Hitrost našega življenja

Živimo v svetu kjer je treba živeti s polno hitrostjo. Vedno več je obveznosti, vedno več dogodkov, ki jih ne smemo spustiti, vedno več stvari je potrebno urediti, vedno več in vedno več. Ne bom pozabila, ko sem prvič prišla v Sarajevo. Najbolj me je pritegnilo to, da se ljudem nikamor ne mudi. Njih stres in hitrost kapitalističnega sistema še nista dosegla. In prav je tako. Verjamem, da marsikdo, ki je živel v starem sistemu sedaj pogreša to umirjenost in vsakdanjost, kjer si si lahko vzel čas za početi stvari, urejati okolico, graditi hišo,… Sedaj pa smo ljudje polno obremenjeni z različnimi obveznostmi, ki se jim ne moremo izogniti. Četudi z njimi odlašamo, so vedno za nami in slej ko prej se jih je potrebno lotiti. In to nas včasih pripelje do tega, da imamo vsega vrh glave, stvari pa se še vedno kopičijo. V tem hitrem svetu se je potrebno hitro odzivati, biti produktiven, konstruktiven ter urediti vse v čim krajšem času, da imaš čas za druge stvari. In potem nas mediji zasujejo s sporočili kot so, da si je potrebno vzeti čas zase, za meditacijo, jogo, za tek, sprehode v naravo in podobno. Kako, ko pa je naš urnik polno zaseden? Sicer sama ne trdim, da si ne vzamem časa zase, saj si ga. vendar vem, da si ga vsak ne more, vsaj vsak dan ne. In potem pride do izgorelosti, tako na službenem področju, kot tudi zasebnem. Vse več je nasilja, vse več je samomorov,…Nekateri ljudje ne morejo slediti vsem spremembam in obveznostim, ki jih čakajo. Spet druge pa hiter življenjski slog ne moti. In kaj je rezultat vsega tega? Vse manj časa preživljamo z družino, vse več v službi ali v službenih obveznostih, nato si, ker naj bi bilo zdravo, vsak teden vzamemo čas za kakšno športno dejavnost,… In tako dalje. Sama ne bi rada zapadla v tak ritem. Sem oseba, ki si rada vzame trenutek ali dva zase, četudi ve, da ni najbolj pametno. Sicer imam potem slab občutek, a vsaj nisem izgorela. Nisem tip človeka, ki bi vzel coffee to go in že letel na naslednji sestanek. Sem oseba, ki čas raje porabi z ljubljeno osebo, ali s samim seboj, kot pa da si naloži še dodatne obveznosti. Ljubim svoj prosti čas, kjer lahko počivam, berem, visim na netu, karkoli, samo da počnem, kar mi je všeč. In to me sprošča. Me pa vsakodnevno preganja še cel kup obveznosti, ki jih je treba stalno prilagajati in nekako se vedno znova kopičijo nove.
Letos nas predvsem faks navaja na to, da je potrebno narediti tisoč in eno obveznost. Zdi se mi, da je vse to odveč. Veliko stvari, ki jih moramo početi, smo jih že počeli, ali se jih naučili. Pa jih moramo še enkrat, samo da nekaj počnemo. Prejšnja tri leta je bilo vse tako umirjeno, naredili smo nekaj nalog in potem izpiti. Letos pa se naloge kar ne končajo. In vsak teden nas zasujejo z novimi. Do začetka izpitov je še dober mesec in če računam je to cca. 35 dni. In v tem času moramo narediti en kup seminarjev, predstavitev in nato še pisnih izpitov, za katere se je treba pač učiti, če jih želiš naredit. in potem si rečeš, če si uredil vse do zdaj, boš pa še to. Tak slogan me spremlja že od srednje šole. In tako delaš in delaš, urejaš, pišeš, komentiraš, misliš, podajaš mnenja, raziskuješ, reflektiraš,… Upam samo, da bom naslednji mesec kljub vsemu preživela meni prijetno, saj prevelik stres škodi, poleg tega pa bom bolje uredila obveznosti, če bom imela še kaj volje in energije.
Upam samo, da se tempo življenja ne bo še naprej povečeval, ker se mi zdi, da bodo zaradi tega preživeli le najmočnejši oz. bodo uspešni samo tisti, ki se znajo najbolje in najhitreje prilagajati spremembam in tempu. Mislim, da ne bi bilo nič narobe s tem, da bi se ljudje včasih ustavili, si vzeli čas drug za drugega, in ne mislili le na vso to materialno produktivnost, ki nas usmerja že desetletja in nas čedalje bolj žene v prepad.