Nova gripa-verjeti ali ne

Vse bolj se mi zdi nora vsa ta panika okoli gripe. Gripa gor, gripa dol. Po TV, po radiu, doma, od sosedov, od sodelavcev, od kolegov,... Vsak dan nove žrtve. Vsak dan poročila. Vse to se mi zdi odveč. Popolnoma brezvezno nategovanje naivnih ljudi. Vsak dna poročajo o kakšnem umrlem, zbolelim za novo gripo. Ali poročajo o umrlih zaradi sezonske gripe? Ali poročajo o umrlih zaradi AIDSA? Ne, le enkrat letno ob 1. decembru. Ali poročajo vsak dan o umrlih za rakom? Ne. pa vseeno lahko navedene bolezni doletijo skoraj vsakogar izmed nas, danes, jutri, nekoč ali nikdar. In potem so kar naenkrat pomembna razkužila za roke, ki jih lahko vidimo na vseh javnim mestih in tudi doma. Sama sem podlegla temu trendu, vendar le zaradi tega, ker sem večkrat na javnem kraju in si nimam možnosti umiti roke, pa pride ta zadeva prav. Vse to z maskami pa se mi zdi neumno. Prav hecno bi izgledalo, če bi vsi hodili okrog z maskami na obrazu zaradi gripe. Zakaj pa prejšnja leta nismo? Saj sezonska gripa letno pomori veliko ljudi, sploh kroničnih bolnikov. Prav polnijo nas s strahom. In potem nam ponujajo cepiva in pa zdravila. Tamiflu, ki so ga odkrili verjetno prej kot samo gripo, glede na to, da je bil takoj na trgu, predhodno preizkušen. In cepivo, ki so ga tudi baje dobro testirali in kmalu poslali vsepovsod naokrog in zdaj se vsi veselo cepijo. In če se ne, povedo, da je umrl kakšen, ki pa ni bil kronični bolnik. In pa še posebej poudarjajo naj se cepijo nosečnice. Kako? Nosečnice naj bi zelo pazile kakšna zdravila jedo, mogoče Lekadol, več pa ne, a cepijo pa se lahko? In potem naj še cepiš svojega majčkenega otroka? Mogoče res slišimo o kratkoročnih posledicah cepljenja, stranskih učinkih, ki se lahko pojavijo, dolgotrajne pa ne morejo dokazati, ker jih še ni. Priznam, da sem precej skeptična glede cepljenja in da se ne nameravam cepiti. Ne verjamem v stvari, ki so tako slabo dokazane in zrežirane tako kot bi radi ljudje na položajih. Verjamem, da posel farmacije cveti. Trikrat hura za tiste, ki so izumili Tamiflu ali pa cepivo, vemo, da uživajo bajne denarce in se mastijo, medtem, ko naše ljudi grabi panika in ne vedo kaj naj storijo. Odločiš se za eno stvar, ali verjameš in se cepiš, ali ne in se ne. Če zbolim, bom pač zbolela. Čeprav moja pljuča niso ravno zdrava, nimam straha pred gripo. Tudi navadno sem že preživela, pa pljučnico tudi. Nikoli se nisem cepila proti gripi, in večinoma vsako leto zbolim za virozo, prehladom, angino, le redko za gripo. Cepivo proti gripi pa ne pomaga za drugo našteto. Najbolj pa me od vsega fascinira to, da vsi svarijo pred gripo, zdravniki nam govorijo naj se cepimo, ko pa pride bolan človek s simptomi gripe k zdravniku pa mu rečejo, da naj doma počiva, mu predpišejo neke antibiotike in še grdo gledajo, ker je sploh prišel. Da ne govorim o tem, da te sploh ne testirajo ampak predvidevajo, da imaš gripo ali pa da je nimaš. Odgovor zdravnika se potem glasi takole: Verjetno je to gripa, ampak samo sezonska. Zakaj že? To ve samo tako, da ti pogleda v grlo in da mu poveš, da kuriš kot da bi preveč naložu v peč in da te boli glava. Lahko pa je samo viroza. In kaj naj bi si potem človek mislil? Da je panika okoli gripe pravilna ali ne? Po eni strani propagirajo po drugi pa so popolnoma ravnodušni, do takrat dokler ne rabiš raspiratorja. Takrat si celo vzamejo čas, da ti vzamejo kri in jo testirajo. Saj ne rečem, da bi morali vedno testirati, ampak način, kako ti povedo kaj imaš oz. kaj mogoče imaš, ali kaj bi lahko imel. Zgubiš zaupanje v zdravnike, v celotno zdravstvo. In če ni resnično nuje je najbolje, da si kar doma in piješ čaj, ter si s tabletami lajšaš bolečine in znižuješ vročino. Ampak potem pa je spet lahko vse narobe, ker greš prepozno k zdravniku, ko se stvar že preveč razvije. In smo spet tam. Kdaj delati paniko in kdaj ne? Mogoče sem preveč filozofirala, ampak kaj drugega mi pri tej temi ne ostane, saj je tako zmedeno in čudno vse skupaj, da lahko samo predvidevamo in zavzamemo neko stališče katero nam je bližje in upamo, da je pravo.

Graz (Gradec) 21.11.2009

Ker sva bila s fantom namenjena na jug Avstrije, v modelarsko trgovino Schweighofer, ki leži v Deutschlandbergu, sva razmišljala kam bi se še zapeljala in preživela prijetno popoldne, da pot ne bi vodila le do tja in nazaj. Ker je Minimundus pozimi zaprt sva odkljukala možnost obiska Celovca. Ker pa je Gradec precej blizu, le kakšne pol ure stran od najinega glavnega cilja, sva se odločila za obisk tega mesta.

Gradec je drugo največje mesto v Avstriji s cca. 255 tisočimi prebivalci na 127,56 kvadratnih metrih površine. Ima kar pestro zgodovino, ki seže kar nekaj sto let nazaj in kar mesto tudi kaže. Ponosi se s številnimi znamenitostmi in zanimivim starim delom mesta. Staro mestno jedro se zliva z moderno umetnostjo, ki mestu daje raznolikost.

Pa naj začnem od začetka. Nekaj pred pol sedmo uro zjutraj sva se odpravila s Senovega proti Celju, nato sva zavila proti Velenju, Dravogradu in pa končno prehodu Ljubelj. Nato sva pot nadaljevala po cesti do Deutschlandsberga in brez težav našla trgovino. Trgovina je ležala v starem delu mesta, v ozki ulici polni različnih trgovin. Mogoče mesto spominja malo na staro Celje, sploh s svojimi tlakovanimi potmi. V trgovini nas je bilo več Slovencev kot pa domačinov samih, čeprav imamo pri nas kar nekaj modelarskih trgovin, vendar pa se ponudba in pa cene očitno razlikujejo. Ko sva našla vse kar sva iskala, sva se odpravila naprej po stranski cesti do Gradca. Tako nama ni bilo potrebno kupiti vinjete, pa tudi čas, ki bi ga prihranila s potjo po avtocesti ni bistveno krajši. Pred vstopom v mesto sva na črpalki kupila zemljevid mesta, da bi lažje poiskala parkirišče, mestno jedro in pa vse kar sva si želela ogledati. Najin glavni cilj je bilo staro mestno jedro in pa Schlossberg. Našla sva parkirno hišo in se odpravila proti centru. Pred mestno hišo (Rathaus) so že postavljene božične stojnice, tako da je že vse v znamenju božiča. Osebno se mi zdi veliko prekmalu za vse to okraševanje in pa priprava, saj me potem božični duh mine še preden pride do božiča. Vseeno sva se sprehodila med stojnicami in si privoščila hot dog. Bil je enkraten, s solato in zanimivim prelivom. Z njim sva nadaljevala pot in se ozirala okrog po različnih stavbah. Nato sva našla pot do Schlossberga in se nanj odpravila peš. Kmalu se je pred nama odprl pogled na celotno mesto. Ogledala in poslikala sva mesto, Uhrturm in grajski park. Ker nama je zmanjkalo baterij na fotoaparatu, sva se odločila, da se bova zapeljala z gondolo, podobno naši, ki pelje na Ljubljanski grad, dol po baterije in nato nazaj, saj karta velja eno uro. Ko sva kupila baterije sva si privoščila še malo kuhanega vina, ki naju je prijetno pogrelo. Nato pa nazaj na grad. Ogledala in poslikala sva še ostale znamenitosti, kot je Turm na gradu, kip leva, topove,...Nato sva se peš odpravila po stopnicah navzdol do Schloßbergplatza, kjer sva se usmerila proti reki Mur (Muri). Šla sva čez Murinsel, t.i. otok na Muri, in preko njega na drugo stran mesta. Na trgu so imeli oder postavljeni Japonci, saj se je odvijal Japonski teden. Ogledala sva se ples, nato pa odpravila proti Kunsthaus, ki sva ga opazila že iz Schlossberga, saj kar sije ven iz mesta zaradi svoje posebne oblike. Vendar pa glede na svoj namen, torej moderno umetnost, mora biti nekaj posebnega. Noter sva se samo sprehodila, nisva pa kupile karte za ogled muzeja, saj nisva neka pristaša moderne umetnosti. Sama priznam, da je ne razumem in se mi zdi preveč abstraktna. In tako sva se počasi odpravila nazaj proti parkirni hiši, mimo t.i. živih jaslic, v katerih sta bila le Marija in Jezus in verjetno čakala na prihajajočega Jezuščka. Hecno je bilo, ker je zraven stalo obvestilo, da jih ne smeš hraniti :). Verjetno pripeljejo kasneje tam tudi živali, brez njih pa obvestilo izgleda zelo zanimivo :). Z avtom sva se nato odpeljala proti jugu, se vstavila v Mc'Donaldsu ter nato dalje proti nakupovalnem centru, po katerem sva se na hitro sprehodila in seveda, nič kupila. Čeprav je večina trgovin enakih kot pri nas v večjih centrih pa se tam najde kar nekaj Slovencev. Na to opozarja tudi izhod iz trgovskega centra na katerem piše med drugim tudi: Nasvidenje! :) Nekaj čez četrto uro popoldne pa sva se odpravila proti domu nazaj po isti cesti. Zanimivo je, da lahko pelješ 100km/h, vendar takoj, ko je tabla za mesto vsi na zavore in lepo 50 naprej, in po koncu table takoj spet na 100. Ne tako kot pri nas, ko gredo 60 čez mesto in 70 izven. :) Prav tako so bile ceste lepe, široke, ravne. Je pa bilo tam, kjer so omejitve, veliko radarjev. Tako da priporočam upoštevanje prometnih znakov in omejitev. Pot nazaj nama je vzela cca. 3h, kar niti ni veliko, glede na to, da sva šla po stranskih cestah. Se pa takoj vidi po mejnem prehodu, ko je konec lepe vožnje po cestah, saj je takoj na slovenski strani ožja cesta in pa polno lukenj in udrtih odsekov. In tako se je končal najin dnevnih izlet.

Več slik na Facebooku.

Moja pot

Sedaj, ko je moja kolegica s faksa diplomirala, se mi zdi moja diploma še bližje koncu. Vendar ne vem, ali sem pripravljena nanjo. Ali sem pripravljena na nov list v življenju in ali sem pripravljena na vse obveznosti, ki jih pridobiš, ko nisi več študent? V tem trenutku lahko trdim, da so študentska leta res najlepša. Čeprav bi se lahko hitro vrnila v svoja otroška leta, tam nekje do vrtca, pa bi se z veseljem vrnila tudi 4 leta nazaj. Kljub naporom, slabim dnevom in določenim težavam, je bilo lepo. Potem pa si vržen v svet odraslih, svet s svojimi pravili, svet poln papirjev in dokazil, svet v katerem je potrebno najti svoje mesto in svet, ki ti tega ne omogoča vedno. Sicer imam še dobre pol leta do tega, da se začnem resno obremenjevati s tem, da ne bom več študentka, pa vseeno že resno razmišljam, kaj vse to prinese. Pisanje kupa prošenj, in čakanje odgovorov, ki jih večinoma ne bo ali pa bodo negativni. Prijava na zloglasni Zavod za zaposlovanje, obisk CSD vendar ne za delo ampak za tisto nekaj bore denarja, da človek preživi čez mesec, nič več štipendije, zaradi katere sem lahko preživela Ljubljano. Če bo sreča bo delo, če ne, ga ne bo. Razmišljam, zakaj ni vse lažje? Zakaj ne bi moglo biti lažje? Ustvarjeni smo za to, da nekaj pripomoremo k celotni družbi, ampak zakaj je vstop v to tako težak? Družba bi nas morala sprejeti z odprtimi rokami, glede na to, da bomo nekaj prispevali, delili znanje in pomagali v dobro vseh. Pa ne. Ni tako. Vsak se bo moral boriti po svoje, v svoj trud vložiti kar največ in poskusiti doseči, kar si je zadal. Moji cilji? Služba, da bi potem lahko izpolnila mojo željo po materinstvu in otroku dala čim več kar premorem, da ne bi trpel pomanjkanja in da bi se lahko kasneje šolal tako kot jaz. Hiša. Hiša, ki bi bila moj dom, dom mene in mojega fanta, bodočega moža. Dom, ki bi bil topel, preprost in pa poln ljubezni. Več ne potrebujem. Mogoče je še to včasih preveč, mogoče so te želje nekoliko previsoko zame, a upam, da vseeno lahko posežem po njih. A kje je še to. Najprej je moj cilj diploma, ta pa upam, da me bo pripeljala dalje. In da svet v katerega bom potisnjena ne bo preveč krut in da mi bo ponudil vsaj nekaj priložnosti za življenje, ki si ga želim oz. da bom lahko živela vsaj približno tako, kot si želim. Ne smem razmišljati le v negativno smer, ampak se moram zavedati tudi, da naslednja stopnja mojega življenja prinaša tudi različne priložnosti in radosti. In v tem razmišljanju se moram odpraviti na to pot, se počasi pripraviti nanjo in jo vzeti z vsemi slabostmi in prednostmi vred.

Manipulacije

Že dolgo nisem nič pisala, sploh kaj takega bolj poglobljenega v moje misli. Nekako se nisem mogla spraviti k temu. Druge obveznosti mi zapolnjujejo življenje, prav tako pa se mi nekako ne da vedno nekaj razmišljati. Enostavno moram biti pisateljsko razpoložena.

Ob branju novic se je v meni sprožilo razmišljanje o manipulaciji. Ljudje smo dnevno izpostavljeni takim in drugačnim manipulacijam. Če začnemo na širšem področju, lahko rečemo, da z nami manipulirajo predvsem mediji. Nekaterim uspe, da jim verjamemo, spet drugim ne, vendar jih to ne ustavi. Vendar mislim, da je vedno tudi nekdo, ki je skeptičen do določene novice, to pa nam lahko pokažejo komentarji pod določenimi novicami na spletu. In prav je tako. Resničnost je različno, odvisno iz katerega kota jo gledamo in kako jo predstavimo. Strinjam se s tistimi, ki menijo, da mediji v večini prikrojujejo resnico glede na svoje potrebe in zanimanja. In do nas pride vest o nečem, napisana na način, da nas kar najbolj pritegne in na tak način, ki spodbuja k določenemu razmišljanju, ki je cilj tega medija. Kot npr. danes vest o hudo bolni bolnici z novo gripo. Vse bi bilo v redu, če bi bila vest objavljena recimo pred meseci ali tedni, ali pa v petek, ko se je dejansko zgodila. Ampak ne, objavili so jo ravno danes, ko je možno cepljenje proti gripi. In človek pomisli, da pa je mogoče res dobro, da se gre cepit. Če pa pomisliš drugače pa lahko vidiš, da je verjetno povpraševanje po cepivu premajhno in pač potrebujejo neko reklamo. In ko rečejo, da je obolela upokojenka in da ima poleg te še neko drugo bolezen, bo kaj kmalu v bolnišnico po svoj odmerek letelo na tisoče drugih upokojencev. To generacijo lahko take stvari zelo hitro prepričajo in mediji in tudi drugi pa to vedo. Tako manipuliranje z ljudmi ni težko in hitro se lahko doseže določen cilj, vendar ne nasedejo vsi.

Potem je tu še ožje manipuliranje, ki pa ga lahko včasih še težje opazimo. To je manipulacijo naših bližnjih. Verjetno je že vsak kdaj skušal preko manipulacije doseči neko stvar, mogoče tudi nezavedno. Vendar pa dejansko obstaja veliko ljudi, posameznikov, ki hočejo doseči cilj le s pomočjo manipulacije. Večkrat jim uspe in zakaj bi se drugič trudili za cilj, ko pa ga lahko dosežejo na precej lahek način. Samo take vrste človek moraš biti. Sama nisem. Včasih se mi zdi, da bi potrebovala malo te slabe lastnosti, da bi lažje preživela v tem svetu med določenimi ljudmi, spet drugič pa me misel na to spravi v slabost. Manipuliranje na taki ravni je lahko precej nevarno. Če človeka dobro spoznaš in si pozoren, ga lahko hitro razkrinkaš, razen če si tako zaverovan vanj, da tega ne opaziš. Takrat ima ta oseba verjetno še večje veselje. Meni se zdi, da kar hitro opazim kdaj hoče kdo manipulirati s kom, mogoče je to težje, če manipulira z menoj, ker sem neposredno vpletena. A se trudim prepoznati določene znake. Najlažje mi je, če vidim to osebo, ko manipulira z drugo in potem nekako predvidevam, da lahko isto poskuša z menoj. Zato se takih ljudi raje izogibam, saj jih ne potrebujem v svoji bližini. Mislim, da je dostikrat komu uspelo zmanipulirati me, a sedaj nisem več tako naivna. Večkrat, ko kdo to poskuša samo skomignem in si mislim svoje. Naj pač najde drugo žrtev. Mislim pa, da je prepoznavanje manipulacije zelo pomembno tudi v mojem poklicu, saj lahko uporabnik hitro nezavedno začne manipulirati z menoj glede na svoj želen cilj. Tega socialna delavka (delavec) ne sme dopustiti, saj lahko zadevo pelje v napačno smer in ne v pravo rešitev. Vendar je treba vedno znova delati na tem, da smo vedno boljši in da znamo razpoznati določene pritiske na nas, jih uporabiti pri našem delu, predstaviti uporabniku in obrniti v pravo smer, v možnost prave rešitve.

In tako zaključujemo svoje razmišljanje....da lahko manipuliraš moraš biti take vrste človek....da pa lahko vsakemu nasedeš moraš pa tudi biti določene vrste človek...vsake stvari pa se lahko do neke mere naučiš...