Spet je bil čas za kakšen vzpon. Že dlje časa sva s fantom načrtovala pot skozi Hudičev graben, a ker je pot skozi veliko varnejša, če je vreme suho, sva morala počakati na primeren čas. In prišel je. Včeraj sva se iz smeri Zidani most pripeljala skoraj do Celja, pred Celjem sva zavila skozi most na desno in nato še enkrat desno. Kmalu sva opazila veliko neurejeno parkirišče pred prvim podhodom pod železniško postajo. Parkirala sva se in po smernicah odpravila proti Hudičevem grabnu. Pot vodi kakšne pol ure po cesti, ta se čedalje bolj oži. Naj vas redki smerokazi ne zavedejo, ste na pravi poti. Sama sva se nekajkrat vprašala, če greva sploh prav. Na vrhu vasi se zavije desno na gozdno travniško pot. Pot je ravna, malce se izgubi v travniku, kjer ni shojene poti in prav tako ne smerokazov, a nadaljujemo naravnost. In tako pridemo do začetka Hudičevega grabna. Najprej je pot kar složna, nekaj večjih kamnov, malce drsi, a ni problemov. Na določenih odsekih sva lahko namesto klinov vseeno hodila po potoku navzgor, saj ni bilo veliko vode. Sama sem se vseeno rajši posluževala klinov, saj zaradi kratkih nog ne morem delati daljših korakov. So pa vmes odseki, kjer so klini še kako
potrebni, saj je stran čisto ravna, odrezana. Naprej pa je spet lažje, nekaj izklesanih stopničk, peska, zemlje in kamnov in že sva bila na vrhu. Naj povem, da je prav luštno hoditi po takem grabnu, sploh v tem vročem vremenu, saj si ves čas v senci in hladi te vodni hlad. Nato pa sva pot nadaljevala v malo desni smeri po hribu naprej. Pot je rahlo strma, nato pa se na vrhu malo poleže, kar pride zelo prav. Spet sva prišla do križišča, ki naju usmeri k Celjski koči. Še slabih 10min hoda in že sva bila tam. Naj vas ime koča ne zavede, saj je zgoraj pravi hotel in sploh ne veš če kot planinec spadaš tja. Poleg tega, da je tu pozimi smučišče imajo poleti bobkart stezo, katero sva tudi preizkusila. Pot iz Celja do Celjske koče, skozi hudičev graben nama je vzela približno uro in petinštirideset minut, saj previdnost pri Hudičevem grabnu ni odveč. Po malici sva se odpravila nazaj po poti, po slabih petih minutah se pot odcepi za Pečovniško kočo in Grmado. Pečovniška koča je od Celjske oddaljena kakšnih 10min in se imenuje tudi Koča pod Grmado. Nadaljevala sva mimo koče naprej proti Grmadi. Še kakšnih 20 do 30min in že sva bila na vrhu. Na vrhu naju je pričakal lep razgled proti Celju, mestu samem, na grad in celotno okolico. Spočila sva se, poslikala razgled in ostalo ter pozvonila
na zvoncu želja. Poleg zvona želja je na vrhu tudi križ, ki se vidi tudi iz doline same. Ker je bila pot direktno v dolino precej strma, sva se odločila, da se vrneva po isti, sredi poti krenila desno navzdol, rekoč, kaj lahko sploh zgrešiva in nadaljevala. Po dobri uri sva prispela v dolino. Pot navzdol, ki vodi direktno do Celjske koče je res bolj turistična. Del poti je oblikovan v stopnice, pot je široka sestavljena večinoma iz peska. Resnično bolj za družinske izlete in ne za pohodništvo, saj je precej bolje hoditi po gozdnih poteh. Sploh pa je velik del poti speljan na čisto odprtem in si tako izpostavljen direktnemu soncu, kar pa v tej vročini ne pomaga najbolj pri vzponu. In tako sva v slabih 4 urah prehodila krožno pot. Dol sva prišla nekaj metrov stran od parkirišča, kjer je oznaka za Celjsko kočo. Zopet nekaj žuljev, a dober občutek, da sem zopet naredila nekaj kilometrov, občutila energijo ter zopet pogledala v dolino navzdol in se opajala z razgledom. Vsekakor priporočam takšen izlet, saj ni tako zelo naporen, le primerno obutev je potrebno imeti ob Hudičevem grabnu.
Spet je bil čas za kakšen vzpon. Že dlje časa sva s fantom načrtovala pot skozi Hudičev graben, a ker je pot skozi veliko varnejša, če je vreme suho, sva morala počakati na primeren čas. In prišel je. Včeraj sva se iz smeri Zidani most pripeljala skoraj do Celja, pred Celjem sva zavila skozi most na desno in nato še enkrat desno. Kmalu sva opazila veliko neurejeno parkirišče pred prvim podhodom pod železniško postajo. Parkirala sva se in po smernicah odpravila proti Hudičevem grabnu. Pot vodi kakšne pol ure po cesti, ta se čedalje bolj oži. Naj vas redki smerokazi ne zavedejo, ste na pravi poti. Sama sva se nekajkrat vprašala, če greva sploh prav. Na vrhu vasi se zavije desno na gozdno travniško pot. Pot je ravna, malce se izgubi v travniku, kjer ni shojene poti in prav tako ne smerokazov, a nadaljujemo naravnost. In tako pridemo do začetka Hudičevega grabna. Najprej je pot kar složna, nekaj večjih kamnov, malce drsi, a ni problemov. Na določenih odsekih sva lahko namesto klinov vseeno hodila po potoku navzgor, saj ni bilo veliko vode. Sama sem se vseeno rajši posluževala klinov, saj zaradi kratkih nog ne morem delati daljših korakov. So pa vmes odseki, kjer so klini še kako 
potrebni, saj je stran čisto ravna, odrezana. Naprej pa je spet lažje, nekaj izklesanih stopničk, peska, zemlje in kamnov in že sva bila na vrhu. Naj povem, da je prav luštno hoditi po takem grabnu, sploh v tem vročem vremenu, saj si ves čas v senci in hladi te vodni hlad. Nato pa sva pot nadaljevala v malo desni smeri po hribu naprej. Pot je rahlo strma, nato pa se na vrhu malo poleže, kar pride zelo prav. Spet sva prišla do križišča, ki naju usmeri k Celjski koči. Še slabih 10min hoda in že sva bila tam. Naj vas ime koča ne zavede, saj je zgoraj pravi hotel in sploh ne veš če kot planinec spadaš tja. Poleg tega, da je tu pozimi smučišče imajo poleti bobkart stezo, katero sva tudi preizkusila. Pot iz Celja do Celjske koče, skozi hudičev graben nama je vzela približno uro in petinštirideset minut, saj previdnost pri Hudičevem grabnu ni odveč. Po malici sva se odpravila nazaj po poti, po slabih petih minutah se pot odcepi za Pečovniško kočo in Grmado. Pečovniška koča je od Celjske oddaljena kakšnih 10min in se imenuje tudi Koča pod Grmado. Nadaljevala sva mimo koče naprej proti Grmadi. Še kakšnih 20 do 30min in že sva bila na vrhu. Na vrhu naju je pričakal lep razgled proti Celju, mestu samem, na grad in celotno okolico. Spočila sva se, poslikala razgled in ostalo ter pozvonila 
na zvoncu želja. Poleg zvona želja je na vrhu tudi križ, ki se vidi tudi iz doline same. Ker je bila pot direktno v dolino precej strma, sva se odločila, da se vrneva po isti, sredi poti krenila desno navzdol, rekoč, kaj lahko sploh zgrešiva in nadaljevala. Po dobri uri sva prispela v dolino. Pot navzdol, ki vodi direktno do Celjske koče je res bolj turistična. Del poti je oblikovan v stopnice, pot je široka sestavljena večinoma iz peska. Resnično bolj za družinske izlete in ne za pohodništvo, saj je precej bolje hoditi po gozdnih poteh. Sploh pa je velik del poti speljan na čisto odprtem in si tako izpostavljen direktnemu soncu, kar pa v tej vročini ne pomaga najbolj pri vzponu. In tako sva v slabih 4 urah prehodila krožno pot. Dol sva prišla nekaj metrov stran od parkirišča, kjer je oznaka za Celjsko kočo. Zopet nekaj žuljev, a dober občutek, da sem zopet naredila nekaj kilometrov, občutila energijo ter zopet pogledala v dolino navzdol in se opajala z razgledom. Vsekakor priporočam takšen izlet, saj ni tako zelo naporen, le primerno obutev je potrebno imeti ob Hudičevem grabnu. 
Ni komentarjev:
Objavite komentar