Na čudovit nedeljski dan sva se odpravila na Mrzlico. Na 1122m visok hrib v Zasavju, ki sem ga tolikokrat prehodila v mojih šolskih letih. V Trbovljah je najpogostejša postojanka prav Mrzlica, čeprav je v okolici mnogo lepih vrhov, najboj znan Kum, nato Sveta Planina, Čemšeniška planina, Kal,... V glavnem, dan je bil sončen, čisto zgodnje pomladanskih temperatur, ki so se borile z goro snega, ki je pokrila vse pod seboj. odločila sva se za štart iz vasi Čeče, ker je iz doline Trbovelj do Čeč več kot pol ure, ki pa vodijo večinoma po cesti. Šele od Čeč dalje se začne lepa gozdna pot, ki jo prekriža nekaj makadamske ceste in pa travniki. Avto se parkira pri kapelici na razpotju, ki vodi v Čeče, Otenk ali v smer Podmeja. Večina izletnikov krene na pot iz Podmeje, ki je kakih 100m
višje ležeča od Čeč in je prelaz med Trbovljami in Preboldom. V glavnem, pot je prav prijetna. Ni veliko večjih naklonom, saj se pot večinoma časa rahlo vzpenja navzgor. Že med potjo se opazi izjemen razgled na Zasavje, na Trbovlje in Hrastnik ter druge bližnje vrhove. Na drugi polovici poti pa se nam odpre pogled na Savinjsko dolino, ki se je, moram reči, popolnoma spremenila od zadnjih 10 let, kar sem jaz bila na Mrzlici. Proti vrhu sicer vodi asfaltirana cesta, ki pa je bila popolnoma prekrita s snegom, ki ni niti malo nakazoval, da je pod njim sploh cesta. Vse skupaj izgleda kot le ozka pot. Na koncu se pot malce bolj povzpne in kmalu zagledamo kočo. koča stoji na 1119m višine in kot sva opazila je izjemno obiskana. Povsod se je trlo ljudi, starih in mladih. Obiskanost je zares visoka. Mnogi se nato spustijo v dolino s sanmi, smučmi in celo z boardi, saj je večji del poti zvožen in je pot navzdol lahko prav zabavna. Le slabih 5min pa te loči od vrha, ki 
stoji prav blizu koče in iz katerega je izjemen pogled na širšo okolico. Postavljen je tudi orientacijski kamen, s katerem najdemo najpomembnejše vrhove, ki jih lahko, ob lepem vremenu, opazimo z vrha. Imela sem možnost videti tudi Grintovec, Triglav,... Bil je res prelep razgled. So pa bile najprej težav v koči, ker natakar ni našel štampiljk. Šele, ko sem se pol ure kasneje vrnila iz vrha nazaj v kočo, jih je po pregovarjanju le našel in tako sem znova zabeležila osvojen vrh v knjižico. Najbolj zanimiv je bil smerokaz, ki je, če si dobro pogledal poti in se vsaj malo orientiral, kazal narobe. Bil je zasukan v napačno smer, kar lahko zmede marsikaterega novinca v teh hribih. Sicer pa je bilo vzdušje pravo, le resnično preveč ljudi. Izlet je veliko boljši, če je po poti manj ljudi. Pot nazaj je bila veliko bolj mokra, saj se je zaradi visokih temperatur sneg počasi že začel topiti in tam kjer je bilo prej vse steptano in ledeno, se je zdaj vlival potok vode in blata. Nič kaj prijetno, ampak tega ni bilo veliko.Pot navzgor je trajala cca. 1.45h, nazaj pa dobro uro. Po taki hoji čutiš nato takšno pozitivno utrujenost.
Ni komentarjev:
Objavite komentar