Križišče...

Petek je. Moji načrti za čez vikend so: učenje, učenje in ponavljanje. Načrti za naslednji teden: učenje, učenje, faks, izpit, učenje, faks, učenje, izpit. Tako nekako. In to vse v samoti moje sobice. Ja, moj fant je nekako to šolsko leto že zaključil in se je danes tudi v večini odselil. Tako da bom vse do petka prihodnjega tedna sama v svoji sobi v Ljubljani. Domov ne grem, ker nimam časa in se ne bi mogla dobro učit. Lahko rečem, da sem si del samote izbrala sama, zavestno. Vendar po drugi strani, mi je kar malo težko. Cel teden brez bližnjih, le faks in nazaj domov. Nisem taka oseba, ki bi se bala biti sama, ali bi mi to bilo zelo težko, niti ne. Vendar pa je 7 dolgih dni kar precej. In ne počutim se osamljene, sploh ne, vem da lahko kontaktiram kogarkoli, ki mi je blizu. Vendar pa je malo težko, biti sam v takšni tuji sobi, kot je ta, brez fanta, ki je neka edina domača stalnica v tem kotičku. Nekako je težko gledati povsem prazno mizo, ki je bila še včeraj polno založena. In ob vsem tem se mi poraja vprašanje, kako dalje... Nekako sem pred nečim kar me navdaja s tesnobo in obenem pred nečim novim, pred izzivom. Ne morem verjeti kako se človek po 4 letih skupnega življenja navadi na ustaljen ritem, na to, da zaspiš skupaj z ljubljeno osebo in se z njo zbudiš. Ni mi težko, ko pridem domov in zaspim sama, ali ko se zbudim, težko je danes, jutri, ko sem v isti sobi, kjer prej nisem bila sama. Soba mi je še zato bolj tuja, ker sem v njej šele dva meseca in nekako ni tako domača, kot prejšnje stanovanje. Sicer se mi zdi, da sem kar prilagodljiva oseba, in da prenašam določeno mero sprememb, vendar pa v določeni meri. Navadiš se na nov prostor, na novo mizo, stol, vendar pa ti to ne daje občutka neke domačnosti. In vedno se rada vračam v Ljubljano, ker vem, da bova s fantom tam skupaj. In nekako tega ne bo več. Seveda bo zdaj drugače. Še malo in se bom tudi jaz spravila domov, na nek način zapustila Ljubljano. Moje poti so tako nedorečene, vem samo, da bo verjetno treba živeti doma, kam me bo peljala pot naprej pa ne vem. Nekako sem na precepu, in doživljam ga bolj kot ne, sama. Znašla sem se v vrtincu dogajanj in včasih se mi zdi, da je vse to preveč zame, rečem si, stop, pa ne gre, še vedno se vse dogaja in to preveč hitro,... Poleg tega, da bom celoten teden preživela popolnoma v knjigah, da bom sploh uspela predelati tisto, kar moram, bom večinoma sama, potem moram poleg izpitov misliti na predstavitve, na druge obveznosti, ki me še čakajo za faks, pa še vso organizacijo in pripravo na potovanje,... Enostavno sem prišla do točke, ko bi rada ustavila čas, da bi lahko vse to postorila in ob tem ne bi čutila stresa, kot ga doživljam zdaj. A vendar vem, da bo tudi to kmalu minilo, da bom kmalu odpisala zadnji izpit, se odpravila domov, itd. Vendar pa kmalu pride julij, povsem negotov mesec, in potem naslednji meseci, ko ne vem kako bo. Spet bom doma, si iskala delo, ki ga bom spet težko našla, ker pač nimam vez, vsaj kakšnega, ki bi ga počela, in se pripravljala na izdelavo raziskovalne naloge za diplomo. Vsaj ena fiksna stvar v mojem nadaljnjem življenju, diploma. Lahko sem srečna ker že poznam naslov, prav tako vem kako izpeljati zadevo, le še lotiti se je moram, takoj z novim šolskim letom. Upam, da jo bom uspešno končala in da se bodo uspešno odvile tudi druge stvari, ki se trenutno postavljajo na vprašanje. S tem upanjem pa zaključujem današnje razmišljanje...naj ostane tako.