mlaj. Nekateri so bili višji, drugi spet nižji, vsi pa so kazali kako se ob praznikih skupnost združi in naredi nekaj za nadaljevanje tradicije. Tega v mestu nimamo. In končno prispeva v Solčavsko. Že na začetku je naravnost pred nama vidna Igla,na vrhu le te pa slovenska zastava. Žal sva se določila, da jo preplezava na poti nazaj, vendar naju je takrat presenetil dež, tako da nimava niti slike. Peljeva se mimo odcepa za Robanov kot, res lepa gozdna pokrajina, ki je z mogočnimi gorami zaprta v skoraj vse strani. In nato kmalu po Solčavi zapeljeva levo v Logarsko dolino. Na začetku ceste pa že takoj pobirajo vstopnino. Sicer že dolgo nisem bila v teh krajih, vendar pa res nisem vedela, da zbirajo denar. Mogoče je zadeva celo dobra in koristna, sploh če bereš za kaj vse porabijo denar, a potem ko vidiše dejansko stanje te kar malo mine. Na poti takoj zagledava na levi Logarjevo lipo, velika, mogočna stoji tam ob cesti, in čeprav daje vtis, da ji nihče nič ne more, je obdana z ograjo, verjetno za vsak slučaj. Na desni vidima kje se gre pogledati drugi izvir Črne in se odločiva, da ga bova šla pogledati kasneje, saj je za parkiranje tam zelo slabo urejeno. Odpeljeva se do Penziona na Razpotju, kjer si privoščiva kozarček soka ter WC. Nato se po premisleku odločiva, da se z avtom zapeljeva še malce višje. Ustaviva pri Domu Planincev in kreneva peš proti slapu Rinka. Gozdna pot naju pelje do Oglarske bajte, kjer so svoje čase delali oglje. Včasih imajo za turiste predstavitev dela, vendar pa je danes izgledala povsem zapuščena in prav nič posebnega. In kot sem že prej omenila zbiranje denarja, se po tej poti vidi predvsem to, kako malo skrbijo za naravo. Povsod je bilo polno posekanega drevja, ki je ležalo ob poti ali celo na poti. Nekdo je to posekal in pustil ležati, kjer je pač padlo. No, je pa pozitivno to, da so na nekem predelu posadili nova drevesca, ki pridno rastejo. Delček poti sva prehodila tudi po prazni strugi Savinje, le delček le te je prepojen z vodo. 
Ko pa sva prečkala strugo sva se znašla pri Planšariji Logarski kot. Pot sva nadaljevala po levi strani ceste, kjer pa naju je čakalo presenečenje. Pot je bila obdana s snegom, zato sva morala v najini neprimerni obutvi skoraj plezati skozi sneg, saj je tega bilo dobrih 20 do 30cm. Ko sva prehodila ta del poti, sva se odločila, da nadaljujeva po cesti. Kmalu pa sva prišla do konca ceste, nadaljnja pot pa naj bi bila približno 10 min. Kako turistični so ti kraji se je videlo predvsem zgoraj na parkirišču, kjer je bilo polno avtomobilov in tudi ljudi se je trlo. Prehodila sva še tistih 10min in odprl se nama je pogled na slap Rinko. Ker je bilo tudi tam nekaj snega in velika gužva sva nahitro
poslikala ter se vrnila nazaj do avtomobila. Na poti sva opazila veliko telohov, ki so v naših krajih odcveteli že več kot mesec nazaj. Nadmorska višina pa se ne opazi samo tako, da je tu pomlad šele v začetku ampak tudi v tem, da je bilo precej mrzlo in močno je pihalo. Ko sva prišla do avta sva se odpeljala do mahjnega parkirišča pri izviru Črna. Do izvira je bilo še dobrih 5 minut hoje ob reki. Kako zanimiva je narava, voda teče in kar naenkrat se izgubi med kamenjem, in nato pride ven v čisto drugačnem okolju, le nekaj sto metrov nižje, med drevesi, zelenjem in goščavjem. Tudi tu sva poslikala, saj je bil pogled zelo lep. le redko vidiš tako čisto vodo, ki počasi teče po zakritem vodovju. Na poti do avtomobila pa sva naredila še nekaj posnetkov gora, katere me vedno znova očarajo. Resda sem bolj tip, ki počitnice rad preživlja ob morju, ampak pogled na gore je pa čisto nekaj posebnega. Tako so lepe, snežne, nevarne in skoraj nedosegljive. In tako se je najina pot po Logarski končala. Najino skoraj 8km dolgo pot sva končala v dobrih dveh urah, ogled izvira pa je terjal še dodaten km in 15min. Med vračanjem sva se ustavila v Gostišču Firšt, kjer so nama ponudili prav okusno kosilo, nato pa sva se odpravila proti domu. Kot sem že omenila se pri Igli nisva ustavila, saj je rahlo deževalo. In tako se je končal najin letošnji prvi večji izlet in mislim, da je bil dobra popotnica za še naslednje izlete, ki se bodo zvrstili v letošnjem letu.
Menim, da bi si moral vsak pogledati vsaj delček te naše deželice. Saj ne, da sem velik nacionalist, ampak vedno znova me fascinira raznolikost naše pokrajine in kaj vse nam lahko ponudi. Predvsem se rada sproščam ob planinah, gorah, ki nam nudijo neverjeten razgled skozi velik del Slovenije, rada obiščem razne naravne znamenitosti, ki so se oblikovela skozi tisočletja, in prav tako rada okušam dobro slovensko hrano, ki mi jo ponudijo na teh izletih. Mislim, da včasih podcenjujemo Slovenijo, vendar pa moramo vedeti, da je potrebno ločevati družbene posledice te dežele z naravnimi, ki nam jih ponuja. Potrebno se je bolj zavedati kakšne lepote lahko odkrijemo v lastni deželi, brez da bi potovali na tisoče milj. Kot sem enkrat rekla, za turiste je naša dežela zanimiva, za nas pa je nekaj posebnega. In prav tako so slovenske znamenitosti zame nekaj posebnega, seveda pa je zanimivo tudi to kar pa je na drugi strani naše meje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar