Korak naprej

Danes sem dobila pošto. Zdaj je dokončno. 11.6. bo dan, ko bom prestopila korak od študenta do iskalca zaposlitve. Dobila bom nov status. Status odraslega, ki plačuje davke, ki nima ugodnosti, ki išče zaposlitev, ki dela in služi, ki si ustvarja družino. Adijo študentske ugodnosti, adijo neurejeni urniki in adijo štipendija. Saj ne, da bi izrabljala študentske ugodnosti, bone za prehrano skoraj nisem kupovala, niti nisem obiskala na ducate študentskih žurov, sem pa vedno znova kupovala karte za kino ali pa bordanje s popustom za študente. Zdaj bo treba odšteti kakšen evro ali dva več. Pa tudi to me ne boli tako kot to, da ne bom več študentka. Že lansko leto, ko sem zaključila z izpiti in predavanji mi je bilo nelagodno. Nič več predavanj, nič več sedenja v polni ali pa napol prazni predavalnici, nič več kofetkov med predavanji, sendvičev iz avtomata, Ljubljane, stanovanja, nič več vsakodnevnih stikov s kolegi s katerimi smo skupaj hodili na faks celotna 4 leta. Sedaj pa je tu še izguba statusa. Mogoče se komu zdi, da pretiravam, zato o tem nerada govorim, ampak če pogledam globlje, me prav zmrazi. Čez slaba dva tedna bom diplomantka, uni.dipl.socialna delavka. Super. Uspelo mi je. Ampak. Urediti bo treba na tone papirjev, skakanja bo iz ene ustanove v drugo, pisanje na tisoče prošenj, upanje na delovno mesto za pripravništvo. Vedno znova bo treba biti pozoren na malenkosti, ki ti lahko odžrejo zaslužek ali pomoč. Tako kot sem sedaj vsako leto podaljševala štipendijo, bom sedaj morala socialno pomoč, no, vsaj dokler ne najdem zaposlitve. Pa vendar bi tako zelo rada delala in služila lasten denar. Bila samostojna. Status odraslega mi še ne pomeni popolne samostojnosti, vsaj ne dokler bom živela doma in dokler me bo preživljal kdo drug. Če ne bo službe bo socialna pomoč, vsi pa vemo, da je z 200€ precej težko živeti spodobno ali pa v svojem stanovanju. Ampak če mi uspe najti službo in imeti stalen dohodek se bodo zame odprla vrata v samostojno življenje. To je moj cilj, že od nekdaj. Imeti lasten dom, družino, službo in življenje. Mogoče ne bo popolno, pa vendar nekaj bo. Mogoče je to, da se bom morala preživljati sama, toliko težje od tega, da sem študentka in me preživlja družina, pa vendar to ni v moji naravi. Upam, da je pred mano svetla prihodnost, to me drži pokonci. Upanje. Saj trenutno vidim le temo, temo v kateri tipam. Ne vem kaj bo prinesel jutrišnji dan, niti ne vem kaj bo prinesel datum 11.6. Vem le, da takrat ne bom več študentka in da bom dobila nove obveznosti, pa tudi ugodnosti, a vendar bo teh manj, kot jih je bilo do sedaj. Kaj bo pa naprej pa je še bolj črno. Popolna tema. Zato obstaja upanje. Upanje v dobro. In to me žene dalje. Upanje, da se tudi zame najde prostor. Prostor kamor spadam in kjer bom lahko dajala delček sebe in ob tem dobivala delčke drugih nazaj in tako polno živela.

Zadnjič sem staremu atu rekla, kako nam je vedno v glavo vcepljal misel, da naj se učimo in hodimo v šolo, da bomo imeli službo. In sem ga vprašala kaj pa zdaj, ko sem 17 let hodila v šolo, se pridno učila in dosegla diplomo. Je rekel, da je to težko vedeti, ker so se spremenili časi. Res je. A vendar smo rasli z mislijo, da lahko dobiš dobro službo samo če se pridno in dolgo učiš. 17 let. Niti pomislila nisem, da se že tako dolgo izobražujem. In zdaj bi res morala imeti nekaj od tega, ne samo jaz, vsi moji kolegi, vsi študentje, ki so se trudili dokončati študij z mislijo, da bodo nekoč delali tisto, kar ljubijo. Imeti poklic, ki te zanima, ki te naredi popolnega, zaradi katerega ti zjutraj ni težko vstati. To želim. In to verjetno želi večina nas študentov. V takem prepričanju smo tudi rasli. Sedaj pa je pred nami le tema. Ne vemo kam se podajamo, kaj nas čaka in ali bomo zadovoljni in srečni ali ne ampak prestopiti je treba ta prag in pogumno zakorakati prihodnosti naproti. Upam, da nam uspe.