Dobra zemlja

Ta mesec sem včasih preživela tudi ob knjigi. Na sposojo sem dobila knjigo Dobra zemlja avtorja Pearl S. Brucka. Verjetno marsikdo ne pozna te knjige, saj je zelo stara. Govori o kmečkem življenju preprostega kitajskega kmeta, ki preživlja svoj vsakdan na svoji majhni zemlji, ki se mu zdi neskončno velika. Knjiga je prikaz tamkajšnjega življenja, kot ga ne poznamo, z vsemi svojimi bedami in srečnimi trenutki, z vso tradicijo in navadami ter z vsem svojim razkošjem in revščino. Lahko bi rekla, da je knjiga dobro berljiva, ni najbolj napeta, vendar pa so zapleti in prepleti ne pričakovani in nevsakdanji. Knjiga nam ponuja res dober vpogled v kitajsko kulturo, ki nas lahko zelo preseneti, če je nismo poznali že od prej. Zelo dobro se opazi pomen moškega, moškega potomca, željo po velikem številu otrok, željo po zemlji, verovanje v bogove, prepletanje z rdečo barvo ter manj vrednost žensk. Gre za opomin ženskam v sedanjem svetu, v razvitih državah, kjer imamo moč in svojo voljo, kjer nismo le za seksualne potrebe svojih mož, kjer imamo besedo pri tem, kdo bo naš mož in kjer nismo stroji za rojevanje otrok in kjer lahko izkusimo ljubezen svojega partnerja. Prav tako pa lahko opazimo tudi kako se svet spreminja, kako se spreminjajo ljudje in kako okolje vpliva nanje. Kako lahko človek hitro zapade v neko nadrealistično podobo samega sebe ali koga drugega, kako lahko majhnega človeka veliko stvari preseneti in kako naivno se prepušča zavajanju drugih ljudi, pa tudi stvarem. Kako hitro lahko postanejo pomembne čisto druge stvari, kot so bile le leto poprej in kako se vse obrača in spreobrača in kako se človek le redko vrne k temu kar je bil. Prav tako pa lahko opazimo kako človek težko vrednote prenese na svoje otroke, če ti ne živijo v enakem okolju in v enakih okoliščinah. Kako hitro se človek prevzame ob bogastvu. In kako človek ne more mirno mimo mnenj drugih ljudi. Knjiga je nadvse preprosta in nam pokaže pravo resnično stran življenja.

Ne bi mogla izpostaviti samo ene zgodbe iz celotnega romana, saj je vse skupaj nek preplet dogodkov. A kakor te lahko preseneti preprostost človeka, njegovo majhno bedno življenje v revščini, težko življenje na njivah, lakota, te preseneti tudi močna volja človeka, ki verjame v sile narave, ki se podreja drugim in ki bi za svojo zemljo naredil kar bi le mogel. A kaj kmalu lahko ugotovimo, da se človek lahko kaj hitro pokvari, če le dobi v roke preveč bogastva ali pa mu manjka dela pri roki. In vse to je res. Denar lahko človeka hitro pokvari in mu odvzame vrednote. Čeprav je mogoče še vedno človek svojih besed in dejanj, pa vendar to ni to. Kar se lahko zelo dobro vidi iz pripovedi same. In tako je tudi danes. Majhni ljudje si želijo denarja in bogastva, da bi bili srečni, a vse to ne prinaša sreče same. To ni le pregovor ali izrek, to je čista resnica. Z nobenim denarjem si človek ne more kupiti ljubezni, tiste čiste, iskrene in nedolžne, ali pa zdravja, brez bolečin in tegob, prav tako ne more kupiti ljubezni svojih otrok ali dobiti takšne kot je želel. Pa vseeno je želja po bogastvu še vedno tako prisotna pri nas, tako vtkana v naše življenje. Bogati in ljudje, ki posedujejo veliko denarja pa nam dajejo vtis o dobrem življenju, ki skoraj ne bi moglo biti boljše. A časi se spreminjajo, slika o čarobnosti denarja pa le ne bo mogla biti vedno tako pravljična kot je. Denar je pomemben, predvsem za preživetje, vendar pa to ne pomeni, da le denar prinaša blagor in srečo v hišo.

Pearl S. Buck: Dobra zemlja (1976). Založba obzorja. Maribor

ZOO Zagreb

Na sončno nedeljo 23.8.09 sva se s fantom odpravila v Zagrebški živalski vrt. Izbira je bila taka, ker tam še nisva bila in ker je pot do tam kratka in hitra. No, če odštejemo vožnjo po mestu in iskanje lokacije.

Torej, najprej naj povem, da sva ZOO zelo težko našla, saj je zelo slabo označen. Zgrešila sva eno ulico in se zato peljala vzporedno s pravo, kar pa nisva vedela, ker so oznake ulic zelo slabe oz. so znaki obrnjeni v nasprotno smer. Končno sva našla neko križišče, ki je imelo celo neko staro tablo z oznako ZOO. Parkirala sva na drigi strani ceste parka pri stadionu. Naj povem, da je ZOO del večjega parka, kjer je prav lepo, nekako tako kot naš Tivoli. No, tako sva se sprehodila do vhoda in kupila vstopnice. Vstopnina je borih 30kun, kar je za naše razmere zelo zelo poceni, baje je bilo nekaj časa nazaj celo 10 in 20 kun na osebo. In ogled se je začel. ZOO je lepo urejen, vse je bolj kot ne na kupu, tako da neke nepotrebne hoje po praznih območjih. Prav tako je pot nekako smiselna in se večinoma ni treba vračati po istih poteh nazaj. Kletke izgledajo še kar urejene. Sem pa opazila, da imajo nekatere živali dosti več prostora za gibanje kot druge, čeprav bi glede na vrsto rekla, da o tem ni potrebe. Kritika bi padla tudi na to, da ni žiraf, zeber, slona, tigra, prav tako nisva opazila geparda in snežnega leoparda. Če so se živali skrivale je to povsem upravičeno, a nekaterih sploh ni in so na njihovem mestu druge. Tako imajo namesto tigra dve levinji, na mestu slona pa noje in nekaj antilopam podobno. Pohvalila pa bi steklo, ki omogoča boljše videnje in pa tudi slikanje živali, ter opozorila na steklu, kje se lahko kakšna žival skriva. Najbolj pa te presune kletka za homo sapiens, kakršna bi pripadala nam, če bi živeli v ZOO in verjemite, ni najbolj prijetne velikosti. Ob tem pa se spomnim na rjavega medveda, ki se je naslonil s prednjima tacama na deblo in nas opazoval. Očitno nas je posnemal in potem se počutiš zares butasto. Kako ti opazuješ te živali, ki so nadvse izjemne in posebne, a obenem jih ne vidiš v vsem svojem čaru, saj ga v teh malih prostorih niti ne morejo pokazati. Ne vidiš njihove prave narave, vidiš neko umetno vzgojeno žival, ki jo lahko občuduješ samo zaradi njene zunanjosti, pa še ta ni tako izjemna, saj so živali v ujetništvu ponavadi manjše in ali preveč ali premalo rejene. Pa vseeno. Ali obiskujemo takšne vrtove ali ne, ti obstajajo, in če že morajo, rada kaj prispevam in se obenem sprostim ob pogledu nanje. Če ne bi bilo vrtov, niti ne vemo kje bi se lahko znašle, saj so že od nekdaj ujete v ujetništvu, takem ali drugačnem. In če najdejo kakšno takšno žival je lahko srečna, če jo dajo v ZOO, saj se v naravi ne bi več znašla. Prav tako je to mogoče boljše od smrti. Vendar o tem je težko soditi.

Tegobe moje Elly

Že dva tedna opazujem mojo podganico Elly, ki se ji je na spodnjem delu vrata začela delati majhna bunkica. Najprej sem jo odpeljala veterinarju, ki mi je naročil naj jo teden ali dva opazujem, ali bunkica raste ali ne. Če raste je tumor, če ne je absces. In po enem tednu ni bilo opaznejših sprememb, sedaj po skoraj dveh pa je bunkica že malo večja. Tako da je diagnoza skoraj verjetno tumor. Kar pomeni, da moram podganico peljati na operacijo za odstranitev, ki pa ne garantira, da se ta ne bo ponovno pojavil. Prav tako stvar ni toliko poceni, glede na to, da garancije ni. Stara pa je že leto in pol, življenjska doba pa je od dveh do treh let. Takšna je na kratko zgodba.

Sedaj pa razmišljam kako naivno sem verjela, da bodo te moje živalce pri visoki starosti mirno zaspale. Sicer sem vedela, da je za podgane večja možnost, da dobijo tumor, pa vendar o tem nisem razmišljala. Sedaj pa sedim tukaj in razmišljam, kaj naj storim. Operacija zna biti rizična, že zaradi anestezije. Tudi zato, ker Elly ni več tako mlada. Prav tako pa so možnosti za ponoven pojav velike. Pa vseeno bi se raje odločila za operacijo, kot pa da jo gledam, kako ji tumor vztrajno raste in jo začne ovirati pri gibanju in ji nazadnje vzame življenje. Že ta bunkica mi izgleda grozno, kaj šele da bi zrasla, kot kažejo nekatere slike na internetu. Verjetno se marsikomu zdi, da so moje skrbi popolnoma odveč, saj je le podganica in ker itak ne bo več dolgo živela, ampak se človek nekako le naveže vanjo. Čeprav imam dve, je bila ona moja ljubljenka, ker se je raje cartala in bila bolj prijazna. In čeprav ne znajo nekih trikov ali pa nekih posebnih zadev, zaradi katerih bi bile posebne, so moje, leto in pol že skrbim zanje, jih hranim, spuščam po hiši in se pogovarjam z njimi. Tudi one so me navajene in če me dlje časa ni domov, takoj ko pridem, pridejo pogledati. Neverjetno kako se človek navadi na žival. In kako naivno misli, da pa bo šele pri visoki starosti v miru zaspala. Pa vendar ni vedno tako. In to me je presenetilo. Niti ne vem, kako bi bilo če bi Fonzi ostala sama, ko pa sta tako navajeni druga na drugo. Resda se večkrat skregata in stepeta, a se večinoma stiskata druga k drugi in če je ena zunaj, jo druga vedno čaka pri vratih kletke. Dvomim, da bi dolgo zdržala. Po glavi mi roji toliko možnih scenarijev, toliko možnih razpletov, zapletov in zgodb. Ne vem katera bo prava in kako se bo stvar razpletla. Samo upam lahko na najboljši razplet in čakam.

Europa park 29.-31.7

Sredo, četrtek in petek sva s fantom preživela v Nemčiji, v Europa parku. Zamisel za to gre mojemu fantu, oba skupaj pa sva se odločila, da si privoščiva majhen oddih in pa nekaj adrenalina, namesto poležavanja ob morju. In že kmalu sva rezervirala sobe in se v sredo ob 4h zjutraj odpravila proti Nemčiji. Pot je bila precej mirna, ni bilo gužve, saj sva večino poti prevozila zjutraj in dopoldne. V 5 postankih, ki sva jih potrebovala, sva še jedla v Big Burgerju in pa tankala, saj je pot dolga skoraj 900km in pač po avtocesti poraba ni tako majhna. In pol 14h sva prispela v Europa park. Najin načrt je bil, da najprej obiščeva park, nato pa se čekirava v hotel. Kupila sva dvodnevne karte in se odpravila v prvi del parka. Sicer je mapa zelo velika in prav tako je veliko atrakcij, pa vseeno ni vse tako razmetano okoli in ne porabiš veliko časa, da obkoliš park. Ker pa je bil ta odprt le do 18h sva se zmenila, da najprej pogledava in preizkusiva le najbližje zadeve. Tako sva najprej obiskala Francijo in se popeljala na Dinosaur Ride, kar je precej mirna zadeva. Nato sva za večji naval adrenalina obiskala Švico kjer sva se peljala z vlakcem Roller Coaster Matterhorn-Blitz. Precej zanimiva zadeva, se pa hitro konča. In še veliko drugih zadev. Zvečer sva se odpravila v hotel, se počekirala in dobila sobo 102. Hehe.... Očitno je Jan Plestenjak kdaj obiskal Hotel Apollon. In naslednji dan po zajtrku, takoj ob 9h zopet nazaj v park. Naj omenim par atrakcij, ki so bile najbolj zanimive in omembe vredne. V Italiji je Hiša strahov, nič kaj preveč strašna. V Franciji je Eurosat, ki ponuja izjemno veliko adrenalinskega občutka, ko se po veliki kupoli pelješ okvirno 80km/h navzdol po temi. Izjemno groba vožnja, saj te premetava sem in tja. Šla sva tudi na Euro Tower, da sva poslikala razgled na celoten park. Silver Star nisva obiskala, saj se nama je zdel precej grozen. Prav tako njegova višina in pa hitrost 130km/h. V Švici sva obiskala še Swiss Bob Run, vlakec, ki se pelje po bob stezi, brez da je fiksiran na podlago. v Grčiji sva šla na Poseidona, kjer si potem čisto moker, sploh če hočeš na vsak način sedeti spredaj :). Ter na Pegasus, ki poteka čisto zraven, kjer sva celo kupila sliko. V Angliji se nama ni zdelo preveč zanimivo. V Rusiji pa sva si ogledala Mir Space station in se peljala z Euro-Mir, ki daje zanimiv občutek doživetja višine z vseh kotov, saj se sedeži vrtijo. Če ne bi bilo kasneje takšne gužve, bi zadevo preizkusila še enkrat. V Nizozemski sva šla na šalčke, prav takšne kot so v Gardalandu in pa na ogled Piratov, zadeve je zelo dobro narejena, veliko lutk in barv. V Skandinaviji sva šla na Fjord-Rafting, prevoz po vodi na gumah, zelo obiskana zadeva. V Avstriji sva poskusila Alpine Coaster, vlakec, ki se dvakrat pelje okoli, tudi čez jamo, kjer si lahko kasneje peš pogledaš kako so škratje izkopavali diamante. Vmes pa je napeljana še vodna pot Tirol Log Flume, ki prav tako pelje skozi rudnik. Tam sem imela torbo tako mokro, da sem iz nje izlivala vodo. Ni kaj. V Španiji prav tako ni nekih zanimivih posebnih zadev. Sva pa tam vstopila v Panoramo vlakec, zastekljen vlak, ki pelje skozi celoten park. Na Portugalskem sva se peljala z Atlantica SuperSplash. Močno navzdol se zapelješ v vodo in skoraj nič nisi moker. Ampak ker imam ravno to srečo, je na ovinku in vode močno špricnilo in poškropilo ravno naš čoln, tako da je kar teklo od mene. Tako zadeve čolne le na vsake nekaj časa. In seveda je tu še novi letošnji Blue Fire na Islandiji. Tukaj sva čakala celo uro in pol, se nato tisto minutko peljala in kupila še DVD posnetek naju na vlakcu. Dobra pogruntavščina za lep spomin. Vožnja je zelo adrenalinska, zanimivo pa se mi zdi, da nimajo nikjer pasov, kjer bi bil zaprt skozi rame, ampak samo čez noge in pas. In to se mi zdi veliko bolj prijetno, saj te ne dviguje iz stola in nimaš občutka, a boš padel dol. Tako da, pohvala temu. V Adventure land sva se peljala po džungli in se igrala s fontanami. v Chocolandu pa sva si ogledala Laser show. Zanimiva zadeva je tudi soba, kjer se vrti stena, ti pa imaš občutek, da se vrtiš z njo. 4D kino pa bi bil lahko boljši, saj očala niso kaj preveč dobra in če bi malo dlje časa gledal na zaslon, bi ti bilo verjetno slabo. Drugače pa so predvajali poučno risanko o želvicah. In to je počasi to. So še druge zadeve, tematsko obarvane. Prav tako je poskrbljeno za otroke, vendar sama menim, da ni priporočljivo hoditi s tako malimi otroki, ker je to metanje denarja stran. Glede na to, da lahko otroci uporabljajo le otroške zadeve in ker jih je nekaterih stvari strah. Če pa greš tam samo zaradi njih je pa potem v redu, ker se lahko peljejo samo s stvarmi, ki so primerne le za otroke ali pa z družinskimi vlakci. Je pa drugače za otroke nad 8 let ali nad 120cm večina zadev dostopna.

Moj vtis o parku je zelo dober, stvari so lepo urejene, a je zelo gužve. Zaradi manjšega dotoka ljudi sva park obiskala sredi tedna, a ljudi je še vedno polno. Večino zadev se čaka od pol ure do uro, najboljše pa tudi uro in več. Le redke so atrakcije, kjer si na vrsti v 10 ali 20min.

Glede hrane pa, imaš nešteto restavracij in fast food-ov, a je potrebno najti pravo, saj imajo nekje recimo samo morsko hrano, nekje le azijsko, nekje le sendivče, spet drugje hamburgerje,... Cene pa so kar precej visoke. In tudi na splošno se hitro znebiš denarja, to je le Nemčija in turizem.

31.7 v petek pa sva se odpravila nazaj proti domu in prispela sva šele zvečer ob 20h. Na cestah je bila gužva, nek predor je bil celo zaprt, tako da sva sledila Avstrijcem po neki cesti, da sva se peljala skozi prelaz in nato nazaj na avtocesto. Prav tako je bila gužva v Sloveniji na Dolenjski avtocesti. Pot gor je bila dobrih 9h s petimi postanki, nazaj pa 11h30min s tremi. In tako je šel dan.

Denarna računica:

2-dnevne karte za dve osebi ter dvodnevno parkiranje cca.130€

soba v hotelu 3* za dve osebi z zajtrkom 200€ (hoteli, ki spadajo pod park so enkrat dražji)

hrana in pijača v parku (večerja, kosilo, večerja) za dve osebi cca. 70€

potem pa še zraven vinjeta, predor Karavanke cca. 6.30€ v eno smer, predora v Avstriji cca.9€ v eno smer, nafta (2x tankati-slaba nafta)

.............

Pa vendar je doživetje lepo in nepozabno, še posebej, če imate raje aktivne počitnice oz. če greste raje na kraje, kjer se kaj dogaja.

Zaenkrat znakov gripe ni :) hehe