Komaj slab teden je odkar sem se vrnila čez lužo nazaj domov. V sklopu našega faksa smo že lani izvedli kratko poletno izmenjavo študentov. Lani v takšnem času so pri nas gostovali študentje Augsburg collega, in sicer slabih 10 dni, letos pa smo se mi pridružili njim. Naš čas tam je bil nekje od 10.6. pa tja do 21.6.
Zgodaj zjutraj v sredo 10.6 se nas je 9 študentk ter dve 
profesorici odpravilo proti letališču v Zagrebu. Okoli pol 9h zjutraj smo vzleteli iz letališča proti Londonu in od tam dalje proti Chicagu, ter nato v Minneapolis. Ker smo imeli pri presedanju le slabi dve uri časa, smo večino časa hiteli iz enega terminala na drugega, skozi vse procedure. Že v Londonu smo zamujale na letalo, ker so nas dvojno pregledali, vendar pa so nas počakali. Druga pesem je bila v Chicagu, bilo je še dobrih 10min do vzleta letala in nekaj sošolk je še uspelo ujeti letalo v Minneapolis, druge, ki pa so vmes skočile na WC letala niso ujele. Sreči so letala tam tako pogosta, kot pri nas železnica, tako da so prišle na cilj eno uro kasneje. Na letališču sta nas našli naši dve gostiteljici Lois in Holley, skupaj smo počakali ostale, ter našo prtljago. Z light rail smo se nato vsi skupaj odpravili proti našemu drugemu domu za tisti čas. Prispeli smo pozno popoldne oz. že skoraj zvečer, vožnja je trajala cca. 12 ur, brez presedanj, skupaj z njimi skoraj 17 ur. Bili smo utrujeni, tudi jaz, čeprav sem velik del leta prespala. Naš dom se je imenoval Andreson hall. Najprej so nas prijazno pogostili z zanimivimi rolicami ala sendvički, sadjem in zanimivimi dodatki. Nato pa smo se odpravili spat. Naše sobe so bile zanimive, stanovanje je bilo v dveh nadstropjih, spodaj ena soba, kuhinja, prostor ter kopalnica, zgoraj pa tri sobe ter kopalnica. V tem stanovanju nas je spalo 6 študentk, v sosednjem, manjšem pa 3 študentke, profesorici pa v zgornjem nadstropju. In tako se je končal prvi dan.
profesorici odpravilo proti letališču v Zagrebu. Okoli pol 9h zjutraj smo vzleteli iz letališča proti Londonu in od tam dalje proti Chicagu, ter nato v Minneapolis. Ker smo imeli pri presedanju le slabi dve uri časa, smo večino časa hiteli iz enega terminala na drugega, skozi vse procedure. Že v Londonu smo zamujale na letalo, ker so nas dvojno pregledali, vendar pa so nas počakali. Druga pesem je bila v Chicagu, bilo je še dobrih 10min do vzleta letala in nekaj sošolk je še uspelo ujeti letalo v Minneapolis, druge, ki pa so vmes skočile na WC letala niso ujele. Sreči so letala tam tako pogosta, kot pri nas železnica, tako da so prišle na cilj eno uro kasneje. Na letališču sta nas našli naši dve gostiteljici Lois in Holley, skupaj smo počakali ostale, ter našo prtljago. Z light rail smo se nato vsi skupaj odpravili proti našemu drugemu domu za tisti čas. Prispeli smo pozno popoldne oz. že skoraj zvečer, vožnja je trajala cca. 12 ur, brez presedanj, skupaj z njimi skoraj 17 ur. Bili smo utrujeni, tudi jaz, čeprav sem velik del leta prespala. Naš dom se je imenoval Andreson hall. Najprej so nas prijazno pogostili z zanimivimi rolicami ala sendvički, sadjem in zanimivimi dodatki. Nato pa smo se odpravili spat. Naše sobe so bile zanimive, stanovanje je bilo v dveh nadstropjih, spodaj ena soba, kuhinja, prostor ter kopalnica, zgoraj pa tri sobe ter kopalnica. V tem stanovanju nas je spalo 6 študentk, v sosednjem, manjšem pa 3 študentke, profesorici pa v zgornjem nadstropju. In tako se je končal prvi dan.Naslednji dan 11.6. pa se je začel zjutraj z obilnim zajtrkom s profesorji, dekanjo in drugimi sodelavci. V bistvu je šlo bolj za Branch, saj je bil zajtrk sestavljen z umešanimi jajci, pečenim krompirjem, slanino in klobasicami, ter sladico in sadjem. Po zajtrku smo imeli predavanje o socialni politiki v ZDA. Lois nam je na kratko predstavila njihovo politiko, njihove vrednote in ideje glede socialnih in zdravstvenih zadev. Pri njih je bolj za to, da človek dobi toliko kot je vreden oz. koliko ima oz. zasluži. Če noče delati ne dobi nič, socialna je časovno omejena na zelo kratek čas, veliko je neenakosti, vendar pa je velik poudarek na svobodi, vendar je tudi ta omejena. Zdravstveno vprašanje je velik problem, sedaj ga skušajo urediti, saj veliko družin bankrotira prav zaradi zdravstvenih težav. O tem bi se dalo veliko razpravljati, vendar je jasno, da je zaradi same zgodovine države, njihova miselnost zelo drugačna od naše.
Popoldne pa smo se odpravili v Veterans affairs medical center, kjer je medicinska oskrba za vojne veterane. Že sama stavba daje vtis kako tam cenijo veterane, koliko tam pomenijo, in velik zastava znotraj stavbe kaže na domovinsko ljubezen. Najprej nam je socialna delavka razkazala stavbo, nato pa smo imeli krajšo predstavitev. Zanimivo mi je, da je tam zaposleno veliko socialnih delavcev in da so tam visoko cenjeni. Ljudje se zavedajo, da lahko socialni delavci veliko prinesejo življenju ljudi in to cenijo.
Zvečer pa smo se odpravili v Downtown, v mesto. Valerie, študentka, ki je bila lani tukaj, nam je predla
gala Irish pub. Ko smo prišli noter je bilo čutiti pravi ameriški način življenja, pub je bil čisto napolnjen, velik, zadaj so metali krogle, mize so bile vsepovsod in počakati smo morali na prazno. Natakarica nas je pospremila v mirnejši del lokala, kjer smo naročili hrano. Sama sem naročila neke tortilje in pa njihovo specialiteto, neko zelje z omako. Krožnik je bil tako poln, da sem pojedla le polovico, tudi drugi imeli pol preveč hrane. Baje je bilo tudi pivo precej dobro, vendar p ga sama ne pijem. Ko smo se vračali po mestu nazaj smo zagledali ulični koncert, ki baje traja precej dolgo, vsak dan se kdo pojavi na odru in igra. Bilo je zanimivo videti plesalce, ki so bosi skakali po betonu na hitro glasbo, pridružile so se tudi nekatere kolegice. Že po temi pa smo se vračali nazaj. Fascinirale so me velike stavbe, visoke, steklene,... Vendar pa zaenkrat še nisem čutila občutka, da sem v ZDA. Kar me je precej čudilo, saj ponavadi ne potrebujem toliko časa za prilagajanje in da začutim kulturo, mesto. A kasneje sem začutila mesto in pa prebivalce in poskušala razumeti njihov življenjski slog.
gala Irish pub. Ko smo prišli noter je bilo čutiti pravi ameriški način življenja, pub je bil čisto napolnjen, velik, zadaj so metali krogle, mize so bile vsepovsod in počakati smo morali na prazno. Natakarica nas je pospremila v mirnejši del lokala, kjer smo naročili hrano. Sama sem naročila neke tortilje in pa njihovo specialiteto, neko zelje z omako. Krožnik je bil tako poln, da sem pojedla le polovico, tudi drugi imeli pol preveč hrane. Baje je bilo tudi pivo precej dobro, vendar p ga sama ne pijem. Ko smo se vračali po mestu nazaj smo zagledali ulični koncert, ki baje traja precej dolgo, vsak dan se kdo pojavi na odru in igra. Bilo je zanimivo videti plesalce, ki so bosi skakali po betonu na hitro glasbo, pridružile so se tudi nekatere kolegice. Že po temi pa smo se vračali nazaj. Fascinirale so me velike stavbe, visoke, steklene,... Vendar pa zaenkrat še nisem čutila občutka, da sem v ZDA. Kar me je precej čudilo, saj ponavadi ne potrebujem toliko časa za prilagajanje in da začutim kulturo, mesto. A kasneje sem začutila mesto in pa prebivalce in poskušala razumeti njihov življenjski slog.No, to bi bila prva dva dneva....več pa v naslednjih dneh...več slik na fb
Ni komentarjev:
Objavite komentar