Minnesota junij 2009 3.del

Nedelja, 14.6. Imeli smo fraj dan oz. so nam dan organizirali kolegi iz Augsburga. Tako da smo se študentje in profesorji razdelili. Zjutraj so nas prišli kolegi iskat pred dom in nas z avti odpeljali proti našemu cilju. Prvič v teh dneh sem videla pokrajino Minnesote in zdela se mi je čudovita. Veliko gozdov in zelenja, polno majhnih jezer, ki so se bleščala v soncu. Peljali smo se mimo majhnega mesteca Chisago, ki se mi je vtisnil v spomin. Vse je bilo tako majhno, prisrčno, celo mini kipec od Kipa svobode so imeli, pa takšen veliki čajnik. Ko smo prispeli na cilj smo vzeli štiri kanuje, v vsakega so šle tri osebe. Odpravili smo se po reki. Jaz, Sandra in Jim smo bili v enem, ker pa je srednji lahko le počival, smo položaje izmenjavali. Čeprav priznam, da sem na sredini preživela največ časa jaz, saj se proti koncu nihče ni hotel zamenjati. Pripeljali smo se do peščenega otočka, kjer smo imeli kratko malico. Polne vreče velikega, sladkega sadja, prigrizki s čipsom, oreščki, voda. Pa tudi razgled je bil prelep, na skale od reki, s katerih so skakali plavalci. Tudi Tom je skočil v globino, vendar pa smo s posnetki malo zaostajali in nismo mogli natančno dokumentirati skoka. Sama tudi nisem imela fotoaparata s seboj, saj ni bilo sigurno, da mogoče ne bomo padli v vodo in bi bilo res škoda, da se uniči. Nekaj kolegic se je odpravilo v vodo, zame pa je bilo premrzlo. Nato smo se odpravili naprej po toku. Vmes smo imeli postojanko na strani Winsconsina, saj so nam rekli, da nas morajo odpeljati še v kakšno drugo zvezno državo, tako kot smo mi lani njih skozi Italijo. Po poti se zabavamo, nekaj časa smo veslali celo tako, da smo skupaj držali vse štiri kanuje, vendar smo potem odnehali, saj smo imeli tisti na koncu največ dela. Ko smo prispeli na cilj smo morali počakati avtobus, ki bi nas odpeljal nazaj, kjer smo pustili avtomobile. Tudi tam smo pripravili majhen piknik, arašidovo maslo, marmelada, neke sladke palčke, sadje in prigrizki, in lažje smo čakali. Nato smo se nabasali v majhen star avtobus, ki ga je vozila majhna stara ženica. In ko ga je pognala po cesti je bilo videti, kot da se bomo ravnokar razleteli. A vendar smo varno prispeli na cilj in se znova odpravili proti domu. Na poti smo od daleč videli tudi bolnišnico za zdravljenje zasvojenosti, kamor velikokrat prihajajo znane zvezde, saj je precej draga. To že verjamem, da pa bi bila za to kaj boljša od drugih pa dvomim. Nato nas je Michael, ki ga ni bilo z nami na knujih, povabil na piknik k sebi domov. Tako smo lahko spoznali pravo ameriško družinsko življenje. On, njegova žena Brooke in dva sinova živijo v lepi ulici, v majhni sivi hiški. Prav lepo sta nas sprejela in pogostila. Natočili smo si lahko margarito ali pa sangrijo. Tudi za jesti je bilo veliko, Michael je na žaru spekel nabodalca, ki jih je pripravila njegova žena, zraven je bila tudi solata, pa pečena koruza, ki smo jo pomočili v maslo in sol. Vse je bilo zelo odlično narejeno. Najbolj pa sta bila zanimiva sinova, ki sta stara 2 leti in pol ter 4 leta. Kolegica jima je brala slovenske knjigice, ki jih je lani Michael kupil pri nas. Na koncu pa smo dobili še sladico z jagodami. Ker pa se je že nočilo smo rekli, da se moramo odpraviti. Ko smo se peljali proti mestu je bil res lep sončni zahod, ki je obsijal mesto. Posledice dneva na vročem soncu pa so bile izredno zanimive. Opečena sem bila po eni strani telesa, desna roka in noga sta bili živo rdeči, trebuh pa je bil popolnoma šekast, pol bel pol rdeč. Rdečica ni izginila še kar nekaj časa, vendar po dveh dneh je nehalo peči. Skoraj bi pozabila, na črpalki smo vzeli kavo French Vanila, ki je bila božanskega okusa.

Ta dan mi bo ostal v spominu, saj je bilo zelo zanimivo se družiti s kolegi iz US, ki so se tako lepo potrudili za nas, da so nam pripravili vse to. Še posebej smo bili hvaležni Michaelu in Brooke, ki sta se tako potrudila za piknik in nas zasipala z dobrotami.