Nekako ne najdem čsa in ideje za moje pisanje. Vse preveč me omejuje moje učenje in razmišljanje o izpitih. Niti si ne morem predstavljati, da danes teden krenem v ZDA. Nekako sem v stanju, ko ne občutim ničesar. Neka otopelost, brezvoljnost. Pa ne bi rekla, da sem depresivna, samo preveč sem okupirana s faksom. Verjetno se je to zgodilo po moji krivdi, vendar ne vse. Priznam, da sem se prepozno spravila k učenju, vendar pa lahko povem tudi to, da sem bila že prej omejena s časom, ki ga je bilo potrebno porabiti za razne fakultetne zadeve. In ne samo jaz, mislim, da večina v našem letniku meni tako. V zadnjih mesecih se je na nas zgrnilo toliko stvari, kot da bi profesorji poskušali še čim več znanja vtakniti v nas preden gremo, kar bi seveda lahko storili tekom vseh 4 let. Zdi se mi, da smo letošnje leto imeli resnično preveč obveznosti, prejšnja leta pa bolj malo. Nikoli nisem tako razmišljala o tem kaj vse moram še postoriti in katere datume moram loviti, kdaj moram kaj storiti, kot letos. Nekako mi je to zamajalo moje ravnovesje, saj potrebujem trenutke zase. A vendar gre oz. bo šlo. Tako ali drugače. Ne smem biti preveč pesimistična glede tega, čeprav me učenje za petkov izpit ne spravlja ravno v dobro voljo. Vem, da ni težko samo meni. Problem je predvsem v meni sami, ob trenutkih, ko nimaš več veliko časa, ko se nekaj mudi in je to potrebno storiti takoj in zdaj, ne znam funkcionirati tako kot je treba. Od včerajšnjega izpita imam v glavi samo to kako premalo sem se učila za naslednji izpit, kako bom zmogla, ali sploh kaj znam in zakaj večine ne znam in kako malo časa je še. In vse to okupira moje misli in težko se skoncentriram na samo učenje. Poleg tega pa se pojavljajo še občasni glavoboli. Res nisem človek za krizne situacije. Mogoče v kakšnih drugih primerih, ko je potrebno nekaj opraviti na hitro da, ampak pri učenju defnitivno ne. Ne morem se učiti do poznih večernih ur, še popoldne se mi je težko. že tako sem morala spremeniti svoj ritem učenja, ki je bil prej omejen na dopoldanske ure, ker sem imela takrat največ koncentracije in ne spomnim se kdaj sem se učila popolnoma cel dan s kratkimi vmesnimi pavzami. In to na koncu 4. letnika, ko misliš, da te nič več ne more presenetiti. Vsa ta preokupiranost pa je za nekaj dobra. Trenutno nisem tako obremenjena s tem kako se pripraviti na potovanje, kako bo, ko bom začela pisati diplomsko, kako bo po koncu faksa. Trenutno to niso teme za v mojo, že tako prepolno glavo. In to je dobra stvar, a vendar se bo po petku ritem umiril in spet bom začela razmišljati o tem, o prihodnosti, ki je še tako meglena in nejasna. Naše potovanje skozi življenje se nikoli ne konča, teče kakor teče, enkrat hitro, drugič počasi, enkrat boljše, drugič slabše, a vendar nas nekam pelje, proti ciljem, ki smo si jih zastavili, vsaj jaz. Kako priti do tam.....bomo še videli....
Zdi se mi, da delujem zmedena, da menjam teme, ne vem... ampak verjetno je to posledica napornega vsakdana. Komaj čakam petek!
Ni komentarjev:
Objavite komentar