Razmišljanja o mojem delu

Moja volja je danes na višku. Za diplomo sem danes naredila skoraj pol toliko kot prej v parih dneh. Prav tako pa sem tudi fizično aktivna, berem knjigo in še marsikaj drugega. Če vreme ne bi bilo tako spremenljivo bi se sigurno odpravila na vožnjo s kolesom. Zadovoljna sem, ker z delom za diplomo ne zamujam, ampak delam čisto po načrtih. Teoretični del se hotela končati do konca meseca, in to mi bo uspelo. Še nekaj popravkov, ki bodo na vrsti jutri in delo bom lahko poslala mentorju v vpogled. Nato pa je na vrsti raziskovalni, empirični del, s katerim bo prav tako veliko dela, ampak, ker imam časa več kot mesec, mislim, da s tem ne bo problema. Upam samo, da ne potrebno preveč popravkov in sprememb, da bo naloga že v temeljih dobra in povsem po moji zamisli. Seveda pa se zavedam, da brez popravkov ne bo šlo, to je pač del pisanja, s katerim se lahko le izboljšam. Vem samo, da dajem od sebe veliko, dajem del sebe in se trudim raziskati in izvedeti čim več. Sem na poti odkrivanja nečesa novega, kar bo prineslo nova spoznanja tako menim kot tudi mnogim drugim. Vem. In za to se trudim. Želim, da bo moje delo dobro, pomembno in tako, s kakršnim bom bila zadovoljna. Pri taki stvari se ne zadovoljim s povprečnostjo, z normalo, ne, zadovoljim se, če vidim in čutim, da sem naredila vse, da bi bilo kar se da dobro in da tako tudi je. In upam, da bo diplomska prav takšna. Takšna, da bo lepo zaključila mojih pet let študiranja, pokazala moj potencial in željo po delu v socialnem delu. Takšna, da bo pokazala kakšna sem, kako široka so moja razmišljanja in kakšno je moje znanje. Ter takšna, da bo imela namen, da ne bo le ena izmed diplomskih, ki bodo romale na police, ampak da bo uporabna, da bo mogoče temelj za nadaljnjo raziskovanje. Mogoče so moji cilji previsoki in bo naloga le povprečna, a vendar je namen tak. In ker hočem pokazati socialnim delavcem ter delavcem v šoli, da je potrebno raziskati prav vse skupine učencev posebej, ker so si vse skupine tako različne, kljub temu, da na prvi pogled ne izgledalo drugače. Pa vendar, imajo svoje specifične probleme in potrebujejo posebno obravnavo. Zaradi maloštevilčnosti jih ne smemo izpustiti iz načrta, zaradi navideznega dobrega počutja v šoli, ne smemo pozabiti, da se lahko globlje skriva še kaj in jim moramo dati čas, da nas spoznajo, da nam zaupajo in jim pomagati, kadar bodo potrebovali pomoč.

Vse to so moji cilji, cilji diplomske naloge. In vem, da nekatere izmed njih bom dosegla, druge ne, vendar bom ves čas stremela k temu, da jih. Pač vse ni vedno odvisno od nas samih. In tako grem dalje, polna upanja in vere v to kar počnem. Danes, jutri,...

Mende Nazer: Sužnja ; Svobodna

Tokrat sem izbrala knjigo z naslovom Sužnja, drugi del, ki prikazuje nadaljevanje življenja avtorice knjige pa je v moje roke zašel po naključju. Niti nisem vedela, da drugi del sploh obstaja, in ker je bila prva knjiga dobra, se tudi druge nisem otepala.
Sužnja govori o deklici Mende, ki živi v Sudanu, v gorovju kjer živijo Nube, plemena, domorodci, ki pa si morajo prostor v državi deliti z Arabci. Arabci s svojim namernim uničevanjem vasi, ugrabljanjem otrok, ubijanjem moških želijo iztrebiti ta ljudstva, ki so bila tam toliko let pred njimi. Najprej spoznamo življenje plemena Karko v katerega se rodi ta deklica. Spoznamo njihove navade, to, da so prevzeli celo muslimansko vero, da se otroci šolajo in da še vedno obrezujejo deklice. Pokaže se vpliv Arabcev, ki vsiljujejo svoj jezik in celo arabska imena tem pripadnikom plemena. Potem pa knjiga popelje bralca v krut svet, ki ga doživljajo Nubijski otroci. Mende med napadom ugrabijo Arabci, jo skušajo posiliti in jo prodajo za sužnjo v mesto. Lastniki Mende zapirajo, ji ne plačujejo za delo, jo pretepajo in na vse možne načine izkoriščajo. Ko se ji ponudi možnost za delo v tujini, prav tako kot sužnji, se njeno življenje popolnoma spremeni. Pri družini, pri kateri je začasno spozna pravi svet in vidi, daje suženjstvo prepovedano. Zbeži. Takrat se začne njen veliki boj za svobodo.
Knjiga te pretrese že s svojimi temelji. Suženjstvo? Pa tega smo izkoreninili že pred časom. Očitno ne. Vendar se o tem ne govori. Vsaj ne toliko, da bi se slišalo. Grozna dejanja Arabcev, ki imajo, odkar se je Velika Britanija umaknila iz območja, vse niti v rokah, brez obžalovanja in celo v imenu Boga, ubijajo nedolžne. Posiljevanje majhnih deklic, ki so povrh tega še obrezane, je nedopustno, pa vendar se dogaja. Nihče nič ne naredi. Knjiga dobro pokaže kako lahko nekomu odvzamemo vse, če ta ne pozna zunanjega sveta, pravic in zakonov. Mende ni poznala ničesar, niti elektrike ne, kako naj bi torej vedela, da suženjstvo ne obstaja? Beli ljudje še vedno mislijo, da so nad drugimi rasami, da so črnci pa manjvredni in da zato lahko z njimi počnejo kar hočejo. Kakšna zmota je to. A kljub temu mi, ki smo napredni in ki nadzorujemo tretji svet, ne naredimo ničesar, kar bi omogočilo življenje tem ljudem. Kako lahko dovolimo takšna dejanja, ki so že vrsto let prepovedana, znana kot nedopustna? To smo mi, ljudje. Ki raje preslišimo, kot da bi slišali krike otrok. Ki raje zapremo oči, kot da bi videli kaj se dogaja. In ki se raje obrnemo stran namesto, da bi pomagali.
Druga knjiga z naslovom Svobodna pa opisuje potovanje Mende nazaj v Sudan, da bi se po mnogih letih znova srečala s svojo družino. Potovanje je izjemno nevarno in obstaja možnost, da bi jo Arabci napadli. Ampak kljub vse preprekam se ji uresniči želja in preživi nekaj izjemnih dni s svojo družino. Vmes se Mende ves čas sprašuje ali je še Nuba ali je že bolj Britanka, a korenine so korenine in kmalu se vidi, da Mende ni pozabila svojih navad in zgodovine.
V drugem delu Mende z družino obišče taborišče v Sudanu, v katerem sprejemajo Darfurske družine. Te so po več mesecev potovale, da bi prišle do taborišča, ki je še najbolj varno od vseh. Tam pa se kar tre otrok, žensk in tudi moških z zgodbami, ki parajo srce. Nemogoče je, da se te vse te zgodbe ne bi mogle dotakniti, da jim bi verjel, kajti vse to se dogaja. O Darfurju slišimo več. Da se prebivalci večno spopadajo z Arabci. Organizacije za zaščito ljudi so postavile mnogo taborišč, ki pa so vedno izpostavljena napadom. Arabci še vedno ugrabljajo otroke, jih posiljujejo, prodajajo naprej, posiljujejo ženske, nosečnice ubijejo in otroke skuhajo, moške pa prav tako ubijajo. Grozno. Kaj več kot to ne morem reči. V tej knjigi je vse preveč bolečine. Humanitarne organizacije same ne morejo storiti veliko, saj so vedo v nevarnosti. Nube se branijo tako, da so sami poprijeli za orožje in se borijo proti Arabcem, kolikor se pač lahko, saj imajo veliko bolj zastarelo orožje. Pomoči iz drugih držav ni. verjetno zato, ker v tem ne najdejo smisla. Ker tam ni nafte za katero bi se bilo pomembno boriti. So le ljudje, ljudje, ki želijo svobodo in ki želijo zaživeti brez strahu, da bi jim posilili in pobili vso družino. Upam, da se bodo ljudje enkrat zavedli, da lahko storimo precej več, kot smo do zdaj in vzeli stvari v svoje roke, pomagali tem ljudstvom in jih rešili trpljenja. Genocid je kaznivo dejanje, nekaj kar ni opravičljivo in kar ne smemo dovoliti, pa vendar dovolimo, ker pač nihče še ni dokazal da gre za genocid. Vendar kako naj drugače rečemo dejanju, ki ga Arabci izvršujejo nad plemeni?

Vojak socialni delavec?

Mladina trenutno zbira podpise za peticijo za prestrukturiranje vojske. Vse bi bilo prav, če ne bi zapisali že domnevne rešitve za problem vojakov, ki to ne bi več bili. 5000 vojakov naj bi se prekvalificirali v socialne delavce. In mnogi v tem ne vidijo problema, mnogi, ki jih stvar ne zadeva, ki enostavno nočejo vojske. Za njih je to prava rešitev, saj bi lahko ti vojaki kasneje pomagali starejšim, mladim,... Vendar. Tu je velik vendar. V Sloveniji imamo veliko socialnih delavcev, ki ta naziv potrjujejo z izobrazbo. Imamo visokošolske diplomirane socialne delavce in imamo nove generacije univerzitetnih socialnih delavcev. Ti smo se trudili 4 leta na faksu, da bomo dobili izobrazbo katera nam bo pomagala pri delu z ljudmi. Nismo socialni delavci le zaradi zdrave pameti, ki na bi bila rešitev in zdravilo vsega, ne, smo ljudje, ki smo študirali, se učili, izpopolnjevali naše znanje, da bomo lahko čim bolj pomagali ljudem, ki so v stiski in potrebujejo pomoč. In tega ne zmore vsak. Četudi večina misli, da zna pa vsa svetovati in pomagati sočloveku to ni res. Vsak nima empatije, ki bi mu pomagala se vživeti v problem drugega, vsak nima znanja, kako točno pomagati človeku, kako ga razumeti in kako mu ne svetovati. Mislite, da je svetovanje, dajanje nasvetov delo socialnega delavca in da vsi to znajo. Ja, vsak zna biti pameten za drugega in mu deliti nasvete kaj naj stori. Ne zna pa vsak oceniti položaja in skupaj, s soustvarjanjem priti do rešitve, ki bo ustrezna predvsem za človeka, ki mu pomagamo. Torej, ne dajemo nasvetov ampak le pomagamo, da človek sam pride do rešitve. Za laike, naj to pojasnim s primerom: znajdete se v stiski, vaš najboljši prijatelj vam skuša pomagati po svojih močeh, pove vam za neko možnost, ki bi jo lahko izkoristili v danem trenutku in bi lahko rešila vaše težave. To mogoče storite ali pa mogoče tudi ne. Zakaj ne? Zakaj ne bi tega storili, če pa je rešitev dobra, pametna? Zato, ker to ni rešitev, ki bi jo uporabili vi, ker to niste vi in ker to ni vaš način reševanja stiske. Socialni delavec pa bi s pogovorom skupaj z vami skušal priti do možne rešitve, ki bi vam bila blizu in ki bi jo zato tudi sprejeli. In zdaj mi lahko poveste, ali zna vsak dati nasvet? Da. Verjamem da. Ali zna vsak pomagati človeku tako, da ta sam najde rešitev? Ne. Ali zna vsak pomagati tako, da si bo človek pomagal sam? Ne. To je torej to. Vsak ne more biti socialni delavec, vsak nima teh kvalifikacij, niti znanja. Obstaja dovolj argumentov, ki govorijo v to smer, dovolj argumentov, da bi lahko začeli ceniti socialne delavce, ne pa da na njihova delovna mesta zaposlujete vse mogoče kadre, samo teh ne. In sedaj še ideja o tem, da bi vojaki bili socialni delavci. Vojak se je odločil za poklic vojaka, ne za poklic socialnega delavca. Ne morete človeka prisiliti, da bo zdaj vse življenje delal v Domu za ostarele. In če bi ga prisilili, ali bi delal dobro? Verjamem da ne, saj vsak, ki je prisiljen v neko delo, to ne opravlja s strastjo, veseljem, ki bi mu pomagalo pri boljšem delu, ampak s slabim počutjem, stresom in nevernostjo v to kar dela. kako bi bilo vam, če bi kar naenkrat rekli, da pa ne potrebujejo več določenega kadra, npr. učiteljev in da bi te prestrukturirali v strojne vede. Verjetno bi bili zelo zadovoljni, ali pač ne? Tu sem izpostavila dve dilemi, dilema o tem, da bi nekdo drug opravljal delo socialnega delavca in pa da bi vojak delal poklic, ki mu je bil vsiljen. Mislim, da ti dve točki povesta svoje. Če pa že rabimo socialne kadre, kar iz iskanja delovnih mest ni vidno, pa torej zaposlimo socialne delavce, ki so v veliki meri brezposelni ali pa delajo na drugih delavnih mestih, kot natakarji, delavci v tovarnah... Teh je veliko in ne vidim smisla, da bi v tem sektorju zaposlovali koga drugega kot socialnega delavca, glede na to, da je teh veliko brez služb. Primanjkuje pa zdravnikov...zakaj ne bi vojake prekvalificirali v zdravnike? Ker to pač ne morejo biti. A socialni delavci pa so lahko?

Slabi dnevi

Utrujena sem. Brez volje in moči. Po več dneh razmišljanja, premlevanja stvari, ki so ostale nerešene, se je moje telo utrudilo. Ne samo telo, počutim se kot da sem cela odpovedala. Očitno je, da se je to zgodilo zaradi nedavnih dogodkov, ki so zmedli moji psiho in ponovno načeli staro temo, ki sem jo že nekaj časa nazaj vrgla v kot. Od nenehnega ramišljanja kaj storiti, kako storiti, ali sploh kaj storiti, se prišla do točke, ko imam vsega dovolj. Šla sem skozi različne faze, od presenečenja, razočaranja, premlevanja do jeze in žalosti. Danes pa mi je dovolj, ne zmorem več. Glavo želim odpeljati na oddih, se prepustiti toku in pozabiti kar se dogaja okrog mene, vsa za dan ali dva. Mi bo uspelo? Ne vem. Vem pa, da bi mi ta začasna rešitev mogoče pomagala, da bi stvari videla jasneje, saj jih trenutno ne morem. Ne vem kako naj reagiram, kaj naj storim in nihče mi tega ne more povedati, mi svetovati, saj moram poslušati le svoje srce in svoj razum. Oboje pa je trenutno zmedeno. Včasih pač ne prenesem vseh težav, ki se mi naprtijo, škoda je le, da zato trpi moja dobra volja in pa druga dela, ki jih moram početi, urediti. Pa venda, tako je, in kaj naj? Potrebujem počitek. Vem. Mogoče potrebujem nekoga, da mu vse povem, tako kot je, iskreno, brez pretvarjanja, daje vse idealno in da me ne boli in ne moti. Poskušam komu povedai, pa ostane pri banalnih zadevah, globlje ne morem. Trenutno ne, bom pa morala, saj je mogoče tam rešitev mojih težav. Mogoče bom le tako lahko znova našla mir. Poskusila bom, ko bom pripravljena. Upam da bo to razjasnilo položaj in mi pomagalo razumeti zakaj se dogaja kar se in zakaj so ljudje takšni kot so, ker trenutno ne razumem. Ne razumem njihovih dejanj, besed,...čeprav bi jih mogoče morala. Vem, da so na svetu različni ljudje, in skozi let sem spoznala njihove slabosti, ravnanja, ki se mi niti malo ne zdijo moralna, pa vseeno... Človek misli, da pa vse le ni tao črno kot se zdi, to večkrat pomislim, in vedno znova se opečem. Toliko je zlobe in nesreč okoli mene, da enostavno tega ne prenesem več. Spet drugič pa se počutim močno in popolnoma zmožno se boriti s tem svetom. Vendar danes ne, danes potrebujem odmor, odmor od vsega.