Marley and me

Ta film sem gledala ne dolgo nazaj. Mislila sem si, pač tipičen holliwoodski film, pa vseeno me je zanimalo dogajanje. Resnično imam rada pse, vedno jih moram malo pockrljati. In tako sem se odločila, da pogledam film. Na začetku precej smešno, mogoče malo nerealno, a vendar so verjetno kje tudi takšni psi, ki vse razgrizejo in ki nikakor ne ubogajo. Samosvoji. Potem pa proti koncu filma žalostno umiranje tega tako nadležnega in živahnega kužka. Bil je že star, zato je bila smrt po eni strani pričakovana, a po drugi strani pa vedno upamo v neminljivost in se nočemo spominjati tega, da nas bo nekdo ljubljeni kdaj zapustil. Priznam, jokala sem. Osebno mi ni umrl še noben psiček, je pa bila bolečina podobno, ko smo našo psičko oddali zaradi pomanjkanja časa. Bila sem stara 13 let, in nikakor nisem mogla niti hotela razumeti, da bo pes odšel. Verjetno, če ga takrat ne bi oddali, bi se verjetno v tem času srečali z njeno smrtjo. Ne prenašam dobro smrti, to vem. Če samo pomislim, da bo nekdo nekoč umrl, pa sem že polna tesnobe. In ta film to dobro prikazuje. Pokaže nam, kako ne glede na to, kakšen je nekdo in če si ga kdaj imel vrh glave, radi ga imamo. In kako izguba boli. Kako se človek naveže na osebo, žival in kakšna huda bolečina je ob tem. Še posebej gane najstarejši sin, ki je takorekoč odraščal s tem kužkom. A vendar je za otroke dobro, da se seznanijo s smrtjo, da jo razumejo. Sama se nisem nikoli, še vedno imam vse stare starše in niti pomisliti nočem, da jih kdaj ne bo. In ob tem, ko mislim na to, da si bom, ko bom na svojem, kupila kužka, nočem misliti na to, da bo enkrat odšel, verjetno prej kot jaz. Mogoče ni prav, da tako razmišljam, mogoče je. A se mi zdi, da vseeno lahko bolje živimo v trenutku in zdaj, če ne mislimo na to možnost, a ko se čas smrti približuje, verjamem, da je trenutkov, ko ne pomisliš na minljivost vse manj.
Film je res vreden ogleda, sploh če si ljubitelj živali. Zna te nasmejati, in te spraviti v jok. Z njim doživljaš čustva in kaj še lahko pričakuješ od filma kot to, da zna seči vate.

Knjigo z istoimenskim naslovom sem podarila kolegici, upam, da bo uživala v branju. Ker je film gledala je takoj vedela ka katero knjigo gre. In ni lepšega, kot resnično veselje na obrazu nekoga, ko mu nekaj podarimo. Tako da, darilo mora biti vedno izbrano s posebno pozornostjo in izbrano tako, da te spominja na tega človeka. Pa naj bo darilo materialno ali ne. In le tako lahko dosežemo učinek, da dobiš "darilo" nazaj. Obojestransko zadovoljstvo.