Korak naprej

Danes sem dobila pošto. Zdaj je dokončno. 11.6. bo dan, ko bom prestopila korak od študenta do iskalca zaposlitve. Dobila bom nov status. Status odraslega, ki plačuje davke, ki nima ugodnosti, ki išče zaposlitev, ki dela in služi, ki si ustvarja družino. Adijo študentske ugodnosti, adijo neurejeni urniki in adijo štipendija. Saj ne, da bi izrabljala študentske ugodnosti, bone za prehrano skoraj nisem kupovala, niti nisem obiskala na ducate študentskih žurov, sem pa vedno znova kupovala karte za kino ali pa bordanje s popustom za študente. Zdaj bo treba odšteti kakšen evro ali dva več. Pa tudi to me ne boli tako kot to, da ne bom več študentka. Že lansko leto, ko sem zaključila z izpiti in predavanji mi je bilo nelagodno. Nič več predavanj, nič več sedenja v polni ali pa napol prazni predavalnici, nič več kofetkov med predavanji, sendvičev iz avtomata, Ljubljane, stanovanja, nič več vsakodnevnih stikov s kolegi s katerimi smo skupaj hodili na faks celotna 4 leta. Sedaj pa je tu še izguba statusa. Mogoče se komu zdi, da pretiravam, zato o tem nerada govorim, ampak če pogledam globlje, me prav zmrazi. Čez slaba dva tedna bom diplomantka, uni.dipl.socialna delavka. Super. Uspelo mi je. Ampak. Urediti bo treba na tone papirjev, skakanja bo iz ene ustanove v drugo, pisanje na tisoče prošenj, upanje na delovno mesto za pripravništvo. Vedno znova bo treba biti pozoren na malenkosti, ki ti lahko odžrejo zaslužek ali pomoč. Tako kot sem sedaj vsako leto podaljševala štipendijo, bom sedaj morala socialno pomoč, no, vsaj dokler ne najdem zaposlitve. Pa vendar bi tako zelo rada delala in služila lasten denar. Bila samostojna. Status odraslega mi še ne pomeni popolne samostojnosti, vsaj ne dokler bom živela doma in dokler me bo preživljal kdo drug. Če ne bo službe bo socialna pomoč, vsi pa vemo, da je z 200€ precej težko živeti spodobno ali pa v svojem stanovanju. Ampak če mi uspe najti službo in imeti stalen dohodek se bodo zame odprla vrata v samostojno življenje. To je moj cilj, že od nekdaj. Imeti lasten dom, družino, službo in življenje. Mogoče ne bo popolno, pa vendar nekaj bo. Mogoče je to, da se bom morala preživljati sama, toliko težje od tega, da sem študentka in me preživlja družina, pa vendar to ni v moji naravi. Upam, da je pred mano svetla prihodnost, to me drži pokonci. Upanje. Saj trenutno vidim le temo, temo v kateri tipam. Ne vem kaj bo prinesel jutrišnji dan, niti ne vem kaj bo prinesel datum 11.6. Vem le, da takrat ne bom več študentka in da bom dobila nove obveznosti, pa tudi ugodnosti, a vendar bo teh manj, kot jih je bilo do sedaj. Kaj bo pa naprej pa je še bolj črno. Popolna tema. Zato obstaja upanje. Upanje v dobro. In to me žene dalje. Upanje, da se tudi zame najde prostor. Prostor kamor spadam in kjer bom lahko dajala delček sebe in ob tem dobivala delčke drugih nazaj in tako polno živela.

Zadnjič sem staremu atu rekla, kako nam je vedno v glavo vcepljal misel, da naj se učimo in hodimo v šolo, da bomo imeli službo. In sem ga vprašala kaj pa zdaj, ko sem 17 let hodila v šolo, se pridno učila in dosegla diplomo. Je rekel, da je to težko vedeti, ker so se spremenili časi. Res je. A vendar smo rasli z mislijo, da lahko dobiš dobro službo samo če se pridno in dolgo učiš. 17 let. Niti pomislila nisem, da se že tako dolgo izobražujem. In zdaj bi res morala imeti nekaj od tega, ne samo jaz, vsi moji kolegi, vsi študentje, ki so se trudili dokončati študij z mislijo, da bodo nekoč delali tisto, kar ljubijo. Imeti poklic, ki te zanima, ki te naredi popolnega, zaradi katerega ti zjutraj ni težko vstati. To želim. In to verjetno želi večina nas študentov. V takem prepričanju smo tudi rasli. Sedaj pa je pred nami le tema. Ne vemo kam se podajamo, kaj nas čaka in ali bomo zadovoljni in srečni ali ne ampak prestopiti je treba ta prag in pogumno zakorakati prihodnosti naproti. Upam, da nam uspe.

Aktivna jaz

Pa je zopet malo manj kot mesec naokoli. In spet me čaka statistika mojih aktivnosti za mesec maj v časovnem obdobju od 2. do 28. maja. Najprej podatki za ta mesec:

Zunanjih aktivnosti je bilo zaradi obilice lepega vremena veliko in sicer največ pohodov.

Pohodi: 1,20h, 1,40h in 4,30h kar nanese 7,30h

Hoja: 4h po primorski cca. 12km

Kolo: 2,15h (tri krajše razdalje)

Doma pa sem vadila z vadbo, ki jo prakticiram že nekaj časa in se nanaša predvsem na stegna zadnjico ter trebuh:

Vadba: 7x 15min in 1x20min kar znaša 2,o5h

Vse skupaj pa znese, 2,05h vadbe doma ter 13,45h vadbe zunaj, skupaj pa pride 15,50h vadbe. Od 27 dni sem bila aktivna 14 dni, kar znese približno polovico vseh dni. Nad tem nisem najbolj zadovoljna, vendar sem po daljšem pohodu in hoji vzela dva dni premora. Pa tudi začetek meseca ni bil najbolj obetaven.

Pa naj zdaj pogledam še celotno statistiko, ki jo vodim od konca januarja.

Pohodi: 10 pohodov, od tega trije daljši (3h in preko), časovno nanese 24h

Hoja: 9x bolj intenzivna hoja, od tega tudi hoja z utežmi in 2x daljša hoja (2h,4h), torej 12,15h

Kolo: 9 krajših poti s kolesom, trajajočih od pol ure do ene ure, nanese 7,05h

Vadba doma: 54x sem vadila doma različne vaje, ki so trajale od 10min pa tudi do 1h, večinoma pa 30min. Vse skupaj časovno nanese 19,35h.

Pa še vpogled v rezultate te vadbe.

Pas: 66cm (1 cm manj)

Pod popkom: 82cm (enako)

Boki: 94cm (95cm)

Stegna: 54,5cm (prej naj bi bilo 53cm ?)

Meča: 34,5cm (prej 35cm)

Povečanje obsega stegen in pa meč, saj je bil rezultat pred enim mesecem 34cm, sta verjetno posledica vadbe in krepitve mišic in s tem mišičnega obsega. Nisem pa ravno strokovnjak zato tega ne morem popolnoma trditi. Obseg v bokih naj bi se mi zmanjšal za 1cm, vendar pa se mi to ne zdi vidno, mogoče zato, ker se mi je zaradi vadbe zadnjica okrepila in dvignila. Je pa velik napredek pri čvrstosti mišic, tako na stegnih, zadnjici kot tudi na trebuhu in mečih. Sicer pa bo potrebno za zadnjico narediti še marsikatero vajo. Prav tako sem bolj razgibala meča in sedaj so mišice malenkost bolj raztegljive, kot pred nekaj meseci. Večji napredek pa opažam na levi nogi, na katero se, kakor sem ugotovila, tudi bolj naslanjam, saj je močnejša kot desna, sem pa meritve izvajala prav na tej nogi.

Vseeno pa sem zadovoljna, kljub minimalnim rezultatom. Počutim se boljše, kadar vadim imam več energije. Mogoče bi bili rezultati opaznejši, če bi začela s kakšno dieto, vendar meni osebno to ne leži in bi verjetno potem kmalu vse opustila. Sploh pa se mi zdi, da mi ni potrebno izgubiti kilogramov, saj to trenutno kažejo 51,5kg, na mojo višino 159cm.

Upam, da me bo volja nadaljevati še naprej, tudi, ko bom mogoče imela še več obveznosti. Sicer pa tako ali tako načrtujem še nekaj pohodov, kolesarjenje ob obali in podobno za poletne dni.

Golica 23.5.2010

Dočakala sem svoj prvi vrh nad 1800. V bistvu sploh še nisem bila višje od Kuma. Tako, da je bil vzpon na Golico zame velik dosežek. Sploh pa sem želela videti cvetoče narsice.
Že zgodaj zjutraj smo krenili proti Jesenicam, saj na dolgi progi dan kar hitro mine. Pri Jesenicah smo zavili v smeri Planina pod Golico in bili prav začudeni nad gužvo na parkirišču. Zapeljali smo ob rob ceste in parkirali in se peš odpravili po cesti Planine pod Golico. Všeč mi je, da je v vasi velik zemljevid kjer si lahko pogledaš okolico v vseh smereh. Nato smo pot nadaljevali do križišča kjer se pot razcepi na krajšo pot 2h in pa daljšo 3h, ki je povezana tudi z nekaterimi ostalimi vrhovi v bližini. Krenili smo po krajši vendar bolj strmi poti proti Golici. Že takoj opazimo travnike polne narcis. Zaradi daljšega mrzlega obdobja se je cvetenje le teh podaljšalo v drugo polovico maja, kar je bilo ravno prav, saj je bilo vreme prejšnje vikende precej slabše. V deževnem vremenu pa res ne bi želela iti na pohod. In če smo ravno pri vremenu, naj povem, da je bilo prav prijetno. Nič kaj mrzlo, malce vetrovno na določenih odsekih ter večinoma sončno. No, tako smo pot nadaljevali večinoma po gozdu, kasneje po poti polni peska in skal. Nekaj minut pred kočo je lepa razgledna točka, ozka skala na kateri si lahko ogledaš okoliške vrhove, tudi Triglav. Pot do koče je trajala slabi dve uri. Do vrha pa je bilo še kakšnih 30min. Pot od koče do vrha je na začetku precej strma in skoraj grizeš kolena. Zbirala sem zadnje moči, da sem se vlekla po hribu navzgor. Nato pa pot postane le rahlo nagnjena, ker začnemo hoditi po grebenu Golice. Najvišja točka Golice je na 1835m, kjer je tudi vpisna knjižica in štempelj. Razgled pa seže vse od naše prelepe razgibane Slovenije do nižinske in v daljavi višje Avstrije. Nekaj metrov niže pa se na veliko pasejo bele ovčke. Vendar pa me je zmotila gužva. Bilo je toliko ljudi kot da bi šli na kakšno romanje. Ljudje so eden za drugim v četici hodili v hrib, drugi, ki so se vračali so iskali pot za nazaj in umikalo smo se eden drugim. Verjetno bi bilo manj gužve, če bi Golico obiskali poleti, ko ni atrakcije narsic ali pa med tednom. Golica je tako postala prava izletniška turistična točka. Klopce okoli koče so bile na polno zasedene, cene pa tako posoljene, da te mine kar koli kupiti. Za ubogi ledeni čaj sem plačala 2,50€, za kavo pa 2€. Sicer pa je bilo vzdušje v redu, saj moraš le malo odmisliti grupe ljudi in se zazreti v daljavo. Za nazaj smo izbrali daljšo pot mimo ovčarske koče ter savskih jam. Pot je precej bolj položna, a vendar večino časa poteka po cesti, sicer res makadamski, a imam raje naravo, obdajajoči gozd, travnike in ozke poti. Ko smo prišli nazaj v vas smo ugotovili, da je avtov še precej več, vrsta parkiranih ob cesti je bila dolga vse do začetka vasi. Vendar jaz sem samo čakala, da se usedem in odpeljem domov, kjer bom lahko počila, ker so me podplati na nogah tako pekli, da sem komaj še hodila. Energija med hojo je bila še dovolj, da bi lahko prehodila še kakšen kilometer ali dva, a vendar mi noge tega ne bi dale. Tako, da je bilo dobre 4 ure in pol hoje ravno dovolj.
Na poti nazaj smo se ustavili v Avsenikovem gostišču in se okrepčali, si nabrali novih moči, nato pa se odpravili nazaj proti domu.

Ray Kluun: Pride ženska k zdravniku... & Vdovec

Prejšnji teden sem prebrala drugo knjigo Kluuna, ki sem jo vzela v roke takoj, ko sem odložila prvo. Presenetil me je odprt slog, iskrenost, ne cenzurirane misli in dejanja avtorja. Čeprav je roman fikcija je večina napisanega resničnega. Zgodba govori o moškemu v poznih tridesetih letih, kateremu žena zboli za rakom. Zgodba prepleta razmišljanje, doživljanje, čustva in dogajanje okrog tega moškega in vprašanja raka. Čeprav je avtor knjige in glavni junak precej razuzdan človek, ki vedno znova vara svojo ženo, pa jo vsemu navkljub še vedno ljubi. Sama bi ga takoj obsojala. In tudi ga. Pa vendar ga po drugi strani lahko razumem. Verjetno res obstajajo ljudje, ki nikakor ne morejo biti monogamni. In jih sprejemam, takšni pač so. Sama zase ne bi izbrala takšnega partnerja, a zato še ne morem obsojati takih ljudi. Ne razumem zakaj je avtor varal svojo ženo, ko pa naj bi bila ta precej sexy, voljna za sex in kar je najbolj pomembno, ljubila sta se in imela lep odnos. Zakaj potem moški išče še nekaj več? Bolj pa razumem njegovo potrebo po bližini in ljubezni, ko sta z ženo izvedela za bolezen. Rak je prišel v njuno življenje in ga totalno spremenil. Imela sta vzpone in padce. Z boleznijo sta se borila, kot bi se boril vsak človek, z jezo, strahom, upanjem in bolečino. In navkljub temu, da spoznamo glavnega junaka kot sebičnega in monofobičnega moškega, ta pokaže drugo stran svojega življenja. Predanost, ljubezen, ki jo čuti do svoje žene prenese v njun odnos. Kljub stalnim ljubicam svoji ženi vedno stoji ob strani, z njo obiskuje kemoterapije, obvezuje ji rano, čeprav se mu pogled na njeno odrezano dojko gnusi, ljubi jo in razvaja. In čeprav tudi zase zahteva čas in zabavo nikoli ne pozabi, da ima ženo, ki bo kmalu umrla. To misel nosi s seboj in zaradi tega trpi še bolj kot bi sicer. Pa vendar. Koliko moških bi dejansko vztrajalo ob ženski, ki ni in ne bo nikoli več tisto kar je bila. Ki trpi grozne bolečine ob kemoterapiji, ki jezno vrže vate vse zmerljivke, ki vizualno ne izgleda več tako kot prej in ki bo umrla? Za veliko mož je ta pritisk prevelik in kmalu pridejo do ločitve. On ne. Ob njej stoji do zadnjega dne, zadnje minute in zadnje sekunde. Pomaga ji, da vstane, da izbruha kar je pravkar zaužila, skopa jo, jo očisti, če se ponečedi in obenem skrbi za njunega malega otroka. Sončka, ki obema, kljub bolezni, greje srce. Vprašam se, koliko moških je mogočih tega? Koliko jih je toliko močnih, da bi zdržali ob bolni ženski, jo podpirali in poskušali razumeti? Bo moj mož tak? Želela bi si, da bi bil. Verjetno si vsaka ženska želi tega. In nobena ženska si tega ne želi izvedeti. In njegova žena, kljub bolezni in bolečinam močna, polna upanja, še zadnje trenutke deli z veseljem in srečo. Želi, da so vsi srečni, da se veselo poslovijo od nje. Ne želi črnine. Ne želi solz. Želi samo mirno oditi in vedeti, da bo z njenim možem in hčerko vse v redu. Koliko moči je v takšni ženski. Kljub temu, da zre smrti v oči, se ne preda in ne obupa. Živi polno kolikor se da. In, ali bi bila tudi jaz takšna? Verjetno ne. Nisem toliko močan človek, da bi lahko z nasmehom sprejela takšno situacijo in mirila vse okrog. A vem, da bi me predvsem skrbelo za moža in otroke, če bi jih v tem primeru imela. Jaz bi umrla, a oni bi živeli naprej. Torej, je normalno, da žensko bolj skrbi za tiste, ki bodo živeli kot zase. Normalno bi bilo tudi, da bi bila sebična in bi se usmerila nase, tudi to ji pripada. Rak je grozna bolezen, vzame življenje, a kot pokaže knjiga ti ne more vzeti tisto, kar te drži pokonci, moč. Rak. Mnogo ljudi umre zaradi raka, takšnega in drugačnega. Zahrbtna bolezen, ki se pojavi in ne izgine. Počasi jemlje tvoje telo pod svojo kontrolo. In če se ji želiš upreti moraš uničiti zdrav del svojega telesa, da bi mogoče uničil tudi bolnega. Cinično ali ne?

Druga knjiga z naslovom Vdovec pa govori o obdobju po smrti. Avtor se zaradi izgube vse bolj utaplja v alkoholu in mamilih ter išče vse več ljubic. Enostavno rečeno: beži iz realnosti. Umakne se v svet kjer mogoče vsaj za trenutek pozabi na vse boleče, kot je to delal tudi v času bolezni njegove žene. Vendar ga skrb za otroka popelje stran od teh tako vabljivih opijev in tudi stran bolečine. Na poti po Avstraliji spozna kaj mu pomeni hči, kaj je zdaj njegova vloga in kaj je pomembno. Spoznava samega sebe in na koncu odkrije zakaj je bil tak kakršen je bil. Najde se. In tako se knjiga konča.

Obe knjigi sta na meni pustili pečat, prva mogoče malo bolj že zaradi vsebine, a tudi druga ni slaba. Všeč mi je, da avtor iskreno pove stvar takšno kot je, brez olepšav. Presenetilo me je koliko spolne energije se še skriva v človeku, ki bo dopolnil 40 let in kako moški še vedno pubertetniško gledajo na sex in vse v zvezi z njim tudi še leta pozneje, ko je puberteta že zdavnaj mimo. Nekateri sex jemljejo bolj resno, a določena prepričanja in misli ostanejo isti. Knjiga odpre svet, ki ga imamo možnost le redko videti. Iskreno življenjsko zgodbo mlade družine, ki jo prizadene bolezen. Rak. Zato knjigo priporočam vsem bralcem.