Prejšnji teden sem prebrala drugo knjigo Kluuna, ki sem jo vzela v roke takoj, ko sem odložila prvo. Presenetil me je odprt slog, iskrenost, ne cenzurirane misli in dejanja avtorja. Čeprav je roman fikcija je večina napisanega resničnega. Zgodba govori o moškemu v poznih tridesetih letih, kateremu žena zboli za rakom. Zgodba prepleta razmišljanje, doživljanje, čustva in dogajanje okrog tega moškega in vprašanja raka. Čeprav je avtor knjige in glavni junak precej razuzdan človek, ki vedno znova vara svojo ženo, pa jo vsemu navkljub še vedno ljubi. Sama bi ga takoj obsojala. In tudi ga. Pa vendar ga po drugi strani lahko razumem. Verjetno res obstajajo ljudje, ki nikakor ne morejo biti monogamni. In jih sprejemam, takšni pač so. Sama zase ne bi izbrala takšnega partnerja, a zato še ne morem obsojati takih ljudi. Ne razumem zakaj je avtor varal svojo ženo, ko pa naj bi bila ta precej sexy, voljna za sex in kar je najbolj pomembno, ljubila sta se in imela lep odnos. Zakaj potem moški išče še nekaj več? Bolj pa razumem njegovo potrebo po bližini in ljubezni, ko sta z ženo izvedela za bolezen. Rak je prišel v njuno življenje in ga totalno spremenil. Imela sta vzpone in padce. Z boleznijo sta se borila, kot bi se boril vsak človek, z jezo, strahom, upanjem in bolečino. In navkljub temu, da spoznamo glavnega junaka kot sebičnega in monofobičnega moškega, ta pokaže drugo stran svojega življenja. Predanost, ljubezen, ki jo čuti do svoje žene prenese v njun odnos. Kljub stalnim ljubicam svoji ženi vedno stoji ob strani, z njo obiskuje kemoterapije, obvezuje ji rano, čeprav se mu pogled na njeno odrezano dojko gnusi, ljubi jo in razvaja. In čeprav tudi zase zahteva čas in zabavo nikoli ne pozabi, da ima ženo, ki bo kmalu umrla. To misel nosi s seboj in zaradi tega trpi še bolj kot bi sicer. Pa vendar. Koliko moških bi dejansko vztrajalo ob ženski, ki ni in ne bo nikoli več tisto kar je bila. Ki trpi grozne bolečine ob kemoterapiji, ki jezno vrže vate vse zmerljivke, ki vizualno ne izgleda več tako kot prej in ki bo umrla? Za veliko mož je ta pritisk prevelik in kmalu pridejo do ločitve. On ne. Ob njej stoji do zadnjega dne, zadnje minute in zadnje sekunde. Pomaga ji, da vstane, da izbruha kar je pravkar zaužila, skopa jo, jo očisti, če se ponečedi in obenem skrbi za njunega malega otroka. Sončka, ki obema, kljub bolezni, greje srce. Vprašam se, koliko moških je mogočih tega? Koliko jih je toliko močnih, da bi zdržali ob bolni ženski, jo podpirali in poskušali razumeti? Bo moj mož tak? Želela bi si, da bi bil. Verjetno si vsaka ženska želi tega. In nobena ženska si tega ne želi izvedeti. In njegova žena, kljub bolezni in bolečinam močna, polna upanja, še zadnje trenutke deli z veseljem in srečo. Želi, da so vsi srečni, da se veselo poslovijo od nje. Ne želi črnine. Ne želi solz. Želi samo mirno oditi in vedeti, da bo z njenim možem in hčerko vse v redu. Koliko moči je v takšni ženski. Kljub temu, da zre smrti v oči, se ne preda in ne obupa. Živi polno kolikor se da. In, ali bi bila tudi jaz takšna? Verjetno ne. Nisem toliko močan človek, da bi lahko z nasmehom sprejela takšno situacijo in mirila vse okrog. A vem, da bi me predvsem skrbelo za moža in otroke, če bi jih v tem primeru imela. Jaz bi umrla, a oni bi živeli naprej. Torej, je normalno, da žensko bolj skrbi za tiste, ki bodo živeli kot zase. Normalno bi bilo tudi, da bi bila sebična in bi se usmerila nase, tudi to ji pripada. Rak je grozna bolezen, vzame življenje, a kot pokaže knjiga ti ne more vzeti tisto, kar te drži pokonci, moč. Rak. Mnogo ljudi umre zaradi raka, takšnega in drugačnega. Zahrbtna bolezen, ki se pojavi in ne izgine. Počasi jemlje tvoje telo pod svojo kontrolo. In če se ji želiš upreti moraš uničiti zdrav del svojega telesa, da bi mogoče uničil tudi bolnega. Cinično ali ne?
Druga knjiga z naslovom Vdovec pa govori o obdobju po smrti. Avtor se zaradi izgube vse bolj utaplja v alkoholu in mamilih ter išče vse več ljubic. Enostavno rečeno: beži iz realnosti. Umakne se v svet kjer mogoče vsaj za trenutek pozabi na vse boleče, kot je to delal tudi v času bolezni njegove žene. Vendar ga skrb za otroka popelje stran od teh tako vabljivih opijev in tudi stran bolečine. Na poti po Avstraliji spozna kaj mu pomeni hči, kaj je zdaj njegova vloga in kaj je pomembno. Spoznava samega sebe in na koncu odkrije zakaj je bil tak kakršen je bil. Najde se. In tako se knjiga konča.
Obe knjigi sta na meni pustili pečat, prva mogoče malo bolj že zaradi vsebine, a tudi druga ni slaba. Všeč mi je, da avtor iskreno pove stvar takšno kot je, brez olepšav. Presenetilo me je koliko spolne energije se še skriva v človeku, ki bo dopolnil 40 let in kako moški še vedno pubertetniško gledajo na sex in vse v zvezi z njim tudi še leta pozneje, ko je puberteta že zdavnaj mimo. Nekateri sex jemljejo bolj resno, a določena prepričanja in misli ostanejo isti. Knjiga odpre svet, ki ga imamo možnost le redko videti. Iskreno življenjsko zgodbo mlade družine, ki jo prizadene bolezen. Rak. Zato knjigo priporočam vsem bralcem.
Ni komentarjev:
Objavite komentar