Aktivna jaz

Pa je zopet malo manj kot mesec naokoli. In spet me čaka statistika mojih aktivnosti za mesec maj v časovnem obdobju od 2. do 28. maja. Najprej podatki za ta mesec:

Zunanjih aktivnosti je bilo zaradi obilice lepega vremena veliko in sicer največ pohodov.

Pohodi: 1,20h, 1,40h in 4,30h kar nanese 7,30h

Hoja: 4h po primorski cca. 12km

Kolo: 2,15h (tri krajše razdalje)

Doma pa sem vadila z vadbo, ki jo prakticiram že nekaj časa in se nanaša predvsem na stegna zadnjico ter trebuh:

Vadba: 7x 15min in 1x20min kar znaša 2,o5h

Vse skupaj pa znese, 2,05h vadbe doma ter 13,45h vadbe zunaj, skupaj pa pride 15,50h vadbe. Od 27 dni sem bila aktivna 14 dni, kar znese približno polovico vseh dni. Nad tem nisem najbolj zadovoljna, vendar sem po daljšem pohodu in hoji vzela dva dni premora. Pa tudi začetek meseca ni bil najbolj obetaven.

Pa naj zdaj pogledam še celotno statistiko, ki jo vodim od konca januarja.

Pohodi: 10 pohodov, od tega trije daljši (3h in preko), časovno nanese 24h

Hoja: 9x bolj intenzivna hoja, od tega tudi hoja z utežmi in 2x daljša hoja (2h,4h), torej 12,15h

Kolo: 9 krajših poti s kolesom, trajajočih od pol ure do ene ure, nanese 7,05h

Vadba doma: 54x sem vadila doma različne vaje, ki so trajale od 10min pa tudi do 1h, večinoma pa 30min. Vse skupaj časovno nanese 19,35h.

Pa še vpogled v rezultate te vadbe.

Pas: 66cm (1 cm manj)

Pod popkom: 82cm (enako)

Boki: 94cm (95cm)

Stegna: 54,5cm (prej naj bi bilo 53cm ?)

Meča: 34,5cm (prej 35cm)

Povečanje obsega stegen in pa meč, saj je bil rezultat pred enim mesecem 34cm, sta verjetno posledica vadbe in krepitve mišic in s tem mišičnega obsega. Nisem pa ravno strokovnjak zato tega ne morem popolnoma trditi. Obseg v bokih naj bi se mi zmanjšal za 1cm, vendar pa se mi to ne zdi vidno, mogoče zato, ker se mi je zaradi vadbe zadnjica okrepila in dvignila. Je pa velik napredek pri čvrstosti mišic, tako na stegnih, zadnjici kot tudi na trebuhu in mečih. Sicer pa bo potrebno za zadnjico narediti še marsikatero vajo. Prav tako sem bolj razgibala meča in sedaj so mišice malenkost bolj raztegljive, kot pred nekaj meseci. Večji napredek pa opažam na levi nogi, na katero se, kakor sem ugotovila, tudi bolj naslanjam, saj je močnejša kot desna, sem pa meritve izvajala prav na tej nogi.

Vseeno pa sem zadovoljna, kljub minimalnim rezultatom. Počutim se boljše, kadar vadim imam več energije. Mogoče bi bili rezultati opaznejši, če bi začela s kakšno dieto, vendar meni osebno to ne leži in bi verjetno potem kmalu vse opustila. Sploh pa se mi zdi, da mi ni potrebno izgubiti kilogramov, saj to trenutno kažejo 51,5kg, na mojo višino 159cm.

Upam, da me bo volja nadaljevati še naprej, tudi, ko bom mogoče imela še več obveznosti. Sicer pa tako ali tako načrtujem še nekaj pohodov, kolesarjenje ob obali in podobno za poletne dni.

Golica 23.5.2010

Dočakala sem svoj prvi vrh nad 1800. V bistvu sploh še nisem bila višje od Kuma. Tako, da je bil vzpon na Golico zame velik dosežek. Sploh pa sem želela videti cvetoče narsice.
Že zgodaj zjutraj smo krenili proti Jesenicam, saj na dolgi progi dan kar hitro mine. Pri Jesenicah smo zavili v smeri Planina pod Golico in bili prav začudeni nad gužvo na parkirišču. Zapeljali smo ob rob ceste in parkirali in se peš odpravili po cesti Planine pod Golico. Všeč mi je, da je v vasi velik zemljevid kjer si lahko pogledaš okolico v vseh smereh. Nato smo pot nadaljevali do križišča kjer se pot razcepi na krajšo pot 2h in pa daljšo 3h, ki je povezana tudi z nekaterimi ostalimi vrhovi v bližini. Krenili smo po krajši vendar bolj strmi poti proti Golici. Že takoj opazimo travnike polne narcis. Zaradi daljšega mrzlega obdobja se je cvetenje le teh podaljšalo v drugo polovico maja, kar je bilo ravno prav, saj je bilo vreme prejšnje vikende precej slabše. V deževnem vremenu pa res ne bi želela iti na pohod. In če smo ravno pri vremenu, naj povem, da je bilo prav prijetno. Nič kaj mrzlo, malce vetrovno na določenih odsekih ter večinoma sončno. No, tako smo pot nadaljevali večinoma po gozdu, kasneje po poti polni peska in skal. Nekaj minut pred kočo je lepa razgledna točka, ozka skala na kateri si lahko ogledaš okoliške vrhove, tudi Triglav. Pot do koče je trajala slabi dve uri. Do vrha pa je bilo še kakšnih 30min. Pot od koče do vrha je na začetku precej strma in skoraj grizeš kolena. Zbirala sem zadnje moči, da sem se vlekla po hribu navzgor. Nato pa pot postane le rahlo nagnjena, ker začnemo hoditi po grebenu Golice. Najvišja točka Golice je na 1835m, kjer je tudi vpisna knjižica in štempelj. Razgled pa seže vse od naše prelepe razgibane Slovenije do nižinske in v daljavi višje Avstrije. Nekaj metrov niže pa se na veliko pasejo bele ovčke. Vendar pa me je zmotila gužva. Bilo je toliko ljudi kot da bi šli na kakšno romanje. Ljudje so eden za drugim v četici hodili v hrib, drugi, ki so se vračali so iskali pot za nazaj in umikalo smo se eden drugim. Verjetno bi bilo manj gužve, če bi Golico obiskali poleti, ko ni atrakcije narsic ali pa med tednom. Golica je tako postala prava izletniška turistična točka. Klopce okoli koče so bile na polno zasedene, cene pa tako posoljene, da te mine kar koli kupiti. Za ubogi ledeni čaj sem plačala 2,50€, za kavo pa 2€. Sicer pa je bilo vzdušje v redu, saj moraš le malo odmisliti grupe ljudi in se zazreti v daljavo. Za nazaj smo izbrali daljšo pot mimo ovčarske koče ter savskih jam. Pot je precej bolj položna, a vendar večino časa poteka po cesti, sicer res makadamski, a imam raje naravo, obdajajoči gozd, travnike in ozke poti. Ko smo prišli nazaj v vas smo ugotovili, da je avtov še precej več, vrsta parkiranih ob cesti je bila dolga vse do začetka vasi. Vendar jaz sem samo čakala, da se usedem in odpeljem domov, kjer bom lahko počila, ker so me podplati na nogah tako pekli, da sem komaj še hodila. Energija med hojo je bila še dovolj, da bi lahko prehodila še kakšen kilometer ali dva, a vendar mi noge tega ne bi dale. Tako, da je bilo dobre 4 ure in pol hoje ravno dovolj.
Na poti nazaj smo se ustavili v Avsenikovem gostišču in se okrepčali, si nabrali novih moči, nato pa se odpravili nazaj proti domu.

Ray Kluun: Pride ženska k zdravniku... & Vdovec

Prejšnji teden sem prebrala drugo knjigo Kluuna, ki sem jo vzela v roke takoj, ko sem odložila prvo. Presenetil me je odprt slog, iskrenost, ne cenzurirane misli in dejanja avtorja. Čeprav je roman fikcija je večina napisanega resničnega. Zgodba govori o moškemu v poznih tridesetih letih, kateremu žena zboli za rakom. Zgodba prepleta razmišljanje, doživljanje, čustva in dogajanje okrog tega moškega in vprašanja raka. Čeprav je avtor knjige in glavni junak precej razuzdan človek, ki vedno znova vara svojo ženo, pa jo vsemu navkljub še vedno ljubi. Sama bi ga takoj obsojala. In tudi ga. Pa vendar ga po drugi strani lahko razumem. Verjetno res obstajajo ljudje, ki nikakor ne morejo biti monogamni. In jih sprejemam, takšni pač so. Sama zase ne bi izbrala takšnega partnerja, a zato še ne morem obsojati takih ljudi. Ne razumem zakaj je avtor varal svojo ženo, ko pa naj bi bila ta precej sexy, voljna za sex in kar je najbolj pomembno, ljubila sta se in imela lep odnos. Zakaj potem moški išče še nekaj več? Bolj pa razumem njegovo potrebo po bližini in ljubezni, ko sta z ženo izvedela za bolezen. Rak je prišel v njuno življenje in ga totalno spremenil. Imela sta vzpone in padce. Z boleznijo sta se borila, kot bi se boril vsak človek, z jezo, strahom, upanjem in bolečino. In navkljub temu, da spoznamo glavnega junaka kot sebičnega in monofobičnega moškega, ta pokaže drugo stran svojega življenja. Predanost, ljubezen, ki jo čuti do svoje žene prenese v njun odnos. Kljub stalnim ljubicam svoji ženi vedno stoji ob strani, z njo obiskuje kemoterapije, obvezuje ji rano, čeprav se mu pogled na njeno odrezano dojko gnusi, ljubi jo in razvaja. In čeprav tudi zase zahteva čas in zabavo nikoli ne pozabi, da ima ženo, ki bo kmalu umrla. To misel nosi s seboj in zaradi tega trpi še bolj kot bi sicer. Pa vendar. Koliko moških bi dejansko vztrajalo ob ženski, ki ni in ne bo nikoli več tisto kar je bila. Ki trpi grozne bolečine ob kemoterapiji, ki jezno vrže vate vse zmerljivke, ki vizualno ne izgleda več tako kot prej in ki bo umrla? Za veliko mož je ta pritisk prevelik in kmalu pridejo do ločitve. On ne. Ob njej stoji do zadnjega dne, zadnje minute in zadnje sekunde. Pomaga ji, da vstane, da izbruha kar je pravkar zaužila, skopa jo, jo očisti, če se ponečedi in obenem skrbi za njunega malega otroka. Sončka, ki obema, kljub bolezni, greje srce. Vprašam se, koliko moških je mogočih tega? Koliko jih je toliko močnih, da bi zdržali ob bolni ženski, jo podpirali in poskušali razumeti? Bo moj mož tak? Želela bi si, da bi bil. Verjetno si vsaka ženska želi tega. In nobena ženska si tega ne želi izvedeti. In njegova žena, kljub bolezni in bolečinam močna, polna upanja, še zadnje trenutke deli z veseljem in srečo. Želi, da so vsi srečni, da se veselo poslovijo od nje. Ne želi črnine. Ne želi solz. Želi samo mirno oditi in vedeti, da bo z njenim možem in hčerko vse v redu. Koliko moči je v takšni ženski. Kljub temu, da zre smrti v oči, se ne preda in ne obupa. Živi polno kolikor se da. In, ali bi bila tudi jaz takšna? Verjetno ne. Nisem toliko močan človek, da bi lahko z nasmehom sprejela takšno situacijo in mirila vse okrog. A vem, da bi me predvsem skrbelo za moža in otroke, če bi jih v tem primeru imela. Jaz bi umrla, a oni bi živeli naprej. Torej, je normalno, da žensko bolj skrbi za tiste, ki bodo živeli kot zase. Normalno bi bilo tudi, da bi bila sebična in bi se usmerila nase, tudi to ji pripada. Rak je grozna bolezen, vzame življenje, a kot pokaže knjiga ti ne more vzeti tisto, kar te drži pokonci, moč. Rak. Mnogo ljudi umre zaradi raka, takšnega in drugačnega. Zahrbtna bolezen, ki se pojavi in ne izgine. Počasi jemlje tvoje telo pod svojo kontrolo. In če se ji želiš upreti moraš uničiti zdrav del svojega telesa, da bi mogoče uničil tudi bolnega. Cinično ali ne?

Druga knjiga z naslovom Vdovec pa govori o obdobju po smrti. Avtor se zaradi izgube vse bolj utaplja v alkoholu in mamilih ter išče vse več ljubic. Enostavno rečeno: beži iz realnosti. Umakne se v svet kjer mogoče vsaj za trenutek pozabi na vse boleče, kot je to delal tudi v času bolezni njegove žene. Vendar ga skrb za otroka popelje stran od teh tako vabljivih opijev in tudi stran bolečine. Na poti po Avstraliji spozna kaj mu pomeni hči, kaj je zdaj njegova vloga in kaj je pomembno. Spoznava samega sebe in na koncu odkrije zakaj je bil tak kakršen je bil. Najde se. In tako se knjiga konča.

Obe knjigi sta na meni pustili pečat, prva mogoče malo bolj že zaradi vsebine, a tudi druga ni slaba. Všeč mi je, da avtor iskreno pove stvar takšno kot je, brez olepšav. Presenetilo me je koliko spolne energije se še skriva v človeku, ki bo dopolnil 40 let in kako moški še vedno pubertetniško gledajo na sex in vse v zvezi z njim tudi še leta pozneje, ko je puberteta že zdavnaj mimo. Nekateri sex jemljejo bolj resno, a določena prepričanja in misli ostanejo isti. Knjiga odpre svet, ki ga imamo možnost le redko videti. Iskreno življenjsko zgodbo mlade družine, ki jo prizadene bolezen. Rak. Zato knjigo priporočam vsem bralcem.

Moje razmišljanje

Vsakič, ko odprem stran z novicami, se mi zdi, da vedno govori o enem in istem. Arbitražni sporazum, državne reforme in s tem ustaja študentov, delavcev, letalske nesreče (le da je vsakič druga), vulkanski prah, ta in ta zvezdnica je naredila to in to, Šrot in njegove prevare, Pahor gor, Pahor dol, grška kriza. Vsak dan ene in iste stvari, ki jih samo preoblikujejo drugače. Se mi sploh še splača spremljati novice in dogajanje, če pa je od vseh novic mogoče ena ali pa celo dve taki, ki sta novi. Ne zanima me arbitražni sporazum, ker če bi me, bi ga v celoti prebrala in nato dala svoje mnenje in glas na referendumu. Nočem biti ena izmed tistih, ki bodo glasovali samo za to, ker zaupajo eni od strank. Jaz ne zaupam nobeni. Prav tako ne moreta imeti obe prav, ker vsaka govori svojo verzijo, ki izpodbija drugo. V bistvu se gre samo za premoč dveh veljakov: Pahor-Janša. Nič drugega. Vem, da arbitraža ne more biti samo enosmerno usmerjena, tako da bi ugodila samo eni strani, da so pač potrebni dialogi, dogovori, jaz tebi to, ti meni to. To bi lahko vedel vsak, ki vsaj malo logično razmišlja. Potem pomoč Grčiji. Zakaj ni denarja za nas, je pa za Grčijo. Ja halo...kdo pa je hotel v EU? Tako to je. Gre za solidarnost. In ker smo v EU moramo tako ali drugače pomagati drugim ali pa oni pomagajo nam. Gre za isti princip kot sem ga omenila zgoraj: jaz tebi, ti meni. Ne, treba se je kregati, oglašati in včlaniti v en kup skupin, brez da bi sploh pomisli o principu vsega tega. Ma ne, to je pa že preveč za enega Slovenca, a ne? Da bi razmišljal? In to s svojo glavo? Ah. Lažje je poslušati neko mnenje in ga potem kar naprej podeljevati naprej in naprej. Študenti? Sama sem še vedno študent, še za mesec. Ne grem na demonstracije, ker se mi zdi brez veze. Sama vem, da če bi delala celoten študij, da bi verjetno imela pred sabo še kakšen letnik ali dva. Pa nisem, razen počitniških del. In uspešno zaključujem v roku, štiri leta študija in leto absolventa. Zakaj? Ker je bil tak moj cilj. In še zakaj? Ker sem pač ena tistih srečnic, ki je prejemala štipendijo. In posledica tega je, da nikakor nisem hotela izgubiti te ugodnosti, le zakaj bi jo, ko pa vem da sem sposobna narediti več. Če bi vsak študent imel možnost štipendije in bi mu bila ta vzeta takoj, ko bi zabluzil, bi se več študentov trudilo, da naredi študij v roku. Sicer je to samo moja domneva, a mislim, da ni daleč od resnice. Tako pa je tako luštno biti študent do tridesetega leta. Ne vem no. Meni se to ne zdi prav. Raje podpiramo možnost štipendij in občasno delo, kot pa celoletno delo in zavlačevanje študija. Tako pač mislim. Verjetno se marsikateri študent ne bo strinjal z mano, pa vseeno. Imam dovolj argumentov, da lahko podprem moje trditve in zagovarjam svoje mnenje.

Ja to je to. Vse kar se še pogovarjamo je to, kako vlada kaj ureja oz. nič ne ureja. Ne zagovarjam vlade, a vendar mislim, da je v tem času težko kaj konkretno rešiti in izpeljati, sploh se to ne da tako, da bo vsem všeč. Taki so časi in mislim, da Pahor ni ravno kriv za to. Veliko je ostalo od prej, tako od same slovenske scene kot tudi svetovne. Vsak pa je lahko pameten zase. Seveda je lahko biti pameten, ko sediš doma pred tv, in govoriš kako bi morali vse to urediti, da bi bilo prav. Podobno počne Janša, pa je imel 4 leta časa, da je kaj uredil, pa mislim, da ni od tistega nič kaj veliko pametnega. In me prav zanima koliko od teh pametnih ljudi, ki imajo toliko predlogov, bi rešilo Slovenijo iz krize? Mislim, da prav noben. Čisto drugače je, če ti pametuješ doma ali pa če imaš v rokah vse niti in nezadovoljno prebivalstvo, ki udriha po tebi in v teh kriznih časih zahteva vse več in več pravic. V času komunizma si moral biti lepo tiho. Vse drugo si lahko počel, samo nisi smel udrihati čez vlado. Mislim, da bi kaj takega pomagalo tudi sedanji vladi, da bi lahko v miru izpeljala nekaj reform in da bi počakali na razplete vsega tega. Pa se pač gremo demokracijo. In kaj nam pomaga? To, da lahko govorimo in udrihamo čez vlado, zahtevamo pravice, ki nam sploh ne pripadajo, želim vse več denarja za čim manj dela, želimo vsi živeti v lepi pravljici, v gradovih, oblakih. Neumnost. S tem ne bomo dosegli ničesar. Seveda bi bile potrebne spremembe, sploh višanje standarda, pomoč najšibkejšim, pa vendar, čeprav v prid kapitalizmu, poslati delati tiste, ki to zmorejo. Čeprav kot bodoča socialna delavka naj ne bi podpirala kapitalizma pa mislim, da ta je prisoten, vse več ga je in da se moramo pač prilagoditi. Država, kjer nihče več noče delati, vsi pa bi imeli denar je utopija. To se tako ne gre, na žalost. Že skozi stoletja so ljudje morali delati, da so preživeli, tako je tudi danes. čeprav naj bi vse to pripisovali kapitalizmu. Delo pa spodbujam tudi zato, ker z delom človek nekaj ustvarja, in to mu lahko prinaša zadovoljstvo. Delo pomeni, da narediš nekaj iz sebe, se trudiš in si potem za svoj trud pohvaljen, s plačo ali pa le tako, da se sam bolje počutiš. Vsekakor pa poležavanje doma in jamranje ne pomenita nič dobrega. To se dobro vidi v naši družbi. Ljudje, ki so nekoč delali, sedaj popivajo, tepejo svoje žene in so nasploh nesrečni, ker nimajo tistega, kar imajo sosedje, pa čeprav imajo ti več zato, ker se trudijo, ker ne obupavajo in se ne ozirajo na druge. Tako pač je. Dolgčas pripelje človeka do drugih ekstremov, nima več volje, cilja, želje po nečem, vsaj take ne, za katero bi se bil pripravljen boriti in tako samo čaka, čaka da bi nekaj prišlo in ga rešilo. Pa tako pač ne gre. Človek se mora truditi za svoj uspeh in šele ko se trudiš, daš vse od sebe, takrat je cilj še toliko boljši, nagrada pa toliko bolj slajša.

No, malo sem se razgovorila. Verjetno bi se lahko še bolj, saj je o določenih stvareh veliko za razpredati. Mogoče pa drugič.

Razmišljanje o blogu

Že čez 2000 obiskov, že čez eno leto ustvarjanja bloga. Mogoče niti ni veliko, vendar mi je vseeno pomembno. Da je vsaj nekaj ljudi bralo moje besede, jih mogoče kritiziralo, se strinjalo z njimi ali pa se našlo v njih. Številka je zadovoljiva, saj nimam namenov, da bi imela ne vem koliko bralcev dnevno, tedensko,... Vem da moje pisanje marsikomu mogoče niti ni zanimivo, da se mogoče kdo ne najde v njem, saj je toliko različnih tem. A težko je pisati le o eni stvari, če pa imaš v mislih toliko reči, ki bi jih lahko povedal, delil. To sem jaz. Težko je najti mejo med osebnim in manj osebnim. Preveč osebnih stvari, ki se mi dogajajo skozi življenje nočem opisovati in deliti z neznanci, saj se mi zdi, da je neka mera zasebnosti le potrebna. Zelo rada pa delim z bralci svoje mnenje o stvareh in dogodkih. Zadnje čase tudi mnenja o knjigah, ki jih preberem. Knjige so moj hobi, nekaj v čemer se lahko izgubim in pozabim na vsakdan, nekaj kar me potegne vase bolj kot kakršen koli drug medij. Izleti so moja strast. Rada potujem, se vozim, ogledujem in spoznavam druge kraje, znamenitosti, naravo, zabavo,... Pohodi so nekaj kar naredim za svoje telo in dušo. Široki pogledi na Slovenijo mi odpirajo srce in ne vem zakaj ne bi tega delila z vami. Mogoče še koga prime iti v kakšen breg. Nisem vedno razpoložena za pisanje, zelo malo sem pisala prejšnji mesec, ko sem čas namenila diplomski nalogi. Celo dopoldne pisanja diplomske mi nekako vzame preveč navdiha, da bi pisala še o čem drugem. Spet drugič pa imam idej veliko. Pa pišem o tem in onem. Rada komentiram stvari, premalokrat pa jih takoj zapišem, saj bi bila lahko tako veliko bolj aktivna na tem področju. Mnenje kakršno imam se mi zdi zelo pomembno, preko njega lahko spoznavam sebe in svoja prepričanja, vrednote in lahko se pokažem v takšni luči kakršni sem. Včasih je moje mnenje težko spremeniti, sploh če sem prepričana v svoj prav, spet drugič sem odprta za predloge. Cenim tuja mnenja, vendar ne tistih, ki so tako ozkogleda in rasistično ali kako drugače negativno naravnana. Sicer se jih trudim sprejemati, vendar vedno ne gre. Ugotovila sem, da se mnenja mnogih ljudi, prav takih, ki vidijo le eno plat zgodbe, ne da spreminjati, niti jim predstaviti svojega mnenja, tako da bi ga oni sprejeli. Ampak prav, tako pač je. Še vedno se lahko trudim v tej smeri. Na stvar skušam pogledati iz več perspektiv, če se le da. Vem, da včasih to ni mogoče, se ne potrudim dovolj ali pa le nočem, a vendar ponavadi stremim k temu. Rastem in se razvijam po poti, ki mi ugaja. In upam, da bo moj blog še naprej rasel in bil poln zanimivih doživetij, zgodb in misli, ki jih bom lahko delila z vami.

Marley in jaz

Končno sem se spravila brati knjigo, ki sem jo prejšnje leto podarila kolegici. In res. Knjiga je čudovita. Tako kot film. Mislim, da je filmska upodobitev te knjige zelo precizna, vsebuje veliko dogodivščin, ki so dodobra opisane v knjigi in v posamezne skeče ne daje vsebine, ki jo knjiga ne vsebuje. Verjetno že zato, ker je knjiga oz. njena vsebina že sama po sebi velika dogodivščina, ki vsebuje veliko mogočih pa tudi nemogočih dejanj. Knjiga je napisana v lahkotnem slogu, ki bralca pritegne v celotno zgodbo. Prav lahko si je predstavljati nagajivega živahnega kužka, ki poje vse kar mu pade pod usta, če pa ne pade, pa si postreže sam. Tekom knjige spoznavamo življenje mlade družine, ki ima precej hiperaktivnega psa. Družinske težave in pasje težave se lepo prepletajo in tkejo pristno zgodbo. Konec je sicer žalosten, a kako ne bo, če je to knjiga o psu, ki se začne z njegovo posvojitvijo in konča s smrtjo. Pa vendar to bralca ne sme odtegniti od branja, življenje je pač tako.

Verjetno bi se tisti, ki ni prav ljubitelj živali ali psov, težje postavil v položaj pisatelja in ga razumel, tisti, ki pa ima ta čut, pa se bo smejal in jokal skupaj z njim. Meni osebno bo zgodba ostala v spominu in srcu. Ljubim živali, predvsem pa sem nora na pse. Tako, da mi ni bilo težko razumeti zakaj se pisatelj, kljub vsem težavam, ne odreče psičku. Gre za brezpogojno ljubezen. In razumem tudi občutek lastnika psa, ko ta pravi, da je pes človekov najboljši prijatelj. V stiski bo vedno ob tebi, vesel te bo, pa čeprav prideš sredi noči, sprejel bo vse tvoje napake, mirno pozabil vse kričanje in te imel rad. Pa kaj hočemo sploh lepšega. Kljub vsem uničenim stvarem imamo tudi mi psa radi, saj nam s svojo nedolžnostjo, milim pogledom in smešno prigodo vedno znova stopi srce. Vez med človekom in psom je že dolga, vendar se zdaj ta vez spreminja. Postaja vedno bolj komercialna. Včasih si imel psa kot čuvaja, kot ovčarja in podobno, kasneje si imel psa kot hišnega ljubljenca, ki si ga lahko božal, mu dajal priboljške, sedaj pa vse pogosteje srečujemo ljudi, ki imajo pse za modni dodatek. Naj k temu omenim včerajšnji pripetljaj v Piranu, mlado dekle z ogromnimi očali stopa po ulici, v rokah ima majhno čivavo. Popolna ponesrečena kopija Paris Hilton. In me prav zanima kako se ti psički počutijo, ko jih ljudje venomer nosijo naokrog in razkazujejo kot najnovejšo torbico. In kako lastniki ravnajo z njimi doma. Pes je velika odgovornost, je živo bitje, ki poleg hrane potrebuje tudi ljubečega lastnika. To niso modni dodatki, to niso stroji za grizenje drugih psov in ljudi, to niso spolni objekti, to so edino in samo hišni ljubljenci, ki pa so lahko poleg tega, da nam delajo družbo tudi izvrstni čuvaji. Psi so pametni, marsikaj se lahko naučijo, če le občutijo, da s tem osrečijo svojega lastnika in jim ta posveča dovolj časa in grozno je, da nekateri v njih ne vidijo tega potenciala. Poleg tega pa mora pes ostati pes. Psa ne smemo počlovečiti. Zatorej bi se vedno, ko se odločamo za psa, morali prej pozanimati ali lahko psu sploh nudimo tisto kar potrebuje in kakšen karakter psa sploh iščemo. Če smo tekači, pohodniki, bomo verjetno izbrali psa, ki ima rad gibanje, če smo starejši in bolj malo aktivni, bomo izbrali psa, ki potrebuje manj gibanja, vendar to ne pomeni, da ga sploh ne potrebuje. Psu ni dovolj samo to, da teče na najbližji vogal, da bi opravil potrebo, ampak potrebuje vsakodneven sprehod, daljši ali krajši, samo da sprehod je. In če skrbimo za psa bo ta bolj zdrav in zadovoljen in ker on nam vedno odpušča napake, je prav da jih tudi mi njemu. Tako kot je pisatelj svojemu psu Marleyu vedno znova oprostil pojedeno stvar, igračo, uničeno blazino, ker ga je imel navkljub vsemu rad in ker je čutil, da ima Marley rad tudi njega in da bi zanj naredil vse kar bi premogel, a vendar je imel napake. Kdo jih pa nima?

Aktivna jaz

Zopet je čas za bilanco moje aktivnosti. Ta je datumsko usmerjena od 6.4. do 1.5. Od 26 dni sem bila aktivna 14 dni. Če primerjam s prejšnjo bilanco, sem se po dnevih aktivnosti poslabšala. Še vedno pa sem aktivna čez polovico dni, kar pa pomeni, da ni veliko slabše. Pa poglejmo podrobnosti:

Vadbe doma je bilo v teh dneh bolj malo, nekako ni bilo želje in pa motivacije za to. Vadba doma je bila sestavljena iz štirih različnih vadb in sicer:

Belly dance: 3x po 30 min, kar nanese 90min

Pure sweat belly dance: 25min

Fitnes belly dance: 2x po 30 min, torej 60min

Vadba: 2x po 10min in 2x po 15min, kar pride 50min, plus tega sem enkrat poskusila še kardio vadbo za 10min, potem mi je zmanjkalo zraka...

Vadbe doma je bilo tako le za slabe štiri ure oz. 3h 55min v sedmih dneh.

Sem pa bila zato toliko bolj aktivna zunaj. Aktivnosti zunaj so bile:

Kolo: 3x po 40min, 1x po 60min, torej 180min

Hoja z utežmi: 25min

Hoja: 120min in 90min, kar prid 210min

Pohod: 90min in 210min, torej 300min.

Dolžina vožnje s kolesom je prilagojena terenu, če sem izbrala teren, ki je vsaj polovico poti raven, druga polovica pa je teren v zmeren hrib in navzdol, sem kolesarila eno uro in naredila cca. 13km. Če pa je bila polovica terena v zmeren hrib, malce bolj nagnjen kot prejšni, pa sem kolesarila 40min in naredila cca. 9km.

Skupne aktivnosti, ki sem jih preživela zunaj je bilo za 11h 55min.

Skupno sem bila aktivna 15h 50min, kar pa je več kot v prejšnji bilanci, čeprav sem bila aktivna nekaj dni manj. To pa je pripisati predvsem temu, da sem kolesarila in hodila, kar vzame več časa.

Čez mesec dni pa bom preverila merske (cm) rezultate, ki so jih prinesle vadbe in aktivnosti mojemu telesu, poleg tega, da pridobivam na kondiciji ter čvrstosti telesa.