jutranjo roso. Slika je iz dvorišča mojega fanta, kjer je vedno cvetoče in pestro obarvano. Prepričana sem, da slika ni kar tako, saj je zanjo potrebnega kar nekaj truda, da tako zajameš barvo tulipana in obenem kapljice rose, ki polzijo po njem. Ne prepričajo me slike, ki niso avtorske, ki so skopirane iz kakšne internetne strani. Bolj me navdušijo slike, za katere se je resnično treba potruditi ali pa ki nastanejo kar tako, iz trenutka. Na fotografijah obožujem barve in naravo. Rada slikam živali in poglede iz različnih krajev in koncev. Prav tako je lepo slikati tudi vodo, sploh potočke.
Slika, izbrana za ta tečaj je slučajno tulipan, ker se mi je zdela še najlepša in še najbolj posebna iz vse zbirke mene in mojega fanta odkar skupaj fotografirava. Upam, da kdo to ceni tako kot jaz in bo že zato podpiral moj namen. Sprejemam tudi komentarje...
Povezava je na desni strani pod imenom: jaz sem sveža ali pa spodaj:
http://jazsem.nikonsvet.si/gallery/47/item/7022

Celotna slika pa je:

Hvala!

Boris Kolar: Iqball hotel

Odločila sem se, da bom sodelovala v bralnem projektu naše knjižnice. In sicer Valvasorci beremo skupaj. Namen tega je, da pridejo v ospredje tudi knjige, ki so vse prevečkrat spregledane. Poleg tega je namen tudi, da knjige dobijo komentarje, te pa lahko usmerjajo bralce v to ali jih bodo prebrali ali ne.

Na voljo je 21 knjig, vsak naj bi prebral pet izmed njih, med katerimi sem si že označila nekatere, ki me glede tematike bolj privlačijo kot druge. In prva na vrsti je bila knjiga z naslovom Iqball hotel.

Kaj naj rečem o tej knjigi? Na začetku me ni povlekla k sebi, tako, da sem jo precej s težavo brala. Šele nekje na sredini sem se ujela v njen tok in začela povezovati njeno zgodbo in razumeti ozadje. Čeprav ga mogoče niti na koncu nisem. Zame osebno precej težka knjiga, ker gre za nenehno preskakovanje miselnega toka. Poleg tega se pisatelj ves čas zapleta v mrežo svojega poklica, biologa, in z natančnostjo opisuje dogajanje med žuželkami, večjimi živalmi, vedno znova omenja veter, ga opisuje. Mislim, da se tukaj lahko človek kaj hitro izgubi. Zgodba večinoma govori o treh glavnih junakih, zanimivo je, da so vsi belci, priseljenci v Afriki. Prvi glavni junak je človek, ki sredi puščave, v bistvu sredi ničesar postavi hotel, po katerem je imenovana tudi knjiga, saj je rdeča nit celotne zgodbe. Drugi je misijonar, ki vedno znova preklinja črne ženske, saj naj bi te zavajale moške. Tretji pa je bivši vojak, ki pripoveduje izjemne zgodbe. Čez polovico knjige se ugotovi, da so vsi trije junaki nekako povezani, čeprav se dva med seboj niti ne srečata. Poleg tega je tu tudi časovni vložek, ki ga najbolj občutimo na koncu knjige, ki preskoči kakšnih 60 let naprej.

Knjigo mi je bilo precej težko brati. Mogoče tudi zato, ker že lep čas nisem poskusila brati kaj podobnega, ali pa tudi zato, ker me enostavno take knjige ne pritegnejo. Sicer je na koncu priporočilo, da si knjigo preberemo vsaj še enkrat, če ne celo dvakrat, da bi razumeli celotno zgodbo, dogajanje in pojavo. Vendar me knjiga ni toliko prepričala, da bi jo šla brati še enkrat. Mislim, da sem dokaj pozorno brala, razmišljala, saj sem v knjigi iskala neko rdečo nit, neko zgodbo za vsem tem ozadjem, nek smisel, ki pač že mora biti. In mislim, da mi je večina tega prav uspela, saj, ko sem brala priporočila knjige na zadnjih straneh, je prijateljica pisatelja povedala, kdaj je ugotovila kakšno povezavo in razumela določeno dejanje, ali pri prvem, ali drugem ali celo tretjem branju. Večino tega sem jaz ugotovila že v prvem. Vendar ni vrag, da ne bi knjige bolje razumela, če bi jo prebrala še enkrat. Pa nimam volje do tega. Tako sem v majhen kvadratek na listu, ki je namenjen mojemu mnenju napisala: "Miselni tok pripovedovalca vedno znova preskakuje, zato je potrebna dobra koncentracija ob branju. V knjigo se je treba poglobiti, če jo želite razumeti. Preveč je vmesnega razpredanja." In že je bil kvadratek poln. Raje bi k temu dodala ta zapis na blogu, mislim, da bi marsikateremu bralcu bolj osvetlil pogled, kot pa ti trije kratki stavki.

Knjigo bi priporočala predvsem bralcem, ki imajo radi težje knjige, ki se radi poglabljajo vanje in v njih iščejo smisel, ki je ponavadi zakrit. Prav tako bi jo priporočala bralcem, ki so navdušeni nad puščavsko naravo. Ne morem trditi, da je knjiga slaba, ker ni, a vendar me njen žanr ni navdušil, pisatelj pa je imel verjetno velik razlog, da jo je pisal celotnih 10 let.