Moram priznati, da sem prehitro sklepala, da se film preveč osredotoča na tujce, turiste. V drugem delu sem opazilo veliko več zgodb in izsekov iz življenja domačinov. Pa ne, da bi zasledila kaj dobrega, vse preveč je vse povezano z revščino, bedo, izkoriščanjem,... Čeprav so domačini prvi in pravi prebivalci Tajske pa nimajo pravic, ki bi jim po tem pripadale. Film prikaže, kako na hitro pospravljajo ruševine in ravnajo zemljo, vas, kjer so nekoč prebivali domačini. Zakaj? Da bi lahko katastrofo izkoristili za lasten zaslužek...Na območju nekdanje vasi, na mestu, kjer so nekoč stale koče, kjer so prebivali domačini, bodo postavili luksuzne hotele. Z argumentom, da morajo ohraniti turizem, saj le ta lahko reši Tajce iz nezavidljivega položaja. Me pa prav zanima, kako lahko rešijo domačine s tem, da jih preženejo z lastne zemlje. Prej tega niso mogli, zdaj pa lahko, glede na to, da na tem mestu ni ničesar več. In kako nemočni se lahko počutijo domačini, ko jih preganjajo z njihove lastne zemlje. Tega si ne moremo niti predstavljati. Že res, da gre za film, ampak verjamem, da se to tudi resnično dogaja, saj v svetu vedno znova najdemo take in drugačne oblike izkoriščanja prebivalstva. Vseeno pa me zanima koliko je resnice v vsem tem. Ker če je to res, potem ne moremo zameriti Tajcem, ki po toliko letih še vedno čakajo na pomoč zahodnih držav, na pakete hrane in podobno. Že tako je težko začeti življenje na novo, brez družine, brez financ, pravic, kaj šele, da se temu pridruži še to, da nimaš več zemlje, na kateri si se rodil in preživel svoje življenje. In kako naj bi potem ljudje takoj zaživeli kot so prej? Brez vsega? Nemogoče je, dokler bodo nekateri mislili samo na svojo korist in izkoriščali vse kar se izkoristiti da.
In vse to bi lahko povezali z današnjimi dogodki. Potresi na Haitiju, v Čilah, sedaj še v Turčiji. narava nam kaže svoje zobe, vendar pa zakaj vedno tistim, ki so že tako depriviligirani, ki že tako ali tako živijo v pomanjkanju in bedi? To je vprašanje na katerega ne poznamo odgovora. Pa vendar se dogaja. Ljudje, ki so že tako imeli malo, so izgubili še tisto. Srce se para ob posnetkih, slikah, ki prikazujejo kako lahko le v nekaj sekundah, minutah izgubiš vse kar ti je drago. Pa vendar se ljudje poberejo, zaživijo znova, kakor vedo in znajo, vendar brez pomoči je to oteženo. Pa vendar je pri tem potrebno poskrbeti za to, da pomagaš človeku tako in samo tako, da si bo opomogel in si nadaljnje pomagal sam. Če ne doživimo to, kar se dogaja po svetu, ko pomagamo ljudem tako, da ti postanejo trajno odvisni od nas in jih tako popolnoma onesposobimo za samostojno preživljanje. Do tega ne sme priti, saj mora človek delati za svoje preživetje, mora se truditi, drugače vse izgubi svoj pravi smisel. Pomagamo mu le takrat in ko to nujno potrebuje. Meja med tem, kdaj potrebuje pomoč in kdaj je sposoben problem rešiti sam je tanka, prav tako kot meja med tem, kako pomagati, da si bo znal pomagati sam in kako pomagati tako, da bo postal stalno odvisen od naše pomoči. Za vse to je potrebno imeti znanja in izkušnje. Zato podpiram tiste, ki skušajo po katastrofi življenje čim prej vrniti v stare tirnice, zagnati gospodarstvo in vsakdanje življenje naprej, take ki spodbujajo lokalno prebivalstvo k aktivnemu boju za preživetje, ki pomagajo tistim, ki so izgubili upanje, da ga znova najdejo, da najdejo sebe v vsej tej zmedi in kaosu in se trudijo preživeti.
In vse to bi lahko povezali z današnjimi dogodki. Potresi na Haitiju, v Čilah, sedaj še v Turčiji. narava nam kaže svoje zobe, vendar pa zakaj vedno tistim, ki so že tako depriviligirani, ki že tako ali tako živijo v pomanjkanju in bedi? To je vprašanje na katerega ne poznamo odgovora. Pa vendar se dogaja. Ljudje, ki so že tako imeli malo, so izgubili še tisto. Srce se para ob posnetkih, slikah, ki prikazujejo kako lahko le v nekaj sekundah, minutah izgubiš vse kar ti je drago. Pa vendar se ljudje poberejo, zaživijo znova, kakor vedo in znajo, vendar brez pomoči je to oteženo. Pa vendar je pri tem potrebno poskrbeti za to, da pomagaš človeku tako in samo tako, da si bo opomogel in si nadaljnje pomagal sam. Če ne doživimo to, kar se dogaja po svetu, ko pomagamo ljudem tako, da ti postanejo trajno odvisni od nas in jih tako popolnoma onesposobimo za samostojno preživljanje. Do tega ne sme priti, saj mora človek delati za svoje preživetje, mora se truditi, drugače vse izgubi svoj pravi smisel. Pomagamo mu le takrat in ko to nujno potrebuje. Meja med tem, kdaj potrebuje pomoč in kdaj je sposoben problem rešiti sam je tanka, prav tako kot meja med tem, kako pomagati, da si bo znal pomagati sam in kako pomagati tako, da bo postal stalno odvisen od naše pomoči. Za vse to je potrebno imeti znanja in izkušnje. Zato podpiram tiste, ki skušajo po katastrofi življenje čim prej vrniti v stare tirnice, zagnati gospodarstvo in vsakdanje življenje naprej, take ki spodbujajo lokalno prebivalstvo k aktivnemu boju za preživetje, ki pomagajo tistim, ki so izgubili upanje, da ga znova najdejo, da najdejo sebe v vsej tej zmedi in kaosu in se trudijo preživeti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar