Tsunami: The Aftermath na TV3

Včeraj sem si ogledala prvi del miniserije Posledice cunamija:zgodba o preživelih. Gre za zgodbo o cunamiju, ki je prizadel Tajsko. Sicer je zadeva narejena kot film, bi pa lahko trdila, da je precej stvari resničnih. Prikazano je več akterjev, tistih, ki so preživeli in tistih, ki niso, večina med njimi pa je zahodnjakov. To je prvo, kar me je zmotilo. Da dajejo pomembnejši pomen zahodnjakom, Britancem, ki so bili takrat na dopustu, kot pa domačinom, ki jim je cunami vzel veliko več, kot samo življenja njihovih najbližjih, ampak tudi dom, vse kar je bilo pomembno. Prikazana je le zgodba domačina natakarja, ki v cunamiju izgubi babico. V njegovi zgodbi je dobro prikazana želja po pomoči drugim ljudem, ki bi jih ta mlad fant še lahko rešil, ter ravnanje policije z domačini. Kar me je najbolj šokiralo je bilo, da so preventivno sežigali trupla, trupla ljudi, ki jih njihovi svojci iščejo, ki še niso identificirana in ki bodo za vedno označena za pogrešane. Naj bo kakršen koli razlog za to, tega ne upraviči nobena stvar, noben argument, vsaj v mojih očeh ne. Pa naj zdaj presedlam na tisto, na kar se se v samem filmu najbolj osredotočila...na občutke, na reakcije ljudi, ki so preživeli. Toliko kot je prikazanih različnih ljudi, njihovih zgodb, toliko različnih je občutkov, ki pa se vsi vežejo na bolečino, izgubo in šok. Ob takšnih katastrofalnih razmerah je povsem normalna reakcija ljudi, da občutijo različna čustva, in da reagirajo povsem različno, vsak po svoje. Vsak človek zase ve, kako lahko preživi, kako lahko prenese bolečino in kako lahko najde novo upanje ali pa kako se prepusti v usodo. Film dobro prikaže različne načine spopadanja s krizo. Nekdo občuti zmedenost, drugi strah, spet tretji občuti zagon, da bi našel izgubljeno, spet četrti obupa, spet peti išče novo upanje, itd. Vendar so vse to načini, da človek v takšnih razmerah sploh lahko preživi. Nekateri se oprejo na svoje bližnje, ki so jim še ostali, spet drugi gredo raje svojo pot, tretji se nimajo na nikogar obrniti, četrti iščejo pomoč vsepovsod, spet peti usodo vzamejo v svoje roke,... itd. In spet so vse to normalni odzivi. Če izpostavim ženo, ženo in mater, ki pogreša svojega otroka. Moža je našla, ta pa je med cunamijem izgubil njuno hčer. Ko jo iščeta v vseh centrih in središčih za pomoč, najdeta drugo majhno deklico, ki ji je bila na sliki močno podobna. Oče ne obupa in se odpravi na tiskovno konferenco za pomoč Britancem, mati pa vzame tisto deklico za svojo. Zaradi obupa, šoka in vsega, bi se lahko v tistem trenutku zadovoljila tudi s povsem neznano deklico. To da je deklico vzela bi lahko imelo katastrofalne posledice, saj jo lahko iščejo njeni pravi starši in prav tako bi lahko kasneje to odločitev obžalovala. Vendar ji je takrat to pomenilo rešitev, zmanjšanje njene bolečine ob izgubi hčerke. Ne moremo je obsojati za takšno dejanje, saj verjamem, da v teh razmerah, človek ne more misliti na posledice svojih dejanj, na prihodnost, ampak živi le za tukaj in zdaj, da bi preživel to sekundo, to minuto in ta dan. Vsak po svoje, vsak s svojimi načini. Takšni smo ljudje, stvari doživljamo različno, prav tako stvari občutimo drugače in s tem se spopadamo vsak drugače, vsak na svoj način. Vsak način je v tistem trenutku najboljši možni za tistega človeka, ki ga doživlja, saj mu daje upanje in mu pomaga prebresti vso bolečino ob izgubi, čeprav z vidika druge osebe ta način ne bi bil pravilen ali pa bi vodil do slabih posledic. Uporaben je tukaj in zdaj, v tistem trenutku pomaga človeku preživeti. Kasneje bo človek sam uporabil drug način, da preživi in preboli izgubo, šel bo skozi vrsto faz, ki bodo vzbujala različne občutke, različne reakcije, odzive. To je vse naravno, prvinsko, v človeku. Da najde moč za preživetje, tako ali drugače.A