Tokrat sem izbrala knjigo z naslovom Sužnja, drugi del, ki prikazuje nadaljevanje življenja avtorice knjige pa je v moje roke zašel po naključju. Niti nisem vedela, da drugi del sploh obstaja, in ker je bila prva knjiga dobra, se tudi druge nisem otepala.
Sužnja govori o deklici Mende, ki živi v Sudanu, v gorovju kjer živijo Nube, plemena, domorodci, ki pa si morajo prostor v državi deliti z Arabci. Arabci s svojim namernim uničevanjem vasi, ugrabljanjem otrok, ubijanjem moških želijo iztrebiti ta ljudstva, ki so bila tam toliko let pred njimi. Najprej spoznamo življenje plemena Karko v katerega se rodi ta deklica. Spoznamo njihove navade, to, da so prevzeli celo muslimansko vero, da se otroci šolajo in da še vedno obrezujejo deklice. Pokaže se vpliv Arabcev, ki vsiljujejo svoj jezik in celo arabska imena tem pripadnikom plemena. Potem pa knjiga popelje bralca v krut svet, ki ga doživljajo Nubijski otroci. Mende med napadom ugrabijo Arabci, jo skušajo posiliti in jo prodajo za sužnjo v mesto. Lastniki Mende zapirajo, ji ne plačujejo za delo, jo pretepajo in na vse možne načine izkoriščajo. Ko se ji ponudi možnost za delo v tujini, prav tako kot sužnji, se njeno življenje popolnoma spremeni. Pri družini, pri kateri je začasno spozna pravi svet in vidi, daje suženjstvo prepovedano. Zbeži. Takrat se začne njen veliki boj za svobodo.
Knjiga te pretrese že s svojimi temelji. Suženjstvo? Pa tega smo izkoreninili že pred časom. Očitno ne. Vendar se o tem ne govori. Vsaj ne toliko, da bi se slišalo. Grozna dejanja Arabcev, ki imajo, odkar se je Velika Britanija umaknila iz območja, vse niti v rokah, brez obžalovanja in celo v imenu Boga, ubijajo nedolžne. Posiljevanje majhnih deklic, ki so povrh tega še obrezane, je nedopustno, pa vendar se dogaja. Nihče nič ne naredi. Knjiga dobro pokaže kako lahko nekomu odvzamemo vse, če ta ne pozna zunanjega sveta, pravic in zakonov. Mende ni poznala ničesar, niti elektrike ne, kako naj bi torej vedela, da suženjstvo ne obstaja? Beli ljudje še vedno mislijo, da so nad drugimi rasami, da so črnci pa manjvredni in da zato lahko z njimi počnejo kar hočejo. Kakšna zmota je to. A kljub temu mi, ki smo napredni in ki nadzorujemo tretji svet, ne naredimo ničesar, kar bi omogočilo življenje tem ljudem. Kako lahko dovolimo takšna dejanja, ki so že vrsto let prepovedana, znana kot nedopustna? To smo mi, ljudje. Ki raje preslišimo, kot da bi slišali krike otrok. Ki raje zapremo oči, kot da bi videli kaj se dogaja. In ki se raje obrnemo stran namesto, da bi pomagali.
Druga knjiga z naslovom Svobodna pa opisuje potovanje Mende nazaj v Sudan, da bi se po mnogih letih znova srečala s svojo družino. Potovanje je izjemno nevarno in obstaja možnost, da bi jo Arabci napadli. Ampak kljub vse preprekam se ji uresniči želja in preživi nekaj izjemnih dni s svojo družino. Vmes se Mende ves čas sprašuje ali je še Nuba ali je že bolj Britanka, a korenine so korenine in kmalu se vidi, da Mende ni pozabila svojih navad in zgodovine.
V drugem delu Mende z družino obišče taborišče v Sudanu, v katerem sprejemajo Darfurske družine. Te so po več mesecev potovale, da bi prišle do taborišča, ki je še najbolj varno od vseh. Tam pa se kar tre otrok, žensk in tudi moških z zgodbami, ki parajo srce. Nemogoče je, da se te vse te zgodbe ne bi mogle dotakniti, da jim bi verjel, kajti vse to se dogaja. O Darfurju slišimo več. Da se prebivalci večno spopadajo z Arabci. Organizacije za zaščito ljudi so postavile mnogo taborišč, ki pa so vedno izpostavljena napadom. Arabci še vedno ugrabljajo otroke, jih posiljujejo, prodajajo naprej, posiljujejo ženske, nosečnice ubijejo in otroke skuhajo, moške pa prav tako ubijajo. Grozno. Kaj več kot to ne morem reči. V tej knjigi je vse preveč bolečine. Humanitarne organizacije same ne morejo storiti veliko, saj so vedo v nevarnosti. Nube se branijo tako, da so sami poprijeli za orožje in se borijo proti Arabcem, kolikor se pač lahko, saj imajo veliko bolj zastarelo orožje. Pomoči iz drugih držav ni. verjetno zato, ker v tem ne najdejo smisla. Ker tam ni nafte za katero bi se bilo pomembno boriti. So le ljudje, ljudje, ki želijo svobodo in ki želijo zaživeti brez strahu, da bi jim posilili in pobili vso družino. Upam, da se bodo ljudje enkrat zavedli, da lahko storimo precej več, kot smo do zdaj in vzeli stvari v svoje roke, pomagali tem ljudstvom in jih rešili trpljenja. Genocid je kaznivo dejanje, nekaj kar ni opravičljivo in kar ne smemo dovoliti, pa vendar dovolimo, ker pač nihče še ni dokazal da gre za genocid. Vendar kako naj drugače rečemo dejanju, ki ga Arabci izvršujejo nad plemeni?
Sužnja govori o deklici Mende, ki živi v Sudanu, v gorovju kjer živijo Nube, plemena, domorodci, ki pa si morajo prostor v državi deliti z Arabci. Arabci s svojim namernim uničevanjem vasi, ugrabljanjem otrok, ubijanjem moških želijo iztrebiti ta ljudstva, ki so bila tam toliko let pred njimi. Najprej spoznamo življenje plemena Karko v katerega se rodi ta deklica. Spoznamo njihove navade, to, da so prevzeli celo muslimansko vero, da se otroci šolajo in da še vedno obrezujejo deklice. Pokaže se vpliv Arabcev, ki vsiljujejo svoj jezik in celo arabska imena tem pripadnikom plemena. Potem pa knjiga popelje bralca v krut svet, ki ga doživljajo Nubijski otroci. Mende med napadom ugrabijo Arabci, jo skušajo posiliti in jo prodajo za sužnjo v mesto. Lastniki Mende zapirajo, ji ne plačujejo za delo, jo pretepajo in na vse možne načine izkoriščajo. Ko se ji ponudi možnost za delo v tujini, prav tako kot sužnji, se njeno življenje popolnoma spremeni. Pri družini, pri kateri je začasno spozna pravi svet in vidi, daje suženjstvo prepovedano. Zbeži. Takrat se začne njen veliki boj za svobodo.
Knjiga te pretrese že s svojimi temelji. Suženjstvo? Pa tega smo izkoreninili že pred časom. Očitno ne. Vendar se o tem ne govori. Vsaj ne toliko, da bi se slišalo. Grozna dejanja Arabcev, ki imajo, odkar se je Velika Britanija umaknila iz območja, vse niti v rokah, brez obžalovanja in celo v imenu Boga, ubijajo nedolžne. Posiljevanje majhnih deklic, ki so povrh tega še obrezane, je nedopustno, pa vendar se dogaja. Nihče nič ne naredi. Knjiga dobro pokaže kako lahko nekomu odvzamemo vse, če ta ne pozna zunanjega sveta, pravic in zakonov. Mende ni poznala ničesar, niti elektrike ne, kako naj bi torej vedela, da suženjstvo ne obstaja? Beli ljudje še vedno mislijo, da so nad drugimi rasami, da so črnci pa manjvredni in da zato lahko z njimi počnejo kar hočejo. Kakšna zmota je to. A kljub temu mi, ki smo napredni in ki nadzorujemo tretji svet, ne naredimo ničesar, kar bi omogočilo življenje tem ljudem. Kako lahko dovolimo takšna dejanja, ki so že vrsto let prepovedana, znana kot nedopustna? To smo mi, ljudje. Ki raje preslišimo, kot da bi slišali krike otrok. Ki raje zapremo oči, kot da bi videli kaj se dogaja. In ki se raje obrnemo stran namesto, da bi pomagali.
Druga knjiga z naslovom Svobodna pa opisuje potovanje Mende nazaj v Sudan, da bi se po mnogih letih znova srečala s svojo družino. Potovanje je izjemno nevarno in obstaja možnost, da bi jo Arabci napadli. Ampak kljub vse preprekam se ji uresniči želja in preživi nekaj izjemnih dni s svojo družino. Vmes se Mende ves čas sprašuje ali je še Nuba ali je že bolj Britanka, a korenine so korenine in kmalu se vidi, da Mende ni pozabila svojih navad in zgodovine.
V drugem delu Mende z družino obišče taborišče v Sudanu, v katerem sprejemajo Darfurske družine. Te so po več mesecev potovale, da bi prišle do taborišča, ki je še najbolj varno od vseh. Tam pa se kar tre otrok, žensk in tudi moških z zgodbami, ki parajo srce. Nemogoče je, da se te vse te zgodbe ne bi mogle dotakniti, da jim bi verjel, kajti vse to se dogaja. O Darfurju slišimo več. Da se prebivalci večno spopadajo z Arabci. Organizacije za zaščito ljudi so postavile mnogo taborišč, ki pa so vedno izpostavljena napadom. Arabci še vedno ugrabljajo otroke, jih posiljujejo, prodajajo naprej, posiljujejo ženske, nosečnice ubijejo in otroke skuhajo, moške pa prav tako ubijajo. Grozno. Kaj več kot to ne morem reči. V tej knjigi je vse preveč bolečine. Humanitarne organizacije same ne morejo storiti veliko, saj so vedo v nevarnosti. Nube se branijo tako, da so sami poprijeli za orožje in se borijo proti Arabcem, kolikor se pač lahko, saj imajo veliko bolj zastarelo orožje. Pomoči iz drugih držav ni. verjetno zato, ker v tem ne najdejo smisla. Ker tam ni nafte za katero bi se bilo pomembno boriti. So le ljudje, ljudje, ki želijo svobodo in ki želijo zaživeti brez strahu, da bi jim posilili in pobili vso družino. Upam, da se bodo ljudje enkrat zavedli, da lahko storimo precej več, kot smo do zdaj in vzeli stvari v svoje roke, pomagali tem ljudstvom in jih rešili trpljenja. Genocid je kaznivo dejanje, nekaj kar ni opravičljivo in kar ne smemo dovoliti, pa vendar dovolimo, ker pač nihče še ni dokazal da gre za genocid. Vendar kako naj drugače rečemo dejanju, ki ga Arabci izvršujejo nad plemeni?
Ni komentarjev:
Objavite komentar