Kako sem bila vzgojena v spol?

Na faksu pri predmetu Ženske in moški smo morali napisati prosti spis na temo kako sem bila vzgojena v spol. In tole je to, kar je nastalo prav zdaj v moji glavi in bo romalo profesorici na mizo :) :

Težko bi rekla, da se spomnim, kdaj sem se zavedala, da sem deklica oz. da se razlikujem od fantov. Moji prvi spomini segajo v predšolsko obdobje, v vrtec. Zdi se mi, da smo tam bili precej razdeljeni po spolu in da smo se bolj ali manj igrali ločeno. Spomnim se, da smo deklice večino časa preživele v navidezni kuhinji, fantje pa na preprogi, kjer so se igrali s kockami in avtomobili. In prav spominjam se kako je bilo, ko sem se enkrat igrala skupaj s fanti in sicer, postavljali smo cesto za avtomobile. Navdušena sem bila nad prometnimi znaki in nasploh nad igro. Doma ni bilo take grobe delitve. Zdi se mi, da smo se družili skupaj tako deklice kot fantje. Igre, ki smo se jih igrali so bile kar precej obojespolne, če se lahko tako izrazim. Lovili smo se, skrivali, kolesarili, se šli razne športe, med dvema ognjema,… Seveda pa smo se igrali tudi spolno obarvane igre, deklice smo se igrale s punčkami, skakale z gumico, vendar so se nam pri tem včasih pridružili tudi fantje. Večino časa pa se spomnim, da smo se igrali z avtomobilčki zunaj na pesku. Tako fantje kot tudi deklice. Prav tako sem s fanti skakala po travniku, se navidezno streljala in tekmovala. Ne zdi se mi, da je bilo takrat veliko razlik med nami. Niti se ne spominjam, da bi me mami kako usmerjala v dejavnosti, ki se za deklice spodobijo. Doma sem imela raznolike igrače, največ pa sem se preigrala s plišastimi igračami, ki nekako niso usmerjene na spol, ter z avtomobilčki in Lego kockami. Lahko bi rekla, da sem večinoma počela stvari, ki so namenjene fantom. Dojenčka nisem imela, niti si ga nisem želela. Barbike sem imela, vendar sem se le poredko igrala z njimi. Imela sem nekaj gospodinjskih igrač, predvsem kuharske, in to me je še nekako zanimalo. V bistvu sem bolj ali manj imela igrače, ki so me zanimale in ne take, s katerimi bi me mami silila v neko početje oz. dejavnost. Niti se ne spomnim, da bi mi kdaj izrecno rekla, da se določene stvari ne spodobijo za deklice ali pa da deklice določenih stvari pač ne počnejo. Se pa spomnim, ko mi je o tem govorila moja stara mama. Neki dan, ko sva bila jaz in moj bratranec pri njej me je on začel zbadati, in spomnim se, kako mi je mama razložila, da je on pač fant in d ato počnejo, da jaz pa sem deklica in da naj se ne spuščam na ta nivo. Nekaj v takem smislu in to mi je še danes ostalo v spominu. Kar pa me je bolj ali manj določevalo za deklico pa je to, da sem nosila dekliška oblačila. Seveda ne ves čas, vendar so se v večini razlikovala od fantov. Prav rada sem nosila obleke in krila. To je bilo nekaj kar lahko nosijo le dekleta. In take reči takrat fantom niso bile všeč. Zadeve so se precej spremenile v osnovni šoli, kjer znova na nek način delijo v dve skupini glede na spol. In če smo se pretepale deklice je bilo veliko huje, kot če so se dečki. Doživele smo hujše neodobravanje, kot fantje. Bilo pa je znano, da fantje povzročajo več težav, pri nas puncah zadeve niso nikoli pripeljale tako daleč, da bi prišla policija, medtem, ko fantje so. Kasneje se spomnim, ko smo odraščali in smo se tudi fizično čedalje bolj spreminjali, kako smo bila dekleta nekako ujeta v to spono spodobnosti. Vedele smo, da se moramo primerno obnašati, da smo bolj izpostavljene kot fantje, kako pomembna je spodobnost, resnost, itd. Fantje so bili veliko bolj svobodni, veliko več so si lahko dovolili, manj omejitev je bilo tako s strani staršev kot tudi okolice, šole. Zdi se mi, da predvsem okolica vpliva na dojemanje spola, kaj se zanj spodobi in kaj ne. Zdi se mi, da je bilo doma povsem drugače, kakor takrat, ko si stopil ven iz hiše. Še posebej ko smo dosegli puberteto.
Lahko bi rekla, da je moja družina precej svobodna glede tega kaj je žensko in kaj moško, kaj se pri komu spodobi in kaj pri komu ne ter kakšne so vloge žensk in moških v družini. Vendar pa je še vedno velik vpliv kulture, družbe v kateri živimo, ki na nas pusti vtis, ne glede na vzgojo družine. Seveda bi lahko rekla, da sem precej svobodna in bolj ali manj neomejena v okviru svojega spola, vendar pa me nekako še vedno omejujejo neke družbene norme, ki so prisotne v našem sistemu. Vendar se mi zdi, da je za našo generacijo že lažje, saj je pomen ženskosti povsem drugačen kot v preteklosti in tako ženske današnjih generacij vemo, da lahko marsikaj dosežemo, da naš spol ne sme biti ovira in da smo popolnoma enakovredne moškim, vendar se moramo za nekatere od teh stvari še boriti. Ženska sem v toliko kolikor se tega zavedam oz. v kolikor me to spominjajo moje fizične lastnosti. Rada sem ženska, vendar se zavedam, da je na nek način moškim v življenju lažje kot nam. Vendar pa sem se naučila, da ima biti ženska tudi svoje prednosti.