Dolgo je trajalo, da sem se zopet spravila k pisanju bloga. Nekako nimam energije za to, poleg tega pa še kup drugih obveznosti, izpit in seveda tudi prosti čas, ki bi ga rada imela v tem trenutku kar se da veliko. Torej....
Ostali smo pri ponedeljku in sicer novemu delovnemu dnevu. Zjutraj smo zopet imeli zajtrk in poslušali predavanje Nancy Rodenborg, ki je govorila o intergroup dialogue. Predavanje je naredila zanimivo, s primeri iz svojih predavanj, vodenja vaj in prikazala kako vključiti študente v skupinsko delo, kako lahko selektivno gledamo na ljudi in podobno. Na predavanja Lee Šugman Bohinc nisem šla, saj sem to stvar slišala že prejšnje leto pri nas. V tem času smo s kolegicami obiskale trgovinico v isti stavbi in nakupile spominke iz collega. Sama sem si kupila le majico Augsburg, saj se mi je zdelo predrago dati 40€ za pulover, ki ga bom le malo nosila.
Popoldne so nas odpeljali na vegi kosilo v bližnjo vegeterijansko restavracijo, kjer sem jedla zelo zanimivo in neokusno hrano. Za kosilo sem dobila košček kruha in tri namaze, ki so bili verjetno s fižolom, ki ga jaz tako obožuje (no way) in pa majhno solato. Prav kmalu sem znova postala lačna in mi je bilo žal, da nisem naročila večje solate. Zanimivo je, da imajo na steni napisano kam dajejo napitnine, večinoma v dobrodelne namene, zato smo nekaj kovancev pustile v njihovi košarici. Nato smo se direktno iz restavracije odpravili v Brian Coyle Community Center, kjer so nas prijazno sprejeli in nam razložili njihovo delovanje. Ker sem bila precej utrujena sem težko sledila pogovoru, a vendar sem se trudila. Zanimivo mi je bilo, da Somalijci, ki živijo tu, domačim v rodno deželo pošiljajo denar, ostanek denarja, ki jim ostane ter da sami prispevajo k razvoju svoje države. Recimo, ko so zbirali denar za bolnišnico v Somaliji. Pripoved o tem, da pa so lani tukaj na ulici ubili nekega študenta, ki je tu delal prostovoljno, pa mi ni vlila kaj veliko upanja v te ulice in ko smo se vračali skozi naselje nazaj, nisem imela dobrega občutka. Sicer ni bilo drugega razloga, da se ne bi počutila varno, a vseeno. Ni sprejemam pa način dela policije z njimi, ker mislijo, da so vedno priseljenci krivi za težave, jih vedno znova identificirajo, dajo v kartoteke in podobno. To se mi zdi zelo diskriminatorno, saj ne moremo vseh ljudi metati v isti koš. Sem pa ugotovila, da se od generacije do generacije zadeve precej spreminjajo, saj so mladi v veliki meri prevzeli ameriški način življenja, medtem, ko se starejši držijo svoje tradicije. Kar pa se mi zdi normalen proces.
Zvečer po obisku se nas je nekaj odpravilo v Mall of America, da bi pregledali kaj imajo, da bi naslednjič lažje kaj našli. Z vlakom smo se odpravile do Mall-a in se nato razdelile in se sprehajale po trgovinah. Trgovina je ogromna. Ima 4 nadstropja, ki se vijejo v pravokotni obliki, na sredini pa velik zabaviščni park z vlakci, vodnimi atrakcijami, atrakcijami za otroke,... Bilo je prav noro. In kakšno število trgovin. Cene pa toliko nižje kot pri nas. Imele smo cele 4 ure časa, da pogledamo trgovine in se vmes tudi malo najemo. Seveda mso za večerjo izbrale McDonalds, kaj pa drugega. Obiskala sem veliko trgovin, a kupila sem le dve stvari in sicer luštno majčko na naramnice za 10€ ter pulover s kapuco oblečeno v pliš za samo 15€. Res nore cene. Stvari od DC-ja imajo pol ceneje kot pri nas. Njihovi puloverji so imeli ceno do 30€. A vendar nisem upala zapravljati, ko pa je bil pred nami še skoraj cel teden, da ni bi preveč zapravila. Ko so že zapirali trgovine smo se odpravile nazaj.Torek 16.junij: Zjutraj smo se odpravili z dvema kombijema proti Duluthu, kjer smo ostali slabe
tri dni. Večina študentk se nas je spravilo v kombi katerega je peljala Holley. Na poti tja smo del poti prespale, saj smo bile utrujene od prejšnjih dni, pa tudi zgodnje vstajanje nam ni šlo najbolje. Ko smo se pripeljali v mesto je bilo opaziti veliko jezero, ki se razprostira kot naše malo morje. Peljali smo se po hribčkih navzgor in navzdol. Ja tukaj imajo celo malo bolj razgibano pokrajino, a vendar nimajo nič višjega kot kakšne hribe. Ko smo prispeli so nas najprej popeljali po collegu, ki je bilo zelo veliko in zelo lepo urejeno. Nato smo imeli malico skupaj s profesorji s collega. Nato pa smo se odpravili direktno v Safe Haven Shelter, varno hišo, kjer nam je zaposleni pokazal hišo in njihovo delovanje, poslanstvo. Ja, moški. Pri nas v varnih hišah ni zaslediti moških, pri njih pa to velja za zelo koristno, saj moški lahko ponudijo drugačno mnenje in videnje problema. Hiška je zelo prijazno opremljena, zanimiva in prijazna otrokom. Tudi njihovo 
delo tu je precej raznoliko in zanimivo. In po dveh urah se odpravimo v Doorm, kjer bomo bivali 2 dni. Dobimo ključe in se z našo prtljago (nahrbtniki) odpravimo v peto nadstropje. Razdelili so nam sobe in nekako mi niso bile všeč. Bile so take brezosebne, izgledale so kot zaporne celice, postelje so imele železne okvirje. Kopalnica je bila na hodniku, s samo dvemi tuši, saj smo bili v nadstropju, kjer so ponavadi moški. A k sreči s tuširanjem ni bilo problemov. In še preden smo se lahko malo razkomotili smo že leteli na piknik pri jezeru. Tamara, bosanska študentka, ki biva v Duluthu že dve leti nam je pripravila čevapčiče. Spoznali pa smo tudi koso
vsko študentko, ki pa že dlje časa tu študira. Na pikniku pa so se nam pridružili tudi indijanci, ki se pripravljajo na študij medicine. Zanimivo mi je bilo, kako že vsi vedo kaj hočejo postati, kaj hočejo delati, ko pa so bili še mlajši od nas. Pri nas je značilno, da se mladi okoli 20 leta še nekako iščejo. Šli smo tudi bližje jezeru, kjer sem si vzela čas za kratek posnetek jezera in pa slikanje. Bilo je res lepo, a preveč mrzlo. Veter je brusil v naše puloverje in kmalu smo se vrnili nazaj na naš piknik prostor. Po pikniku smo se odpravili v Grandma's bar, ki je bil nekoč bordel. Naročila sem si zelo zanimiv sadni koktelj Strawberry hammock. Nato pa smo se peljali s Tamaro domov in spat, saj sem bila zelo utrujena.
tri dni. Večina študentk se nas je spravilo v kombi katerega je peljala Holley. Na poti tja smo del poti prespale, saj smo bile utrujene od prejšnjih dni, pa tudi zgodnje vstajanje nam ni šlo najbolje. Ko smo se pripeljali v mesto je bilo opaziti veliko jezero, ki se razprostira kot naše malo morje. Peljali smo se po hribčkih navzgor in navzdol. Ja tukaj imajo celo malo bolj razgibano pokrajino, a vendar nimajo nič višjega kot kakšne hribe. Ko smo prispeli so nas najprej popeljali po collegu, ki je bilo zelo veliko in zelo lepo urejeno. Nato smo imeli malico skupaj s profesorji s collega. Nato pa smo se odpravili direktno v Safe Haven Shelter, varno hišo, kjer nam je zaposleni pokazal hišo in njihovo delovanje, poslanstvo. Ja, moški. Pri nas v varnih hišah ni zaslediti moških, pri njih pa to velja za zelo koristno, saj moški lahko ponudijo drugačno mnenje in videnje problema. Hiška je zelo prijazno opremljena, zanimiva in prijazna otrokom. Tudi njihovo 
delo tu je precej raznoliko in zanimivo. In po dveh urah se odpravimo v Doorm, kjer bomo bivali 2 dni. Dobimo ključe in se z našo prtljago (nahrbtniki) odpravimo v peto nadstropje. Razdelili so nam sobe in nekako mi niso bile všeč. Bile so take brezosebne, izgledale so kot zaporne celice, postelje so imele železne okvirje. Kopalnica je bila na hodniku, s samo dvemi tuši, saj smo bili v nadstropju, kjer so ponavadi moški. A k sreči s tuširanjem ni bilo problemov. In še preden smo se lahko malo razkomotili smo že leteli na piknik pri jezeru. Tamara, bosanska študentka, ki biva v Duluthu že dve leti nam je pripravila čevapčiče. Spoznali pa smo tudi koso
vsko študentko, ki pa že dlje časa tu študira. Na pikniku pa so se nam pridružili tudi indijanci, ki se pripravljajo na študij medicine. Zanimivo mi je bilo, kako že vsi vedo kaj hočejo postati, kaj hočejo delati, ko pa so bili še mlajši od nas. Pri nas je značilno, da se mladi okoli 20 leta še nekako iščejo. Šli smo tudi bližje jezeru, kjer sem si vzela čas za kratek posnetek jezera in pa slikanje. Bilo je res lepo, a preveč mrzlo. Veter je brusil v naše puloverje in kmalu smo se vrnili nazaj na naš piknik prostor. Po pikniku smo se odpravili v Grandma's bar, ki je bil nekoč bordel. Naročila sem si zelo zanimiv sadni koktelj Strawberry hammock. Nato pa smo se peljali s Tamaro domov in spat, saj sem bila zelo utrujena.
Ni komentarjev:
Objavite komentar