Včeraj sem predelovala članek iz skripte Vesne Leskošek – Spol, in tako malo za vajo en kratek izpis iz članka Metke Kuhar Od kulta telesa k kultivaciji videza.
Ta članek mi je edini padel v oči, se mi zdi, da je kar realno napisan, sploh tole o današnjem času, ko smo bombandirani z idejo idealnega telesa, popolnosti in podobno.
Helmut Plessner je dejal, da človek po eni strani je telo, hkrati pa po svoje telo poseduje. Telo ni zgolj biološki fenomen, ampak tudi objekt, s katerim lahko manipuliramo. Če pa objektivizacija telesa postane primarni način doživljanja telesa, je telo vir globoke odtujenosti od občutkov in virov, ki se upirajo nadzoru (motnje hranjenja, odvisnost od vadbe).
Mary Douglas pravi, da je telo simbolična oblika, objekt, na katerega se vpisujejo prevladujoča kulturna pravila. Družba in kultura konstruirata telo na svoj način. Je pa telo še vedno biološka, materialna in fiziološka entiteta.
Michael Foucault je analiziral telo kot subjekt moči in političnega nadzora, kot direktno mesto socialnega nadzora. Tako telo samo sebe disciplinira, obvladuje svoje naravne potrebe, impulze. Mit, da lahko povsem nadzorujemo telo je del splošne moderne zahodne predpostavke, da lahko človek obvladuje naravo. Radi bi se približali telesnim idealom in imeli nadzor nad lastnim telesom.
Dualizem telo – duša izhaja iz krščanske kulture, ki je predpostavljala telo kot nekaj negativnega, kazen. Idealno telo je po njihovem breztelesno, eterično. Razcep se pojavi tudi v Descartesovi filozofiji, kjer je telo le dom jaza. Telo je tako podrejeno duhu, ali pa celo destruktivno zanj. Razločevanje pa je povezano tudi s spolom- ženskost je veljala za nižjo obliko človeštva, saj ne more racionalno nadzorovati svojega telesa (debela ženska ne more brzdati svojih apetitiov, povezovanje ženske neracionalnosti s hormoni). Moški pa so povezani z umom, razumom, in naj bi presegli svojo telesnost. Sedaj pa se kaže prehod iz tega mišljenja v pomembnost moških mišic.
Telo je dandanes postalo fizično nefunkcionalno, razen v športu. Telo je postal estetski in seksualni objekt. Estetska vrednost in etična konotacija se prepletata (dobro telo – dobra oseba). Telo je postalo projekt jaza. Telesni videz je tako označevalec vrednosti, medij samoopredeljevanja, samopromocije, mesto družbene stigmatizacije, če odstopa od standardom sprejemljivosti.
Patriarhalnost je ustvarila težko dosegljive lepotne ideale, zaradi katerih se ženske vedno počutijo nelagodne v svojem telesu. Telo je za ženske še vedno bolj osrednjega pomena za občutek sebstva. Drug pogled na lep telesni videz pa je, da ta pomeni zdravje, lastno dobro počutje,… A vseeno nas preplavljajo diskurzi o sodobnih telesnih idealih in tako verjamemo, da lahko telo preoblikujemo po svoji volji. Edino sprejemljivo in posledični zaželeno telo je telo, ki teži k popolnosti. Menimo, da svobodno izbiramo lastno telo, vendar obenem stremimo k standardizaciji.
Ukvarjanje s telesnim videzom se uresničuje na treh ravneh: oblikovanje idealnih telesnih oblik, učenje pravilnih drž, lepotičenje in okraševanje. Telo tako ni nikoli dokončan objekt dela. Kdo pa ima od tega korist? Industrija, pa tudi posameznik, ki naj bi se potem počutil samozavestnejšega.
Diktatom kulta lepega telesa ne moremo ubežati, četudi ga ne upoštevamo, saj telo, ki se ne prilagaja je stigmatizirano, negativno. Telo tako postane moralno in politično polje.
Ta članek mi je edini padel v oči, se mi zdi, da je kar realno napisan, sploh tole o današnjem času, ko smo bombandirani z idejo idealnega telesa, popolnosti in podobno.
Helmut Plessner je dejal, da človek po eni strani je telo, hkrati pa po svoje telo poseduje. Telo ni zgolj biološki fenomen, ampak tudi objekt, s katerim lahko manipuliramo. Če pa objektivizacija telesa postane primarni način doživljanja telesa, je telo vir globoke odtujenosti od občutkov in virov, ki se upirajo nadzoru (motnje hranjenja, odvisnost od vadbe).
Mary Douglas pravi, da je telo simbolična oblika, objekt, na katerega se vpisujejo prevladujoča kulturna pravila. Družba in kultura konstruirata telo na svoj način. Je pa telo še vedno biološka, materialna in fiziološka entiteta.
Michael Foucault je analiziral telo kot subjekt moči in političnega nadzora, kot direktno mesto socialnega nadzora. Tako telo samo sebe disciplinira, obvladuje svoje naravne potrebe, impulze. Mit, da lahko povsem nadzorujemo telo je del splošne moderne zahodne predpostavke, da lahko človek obvladuje naravo. Radi bi se približali telesnim idealom in imeli nadzor nad lastnim telesom.
Dualizem telo – duša izhaja iz krščanske kulture, ki je predpostavljala telo kot nekaj negativnega, kazen. Idealno telo je po njihovem breztelesno, eterično. Razcep se pojavi tudi v Descartesovi filozofiji, kjer je telo le dom jaza. Telo je tako podrejeno duhu, ali pa celo destruktivno zanj. Razločevanje pa je povezano tudi s spolom- ženskost je veljala za nižjo obliko človeštva, saj ne more racionalno nadzorovati svojega telesa (debela ženska ne more brzdati svojih apetitiov, povezovanje ženske neracionalnosti s hormoni). Moški pa so povezani z umom, razumom, in naj bi presegli svojo telesnost. Sedaj pa se kaže prehod iz tega mišljenja v pomembnost moških mišic.
Telo je dandanes postalo fizično nefunkcionalno, razen v športu. Telo je postal estetski in seksualni objekt. Estetska vrednost in etična konotacija se prepletata (dobro telo – dobra oseba). Telo je postalo projekt jaza. Telesni videz je tako označevalec vrednosti, medij samoopredeljevanja, samopromocije, mesto družbene stigmatizacije, če odstopa od standardom sprejemljivosti.
Patriarhalnost je ustvarila težko dosegljive lepotne ideale, zaradi katerih se ženske vedno počutijo nelagodne v svojem telesu. Telo je za ženske še vedno bolj osrednjega pomena za občutek sebstva. Drug pogled na lep telesni videz pa je, da ta pomeni zdravje, lastno dobro počutje,… A vseeno nas preplavljajo diskurzi o sodobnih telesnih idealih in tako verjamemo, da lahko telo preoblikujemo po svoji volji. Edino sprejemljivo in posledični zaželeno telo je telo, ki teži k popolnosti. Menimo, da svobodno izbiramo lastno telo, vendar obenem stremimo k standardizaciji.
Ukvarjanje s telesnim videzom se uresničuje na treh ravneh: oblikovanje idealnih telesnih oblik, učenje pravilnih drž, lepotičenje in okraševanje. Telo tako ni nikoli dokončan objekt dela. Kdo pa ima od tega korist? Industrija, pa tudi posameznik, ki naj bi se potem počutil samozavestnejšega.
Diktatom kulta lepega telesa ne moremo ubežati, četudi ga ne upoštevamo, saj telo, ki se ne prilagaja je stigmatizirano, negativno. Telo tako postane moralno in politično polje.
Vir:
Leskošek, Vesna: Ženske in moški v socialnem delu. 1.del - spol. Fakulteta za socialno delo
Ni komentarjev:
Objavite komentar