Moje razmišljanje

Vsakič, ko odprem stran z novicami, se mi zdi, da vedno govori o enem in istem. Arbitražni sporazum, državne reforme in s tem ustaja študentov, delavcev, letalske nesreče (le da je vsakič druga), vulkanski prah, ta in ta zvezdnica je naredila to in to, Šrot in njegove prevare, Pahor gor, Pahor dol, grška kriza. Vsak dan ene in iste stvari, ki jih samo preoblikujejo drugače. Se mi sploh še splača spremljati novice in dogajanje, če pa je od vseh novic mogoče ena ali pa celo dve taki, ki sta novi. Ne zanima me arbitražni sporazum, ker če bi me, bi ga v celoti prebrala in nato dala svoje mnenje in glas na referendumu. Nočem biti ena izmed tistih, ki bodo glasovali samo za to, ker zaupajo eni od strank. Jaz ne zaupam nobeni. Prav tako ne moreta imeti obe prav, ker vsaka govori svojo verzijo, ki izpodbija drugo. V bistvu se gre samo za premoč dveh veljakov: Pahor-Janša. Nič drugega. Vem, da arbitraža ne more biti samo enosmerno usmerjena, tako da bi ugodila samo eni strani, da so pač potrebni dialogi, dogovori, jaz tebi to, ti meni to. To bi lahko vedel vsak, ki vsaj malo logično razmišlja. Potem pomoč Grčiji. Zakaj ni denarja za nas, je pa za Grčijo. Ja halo...kdo pa je hotel v EU? Tako to je. Gre za solidarnost. In ker smo v EU moramo tako ali drugače pomagati drugim ali pa oni pomagajo nam. Gre za isti princip kot sem ga omenila zgoraj: jaz tebi, ti meni. Ne, treba se je kregati, oglašati in včlaniti v en kup skupin, brez da bi sploh pomisli o principu vsega tega. Ma ne, to je pa že preveč za enega Slovenca, a ne? Da bi razmišljal? In to s svojo glavo? Ah. Lažje je poslušati neko mnenje in ga potem kar naprej podeljevati naprej in naprej. Študenti? Sama sem še vedno študent, še za mesec. Ne grem na demonstracije, ker se mi zdi brez veze. Sama vem, da če bi delala celoten študij, da bi verjetno imela pred sabo še kakšen letnik ali dva. Pa nisem, razen počitniških del. In uspešno zaključujem v roku, štiri leta študija in leto absolventa. Zakaj? Ker je bil tak moj cilj. In še zakaj? Ker sem pač ena tistih srečnic, ki je prejemala štipendijo. In posledica tega je, da nikakor nisem hotela izgubiti te ugodnosti, le zakaj bi jo, ko pa vem da sem sposobna narediti več. Če bi vsak študent imel možnost štipendije in bi mu bila ta vzeta takoj, ko bi zabluzil, bi se več študentov trudilo, da naredi študij v roku. Sicer je to samo moja domneva, a mislim, da ni daleč od resnice. Tako pa je tako luštno biti študent do tridesetega leta. Ne vem no. Meni se to ne zdi prav. Raje podpiramo možnost štipendij in občasno delo, kot pa celoletno delo in zavlačevanje študija. Tako pač mislim. Verjetno se marsikateri študent ne bo strinjal z mano, pa vseeno. Imam dovolj argumentov, da lahko podprem moje trditve in zagovarjam svoje mnenje.

Ja to je to. Vse kar se še pogovarjamo je to, kako vlada kaj ureja oz. nič ne ureja. Ne zagovarjam vlade, a vendar mislim, da je v tem času težko kaj konkretno rešiti in izpeljati, sploh se to ne da tako, da bo vsem všeč. Taki so časi in mislim, da Pahor ni ravno kriv za to. Veliko je ostalo od prej, tako od same slovenske scene kot tudi svetovne. Vsak pa je lahko pameten zase. Seveda je lahko biti pameten, ko sediš doma pred tv, in govoriš kako bi morali vse to urediti, da bi bilo prav. Podobno počne Janša, pa je imel 4 leta časa, da je kaj uredil, pa mislim, da ni od tistega nič kaj veliko pametnega. In me prav zanima koliko od teh pametnih ljudi, ki imajo toliko predlogov, bi rešilo Slovenijo iz krize? Mislim, da prav noben. Čisto drugače je, če ti pametuješ doma ali pa če imaš v rokah vse niti in nezadovoljno prebivalstvo, ki udriha po tebi in v teh kriznih časih zahteva vse več in več pravic. V času komunizma si moral biti lepo tiho. Vse drugo si lahko počel, samo nisi smel udrihati čez vlado. Mislim, da bi kaj takega pomagalo tudi sedanji vladi, da bi lahko v miru izpeljala nekaj reform in da bi počakali na razplete vsega tega. Pa se pač gremo demokracijo. In kaj nam pomaga? To, da lahko govorimo in udrihamo čez vlado, zahtevamo pravice, ki nam sploh ne pripadajo, želim vse več denarja za čim manj dela, želimo vsi živeti v lepi pravljici, v gradovih, oblakih. Neumnost. S tem ne bomo dosegli ničesar. Seveda bi bile potrebne spremembe, sploh višanje standarda, pomoč najšibkejšim, pa vendar, čeprav v prid kapitalizmu, poslati delati tiste, ki to zmorejo. Čeprav kot bodoča socialna delavka naj ne bi podpirala kapitalizma pa mislim, da ta je prisoten, vse več ga je in da se moramo pač prilagoditi. Država, kjer nihče več noče delati, vsi pa bi imeli denar je utopija. To se tako ne gre, na žalost. Že skozi stoletja so ljudje morali delati, da so preživeli, tako je tudi danes. čeprav naj bi vse to pripisovali kapitalizmu. Delo pa spodbujam tudi zato, ker z delom človek nekaj ustvarja, in to mu lahko prinaša zadovoljstvo. Delo pomeni, da narediš nekaj iz sebe, se trudiš in si potem za svoj trud pohvaljen, s plačo ali pa le tako, da se sam bolje počutiš. Vsekakor pa poležavanje doma in jamranje ne pomenita nič dobrega. To se dobro vidi v naši družbi. Ljudje, ki so nekoč delali, sedaj popivajo, tepejo svoje žene in so nasploh nesrečni, ker nimajo tistega, kar imajo sosedje, pa čeprav imajo ti več zato, ker se trudijo, ker ne obupavajo in se ne ozirajo na druge. Tako pač je. Dolgčas pripelje človeka do drugih ekstremov, nima več volje, cilja, želje po nečem, vsaj take ne, za katero bi se bil pripravljen boriti in tako samo čaka, čaka da bi nekaj prišlo in ga rešilo. Pa tako pač ne gre. Človek se mora truditi za svoj uspeh in šele ko se trudiš, daš vse od sebe, takrat je cilj še toliko boljši, nagrada pa toliko bolj slajša.

No, malo sem se razgovorila. Verjetno bi se lahko še bolj, saj je o določenih stvareh veliko za razpredati. Mogoče pa drugič.

Razmišljanje o blogu

Že čez 2000 obiskov, že čez eno leto ustvarjanja bloga. Mogoče niti ni veliko, vendar mi je vseeno pomembno. Da je vsaj nekaj ljudi bralo moje besede, jih mogoče kritiziralo, se strinjalo z njimi ali pa se našlo v njih. Številka je zadovoljiva, saj nimam namenov, da bi imela ne vem koliko bralcev dnevno, tedensko,... Vem da moje pisanje marsikomu mogoče niti ni zanimivo, da se mogoče kdo ne najde v njem, saj je toliko različnih tem. A težko je pisati le o eni stvari, če pa imaš v mislih toliko reči, ki bi jih lahko povedal, delil. To sem jaz. Težko je najti mejo med osebnim in manj osebnim. Preveč osebnih stvari, ki se mi dogajajo skozi življenje nočem opisovati in deliti z neznanci, saj se mi zdi, da je neka mera zasebnosti le potrebna. Zelo rada pa delim z bralci svoje mnenje o stvareh in dogodkih. Zadnje čase tudi mnenja o knjigah, ki jih preberem. Knjige so moj hobi, nekaj v čemer se lahko izgubim in pozabim na vsakdan, nekaj kar me potegne vase bolj kot kakršen koli drug medij. Izleti so moja strast. Rada potujem, se vozim, ogledujem in spoznavam druge kraje, znamenitosti, naravo, zabavo,... Pohodi so nekaj kar naredim za svoje telo in dušo. Široki pogledi na Slovenijo mi odpirajo srce in ne vem zakaj ne bi tega delila z vami. Mogoče še koga prime iti v kakšen breg. Nisem vedno razpoložena za pisanje, zelo malo sem pisala prejšnji mesec, ko sem čas namenila diplomski nalogi. Celo dopoldne pisanja diplomske mi nekako vzame preveč navdiha, da bi pisala še o čem drugem. Spet drugič pa imam idej veliko. Pa pišem o tem in onem. Rada komentiram stvari, premalokrat pa jih takoj zapišem, saj bi bila lahko tako veliko bolj aktivna na tem področju. Mnenje kakršno imam se mi zdi zelo pomembno, preko njega lahko spoznavam sebe in svoja prepričanja, vrednote in lahko se pokažem v takšni luči kakršni sem. Včasih je moje mnenje težko spremeniti, sploh če sem prepričana v svoj prav, spet drugič sem odprta za predloge. Cenim tuja mnenja, vendar ne tistih, ki so tako ozkogleda in rasistično ali kako drugače negativno naravnana. Sicer se jih trudim sprejemati, vendar vedno ne gre. Ugotovila sem, da se mnenja mnogih ljudi, prav takih, ki vidijo le eno plat zgodbe, ne da spreminjati, niti jim predstaviti svojega mnenja, tako da bi ga oni sprejeli. Ampak prav, tako pač je. Še vedno se lahko trudim v tej smeri. Na stvar skušam pogledati iz več perspektiv, če se le da. Vem, da včasih to ni mogoče, se ne potrudim dovolj ali pa le nočem, a vendar ponavadi stremim k temu. Rastem in se razvijam po poti, ki mi ugaja. In upam, da bo moj blog še naprej rasel in bil poln zanimivih doživetij, zgodb in misli, ki jih bom lahko delila z vami.

Marley in jaz

Končno sem se spravila brati knjigo, ki sem jo prejšnje leto podarila kolegici. In res. Knjiga je čudovita. Tako kot film. Mislim, da je filmska upodobitev te knjige zelo precizna, vsebuje veliko dogodivščin, ki so dodobra opisane v knjigi in v posamezne skeče ne daje vsebine, ki jo knjiga ne vsebuje. Verjetno že zato, ker je knjiga oz. njena vsebina že sama po sebi velika dogodivščina, ki vsebuje veliko mogočih pa tudi nemogočih dejanj. Knjiga je napisana v lahkotnem slogu, ki bralca pritegne v celotno zgodbo. Prav lahko si je predstavljati nagajivega živahnega kužka, ki poje vse kar mu pade pod usta, če pa ne pade, pa si postreže sam. Tekom knjige spoznavamo življenje mlade družine, ki ima precej hiperaktivnega psa. Družinske težave in pasje težave se lepo prepletajo in tkejo pristno zgodbo. Konec je sicer žalosten, a kako ne bo, če je to knjiga o psu, ki se začne z njegovo posvojitvijo in konča s smrtjo. Pa vendar to bralca ne sme odtegniti od branja, življenje je pač tako.

Verjetno bi se tisti, ki ni prav ljubitelj živali ali psov, težje postavil v položaj pisatelja in ga razumel, tisti, ki pa ima ta čut, pa se bo smejal in jokal skupaj z njim. Meni osebno bo zgodba ostala v spominu in srcu. Ljubim živali, predvsem pa sem nora na pse. Tako, da mi ni bilo težko razumeti zakaj se pisatelj, kljub vsem težavam, ne odreče psičku. Gre za brezpogojno ljubezen. In razumem tudi občutek lastnika psa, ko ta pravi, da je pes človekov najboljši prijatelj. V stiski bo vedno ob tebi, vesel te bo, pa čeprav prideš sredi noči, sprejel bo vse tvoje napake, mirno pozabil vse kričanje in te imel rad. Pa kaj hočemo sploh lepšega. Kljub vsem uničenim stvarem imamo tudi mi psa radi, saj nam s svojo nedolžnostjo, milim pogledom in smešno prigodo vedno znova stopi srce. Vez med človekom in psom je že dolga, vendar se zdaj ta vez spreminja. Postaja vedno bolj komercialna. Včasih si imel psa kot čuvaja, kot ovčarja in podobno, kasneje si imel psa kot hišnega ljubljenca, ki si ga lahko božal, mu dajal priboljške, sedaj pa vse pogosteje srečujemo ljudi, ki imajo pse za modni dodatek. Naj k temu omenim včerajšnji pripetljaj v Piranu, mlado dekle z ogromnimi očali stopa po ulici, v rokah ima majhno čivavo. Popolna ponesrečena kopija Paris Hilton. In me prav zanima kako se ti psički počutijo, ko jih ljudje venomer nosijo naokrog in razkazujejo kot najnovejšo torbico. In kako lastniki ravnajo z njimi doma. Pes je velika odgovornost, je živo bitje, ki poleg hrane potrebuje tudi ljubečega lastnika. To niso modni dodatki, to niso stroji za grizenje drugih psov in ljudi, to niso spolni objekti, to so edino in samo hišni ljubljenci, ki pa so lahko poleg tega, da nam delajo družbo tudi izvrstni čuvaji. Psi so pametni, marsikaj se lahko naučijo, če le občutijo, da s tem osrečijo svojega lastnika in jim ta posveča dovolj časa in grozno je, da nekateri v njih ne vidijo tega potenciala. Poleg tega pa mora pes ostati pes. Psa ne smemo počlovečiti. Zatorej bi se vedno, ko se odločamo za psa, morali prej pozanimati ali lahko psu sploh nudimo tisto kar potrebuje in kakšen karakter psa sploh iščemo. Če smo tekači, pohodniki, bomo verjetno izbrali psa, ki ima rad gibanje, če smo starejši in bolj malo aktivni, bomo izbrali psa, ki potrebuje manj gibanja, vendar to ne pomeni, da ga sploh ne potrebuje. Psu ni dovolj samo to, da teče na najbližji vogal, da bi opravil potrebo, ampak potrebuje vsakodneven sprehod, daljši ali krajši, samo da sprehod je. In če skrbimo za psa bo ta bolj zdrav in zadovoljen in ker on nam vedno odpušča napake, je prav da jih tudi mi njemu. Tako kot je pisatelj svojemu psu Marleyu vedno znova oprostil pojedeno stvar, igračo, uničeno blazino, ker ga je imel navkljub vsemu rad in ker je čutil, da ima Marley rad tudi njega in da bi zanj naredil vse kar bi premogel, a vendar je imel napake. Kdo jih pa nima?

Aktivna jaz

Zopet je čas za bilanco moje aktivnosti. Ta je datumsko usmerjena od 6.4. do 1.5. Od 26 dni sem bila aktivna 14 dni. Če primerjam s prejšnjo bilanco, sem se po dnevih aktivnosti poslabšala. Še vedno pa sem aktivna čez polovico dni, kar pa pomeni, da ni veliko slabše. Pa poglejmo podrobnosti:

Vadbe doma je bilo v teh dneh bolj malo, nekako ni bilo želje in pa motivacije za to. Vadba doma je bila sestavljena iz štirih različnih vadb in sicer:

Belly dance: 3x po 30 min, kar nanese 90min

Pure sweat belly dance: 25min

Fitnes belly dance: 2x po 30 min, torej 60min

Vadba: 2x po 10min in 2x po 15min, kar pride 50min, plus tega sem enkrat poskusila še kardio vadbo za 10min, potem mi je zmanjkalo zraka...

Vadbe doma je bilo tako le za slabe štiri ure oz. 3h 55min v sedmih dneh.

Sem pa bila zato toliko bolj aktivna zunaj. Aktivnosti zunaj so bile:

Kolo: 3x po 40min, 1x po 60min, torej 180min

Hoja z utežmi: 25min

Hoja: 120min in 90min, kar prid 210min

Pohod: 90min in 210min, torej 300min.

Dolžina vožnje s kolesom je prilagojena terenu, če sem izbrala teren, ki je vsaj polovico poti raven, druga polovica pa je teren v zmeren hrib in navzdol, sem kolesarila eno uro in naredila cca. 13km. Če pa je bila polovica terena v zmeren hrib, malce bolj nagnjen kot prejšni, pa sem kolesarila 40min in naredila cca. 9km.

Skupne aktivnosti, ki sem jih preživela zunaj je bilo za 11h 55min.

Skupno sem bila aktivna 15h 50min, kar pa je več kot v prejšnji bilanci, čeprav sem bila aktivna nekaj dni manj. To pa je pripisati predvsem temu, da sem kolesarila in hodila, kar vzame več časa.

Čez mesec dni pa bom preverila merske (cm) rezultate, ki so jih prinesle vadbe in aktivnosti mojemu telesu, poleg tega, da pridobivam na kondiciji ter čvrstosti telesa.