Naučena nebogljenost

Pravkar prebiram članke za kolokvij, ki ga moramo opraviti v torek. Sicer je veliko za izpostaviti, saj je skozi različne članke predstavljeno veliko pogledov in vidikov na določen problem, kar omogoča kritičnost in razširjeno znanje. Bi se pa osredotočila predvsem na stavek, ki mi je vzbudil zanimanje, in sicer, da bi ženske lahko bile enako inteligentne, avtonomne in sposobne razumeskega razmišljanja kot moški, če bi nam bilo to v naši socializaciji omogočeno. Sicer se stvar mogoče na prvi pogled preveč osredotoča na preteklost, kjer je veljalo, da so moški pametni, ženske pa imajo samo čustva. A če pogledamo po drugi strani, vsepovsod lahko slišimo, da smo ženske bolj čustvene od moških. Mogoče se to mnenje resda spreminja, vendar je to še vedno prisotno v naših koreninah. Sicer se tega nisem niti zavedala sama, dokler nisem prebrala več literature in polemik na to temo in moram reči, da smo res tako vpeti v neko družbeno prepričanje, da niti ne vidimo resničnosti. Že kot deklice smo bile bolj občutljive, mirne, medtem, ko se bili dečki močni in živahni. Starši so nam vedno pravili, da se moramo lepo obnašati, da moramo biti pridne, ker smo punčke in da fantje nagajajo, ker so pač fantje, da se tepejo in podobno. Ampak, ali bi bilo drugače, če bi nas tsarši učili enako. Medtem, ko smo se me lahko razjokale ob čustvenih zadevah, za fantke to niti ni bilo primerno (recimo stavek: saj si že velik fant, pa menda ne boš jokal), ali pa ko smo se me igrale s punčkami (čeprav jaz redko), so se fantje igrali z raznimi orožji, avtomobili. Pri tem so nas dekleta navajali na starševstvo, gospodinjstvo, fante pa na dokazovanje moči in delo. In zdi se mi, da to ni samo v moji glavi, da se to res dogaja. In mogoče, če bi imele ženske enake možnosti kot fantje, ali pa obratno, bi si bili marsikdaj bolj podobni kot zdaj. Seveda obstajajo izjeme, pa tudi spremembe v tem času, vplivajo na razvoj otrok, a vseeno. Spomnim se, kako se je pri meni doma igral deček z barbikami, katere so večinoma ležale v kotu, jaz pa sem se poleg igrala z avtomobilčki. Prav tako je zdaj z mojo mlajšo sestrico, ki pri skoraj 6 letih obožuje avtomobile in podobne zadeve, medtem, ko se igra z dojenčki ali barbikami mogoče parkrat na leto. Ampak to niti ni tako deviantno oz. drugačno. Ljudje bolj čudno gledajo na tistega dečka, ki se igra z barbikami, saj je vendar fant. In kaj bi bilo pri tem narobe? Tudi on bo morda imel otroke, tudi on bo moral skrbeti zanje in zakaj ne bi že v času otroštva bil navajen na to, tako kot smo bile deklice? In zakaj se mu ne pusti, da izraža svojih čustev tako kot se to pusti deklicam, zakaj je tako sramotno, če fant oz. moški joka? Potem pa slišim komentarje, da so moški, ki jokajo mehkužni, a obenem, tisti, ki ne, so preveč hladni, preveč moški. Izražanje čustev je za moške precej težje kot za ženske, saj so bili naučeni skrivanja čustev. Prav tako pa smo bile me naučene ne biti bolj pametne od moških. Sicer so mene vedno spodbujali, da naredim šolo in podobno in zato ne morem iz lastnih izkušenj govoriti, da nisem dobila dovolj spodbud, a vendar vem, da mnogokatere deklice ne dobivajo dovolj sporočil, da so dobre, pametne, da bi pridobile samozavest, dobro samopodobo. Če razmišljam o sebi, ne vem kako bi se počutila, če bi bila boljša, uspešnejša od mojega fanta oz. kasneje moža. Vem, da je to zdaj čisto sprejemljivo in normalno, a vendar v nekem kotu misli pa je to, da mora biti moški tisti, ki prinaša denar v hišo, ki vodi biznis in podobno. In kako se mora potem počutiti moški, katerega ženska je bolj uspešna. Ženske smo pridobile neko znanje o tem, kako biti podrejene, kako je treba pomagati možu, da se ta čti pomembnega, kako mu je treba streči, kako smo odvisne od njega in podobno. Ampak to sploh ni res. Ženske smo in smo bile samostojna, avtonomna in individualna bitja, ki smo sposobne preživeti v tem moškem svetu. Sedaj je za nas veliko lažje, v preteklosti so bile ženske veliko bolj izpostavljene prepričanju, da so odvisne od moža. Pa tudi sedaj nekatere še vedno tako mislijo.To je nekakšna naučena nebogljenost, ki smo jo pridobile. Verjetno je v skoraj vsaki ženski še nekaj malega tega, vendar pa se učimo in spoznavamo, da smo lahko boljše, in da smo enakovredne moškim.
Torej, kako bi bilo, če bi fantke in deklice vzgajali enako? Bi mogoče oboji bili samozavestni, ali pa z nizko samozavestjo, bi bili neodvisni ali odvisni, bi bili materinsko naravnani ali obratno,... Tega ne moremo vedeti, lahko pa samo to, da bi bilo v takem svetu moškim lažje izražati čustva, nam ženskam pa veliko lažje dosegati uspehe in biti na dobrih položajih.