Moje razmišljanje

Vsakič, ko odprem stran z novicami, se mi zdi, da vedno govori o enem in istem. Arbitražni sporazum, državne reforme in s tem ustaja študentov, delavcev, letalske nesreče (le da je vsakič druga), vulkanski prah, ta in ta zvezdnica je naredila to in to, Šrot in njegove prevare, Pahor gor, Pahor dol, grška kriza. Vsak dan ene in iste stvari, ki jih samo preoblikujejo drugače. Se mi sploh še splača spremljati novice in dogajanje, če pa je od vseh novic mogoče ena ali pa celo dve taki, ki sta novi. Ne zanima me arbitražni sporazum, ker če bi me, bi ga v celoti prebrala in nato dala svoje mnenje in glas na referendumu. Nočem biti ena izmed tistih, ki bodo glasovali samo za to, ker zaupajo eni od strank. Jaz ne zaupam nobeni. Prav tako ne moreta imeti obe prav, ker vsaka govori svojo verzijo, ki izpodbija drugo. V bistvu se gre samo za premoč dveh veljakov: Pahor-Janša. Nič drugega. Vem, da arbitraža ne more biti samo enosmerno usmerjena, tako da bi ugodila samo eni strani, da so pač potrebni dialogi, dogovori, jaz tebi to, ti meni to. To bi lahko vedel vsak, ki vsaj malo logično razmišlja. Potem pomoč Grčiji. Zakaj ni denarja za nas, je pa za Grčijo. Ja halo...kdo pa je hotel v EU? Tako to je. Gre za solidarnost. In ker smo v EU moramo tako ali drugače pomagati drugim ali pa oni pomagajo nam. Gre za isti princip kot sem ga omenila zgoraj: jaz tebi, ti meni. Ne, treba se je kregati, oglašati in včlaniti v en kup skupin, brez da bi sploh pomisli o principu vsega tega. Ma ne, to je pa že preveč za enega Slovenca, a ne? Da bi razmišljal? In to s svojo glavo? Ah. Lažje je poslušati neko mnenje in ga potem kar naprej podeljevati naprej in naprej. Študenti? Sama sem še vedno študent, še za mesec. Ne grem na demonstracije, ker se mi zdi brez veze. Sama vem, da če bi delala celoten študij, da bi verjetno imela pred sabo še kakšen letnik ali dva. Pa nisem, razen počitniških del. In uspešno zaključujem v roku, štiri leta študija in leto absolventa. Zakaj? Ker je bil tak moj cilj. In še zakaj? Ker sem pač ena tistih srečnic, ki je prejemala štipendijo. In posledica tega je, da nikakor nisem hotela izgubiti te ugodnosti, le zakaj bi jo, ko pa vem da sem sposobna narediti več. Če bi vsak študent imel možnost štipendije in bi mu bila ta vzeta takoj, ko bi zabluzil, bi se več študentov trudilo, da naredi študij v roku. Sicer je to samo moja domneva, a mislim, da ni daleč od resnice. Tako pa je tako luštno biti študent do tridesetega leta. Ne vem no. Meni se to ne zdi prav. Raje podpiramo možnost štipendij in občasno delo, kot pa celoletno delo in zavlačevanje študija. Tako pač mislim. Verjetno se marsikateri študent ne bo strinjal z mano, pa vseeno. Imam dovolj argumentov, da lahko podprem moje trditve in zagovarjam svoje mnenje.

Ja to je to. Vse kar se še pogovarjamo je to, kako vlada kaj ureja oz. nič ne ureja. Ne zagovarjam vlade, a vendar mislim, da je v tem času težko kaj konkretno rešiti in izpeljati, sploh se to ne da tako, da bo vsem všeč. Taki so časi in mislim, da Pahor ni ravno kriv za to. Veliko je ostalo od prej, tako od same slovenske scene kot tudi svetovne. Vsak pa je lahko pameten zase. Seveda je lahko biti pameten, ko sediš doma pred tv, in govoriš kako bi morali vse to urediti, da bi bilo prav. Podobno počne Janša, pa je imel 4 leta časa, da je kaj uredil, pa mislim, da ni od tistega nič kaj veliko pametnega. In me prav zanima koliko od teh pametnih ljudi, ki imajo toliko predlogov, bi rešilo Slovenijo iz krize? Mislim, da prav noben. Čisto drugače je, če ti pametuješ doma ali pa če imaš v rokah vse niti in nezadovoljno prebivalstvo, ki udriha po tebi in v teh kriznih časih zahteva vse več in več pravic. V času komunizma si moral biti lepo tiho. Vse drugo si lahko počel, samo nisi smel udrihati čez vlado. Mislim, da bi kaj takega pomagalo tudi sedanji vladi, da bi lahko v miru izpeljala nekaj reform in da bi počakali na razplete vsega tega. Pa se pač gremo demokracijo. In kaj nam pomaga? To, da lahko govorimo in udrihamo čez vlado, zahtevamo pravice, ki nam sploh ne pripadajo, želim vse več denarja za čim manj dela, želimo vsi živeti v lepi pravljici, v gradovih, oblakih. Neumnost. S tem ne bomo dosegli ničesar. Seveda bi bile potrebne spremembe, sploh višanje standarda, pomoč najšibkejšim, pa vendar, čeprav v prid kapitalizmu, poslati delati tiste, ki to zmorejo. Čeprav kot bodoča socialna delavka naj ne bi podpirala kapitalizma pa mislim, da ta je prisoten, vse več ga je in da se moramo pač prilagoditi. Država, kjer nihče več noče delati, vsi pa bi imeli denar je utopija. To se tako ne gre, na žalost. Že skozi stoletja so ljudje morali delati, da so preživeli, tako je tudi danes. čeprav naj bi vse to pripisovali kapitalizmu. Delo pa spodbujam tudi zato, ker z delom človek nekaj ustvarja, in to mu lahko prinaša zadovoljstvo. Delo pomeni, da narediš nekaj iz sebe, se trudiš in si potem za svoj trud pohvaljen, s plačo ali pa le tako, da se sam bolje počutiš. Vsekakor pa poležavanje doma in jamranje ne pomenita nič dobrega. To se dobro vidi v naši družbi. Ljudje, ki so nekoč delali, sedaj popivajo, tepejo svoje žene in so nasploh nesrečni, ker nimajo tistega, kar imajo sosedje, pa čeprav imajo ti več zato, ker se trudijo, ker ne obupavajo in se ne ozirajo na druge. Tako pač je. Dolgčas pripelje človeka do drugih ekstremov, nima več volje, cilja, želje po nečem, vsaj take ne, za katero bi se bil pripravljen boriti in tako samo čaka, čaka da bi nekaj prišlo in ga rešilo. Pa tako pač ne gre. Človek se mora truditi za svoj uspeh in šele ko se trudiš, daš vse od sebe, takrat je cilj še toliko boljši, nagrada pa toliko bolj slajša.

No, malo sem se razgovorila. Verjetno bi se lahko še bolj, saj je o določenih stvareh veliko za razpredati. Mogoče pa drugič.