Vse moje živalce

Danes nisem ravno volje za globoka poglabljanja, zato naj predstavim moje živalce. Zelo rada imam živali. Še vedno sanjarim, da bi šla na počitnice nekam, kjer imajo tigre. To je meni ena izmed najlepših in mogočnih živali, ki bi jo zelo rada božala. Zdi se mi, da imajo prelep kožuh in da so kot majhni zelo igrivi, vsaj tako prikazujejo na Animal Planetu. Če se mi bo ta želja kdaj izpolnila bomo še videli, vseeno pa obstaja. Zdaj pa k bolj dosegljivim stvarem. Ko sem bila v mali šoli smo doma imeli mucko, belo perzijko Marušo. Ime je dobila od lastnikov pred nami. Enkrat smo jo dali parit in kmalu so po našem stanovanju skakali mladi mucki, vsi so bili črni, le eden je bil bel. In vsi so zelo radi imeli mojo posteljo. Je pa imela ta moja muca navado, da me je vsako jutro zbudila ob 7h, malo pred budilko, da sem odšla v šolo. Ker pa smo imeli zaradi njenega mijavkanja velike težave smo jo oddali drugi družini. Nekaj let kasneje pa smo kupili psičko maltežanko. Dali smo ji ime Capka, saj je tako lepo capljala po našem stanovanju. Bila je moja srčica in še vedno se je spominjam, kako je bila vesela, ko sem prišla domov in kako smo se poslovile, ko je odšla. Vedno je imela posluh za moja čustva, vedela je kdaj me mora priti potolažti, kdaj pa se igrati z mano. Zelo rada se je pocrkljala pri meni v postelji, zjutraj pa me je zbudila tako, da mi je grizla lase. Naučila sem jo igrati nogomet, tako da je morala ujeti žogo, ki sem jo jaz brcala in mimo mene steči skozi vrata, ki so bila gol. Prav tako je znala ploskati.

Mami je skoraj štiri leta nazaj pri kolegici dobila ruskega hrčka. Moja sestrica mu je dala ime Nodi, po t.i. risanki. No, ta hrček je bil bolj v domeni mamice, saj je redno skrbela zanj, in zato je tudi dočakal tako veliko starost. Ko je lani umrl je imel dve leti in pol, in to ravno na Prešernov dan.

Moj oče je nekaj let nazaj kupil bernskega planšarja Bliska. To je naš zelo razvajen kuža, ki je zaradi svoje depresivne narave v hiši in ne na vrtu. Ko smo ga poskušali navaditi, da bi bil večino dneva v svojem velikem pesjaku se je čisto obgrizel in zato je še zdaj vedno notri. Pri nekaj mesecih ga je zbil avto, ampak k sreči nima posledic, le da je bolj suhe narave. Je zelo razvajen in če mu kaj ne paše hitro zboli. Tako, da so obiski pri veterinarju nujni nekajkrat na leto. Je zelo trmast in rad uveljavlja svojo voljo. Zaradi pomanjkanja treninga pa ne uboga tako kot bi moral. Žal se jaz premalo ukvarjam z njim, ker me skoraj nič ni tam. Vseeno pa je zelo vesel, ko me vidi.

No, jaz pa sem si lani omislila podganice. Malo sem brala o teh živalcah in so se mi zdele precej zanimive. Ponje sem šla v Maribor k nekemu gojitelju. In tako so 13. februarja lani v moj dom v Lj prispele dve mali podganici, Elly in Fonza. Drugo ime je izbral moj fant. Sta zelo nagajivi in zelo različnega karakterja. Medtem, ko je Elly bolj mirna, debela in pogumna, je Fonza zelo živahna, previdna, suha in žleht. Pri njej je treba res paziti, da te ne ugrizne v prst. Včasih se stepejo in potem je slišati cviljenje in kričanje vsepovsod, a vendar ni nič nevarnega. Le krati spanec. Prav tako rade zvečer in ponoči razgrajajo, mečejo hrano in letajo po kletki gor in dol, da le bolj ropota. Včasih jih zvečer spustim po postelji, in ko se naveličajo se pridno vrnejo v kletko. Sicer ne znajo nekih trikov, ker se mi ni dalo jemati časa s tem, da bi jih trenirala. Čeprav večina ljudi govori, da so podgane grde in umazane, to sploh ni res. Resda njihov rep ni najlepši na pogled, ima pa svojo funkcijo. Sicer pa so moje zelo čiste, saj se ves čas umivajo, in tudi lepe so, saj so rahlo sive barve. So pametne, vsaj naj bi bile, če bi se jih treniralo, in lahko se jih navadi na wc, čeprav meni to ni najbolj uspelo. So zelo socializirane živali in potrebujejo družbo, zato imam dve, ker sta čez vikend sami. Sta pa zelo radovedni, vse ju zanima in vse bi rade poskusile in povohale. Včasih prav lepo krajšata moj čas.

V Ljubljani pa imam tudi akvarij. Imam 80l akvarij s črnimi moliji ter neonkami. Po daljšem trudu so se mi rastline lepo razrastle, prav tako pa se tudi ribice lepo razmnožujejo, tako da jih na nekaj mesecev potem prodajam. Sicer akvarij nima posebne vloge, vendar pa zelo polepša sobo, prav tako pa deluje spoščujoče, če sediš pred njim in ga opazuješ.

Sem pa včeraj kupila mamici za r.d. zlato hrčico. Sicer ni zlate barve, ampak je take sivkasto bele, s sivimi ušeski. Je prav luštna, kosmata in mehka živalca, ki trenutno čaka v moji stekleni posodi, da jo v petek dostavim mamic. Upam, da ji bo všeč, ker je res taka luštna kepica.

No, in to je to. To je moj živalski svet, kateremu se ne bi odpovedala. Čeprav so mi ugotovili blažjo alergijo na pasjo dlako, to ne bo razlog, da bi nekoč imela psa. Mogoče ga res ne bom imela v hiši, ampak na vrtu, imela pa ga bom. Psi so moja ljubezen in zelo rada jih crkljam ter božam. Prav tako pa so mi všeč konji. Zdi se mi je da njihova postava neprecenljiva in da so zelo veličastni.

Odraščala sem z ljubeznijo do živali, tako sem se naučila spoštovanja in ravnanja z živalmi. Tega me je predvsem naučila moja mami in ne morem se nehati smehljati, če se le spomnem kako obe enako reagiramo, če vidimo na cesti kakšnega luštnega majhnega kužka. Zdi se mi, da živali vnašajo v naš svet vedrino in raznolikost. So naši prijatelji, zvesti in dajejo ogromno ljubezni. Prav tako, pa so vedno veseli, ko se vrnemo domov. Brez njih bi bilo življenje tako prazno.