"Počitnice"

Danes je dan kot vsi drugi. Vsaj zame. Ne pa za tisoče učencev in dijakov, katerim so se danes začele počitnice. Še se spominjam, ko sem bila tudi jaz med njimi in vneto pričakovala zadnji dan šole. To, da smo bili več kot dva meseca popolnoma brez skrbi, vsaj glede šole, pa tudi še glede marsičesa, je za nas pomenilo nekaj več. Nekaj kar se veseliš, kar komaj čakaš, kar te navda z energijo, kar ti daje svobodo. In kot vse, tudi to mine. Ne da bi zdaj žalovala za preteklostjo. Moram reči, da so bila študentska leta veliko lepša, boljša in produktivnejša kot leta osnovne in srednje šole. V času študija si si oddahnil, ko si na e-studentu preveril še zadnji izpit. In šele potem so se zate začele počitnice, pa naj je bilo to sredi junija, konec junija, julija, včasih pa tudi septembra. In zdaj? Kako naj rečem temu mirovanju? Počitnice že niso, saj se ne počutim tako svobodno, veselo in navdihujoče kot sem se, ko sem si počitnice resnično zaslužila. Gre za čas, ko sem v pričakovanju, ko čakam na odgovore prošenj, ko že snujem zamisli za nove. Nikakor pa to ni čas, ki bi ga bila vesela. Seveda mi paše nekaj umirjenosti, lahkega tempa, ki me obdaja in tega da si lahko vzamem čas za izlet, dva ali pa krajše počitnice, pa vendar. Trudila sem se, da sem prišla do sem in naravno je, da pričakujem, da bom lahko izpolnila mojo željo, trud in veselje s tem, ko bom dobila delo. To je moj cilj. Trenutno največji, ki pa počiva, čaka za vogalom in upam, da ga bom kmalu našla. To je moje prvo poletje, ko dejansko nimam počitnic. Skorajda si ne morem predstavljati. Naslednje šolsko leto ne bom zopet sedla za klopi. In v bistvu me šolsko leto ne determinira več. Razen, če bi mogoče dobila delo v šoli. Sicer pa ne več. Gre samo še za leto, tedne in dneve. Od 1. januarja do 31. decembra. Leto kot tako. 17 let sem imela v glavi večinoma šolsko leto, sedaj pa ne več. Kot da sem zamenjala čas. Spremembe. Zadnje čase jih je toliko, da je skorajda preveč. A vendar sem delala, močno delala, rasla ob znanju, ga črpala in se trudila, da sem prišla do sem. In še naprej se mislim truditi, da pridem tudi dalje. Vsako spremembo sem preživela, ni jih bilo malo, in tudi te bom. Počasi, z majhnimi koraki, kakor mi tudi ustreza, bom prišla do cilja. Če pa bo treba stopiti hitreje, ubrati daljše korake, bom storila tudi to. Pripravljena sem. Pripravljena na nove izzive, nova dela, znanja in vse kar mi lahko pomaga rasti in izpolniti moja pričakovanj in cilje. Nočem pasti v tok brezupa, slabega mišljenja, zato vsakič, ko se znajdem pred tem, poglobim svoje misli in si rečem: Če sem prišla do sem, zakaj ne bi prišla še dalje? In grem. Danes, jutri in vsak naslednji dan.