Končno sem se spravila brati knjigo, ki sem jo prejšnje leto podarila kolegici. In res. Knjiga je čudovita. Tako kot film. Mislim, da je filmska upodobitev te knjige zelo precizna, vsebuje veliko dogodivščin, ki so dodobra opisane v knjigi in v posamezne skeče ne daje vsebine, ki jo knjiga ne vsebuje. Verjetno že zato, ker je knjiga oz. njena vsebina že sama po sebi velika dogodivščina, ki vsebuje veliko mogočih pa tudi nemogočih dejanj. Knjiga je napisana v lahkotnem slogu, ki bralca pritegne v celotno zgodbo. Prav lahko si je predstavljati nagajivega živahnega kužka, ki poje vse kar mu pade pod usta, če pa ne pade, pa si postreže sam. Tekom knjige spoznavamo življenje mlade družine, ki ima precej hiperaktivnega psa. Družinske težave in pasje težave se lepo prepletajo in tkejo pristno zgodbo. Konec je sicer žalosten, a kako ne bo, če je to knjiga o psu, ki se začne z njegovo posvojitvijo in konča s smrtjo. Pa vendar to bralca ne sme odtegniti od branja, življenje je pač tako.
Verjetno bi se tisti, ki ni prav ljubitelj živali ali psov, težje postavil v položaj pisatelja in ga razumel, tisti, ki pa ima ta čut, pa se bo smejal in jokal skupaj z njim. Meni osebno bo zgodba ostala v spominu in srcu. Ljubim živali, predvsem pa sem nora na pse. Tako, da mi ni bilo težko razumeti zakaj se pisatelj, kljub vsem težavam, ne odreče psičku. Gre za brezpogojno ljubezen. In razumem tudi občutek lastnika psa, ko ta pravi, da je pes človekov najboljši prijatelj. V stiski bo vedno ob tebi, vesel te bo, pa čeprav prideš sredi noči, sprejel bo vse tvoje napake, mirno pozabil vse kričanje in te imel rad. Pa kaj hočemo sploh lepšega. Kljub vsem uničenim stvarem imamo tudi mi psa radi, saj nam s svojo nedolžnostjo, milim pogledom in smešno prigodo vedno znova stopi srce. Vez med človekom in psom je že dolga, vendar se zdaj ta vez spreminja. Postaja vedno bolj komercialna. Včasih si imel psa kot čuvaja, kot ovčarja in podobno, kasneje si imel psa kot hišnega ljubljenca, ki si ga lahko božal, mu dajal priboljške, sedaj pa vse pogosteje srečujemo ljudi, ki imajo pse za modni dodatek. Naj k temu omenim včerajšnji pripetljaj v Piranu, mlado dekle z ogromnimi očali stopa po ulici, v rokah ima majhno čivavo. Popolna ponesrečena kopija Paris Hilton. In me prav zanima kako se ti psički počutijo, ko jih ljudje venomer nosijo naokrog in razkazujejo kot najnovejšo torbico. In kako lastniki ravnajo z njimi doma. Pes je velika odgovornost, je živo bitje, ki poleg hrane potrebuje tudi ljubečega lastnika. To niso modni dodatki, to niso stroji za grizenje drugih psov in ljudi, to niso spolni objekti, to so edino in samo hišni ljubljenci, ki pa so lahko poleg tega, da nam delajo družbo tudi izvrstni čuvaji. Psi so pametni, marsikaj se lahko naučijo, če le občutijo, da s tem osrečijo svojega lastnika in jim ta posveča dovolj časa in grozno je, da nekateri v njih ne vidijo tega potenciala. Poleg tega pa mora pes ostati pes. Psa ne smemo počlovečiti. Zatorej bi se vedno, ko se odločamo za psa, morali prej pozanimati ali lahko psu sploh nudimo tisto kar potrebuje in kakšen karakter psa sploh iščemo. Če smo tekači, pohodniki, bomo verjetno izbrali psa, ki ima rad gibanje, če smo starejši in bolj malo aktivni, bomo izbrali psa, ki potrebuje manj gibanja, vendar to ne pomeni, da ga sploh ne potrebuje. Psu ni dovolj samo to, da teče na najbližji vogal, da bi opravil potrebo, ampak potrebuje vsakodneven sprehod, daljši ali krajši, samo da sprehod je. In če skrbimo za psa bo ta bolj zdrav in zadovoljen in ker on nam vedno odpušča napake, je prav da jih tudi mi njemu. Tako kot je pisatelj svojemu psu Marleyu vedno znova oprostil pojedeno stvar, igračo, uničeno blazino, ker ga je imel navkljub vsemu rad in ker je čutil, da ima Marley rad tudi njega in da bi zanj naredil vse kar bi premogel, a vendar je imel napake. Kdo jih pa nima?
Ni komentarjev:
Objavite komentar