Danes sem se spomnila, da nisem zapisala zadnjega vzpona. Konec prejšnjega meseca sva se s fantom v bolj oblačnem vremenu odpravila proti dolenjskemu koncu, Gorjancem, natančneje Trdinovem vrhu. Je najvišji vrh na Gorjancih, ki je visok 1178m. Poleg tega pa je tudi mejni vrh med Slovenijo in Hrvaško, zato naj vas ne preseneča, da je na vrhu postojanka tako za Slovence kot tudi Hrvate. Prav tako je to tudi vrh Sv.Gere.
Pa gremo od začetka. Pripeljemo se v Gabrje, vozimo po ozki cesti in kmalu zagledamo usmeritev za Trdinov vrh na parkirišče. Na makadamu parkiramo in se peš odpravimo dalje. Naj vas ne zmede, tako kot je naju, puščica, da gre pot za Trdinov vrh desno, markacije pa vodijo levo. Sledimo puščici. Potem pač zavije levo, ker desno je hiša, naj omenim, da ni nobene markacije. Nato pa je pot bolj natančna in označena in ni več možnosti, da bi zgrešili. Sicer je skozi gozdne poti speljanih en kup poti, pa vse vodijo v isto smer. Držimo se markacij. Večina poti vodi skozi gozd, kar je prijetno, če je bolj toplo. Po dobri uri pridemo do Gospodične. To je izvir sveže vode, kjer so včasih imeli celo bazen, t.i. toplice. Sedaj tam stoji gostišče. Lahko si odpočijemo. Prav tako pa za malo bolj lene, dobro izhodišče za na vrh, saj nas od njega loči le še slaba ura, cesta pa je speljana do gostišča. Sicer cesta vodi tudi do vrha samega, vendar bom to pustila na strani. In nato nadaljujemo drugo polovico poti. Večkrat prečkamo cesto, menjujemo gozd in nizkoraslo grmičevje. Na koncu, v zadnjih desetih minutah nas čakajo zelo strme stopnice. Ko jih premagamo smo že na vrhu, na razgledni točki. Sicer je razgleda bore malo, nekaj ga pa je, vidimo lahko Novo mesto, avtocesto in bližnje kraje v isti smeri. Nato stopimo dalje kjer lahko od blizu vidimo oddajnik, star razgledni stolp, ki se skriva malce naprej med drevjem in pa še dalje, hrvaško vojsko. Ob oddajniku lahko opazimo razbitine cerkve Sv.Jere, ter iz kamna narejeno njeno miniaturo. Na desni strani pa je hrvaška postojanka. Vreme je bilo malce hladno, zato je priporočljivo imeti dobro obleko, saj na nekaterih koncih veter kar dobro vleče, medtem, ko so drugi povsem mirni in brez vetra. Trdinov vrh je kar precej obiskan, ne sicer tako, da bi bila gužva, vendar je ljudi kar nekaj. Veliko jih štarta iz Gospodične.
Nazaj se gre po isti poti, mimo Gospodične, kjer lahko popijete nekaj kapljic te mladostne vode, kot ji pravijo in se odpravite dalje.
Kljub slabemu vremenu je bil vzpon dober, zadovoljiv. Ni preveč strm, vendar se ves čas vzpenja, enkrat manj, drugič več, zelo strmih predelov skoraj ni. Uživala sem, na začetku me je mučila bolečina v nogah, še od kolesarjenja, nato pa je tudi ta popustila in nadaljevala sem bolj samozavestno in dobre volje.
In to je bil še en osvojen vrh. Še en štempelj v najini knjižici. In še en dokaz zame, da mi lahko uspe, če le hočem.
Spet je bil čas za kakšen vzpon. Že dlje časa sva s fantom načrtovala pot skozi Hudičev graben, a ker je pot skozi veliko varnejša, če je vreme suho, sva morala počakati na primeren čas. In prišel je. Včeraj sva se iz smeri Zidani most pripeljala skoraj do Celja, pred Celjem sva zavila skozi most na desno in nato še enkrat desno. Kmalu sva opazila veliko neurejeno parkirišče pred prvim podhodom pod železniško postajo. Parkirala sva se in po smernicah odpravila proti Hudičevem grabnu. Pot vodi kakšne pol ure po cesti, ta se čedalje bolj oži. Naj vas redki smerokazi ne zavedejo, ste na pravi poti. Sama sva se nekajkrat vprašala, če greva sploh prav. Na vrhu vasi se zavije desno na gozdno travniško pot. Pot je ravna, malce se izgubi v travniku, kjer ni shojene poti in prav tako ne smerokazov, a nadaljujemo naravnost. In tako pridemo do začetka Hudičevega grabna. Najprej je pot kar složna, nekaj večjih kamnov, malce drsi, a ni problemov. Na določenih odsekih sva lahko namesto klinov vseeno hodila po potoku navzgor, saj ni bilo veliko vode. Sama sem se vseeno rajši posluževala klinov, saj zaradi kratkih nog ne morem delati daljših korakov. So pa vmes odseki, kjer so klini še kako 
potrebni, saj je stran čisto ravna, odrezana. Naprej pa je spet lažje, nekaj izklesanih stopničk, peska, zemlje in kamnov in že sva bila na vrhu. Naj povem, da je prav luštno hoditi po takem grabnu, sploh v tem vročem vremenu, saj si ves čas v senci in hladi te vodni hlad. Nato pa sva pot nadaljevala v malo desni smeri po hribu naprej. Pot je rahlo strma, nato pa se na vrhu malo poleže, kar pride zelo prav. Spet sva prišla do križišča, ki naju usmeri k Celjski koči. Še slabih 10min hoda in že sva bila tam. Naj vas ime koča ne zavede, saj je zgoraj pravi hotel in sploh ne veš če kot planinec spadaš tja. Poleg tega, da je tu pozimi smučišče imajo poleti bobkart stezo, katero sva tudi preizkusila. Pot iz Celja do Celjske koče, skozi hudičev graben nama je vzela približno uro in petinštirideset minut, saj previdnost pri Hudičevem grabnu ni odveč. Po malici sva se odpravila nazaj po poti, po slabih petih minutah se pot odcepi za Pečovniško kočo in Grmado. Pečovniška koča je od Celjske oddaljena kakšnih 10min in se imenuje tudi Koča pod Grmado. Nadaljevala sva mimo koče naprej proti Grmadi. Še kakšnih 20 do 30min in že sva bila na vrhu. Na vrhu naju je pričakal lep razgled proti Celju, mestu samem, na grad in celotno okolico. Spočila sva se, poslikala razgled in ostalo ter pozvonila 
na zvoncu želja. Poleg zvona želja je na vrhu tudi križ, ki se vidi tudi iz doline same. Ker je bila pot direktno v dolino precej strma, sva se odločila, da se vrneva po isti, sredi poti krenila desno navzdol, rekoč, kaj lahko sploh zgrešiva in nadaljevala. Po dobri uri sva prispela v dolino. Pot navzdol, ki vodi direktno do Celjske koče je res bolj turistična. Del poti je oblikovan v stopnice, pot je široka sestavljena večinoma iz peska. Resnično bolj za družinske izlete in ne za pohodništvo, saj je precej bolje hoditi po gozdnih poteh. Sploh pa je velik del poti speljan na čisto odprtem in si tako izpostavljen direktnemu soncu, kar pa v tej vročini ne pomaga najbolj pri vzponu. In tako sva v slabih 4 urah prehodila krožno pot. Dol sva prišla nekaj metrov stran od parkirišča, kjer je oznaka za Celjsko kočo. Zopet nekaj žuljev, a dober občutek, da sem zopet naredila nekaj kilometrov, občutila energijo ter zopet pogledala v dolino navzdol in se opajala z razgledom. Vsekakor priporočam takšen izlet, saj ni tako zelo naporen, le primerno obutev je potrebno imeti ob Hudičevem grabnu. 
