Tretji dan v Augsburg collegu, petek. Zjutraj so nas v predavalnici postregli z zajtrkom, ki je bil sestavljen iz kruhkov in sirnim namazom ter kakšnim sadjem. Vedno pa smo imeli na voljo kavico, ki so jo nekateri tako nestrpno pričakovali in iskali, kadar nismo imeli zajtrka. Po zajtrku smo imeli predavanje Mika Schocka o odzivih na katastrofe. Predstavil nam je kako pomembno je razumeti ljudi, ki doživijo kakšno nesrečo in kako pravilno pristopiti k njim. Za primer nam je podal primer orkana Katrina. Po tem pa nam je Tiong Tan predstavil svoj primer dela v primeru tsunamija pri Šri Lanki. Predavanje je bilo eno meni najzanimivejših, saj se mi zdi, da imamo veliko premalo znanja, kako se odzivati na potrebe ljudi in kako jim pomagati, in kako je to pomembno. Menim, da bi morali na našem faksu uvesti kakšno predavanje na to temo, sicer katastrofe pri nas niso tako pogoste, a se dogajajo in takrat ko se, se pozna da ljudje niso dovolj usposobljeni in prihaja do mnogih napak.
Po predavanju smo imeli čas za obisk knjižnice, ki je res velika in nudi ogromno možnosti za pridobivanje znanje. Od tega, da si knjigo izposodiš, da jo skopiraš ali pa da uporabiš lokalni dostop iz računalnika in si na mail pošlješ članke, najdeš knjige in podobno. Tak ali podoben sistem bi lahko imeli tudi pri nas, a verjetno zato, ker potem ne bi kaj veliko zaslužili s članki, tega ne bo.
Nato smo imeli kosilo v Pizza Lucé, kjer sem jedla vrtno solato z lahkim italijanskim prelivom, saj na izbiro ni bilo ravno veliko. Je bilo pa cenovno precej ugodno.
Direktno iz restavracije pa smo se odpravili v Southside family nursing center, kjer imajo otroke do 5 leta starosti, ki doma doživljajo zlorabe ali pa zanemarjanje. Center je narejen kot šola, kjer imajo otroci možnost igranja v igralnici, učenja v drugih prostorih in podobno. Prav tako imajo sobo za terapije,... Prav tako pa ustanova sodeluje s starši kolikor se le da, delajo tudi na domu. Njihovo delo se mi je zdelo zelo zanimivo, saj tega pri nas ni. Prav tako mi je bilo zanimivo, da iščejo socialnega delavca, ki zna špansko, saj je veliko špansko govorečih uporabnikov. Kar pomeni, da se zaposleni prilagajajo in skušajo upoštevati vse dejavnike ljudi, ne pa da se morajo prilagajati uporabniki.
Zvečer pa nas je Tom povabil v lunapark, kjer smo zelo uživali. 
Sama se sicer nisem preizkusila v vseh atrakcijah, vendar pa sem prav uživala v ogledovanju vseh teh naprav, vlakcev in pa tudi v preizkušanju. Moja prva stvar na katero sem šla je bil prosti pad, bilo je zelo adrenalinsko doživetje, nato pa takoj zatem na vlak, ki je bil precej dolg. Ni pa bil tako nedolžen kot je izgledal. Prav tako pa smo vsi šli na najstarejši vlakec, ki je še lesen in videti v zares slabem stanju, vendar ne bi obratoval, če ne bi bil varen. Bila je zelo zanimiva izkušnja. Kmalu pa sm
o se odpravili proti domu. Naša prva postojanka pa je bila McDonalds, kjer smo preizkusili kateri Mac je boljši, naš ali njihov, in sama lahko rečem, da je naš boljši, predvsem zaradi okusa mesa. Verjetno zato, ker sem našega bolj navajena. In kmalu smo spoznali, da je to edina hrana, ki jo naš želodec prav dobre prebavlja in smo v naslednjih dneh iskali skorajda smo še Maca :) Ko pa smo se pripeljali nazaj v mesto oz. središče smo se peljali čez nov most, star se je pred dvema letoma podrl in odprl se nam je prav lep pogled na mesto in na vse te visoke stavbe, ki so se svetile v temi.
Sama se sicer nisem preizkusila v vseh atrakcijah, vendar pa sem prav uživala v ogledovanju vseh teh naprav, vlakcev in pa tudi v preizkušanju. Moja prva stvar na katero sem šla je bil prosti pad, bilo je zelo adrenalinsko doživetje, nato pa takoj zatem na vlak, ki je bil precej dolg. Ni pa bil tako nedolžen kot je izgledal. Prav tako pa smo vsi šli na najstarejši vlakec, ki je še lesen in videti v zares slabem stanju, vendar ne bi obratoval, če ne bi bil varen. Bila je zelo zanimiva izkušnja. Kmalu pa sm
o se odpravili proti domu. Naša prva postojanka pa je bila McDonalds, kjer smo preizkusili kateri Mac je boljši, naš ali njihov, in sama lahko rečem, da je naš boljši, predvsem zaradi okusa mesa. Verjetno zato, ker sem našega bolj navajena. In kmalu smo spoznali, da je to edina hrana, ki jo naš želodec prav dobre prebavlja in smo v naslednjih dneh iskali skorajda smo še Maca :) Ko pa smo se pripeljali nazaj v mesto oz. središče smo se peljali čez nov most, star se je pred dvema letoma podrl in odprl se nam je prav lep pogled na mesto in na vse te visoke stavbe, ki so se svetile v temi.In že je bil tu nov dan. Sobota. Zjutraj smo se odpravile v halo kjer prodajajo kavo in pa prigrizke. Poskusila sem bananin kruhek, ker se mi je zdel še najbolj normalen in najmanj sladek od vseh. 
Zanimiv kruhek se mi je zdel ta, ki zgleda kot sirova štručka pri nas, le da je namesto sira sladkor in v notranjosti je marmelada. Niti nisem poskusila, ker je preveč sladkorna bomba zame. Nato smo se odpravili na light rain in peš čez mesto. Naš cilj je bila plovba po reki Mississippi. Kmalu smo zagledali našo ladjico, Mississippi Queen. Z njo smo se popeljali po toku navzgor ter potem nazaj navzdol, se spustili nekaj metrov niže s pomočjo zapornice ter nato nazaj na mesto vkrcanja. Naredila sem kar nekaj lepih slik, vendar pa je problem ta, ker je ob reki veliko industrije in ni kaj lepega za poslikati, razen mostov in pa pogleda na mesto. Sonce je bilo zelo močno, tako da me je kar opeklo po rokah. Nazaj smo se vračali po drugi strani, skozi zelo premožno četrt z veliki
mi hišami ter nazaj v mesto, kjer smo šli mimo javne hiše, ki ni prav nič skrita. naša namera, da bi enkrat obiskali slačiklub ni uspela, saj ni bilo veliko možnosti, sploh pa ne časa. Ker smo bile precej lačne smo hotele najdi nekaj dobrega in ne preveč dragega. Iskale smo precej časa nato pa našle Hooters. Ja, Hooters. Šele ko smo vstopile smo videle zakaj se gre. Dekleta v vročih hlačkah, šport po tv, ja bolj moški lokal. Vendar nismo bile edine ženske, prav tako pa se nismo ozirale na to, saj je bila zelo zelo dobra. Moj hamburger s piščancem je imel božanski okus. Prav tako je bila natakarica zelo prijazna. Nato smo se slikali pred NBA gostiščem, kjer so žoge, kjer so roke vtisnili najboljši košarkarji, tudi Kobe Bryan.
Zanimiv kruhek se mi je zdel ta, ki zgleda kot sirova štručka pri nas, le da je namesto sira sladkor in v notranjosti je marmelada. Niti nisem poskusila, ker je preveč sladkorna bomba zame. Nato smo se odpravili na light rain in peš čez mesto. Naš cilj je bila plovba po reki Mississippi. Kmalu smo zagledali našo ladjico, Mississippi Queen. Z njo smo se popeljali po toku navzgor ter potem nazaj navzdol, se spustili nekaj metrov niže s pomočjo zapornice ter nato nazaj na mesto vkrcanja. Naredila sem kar nekaj lepih slik, vendar pa je problem ta, ker je ob reki veliko industrije in ni kaj lepega za poslikati, razen mostov in pa pogleda na mesto. Sonce je bilo zelo močno, tako da me je kar opeklo po rokah. Nazaj smo se vračali po drugi strani, skozi zelo premožno četrt z veliki
mi hišami ter nazaj v mesto, kjer smo šli mimo javne hiše, ki ni prav nič skrita. naša namera, da bi enkrat obiskali slačiklub ni uspela, saj ni bilo veliko možnosti, sploh pa ne časa. Ker smo bile precej lačne smo hotele najdi nekaj dobrega in ne preveč dragega. Iskale smo precej časa nato pa našle Hooters. Ja, Hooters. Šele ko smo vstopile smo videle zakaj se gre. Dekleta v vročih hlačkah, šport po tv, ja bolj moški lokal. Vendar nismo bile edine ženske, prav tako pa se nismo ozirale na to, saj je bila zelo zelo dobra. Moj hamburger s piščancem je imel božanski okus. Prav tako je bila natakarica zelo prijazna. Nato smo se slikali pred NBA gostiščem, kjer so žoge, kjer so roke vtisnili najboljši košarkarji, tudi Kobe Bryan. Zvečer pa smo šli na karaoke, katere so pri njih zelo popularne. Še zdaj se mi zdi zanimivo, kako brez sramu ali strahu američani zapojejo pesem, ne glede na to ali imajo posluh ali ne. V petju pa so se preizkusile tudi naše kolegice. Veliko je bilo smeha in zabave.
Toliko za danes.....
Ni komentarjev:
Objavite komentar