Pohod na Kum 26.7.2009

Včeraj zvečer je beseda nanesla na to, kaj in kako pa jutri. In tako sva se s fantom na hitro odločila, da zjutraj kreneva proti Kumu. In ker že kar nekaj časa nisva bila pohodniško aktivna, sva se odločila za krajšo pot in sicer iz bližnje vasice Dobovec. Ker sem več let stanovala tam, poznam okoliške kraje, ampak verjeli ali ne, na Kum se še nisem nikoli odpravila. In tako sva parkirala avto na Dobovcu in se peš odpravila proti vrhu. Že na začetku sva imela nekaj težav z izbiranjem poti, saj je pot izjemno slabo označena. Tako sva večji del poti prehodila po cesti. Prav tako je otežena hoja čez travnike, ker so ti napol pokošeni. Pa vseeno. Dan je bil lep, sonce je sijalo in bilo prav prijetno toplo. In nakar prispeva do Lontovža. Ker še nisva bila utrujena sva se odpravila kar naprej, še tistih nekaj 200m višinske razlike. Po gozdni poti sva nadaljevala pot in kmalu bila tik pod vrhom. Že sva zagledala stolp in nato še Sv. Nežo. In nato se je pred nama odprl pogled na Slovenijo. In tako spoznaš kako majhna je tale naša deželica. Samo na en manjši hrib sredi državice in že se ti pogled odpre na večji del Slovenije. Zaradi lepega vreme je bilo moč videti vse pomembnejše vrhove in prav zato je bila tablica z zemljevidom stalno zasedena. Tako, da sva se s fantom orientirala po svoje, prav tako pa preko poslušanja drugih ljudi. Sonce je prijetno grelo in prav pasali so sendvič ter pa velike količine vode. Nato sva si vzela še nekaj časa za poslikati okolico in razgled, nato pa pot nazaj. Prav občudujem kolesarje, ki prav od vznožja gore napenjajo vse mišice. Sama si niti ne predstavljam, da bi s kolesom rinila v takšen breg, saj je na začetku, še v Trbovljah, vzpon zelo strm. Pa vendar je stvar zelo zdrava. Tako da, priporočam pohod na Kum, za tiste manj pogumne, kot jaz, seveda iz Dobovca, kjer se za pot porabi dobra ura, malo več, za vse tiste bolj pogumne pa vzpon iz Trbovelj ali Hrastnika. Čeprav naj bi bil vzpon iz Hrastnika lepši in manj strm. Vendar pa izberite dobro vreme, sonce, nebo, ki so ga sprali oblaki, da bo razgled še toliko lepši.

In tako je minil moj del dneva, ta drugi del pa izkoriščam za uživanje, počivanje in pa pisanje. Ni lepšega kot rekreativno dopoldne, da si lahko potem še celi dan poln energije in elana.

Minnesota junij 2009 5.del

Sreda: Zjutraj smo se sami odpravili na college na zajtrk. Hrana je bila zelo čudna za naše razmere, tako da smo po večini vse izbrale omleto. Sama sme izbrala omleto s sirom in pa kavo. Kar se ni pokazalo kot dobra kombinacija, sicer pa je bila omleta zelo dobra. Zanimivo pa je gledati fante, ki si že navsezgodaj zjutraj izbirajo ocvrto hrano, polno olja. Hm.... Ne vem kako bi to prenesel moj želodec, že tako je bil bolj kot ne v bojnem stanju zaradi vse te masti, ki je nisem navajena.

Po zajtrku smo se odpravili v rezervat za indijance. Ogledali smo si lokalno bolnišnico oz. center in poslušali predstavitev. V mojih spominih so še vedno slike, ki so bile izobešene po hodnikih. Barvite slike, polne različnih prizorov, narava, črno-bele slike, enostavne, a skrajno zanimive. Res lepa umetnost. Prav tako so mi bili všeč indijanski izdelki, čeprav so nekateri malo preveč barviti zame. Z obiskom rezervata smo se znebili predsodkov o indijancih, ki naj bi želi povsem drugače kot mi, ker so pač indijanci. A vendar je naselje takšno kot vsa druga, verjetno mogoče malo bolj revno. Sicer pa enako. Le na obrobju lahko opaziš manjša naselja, ki izgledajo nekako tako kot naša romska. Nato smo se iz rezervata odpravili v Casino Balck Bear, ki je v lasti indijancev. Ti si tu služijo denar. To je njihov posel, s katerim se ukvarjajo. Tam smo najprej šli jest. Plačali smo dobrih 8$ za kosilo. Vse je izgledalo strašno zanimivo in dobro, a ko smo poskusili niti ni bilo. Sami smo si lahko nadevali hrano in izbira je bila zares velika. A ko smo si jo odnesli do mize, nas je vse minilo. Iz hrane je curljalo olje. Kolegica je v nek zavitek zapičila vilico in maščoba je kar špricnila iz njega. Zrezek, ki sem si ga izbrala je izgledal kot navaden zapečen zrezek, a poln masti. Prav tako je bil pire krompir polit z oljem. Ne razumem njihove potrebe po olju in ne čudim se nad njihovim postavam, ko zagledam kaj takega. Rečem lahko, da mi je bilo še najbolj všeč sadje in pa sladoled, ki sem ju vzela za sladico. Od tega sem se še najbolj najedla. Po kosilu pa smo poiskali trgovinice s spominki. Sama sem iskala kakšnega zanimivega lovilca sanj, a me noben ni pritegnil, sploh pa so bili zelo dragi.
Iz casinoja smo šli v muzej, kjer so nam pokazali nekaj indijanskih izdelkov, ter kako izdelujejo kanuje.

Zvečer po poti nazaj smo se ustavili v Duluthu, kjer so nas profesorji spustili dol in zmenili smo se, da pridejo kasneje po nas. Preiščemo trgovinice, vendar drugega kot darilo za tasta nisem našla. Prav tako smo obiskali neko indijansko trgovino. Ker se nam ni več dalo nakupovati smo se odpravile do jezera, se malo sprehodile ob obali in nato vrnile na kraj, kjer smo se zmenili, da se dobimo. Zmenili smo se, da nas bodo odpeljali v McDonalds, a ker smo hoteli tudi v navadno trgovino, so nas najprej odpeljali tja. Ne morem verjeti, da v mestu ni navadne trgovine, ampak se moraš za nabavo peljati nekam daleč na hrib. Tam smo si kupili stvari za zajtrk. sama sem imela še najboljšo izbiro, saj sem si vzela čokoladne cookije in pa bananin jogurt. Druge so si kupile sadje, jogurte,...ampak je bilo vse za stran. Banane so bile toliko zelene, da se še lupiti niso dale, breskve so bile totalno kisle in jogurt čisto zanič. Toliko o trgovinski prodaji. In ker nas potem niso hoteli peljati nazaj v Mac-a so nam rekli naj gremo v bližnji fast food po hrano in jo nato pojemo v doormu. In smo šli. In nam je bilo žal. Krompirček je bil zvit in čudnega okusa, bil je rdeč. Sendviči so bili....hm...čudnega okusa. Vse je bilo izjemno chip. In to je bila naša kao večerja.
Zvečer smo se v sobah igrale pantomimo, kmalu pa smo odšli spat, saj smo morale spet zgodaj vstati. Ampak res zgodaj, pred 7h. V bistvu so nas skoraj nagnali v postelje.

Četrtek 18.6.: Zjutraj smo ugotovili, da zajtrki niso bili ravno dobri, vendar pa so bili moji kukiji naravnost božanski. Tako dobrih pri nas še nisem jedla. Kmalu so nas pobrali pred domom in pobrali ključe. Nato smo se odpravili v Challenge Incarceration Program, kjer smo spoznali drug način prestajanja zapora. Gre za to, da se lahko zapornik prostovoljno odloči za ta način in si tako skrajša kazen. In sicer nekaj mesecev, okrog 9 jih preživi tukaj v nekem vojaškem disciplinskem okolju. Imajo zelo strog način dela, zaporniki so zaposleni večino dneva, pospravljeno imajo tip top. res zanimivo za videti. Sprehodili smo se tudi skozi njihove prostore. Izvedeli smo, da imajo le 2min časa, da se stuširajo. Poleg tega, da so tam, pa športajo in pa tudi delajo, pomagajo pri urejanju okolice, ali pa v bližnji okolici pomagajo ljudem pri opravilih. Veliko zapornikov tega tempa ne prenese in se raje vrnejo nazaj v navaden zapor. Ko smo se poslovili pa smo se odpravili v Rush City Prison, ki pa je bil bolj strikten zapor. Sicer ni takega tempa in pa discipline, je pa veliko večje in zavarovano. Naj omenim, da tisti zapor ni imel ograde in da sta v vsem času, kar deluje, skušala pobegniti le dva zapornika. No, ta je bil veliko bolj zavarovan. Oblečene smo morale biti striktno, vsaj po navodilih, ki smo jih dobili prej. Nobenih sexy majčk, sploh ne z napisi, majčk ki bi preveč razkrivale, odprtih nog, krajših kril. Kar je povsem razumljivo, saj nekateri že več let niso videli žensk oz. vsaj ne od blizu. obisk je bil eden najzanimivejših kar smo jih doživeli v ZDA. Pač ni navada, da se obiskujejo zapori, sploh pa ne tako, da si lahko le meter stran od zapornikov. Šli smo celo pogledati celice zapornikov, kasneje so nam povedali, da so tu zaprti spolni prestopniki. Malo scary. Prav tako imajo čudne načine kratenja pravic, recimo nimajo navadne samice v katero zaprejo prestopnika, ampak celo poslopje, kjer so taki zaporniki po več mesecev izolirani od drugih, ne gredo ven. Ali pa recimo objemi z najdražjimi so možni le na določenem mestu, poljubi na usta so prepovedani. Po obisku jih popolnoma pregledajo, tudi v odprtine. Jaz rajši ne bi imela obiskov, kot pa da bi me pregledovali. In tako dalje. Vendar je bilo zanimivo videti njihov zapor, tu v Sloveniji še nisem imela te možnosti, a so zaporni pri nas veliko bolj prijazni kot tam. Seveda je bilo slikanje prepovedano, tako da škoda, lahko bi naredila par dobrih posnetkov.

Nato smo se odpravili proti Augsburgu. Ker smo še imele čas smo se odpravile na drugo stran mesta v uptown v knjigarno second hand. Knjige so bile smešno poceni, od 3$ dalje, debelejše največ 9$. Tega pri nas ne vidiš. Sama sem sicer našla le tri knjige, ki so me zanimale, saj bi potrebovala cel dan, da bi pregledala vse police in našla kar bi mi bilo všeč. Vendar pa je prodajalka povedala, da smo Slovenci, še sploh naše profesorice, tu pustile precej denarja. Bili so nadvse zadovoljni. Nato smo po sms-u izvedele, da danes ni tekme Twinsov, ki smo jo želele pogledati, tako da smo si vzele čas za večerjo v Mac-u in se dodobra najedle. Prav tako smo pogledale neko trgovino s spominki in tam sem si kupila baseball žogico. Med potjo smo opazile tudi hišo študentske druščine. Nazaj grede smo si vzele čas za poslikati pogled na mesto, downtown, ki je res lepo izgledalo iz mosta. In nato smo se vrnile v college.

Minnesota junij 2009 4.del

Dolgo je trajalo, da sem se zopet spravila k pisanju bloga. Nekako nimam energije za to, poleg tega pa še kup drugih obveznosti, izpit in seveda tudi prosti čas, ki bi ga rada imela v tem trenutku kar se da veliko. Torej....

Ostali smo pri ponedeljku in sicer novemu delovnemu dnevu. Zjutraj smo zopet imeli zajtrk in poslušali predavanje Nancy Rodenborg, ki je govorila o intergroup dialogue. Predavanje je naredila zanimivo, s primeri iz svojih predavanj, vodenja vaj in prikazala kako vključiti študente v skupinsko delo, kako lahko selektivno gledamo na ljudi in podobno. Na predavanja Lee Šugman Bohinc nisem šla, saj sem to stvar slišala že prejšnje leto pri nas. V tem času smo s kolegicami obiskale trgovinico v isti stavbi in nakupile spominke iz collega. Sama sem si kupila le majico Augsburg, saj se mi je zdelo predrago dati 40€ za pulover, ki ga bom le malo nosila.

Popoldne so nas odpeljali na vegi kosilo v bližnjo vegeterijansko restavracijo, kjer sem jedla zelo zanimivo in neokusno hrano. Za kosilo sem dobila košček kruha in tri namaze, ki so bili verjetno s fižolom, ki ga jaz tako obožuje (no way) in pa majhno solato. Prav kmalu sem znova postala lačna in mi je bilo žal, da nisem naročila večje solate. Zanimivo je, da imajo na steni napisano kam dajejo napitnine, večinoma v dobrodelne namene, zato smo nekaj kovancev pustile v njihovi košarici. Nato smo se direktno iz restavracije odpravili v Brian Coyle Community Center, kjer so nas prijazno sprejeli in nam razložili njihovo delovanje. Ker sem bila precej utrujena sem težko sledila pogovoru, a vendar sem se trudila. Zanimivo mi je bilo, da Somalijci, ki živijo tu, domačim v rodno deželo pošiljajo denar, ostanek denarja, ki jim ostane ter da sami prispevajo k razvoju svoje države. Recimo, ko so zbirali denar za bolnišnico v Somaliji. Pripoved o tem, da pa so lani tukaj na ulici ubili nekega študenta, ki je tu delal prostovoljno, pa mi ni vlila kaj veliko upanja v te ulice in ko smo se vračali skozi naselje nazaj, nisem imela dobrega občutka. Sicer ni bilo drugega razloga, da se ne bi počutila varno, a vseeno. Ni sprejemam pa način dela policije z njimi, ker mislijo, da so vedno priseljenci krivi za težave, jih vedno znova identificirajo, dajo v kartoteke in podobno. To se mi zdi zelo diskriminatorno, saj ne moremo vseh ljudi metati v isti koš. Sem pa ugotovila, da se od generacije do generacije zadeve precej spreminjajo, saj so mladi v veliki meri prevzeli ameriški način življenja, medtem, ko se starejši držijo svoje tradicije. Kar pa se mi zdi normalen proces.

Zvečer po obisku se nas je nekaj odpravilo v Mall of America, da bi pregledali kaj imajo, da bi naslednjič lažje kaj našli. Z vlakom smo se odpravile do Mall-a in se nato razdelile in se sprehajale po trgovinah. Trgovina je ogromna. Ima 4 nadstropja, ki se vijejo v pravokotni obliki, na sredini pa velik zabaviščni park z vlakci, vodnimi atrakcijami, atrakcijami za otroke,... Bilo je prav noro. In kakšno število trgovin. Cene pa toliko nižje kot pri nas. Imele smo cele 4 ure časa, da pogledamo trgovine in se vmes tudi malo najemo. Seveda mso za večerjo izbrale McDonalds, kaj pa drugega. Obiskala sem veliko trgovin, a kupila sem le dve stvari in sicer luštno majčko na naramnice za 10€ ter pulover s kapuco oblečeno v pliš za samo 15€. Res nore cene. Stvari od DC-ja imajo pol ceneje kot pri nas. Njihovi puloverji so imeli ceno do 30€. A vendar nisem upala zapravljati, ko pa je bil pred nami še skoraj cel teden, da ni bi preveč zapravila. Ko so že zapirali trgovine smo se odpravile nazaj.

Torek 16.junij: Zjutraj smo se odpravili z dvema kombijema proti Duluthu, kjer smo ostali slabe tri dni. Večina študentk se nas je spravilo v kombi katerega je peljala Holley. Na poti tja smo del poti prespale, saj smo bile utrujene od prejšnjih dni, pa tudi zgodnje vstajanje nam ni šlo najbolje. Ko smo se pripeljali v mesto je bilo opaziti veliko jezero, ki se razprostira kot naše malo morje. Peljali smo se po hribčkih navzgor in navzdol. Ja tukaj imajo celo malo bolj razgibano pokrajino, a vendar nimajo nič višjega kot kakšne hribe. Ko smo prispeli so nas najprej popeljali po collegu, ki je bilo zelo veliko in zelo lepo urejeno. Nato smo imeli malico skupaj s profesorji s collega. Nato pa smo se odpravili direktno v Safe Haven Shelter, varno hišo, kjer nam je zaposleni pokazal hišo in njihovo delovanje, poslanstvo. Ja, moški. Pri nas v varnih hišah ni zaslediti moških, pri njih pa to velja za zelo koristno, saj moški lahko ponudijo drugačno mnenje in videnje problema. Hiška je zelo prijazno opremljena, zanimiva in prijazna otrokom. Tudi njihovo delo tu je precej raznoliko in zanimivo. In po dveh urah se odpravimo v Doorm, kjer bomo bivali 2 dni. Dobimo ključe in se z našo prtljago (nahrbtniki) odpravimo v peto nadstropje. Razdelili so nam sobe in nekako mi niso bile všeč. Bile so take brezosebne, izgledale so kot zaporne celice, postelje so imele železne okvirje. Kopalnica je bila na hodniku, s samo dvemi tuši, saj smo bili v nadstropju, kjer so ponavadi moški. A k sreči s tuširanjem ni bilo problemov. In še preden smo se lahko malo razkomotili smo že leteli na piknik pri jezeru. Tamara, bosanska študentka, ki biva v Duluthu že dve leti nam je pripravila čevapčiče. Spoznali pa smo tudi kosovsko študentko, ki pa že dlje časa tu študira. Na pikniku pa so se nam pridružili tudi indijanci, ki se pripravljajo na študij medicine. Zanimivo mi je bilo, kako že vsi vedo kaj hočejo postati, kaj hočejo delati, ko pa so bili še mlajši od nas. Pri nas je značilno, da se mladi okoli 20 leta še nekako iščejo. Šli smo tudi bližje jezeru, kjer sem si vzela čas za kratek posnetek jezera in pa slikanje. Bilo je res lepo, a preveč mrzlo. Veter je brusil v naše puloverje in kmalu smo se vrnili nazaj na naš piknik prostor. Po pikniku smo se odpravili v Grandma's bar, ki je bil nekoč bordel. Naročila sem si zelo zanimiv sadni koktelj Strawberry hammock. Nato pa smo se peljali s Tamaro domov in spat, saj sem bila zelo utrujena.

Minnesota junij 2009 3.del

Nedelja, 14.6. Imeli smo fraj dan oz. so nam dan organizirali kolegi iz Augsburga. Tako da smo se študentje in profesorji razdelili. Zjutraj so nas prišli kolegi iskat pred dom in nas z avti odpeljali proti našemu cilju. Prvič v teh dneh sem videla pokrajino Minnesote in zdela se mi je čudovita. Veliko gozdov in zelenja, polno majhnih jezer, ki so se bleščala v soncu. Peljali smo se mimo majhnega mesteca Chisago, ki se mi je vtisnil v spomin. Vse je bilo tako majhno, prisrčno, celo mini kipec od Kipa svobode so imeli, pa takšen veliki čajnik. Ko smo prispeli na cilj smo vzeli štiri kanuje, v vsakega so šle tri osebe. Odpravili smo se po reki. Jaz, Sandra in Jim smo bili v enem, ker pa je srednji lahko le počival, smo položaje izmenjavali. Čeprav priznam, da sem na sredini preživela največ časa jaz, saj se proti koncu nihče ni hotel zamenjati. Pripeljali smo se do peščenega otočka, kjer smo imeli kratko malico. Polne vreče velikega, sladkega sadja, prigrizki s čipsom, oreščki, voda. Pa tudi razgled je bil prelep, na skale od reki, s katerih so skakali plavalci. Tudi Tom je skočil v globino, vendar pa smo s posnetki malo zaostajali in nismo mogli natančno dokumentirati skoka. Sama tudi nisem imela fotoaparata s seboj, saj ni bilo sigurno, da mogoče ne bomo padli v vodo in bi bilo res škoda, da se uniči. Nekaj kolegic se je odpravilo v vodo, zame pa je bilo premrzlo. Nato smo se odpravili naprej po toku. Vmes smo imeli postojanko na strani Winsconsina, saj so nam rekli, da nas morajo odpeljati še v kakšno drugo zvezno državo, tako kot smo mi lani njih skozi Italijo. Po poti se zabavamo, nekaj časa smo veslali celo tako, da smo skupaj držali vse štiri kanuje, vendar smo potem odnehali, saj smo imeli tisti na koncu največ dela. Ko smo prispeli na cilj smo morali počakati avtobus, ki bi nas odpeljal nazaj, kjer smo pustili avtomobile. Tudi tam smo pripravili majhen piknik, arašidovo maslo, marmelada, neke sladke palčke, sadje in prigrizki, in lažje smo čakali. Nato smo se nabasali v majhen star avtobus, ki ga je vozila majhna stara ženica. In ko ga je pognala po cesti je bilo videti, kot da se bomo ravnokar razleteli. A vendar smo varno prispeli na cilj in se znova odpravili proti domu. Na poti smo od daleč videli tudi bolnišnico za zdravljenje zasvojenosti, kamor velikokrat prihajajo znane zvezde, saj je precej draga. To že verjamem, da pa bi bila za to kaj boljša od drugih pa dvomim. Nato nas je Michael, ki ga ni bilo z nami na knujih, povabil na piknik k sebi domov. Tako smo lahko spoznali pravo ameriško družinsko življenje. On, njegova žena Brooke in dva sinova živijo v lepi ulici, v majhni sivi hiški. Prav lepo sta nas sprejela in pogostila. Natočili smo si lahko margarito ali pa sangrijo. Tudi za jesti je bilo veliko, Michael je na žaru spekel nabodalca, ki jih je pripravila njegova žena, zraven je bila tudi solata, pa pečena koruza, ki smo jo pomočili v maslo in sol. Vse je bilo zelo odlično narejeno. Najbolj pa sta bila zanimiva sinova, ki sta stara 2 leti in pol ter 4 leta. Kolegica jima je brala slovenske knjigice, ki jih je lani Michael kupil pri nas. Na koncu pa smo dobili še sladico z jagodami. Ker pa se je že nočilo smo rekli, da se moramo odpraviti. Ko smo se peljali proti mestu je bil res lep sončni zahod, ki je obsijal mesto. Posledice dneva na vročem soncu pa so bile izredno zanimive. Opečena sem bila po eni strani telesa, desna roka in noga sta bili živo rdeči, trebuh pa je bil popolnoma šekast, pol bel pol rdeč. Rdečica ni izginila še kar nekaj časa, vendar po dveh dneh je nehalo peči. Skoraj bi pozabila, na črpalki smo vzeli kavo French Vanila, ki je bila božanskega okusa.

Ta dan mi bo ostal v spominu, saj je bilo zelo zanimivo se družiti s kolegi iz US, ki so se tako lepo potrudili za nas, da so nam pripravili vse to. Še posebej smo bili hvaležni Michaelu in Brooke, ki sta se tako potrudila za piknik in nas zasipala z dobrotami.