Minnesota junij 2009 5.del

Sreda: Zjutraj smo se sami odpravili na college na zajtrk. Hrana je bila zelo čudna za naše razmere, tako da smo po večini vse izbrale omleto. Sama sme izbrala omleto s sirom in pa kavo. Kar se ni pokazalo kot dobra kombinacija, sicer pa je bila omleta zelo dobra. Zanimivo pa je gledati fante, ki si že navsezgodaj zjutraj izbirajo ocvrto hrano, polno olja. Hm.... Ne vem kako bi to prenesel moj želodec, že tako je bil bolj kot ne v bojnem stanju zaradi vse te masti, ki je nisem navajena.

Po zajtrku smo se odpravili v rezervat za indijance. Ogledali smo si lokalno bolnišnico oz. center in poslušali predstavitev. V mojih spominih so še vedno slike, ki so bile izobešene po hodnikih. Barvite slike, polne različnih prizorov, narava, črno-bele slike, enostavne, a skrajno zanimive. Res lepa umetnost. Prav tako so mi bili všeč indijanski izdelki, čeprav so nekateri malo preveč barviti zame. Z obiskom rezervata smo se znebili predsodkov o indijancih, ki naj bi želi povsem drugače kot mi, ker so pač indijanci. A vendar je naselje takšno kot vsa druga, verjetno mogoče malo bolj revno. Sicer pa enako. Le na obrobju lahko opaziš manjša naselja, ki izgledajo nekako tako kot naša romska. Nato smo se iz rezervata odpravili v Casino Balck Bear, ki je v lasti indijancev. Ti si tu služijo denar. To je njihov posel, s katerim se ukvarjajo. Tam smo najprej šli jest. Plačali smo dobrih 8$ za kosilo. Vse je izgledalo strašno zanimivo in dobro, a ko smo poskusili niti ni bilo. Sami smo si lahko nadevali hrano in izbira je bila zares velika. A ko smo si jo odnesli do mize, nas je vse minilo. Iz hrane je curljalo olje. Kolegica je v nek zavitek zapičila vilico in maščoba je kar špricnila iz njega. Zrezek, ki sem si ga izbrala je izgledal kot navaden zapečen zrezek, a poln masti. Prav tako je bil pire krompir polit z oljem. Ne razumem njihove potrebe po olju in ne čudim se nad njihovim postavam, ko zagledam kaj takega. Rečem lahko, da mi je bilo še najbolj všeč sadje in pa sladoled, ki sem ju vzela za sladico. Od tega sem se še najbolj najedla. Po kosilu pa smo poiskali trgovinice s spominki. Sama sem iskala kakšnega zanimivega lovilca sanj, a me noben ni pritegnil, sploh pa so bili zelo dragi.
Iz casinoja smo šli v muzej, kjer so nam pokazali nekaj indijanskih izdelkov, ter kako izdelujejo kanuje.

Zvečer po poti nazaj smo se ustavili v Duluthu, kjer so nas profesorji spustili dol in zmenili smo se, da pridejo kasneje po nas. Preiščemo trgovinice, vendar drugega kot darilo za tasta nisem našla. Prav tako smo obiskali neko indijansko trgovino. Ker se nam ni več dalo nakupovati smo se odpravile do jezera, se malo sprehodile ob obali in nato vrnile na kraj, kjer smo se zmenili, da se dobimo. Zmenili smo se, da nas bodo odpeljali v McDonalds, a ker smo hoteli tudi v navadno trgovino, so nas najprej odpeljali tja. Ne morem verjeti, da v mestu ni navadne trgovine, ampak se moraš za nabavo peljati nekam daleč na hrib. Tam smo si kupili stvari za zajtrk. sama sem imela še najboljšo izbiro, saj sem si vzela čokoladne cookije in pa bananin jogurt. Druge so si kupile sadje, jogurte,...ampak je bilo vse za stran. Banane so bile toliko zelene, da se še lupiti niso dale, breskve so bile totalno kisle in jogurt čisto zanič. Toliko o trgovinski prodaji. In ker nas potem niso hoteli peljati nazaj v Mac-a so nam rekli naj gremo v bližnji fast food po hrano in jo nato pojemo v doormu. In smo šli. In nam je bilo žal. Krompirček je bil zvit in čudnega okusa, bil je rdeč. Sendviči so bili....hm...čudnega okusa. Vse je bilo izjemno chip. In to je bila naša kao večerja.
Zvečer smo se v sobah igrale pantomimo, kmalu pa smo odšli spat, saj smo morale spet zgodaj vstati. Ampak res zgodaj, pred 7h. V bistvu so nas skoraj nagnali v postelje.

Četrtek 18.6.: Zjutraj smo ugotovili, da zajtrki niso bili ravno dobri, vendar pa so bili moji kukiji naravnost božanski. Tako dobrih pri nas še nisem jedla. Kmalu so nas pobrali pred domom in pobrali ključe. Nato smo se odpravili v Challenge Incarceration Program, kjer smo spoznali drug način prestajanja zapora. Gre za to, da se lahko zapornik prostovoljno odloči za ta način in si tako skrajša kazen. In sicer nekaj mesecev, okrog 9 jih preživi tukaj v nekem vojaškem disciplinskem okolju. Imajo zelo strog način dela, zaporniki so zaposleni večino dneva, pospravljeno imajo tip top. res zanimivo za videti. Sprehodili smo se tudi skozi njihove prostore. Izvedeli smo, da imajo le 2min časa, da se stuširajo. Poleg tega, da so tam, pa športajo in pa tudi delajo, pomagajo pri urejanju okolice, ali pa v bližnji okolici pomagajo ljudem pri opravilih. Veliko zapornikov tega tempa ne prenese in se raje vrnejo nazaj v navaden zapor. Ko smo se poslovili pa smo se odpravili v Rush City Prison, ki pa je bil bolj strikten zapor. Sicer ni takega tempa in pa discipline, je pa veliko večje in zavarovano. Naj omenim, da tisti zapor ni imel ograde in da sta v vsem času, kar deluje, skušala pobegniti le dva zapornika. No, ta je bil veliko bolj zavarovan. Oblečene smo morale biti striktno, vsaj po navodilih, ki smo jih dobili prej. Nobenih sexy majčk, sploh ne z napisi, majčk ki bi preveč razkrivale, odprtih nog, krajših kril. Kar je povsem razumljivo, saj nekateri že več let niso videli žensk oz. vsaj ne od blizu. obisk je bil eden najzanimivejših kar smo jih doživeli v ZDA. Pač ni navada, da se obiskujejo zapori, sploh pa ne tako, da si lahko le meter stran od zapornikov. Šli smo celo pogledati celice zapornikov, kasneje so nam povedali, da so tu zaprti spolni prestopniki. Malo scary. Prav tako imajo čudne načine kratenja pravic, recimo nimajo navadne samice v katero zaprejo prestopnika, ampak celo poslopje, kjer so taki zaporniki po več mesecev izolirani od drugih, ne gredo ven. Ali pa recimo objemi z najdražjimi so možni le na določenem mestu, poljubi na usta so prepovedani. Po obisku jih popolnoma pregledajo, tudi v odprtine. Jaz rajši ne bi imela obiskov, kot pa da bi me pregledovali. In tako dalje. Vendar je bilo zanimivo videti njihov zapor, tu v Sloveniji še nisem imela te možnosti, a so zaporni pri nas veliko bolj prijazni kot tam. Seveda je bilo slikanje prepovedano, tako da škoda, lahko bi naredila par dobrih posnetkov.

Nato smo se odpravili proti Augsburgu. Ker smo še imele čas smo se odpravile na drugo stran mesta v uptown v knjigarno second hand. Knjige so bile smešno poceni, od 3$ dalje, debelejše največ 9$. Tega pri nas ne vidiš. Sama sem sicer našla le tri knjige, ki so me zanimale, saj bi potrebovala cel dan, da bi pregledala vse police in našla kar bi mi bilo všeč. Vendar pa je prodajalka povedala, da smo Slovenci, še sploh naše profesorice, tu pustile precej denarja. Bili so nadvse zadovoljni. Nato smo po sms-u izvedele, da danes ni tekme Twinsov, ki smo jo želele pogledati, tako da smo si vzele čas za večerjo v Mac-u in se dodobra najedle. Prav tako smo pogledale neko trgovino s spominki in tam sem si kupila baseball žogico. Med potjo smo opazile tudi hišo študentske druščine. Nazaj grede smo si vzele čas za poslikati pogled na mesto, downtown, ki je res lepo izgledalo iz mosta. In nato smo se vrnile v college.