Odločila sem se, da bom sodelovala v bralnem projektu naše knjižnice. In sicer Valvasorci beremo skupaj. Namen tega je, da pridejo v ospredje tudi knjige, ki so vse prevečkrat spregledane. Poleg tega je namen tudi, da knjige dobijo komentarje, te pa lahko usmerjajo bralce v to ali jih bodo prebrali ali ne.
Na voljo je 21 knjig, vsak naj bi prebral pet izmed njih, med katerimi sem si že označila nekatere, ki me glede tematike bolj privlačijo kot druge. In prva na vrsti je bila knjiga z naslovom Iqball hotel.
Kaj naj rečem o tej knjigi? Na začetku me ni povlekla k sebi, tako, da sem jo precej s težavo brala. Šele nekje na sredini sem se ujela v njen tok in začela povezovati njeno zgodbo in razumeti ozadje. Čeprav ga mogoče niti na koncu nisem. Zame osebno precej težka knjiga, ker gre za nenehno preskakovanje miselnega toka. Poleg tega se pisatelj ves čas zapleta v mrežo svojega poklica, biologa, in z natančnostjo opisuje dogajanje med žuželkami, večjimi živalmi, vedno znova omenja veter, ga opisuje. Mislim, da se tukaj lahko človek kaj hitro izgubi. Zgodba večinoma govori o treh glavnih junakih, zanimivo je, da so vsi belci, priseljenci v Afriki. Prvi glavni junak je človek, ki sredi puščave, v bistvu sredi ničesar postavi hotel, po katerem je imenovana tudi knjiga, saj je rdeča nit celotne zgodbe. Drugi je misijonar, ki vedno znova preklinja črne ženske, saj naj bi te zavajale moške. Tretji pa je bivši vojak, ki pripoveduje izjemne zgodbe. Čez polovico knjige se ugotovi, da so vsi trije junaki nekako povezani, čeprav se dva med seboj niti ne srečata. Poleg tega je tu tudi časovni vložek, ki ga najbolj občutimo na koncu knjige, ki preskoči kakšnih 60 let naprej.
Knjigo mi je bilo precej težko brati. Mogoče tudi zato, ker že lep čas nisem poskusila brati kaj podobnega, ali pa tudi zato, ker me enostavno take knjige ne pritegnejo. Sicer je na koncu priporočilo, da si knjigo preberemo vsaj še enkrat, če ne celo dvakrat, da bi razumeli celotno zgodbo, dogajanje in pojavo. Vendar me knjiga ni toliko prepričala, da bi jo šla brati še enkrat. Mislim, da sem dokaj pozorno brala, razmišljala, saj sem v knjigi iskala neko rdečo nit, neko zgodbo za vsem tem ozadjem, nek smisel, ki pač že mora biti. In mislim, da mi je večina tega prav uspela, saj, ko sem brala priporočila knjige na zadnjih straneh, je prijateljica pisatelja povedala, kdaj je ugotovila kakšno povezavo in razumela določeno dejanje, ali pri prvem, ali drugem ali celo tretjem branju. Večino tega sem jaz ugotovila že v prvem. Vendar ni vrag, da ne bi knjige bolje razumela, če bi jo prebrala še enkrat. Pa nimam volje do tega. Tako sem v majhen kvadratek na listu, ki je namenjen mojemu mnenju napisala: "Miselni tok pripovedovalca vedno znova preskakuje, zato je potrebna dobra koncentracija ob branju. V knjigo se je treba poglobiti, če jo želite razumeti. Preveč je vmesnega razpredanja." In že je bil kvadratek poln. Raje bi k temu dodala ta zapis na blogu, mislim, da bi marsikateremu bralcu bolj osvetlil pogled, kot pa ti trije kratki stavki.
Knjigo bi priporočala predvsem bralcem, ki imajo radi težje knjige, ki se radi poglabljajo vanje in v njih iščejo smisel, ki je ponavadi zakrit. Prav tako bi jo priporočala bralcem, ki so navdušeni nad puščavsko naravo. Ne morem trditi, da je knjiga slaba, ker ni, a vendar me njen žanr ni navdušil, pisatelj pa je imel verjetno velik razlog, da jo je pisal celotnih 10 let.
Ni komentarjev:
Objavite komentar