Hitrost našega življenja

Živimo v svetu kjer je treba živeti s polno hitrostjo. Vedno več je obveznosti, vedno več dogodkov, ki jih ne smemo spustiti, vedno več stvari je potrebno urediti, vedno več in vedno več. Ne bom pozabila, ko sem prvič prišla v Sarajevo. Najbolj me je pritegnilo to, da se ljudem nikamor ne mudi. Njih stres in hitrost kapitalističnega sistema še nista dosegla. In prav je tako. Verjamem, da marsikdo, ki je živel v starem sistemu sedaj pogreša to umirjenost in vsakdanjost, kjer si si lahko vzel čas za početi stvari, urejati okolico, graditi hišo,… Sedaj pa smo ljudje polno obremenjeni z različnimi obveznostmi, ki se jim ne moremo izogniti. Četudi z njimi odlašamo, so vedno za nami in slej ko prej se jih je potrebno lotiti. In to nas včasih pripelje do tega, da imamo vsega vrh glave, stvari pa se še vedno kopičijo. V tem hitrem svetu se je potrebno hitro odzivati, biti produktiven, konstruktiven ter urediti vse v čim krajšem času, da imaš čas za druge stvari. In potem nas mediji zasujejo s sporočili kot so, da si je potrebno vzeti čas zase, za meditacijo, jogo, za tek, sprehode v naravo in podobno. Kako, ko pa je naš urnik polno zaseden? Sicer sama ne trdim, da si ne vzamem časa zase, saj si ga. vendar vem, da si ga vsak ne more, vsaj vsak dan ne. In potem pride do izgorelosti, tako na službenem področju, kot tudi zasebnem. Vse več je nasilja, vse več je samomorov,…Nekateri ljudje ne morejo slediti vsem spremembam in obveznostim, ki jih čakajo. Spet druge pa hiter življenjski slog ne moti. In kaj je rezultat vsega tega? Vse manj časa preživljamo z družino, vse več v službi ali v službenih obveznostih, nato si, ker naj bi bilo zdravo, vsak teden vzamemo čas za kakšno športno dejavnost,… In tako dalje. Sama ne bi rada zapadla v tak ritem. Sem oseba, ki si rada vzame trenutek ali dva zase, četudi ve, da ni najbolj pametno. Sicer imam potem slab občutek, a vsaj nisem izgorela. Nisem tip človeka, ki bi vzel coffee to go in že letel na naslednji sestanek. Sem oseba, ki čas raje porabi z ljubljeno osebo, ali s samim seboj, kot pa da si naloži še dodatne obveznosti. Ljubim svoj prosti čas, kjer lahko počivam, berem, visim na netu, karkoli, samo da počnem, kar mi je všeč. In to me sprošča. Me pa vsakodnevno preganja še cel kup obveznosti, ki jih je treba stalno prilagajati in nekako se vedno znova kopičijo nove.
Letos nas predvsem faks navaja na to, da je potrebno narediti tisoč in eno obveznost. Zdi se mi, da je vse to odveč. Veliko stvari, ki jih moramo početi, smo jih že počeli, ali se jih naučili. Pa jih moramo še enkrat, samo da nekaj počnemo. Prejšnja tri leta je bilo vse tako umirjeno, naredili smo nekaj nalog in potem izpiti. Letos pa se naloge kar ne končajo. In vsak teden nas zasujejo z novimi. Do začetka izpitov je še dober mesec in če računam je to cca. 35 dni. In v tem času moramo narediti en kup seminarjev, predstavitev in nato še pisnih izpitov, za katere se je treba pač učiti, če jih želiš naredit. in potem si rečeš, če si uredil vse do zdaj, boš pa še to. Tak slogan me spremlja že od srednje šole. In tako delaš in delaš, urejaš, pišeš, komentiraš, misliš, podajaš mnenja, raziskuješ, reflektiraš,… Upam samo, da bom naslednji mesec kljub vsemu preživela meni prijetno, saj prevelik stres škodi, poleg tega pa bom bolje uredila obveznosti, če bom imela še kaj volje in energije.
Upam samo, da se tempo življenja ne bo še naprej povečeval, ker se mi zdi, da bodo zaradi tega preživeli le najmočnejši oz. bodo uspešni samo tisti, ki se znajo najbolje in najhitreje prilagajati spremembam in tempu. Mislim, da ne bi bilo nič narobe s tem, da bi se ljudje včasih ustavili, si vzeli čas drug za drugega, in ne mislili le na vso to materialno produktivnost, ki nas usmerja že desetletja in nas čedalje bolj žene v prepad.

Narava na pedalu

Začelo se je z majhno idejo, da bi šla s fantom na kratek sprehod ali na kolo. In tako sva se iz Lj-Brdo s kolesom odpeljala proti Koseškemu Bajerju ob potoku Pržancu. Tam je bila najina prva postojanka, da sva malo uživala v bližini vode, ter opazovala račke ter male jadrnice. Nato sva se odpravila naprej proti Mostecu, ogledala sva si smučarske skakalnice ter se s kolesom odpravila po hribu navzgor. Nekako se ta hrib ni in ni hotel končati, vsaj zdelo se mi je tako. Končno pa sva prišla do vrha poti, ter se spustila po poti, ki vodi do gradu v Tivoliju. Nato pa mimo Rožne doline nazaj domov.


Glede na to, da sem se letos na kolo spravila komaj drugič in da grem na dolge poti le redko, sem še dobro zdržala pot. Kljub pekočim mišicam v mečih, pekoči bolečini v pljučih in otežkočenem dihanju, sem prevozila dobrih 12 kilometrov poti. Bodo pa posledice jutri, ko me bo verjetno vse bolelo. Upam pa, da se bom še kdaj odpravila na kakšno takšno pot, ker je zelo lepo kolesariti ali se sprehajati v naravi, še posebej sredi Ljubljane. Prav tako pa bo dobro zvečer ob dobrem filmu uživati celo skledo sadne solate, ki bo dobro potešila mojo žejo, lakoto in tudi potrebo po sladkorju :)

Vse moje živalce

Danes nisem ravno volje za globoka poglabljanja, zato naj predstavim moje živalce. Zelo rada imam živali. Še vedno sanjarim, da bi šla na počitnice nekam, kjer imajo tigre. To je meni ena izmed najlepših in mogočnih živali, ki bi jo zelo rada božala. Zdi se mi, da imajo prelep kožuh in da so kot majhni zelo igrivi, vsaj tako prikazujejo na Animal Planetu. Če se mi bo ta želja kdaj izpolnila bomo še videli, vseeno pa obstaja. Zdaj pa k bolj dosegljivim stvarem. Ko sem bila v mali šoli smo doma imeli mucko, belo perzijko Marušo. Ime je dobila od lastnikov pred nami. Enkrat smo jo dali parit in kmalu so po našem stanovanju skakali mladi mucki, vsi so bili črni, le eden je bil bel. In vsi so zelo radi imeli mojo posteljo. Je pa imela ta moja muca navado, da me je vsako jutro zbudila ob 7h, malo pred budilko, da sem odšla v šolo. Ker pa smo imeli zaradi njenega mijavkanja velike težave smo jo oddali drugi družini. Nekaj let kasneje pa smo kupili psičko maltežanko. Dali smo ji ime Capka, saj je tako lepo capljala po našem stanovanju. Bila je moja srčica in še vedno se je spominjam, kako je bila vesela, ko sem prišla domov in kako smo se poslovile, ko je odšla. Vedno je imela posluh za moja čustva, vedela je kdaj me mora priti potolažti, kdaj pa se igrati z mano. Zelo rada se je pocrkljala pri meni v postelji, zjutraj pa me je zbudila tako, da mi je grizla lase. Naučila sem jo igrati nogomet, tako da je morala ujeti žogo, ki sem jo jaz brcala in mimo mene steči skozi vrata, ki so bila gol. Prav tako je znala ploskati.

Mami je skoraj štiri leta nazaj pri kolegici dobila ruskega hrčka. Moja sestrica mu je dala ime Nodi, po t.i. risanki. No, ta hrček je bil bolj v domeni mamice, saj je redno skrbela zanj, in zato je tudi dočakal tako veliko starost. Ko je lani umrl je imel dve leti in pol, in to ravno na Prešernov dan.

Moj oče je nekaj let nazaj kupil bernskega planšarja Bliska. To je naš zelo razvajen kuža, ki je zaradi svoje depresivne narave v hiši in ne na vrtu. Ko smo ga poskušali navaditi, da bi bil večino dneva v svojem velikem pesjaku se je čisto obgrizel in zato je še zdaj vedno notri. Pri nekaj mesecih ga je zbil avto, ampak k sreči nima posledic, le da je bolj suhe narave. Je zelo razvajen in če mu kaj ne paše hitro zboli. Tako, da so obiski pri veterinarju nujni nekajkrat na leto. Je zelo trmast in rad uveljavlja svojo voljo. Zaradi pomanjkanja treninga pa ne uboga tako kot bi moral. Žal se jaz premalo ukvarjam z njim, ker me skoraj nič ni tam. Vseeno pa je zelo vesel, ko me vidi.

No, jaz pa sem si lani omislila podganice. Malo sem brala o teh živalcah in so se mi zdele precej zanimive. Ponje sem šla v Maribor k nekemu gojitelju. In tako so 13. februarja lani v moj dom v Lj prispele dve mali podganici, Elly in Fonza. Drugo ime je izbral moj fant. Sta zelo nagajivi in zelo različnega karakterja. Medtem, ko je Elly bolj mirna, debela in pogumna, je Fonza zelo živahna, previdna, suha in žleht. Pri njej je treba res paziti, da te ne ugrizne v prst. Včasih se stepejo in potem je slišati cviljenje in kričanje vsepovsod, a vendar ni nič nevarnega. Le krati spanec. Prav tako rade zvečer in ponoči razgrajajo, mečejo hrano in letajo po kletki gor in dol, da le bolj ropota. Včasih jih zvečer spustim po postelji, in ko se naveličajo se pridno vrnejo v kletko. Sicer ne znajo nekih trikov, ker se mi ni dalo jemati časa s tem, da bi jih trenirala. Čeprav večina ljudi govori, da so podgane grde in umazane, to sploh ni res. Resda njihov rep ni najlepši na pogled, ima pa svojo funkcijo. Sicer pa so moje zelo čiste, saj se ves čas umivajo, in tudi lepe so, saj so rahlo sive barve. So pametne, vsaj naj bi bile, če bi se jih treniralo, in lahko se jih navadi na wc, čeprav meni to ni najbolj uspelo. So zelo socializirane živali in potrebujejo družbo, zato imam dve, ker sta čez vikend sami. Sta pa zelo radovedni, vse ju zanima in vse bi rade poskusile in povohale. Včasih prav lepo krajšata moj čas.

V Ljubljani pa imam tudi akvarij. Imam 80l akvarij s črnimi moliji ter neonkami. Po daljšem trudu so se mi rastline lepo razrastle, prav tako pa se tudi ribice lepo razmnožujejo, tako da jih na nekaj mesecev potem prodajam. Sicer akvarij nima posebne vloge, vendar pa zelo polepša sobo, prav tako pa deluje spoščujoče, če sediš pred njim in ga opazuješ.

Sem pa včeraj kupila mamici za r.d. zlato hrčico. Sicer ni zlate barve, ampak je take sivkasto bele, s sivimi ušeski. Je prav luštna, kosmata in mehka živalca, ki trenutno čaka v moji stekleni posodi, da jo v petek dostavim mamic. Upam, da ji bo všeč, ker je res taka luštna kepica.

No, in to je to. To je moj živalski svet, kateremu se ne bi odpovedala. Čeprav so mi ugotovili blažjo alergijo na pasjo dlako, to ne bo razlog, da bi nekoč imela psa. Mogoče ga res ne bom imela v hiši, ampak na vrtu, imela pa ga bom. Psi so moja ljubezen in zelo rada jih crkljam ter božam. Prav tako pa so mi všeč konji. Zdi se mi je da njihova postava neprecenljiva in da so zelo veličastni.

Odraščala sem z ljubeznijo do živali, tako sem se naučila spoštovanja in ravnanja z živalmi. Tega me je predvsem naučila moja mami in ne morem se nehati smehljati, če se le spomnem kako obe enako reagiramo, če vidimo na cesti kakšnega luštnega majhnega kužka. Zdi se mi, da živali vnašajo v naš svet vedrino in raznolikost. So naši prijatelji, zvesti in dajejo ogromno ljubezni. Prav tako, pa so vedno veseli, ko se vrnemo domov. Brez njih bi bilo življenje tako prazno.

Marley and me

Ta film sem gledala ne dolgo nazaj. Mislila sem si, pač tipičen holliwoodski film, pa vseeno me je zanimalo dogajanje. Resnično imam rada pse, vedno jih moram malo pockrljati. In tako sem se odločila, da pogledam film. Na začetku precej smešno, mogoče malo nerealno, a vendar so verjetno kje tudi takšni psi, ki vse razgrizejo in ki nikakor ne ubogajo. Samosvoji. Potem pa proti koncu filma žalostno umiranje tega tako nadležnega in živahnega kužka. Bil je že star, zato je bila smrt po eni strani pričakovana, a po drugi strani pa vedno upamo v neminljivost in se nočemo spominjati tega, da nas bo nekdo ljubljeni kdaj zapustil. Priznam, jokala sem. Osebno mi ni umrl še noben psiček, je pa bila bolečina podobno, ko smo našo psičko oddali zaradi pomanjkanja časa. Bila sem stara 13 let, in nikakor nisem mogla niti hotela razumeti, da bo pes odšel. Verjetno, če ga takrat ne bi oddali, bi se verjetno v tem času srečali z njeno smrtjo. Ne prenašam dobro smrti, to vem. Če samo pomislim, da bo nekdo nekoč umrl, pa sem že polna tesnobe. In ta film to dobro prikazuje. Pokaže nam, kako ne glede na to, kakšen je nekdo in če si ga kdaj imel vrh glave, radi ga imamo. In kako izguba boli. Kako se človek naveže na osebo, žival in kakšna huda bolečina je ob tem. Še posebej gane najstarejši sin, ki je takorekoč odraščal s tem kužkom. A vendar je za otroke dobro, da se seznanijo s smrtjo, da jo razumejo. Sama se nisem nikoli, še vedno imam vse stare starše in niti pomisliti nočem, da jih kdaj ne bo. In ob tem, ko mislim na to, da si bom, ko bom na svojem, kupila kužka, nočem misliti na to, da bo enkrat odšel, verjetno prej kot jaz. Mogoče ni prav, da tako razmišljam, mogoče je. A se mi zdi, da vseeno lahko bolje živimo v trenutku in zdaj, če ne mislimo na to možnost, a ko se čas smrti približuje, verjamem, da je trenutkov, ko ne pomisliš na minljivost vse manj.
Film je res vreden ogleda, sploh če si ljubitelj živali. Zna te nasmejati, in te spraviti v jok. Z njim doživljaš čustva in kaj še lahko pričakuješ od filma kot to, da zna seči vate.

Knjigo z istoimenskim naslovom sem podarila kolegici, upam, da bo uživala v branju. Ker je film gledala je takoj vedela ka katero knjigo gre. In ni lepšega, kot resnično veselje na obrazu nekoga, ko mu nekaj podarimo. Tako da, darilo mora biti vedno izbrano s posebno pozornostjo in izbrano tako, da te spominja na tega človeka. Pa naj bo darilo materialno ali ne. In le tako lahko dosežemo učinek, da dobiš "darilo" nazaj. Obojestransko zadovoljstvo.

velikonočni prazniki

Kot je pri nas v navadi gremo jaz in moja stara mama v cerkev žegnat jajčka in ostalo. Sicer nisem verna, pa tudi ponavadi ne hodim k maši, vendar pa redno hodim žegnat. To je edinokrat, ko gre moja stara mama sama v cerkev, sicer gre vedno zraven še moj stari ata. In tako, kot vsako leto se odpravimo proti cerkvi. Vendar to niti ni tako zanimivo, kot to, kar se je zgodilo, ko smo se poslavljali. Po končanemu maševanju se vsi odpravimo po svoje cekarčke pred oltar, nato pa zavijemo skozi stranska vrata. Pred njimi je še manjši oltar, mislim, da je posvečen bogu, njegovi moči ali nekaj takega. In tam stoji tudi cekarček za denar, kot vedno :) Ampak razlika je ta, da je ta oltar prej stal na drugi strani in ravno ko ženska za mano ugotovi, da so oltar prestavili........zavese za oltarjem zajame plamen. Obe sveči, ki sta goreli na oltarju sta prišli v stik z zavesami, verjetno zaradi prepiha in ogenj se je hitro razširil po zavesah. In seveda...moje prve misli so bile, hitro ven. Nikoli ne veš kako se lahko požar razširi ali lahko kakšen plamen pade v nas. In tako jaz hitro rečem svoji mami, da gremo ven. In ona kar stoji in gleda. In ji rečem še enkrat, pa še enkrat in šele nato ko prihiti župnik in zakriči, da naj se vsi umaknejo, odide skozi vrata. Vidno šokirana. Najprej bi povedala o tem, kako te v takem času skrbi za najbližje. Niti nisem pomislila, da bi tekla k župniku in mu povedala, da gori, samo razmišljala sem, kako spraviti mamo ven iz prostora. Ali je razmišljanje pravo ali ne, vendar tako je. Drugo kar pa je, je pa to, da bi pričakovala paniko. Sicer so še glavna vrata skozi katera bi ljudje lahko šli, a vseeno bi pričakovala prerivanje pred vrati za izhod, a ga ni bilo. Ne vem kaj točno se je dogajalo za mano, a zgledalo je, kot da so vsi, tako kot moja mami, samo osupnili in gledali goreče zavese. Nobene panike. Razen, ko je prihitel župnik. Sreči se je vse izšlo brez težav in poškodb, razen, tega da bodo imeli še en razlog za prosjačenje denarja. Se opravičujem, a tako je. In potem zunaj razprava, moja mama je rekla, da gre za znak (cahn), sama pa sem jo spraševala, če je v plamenih zagledala kakšno podobico, kar bi seveda hitro lahko kdo. Seveda pa se je bilo po tem lahko zabavati, ko pa se je vse srečno izšlo. In ne vem, kaj je bolj pametno, da stojiš in čakaš in gledaš kaj se dogaja, ali da se panično rineš proti vratom. Ne eno ne drugo verjetno ni varno, a vendar se mi zdi, da če bi zagorelo kje drugje, bi ljudje panično bežali sem in tja. Tako pa se je to zgodilo v cerkvi. A tako, kot se lahko to zgodi doma, se je tudi tam, le da so nas vedno učili, da ni pametno polagati sveč blizu vnetljivih stvari (recimo zraven zaves!!!).

Socialno starševstvo

Pa da malo pokomentiram na to temo, ko pa je ravno aktualna. Prejšnji teden sem bila na predstavitvi Darje Zaviršek v Kavarni Open o socialnem starševstvu. Sicer sem že prej, v okviru predmeta, prebrala njen članek na to temo. Tema me je posebno pritegnila, ker odpira nova vprašanja in razbija nekatere stereotipe. Moje razumevanje tega članka je bilo predvsem to, da je potrebno začeti razbijati predsodke, stereotipe glede razumevanja družine, saj vsakdanje razmere in stanja kažejo velik upad t.i. normativnih družin, torej družin, kjer sta prisotna dva starša, moški in ženska, ter otrok oz. več otrok. Čeprav se svet spreminja, je predstava o pravi družini še vedno prisotna. Vse druge družine pa so nekako potisnjene ob rob, nekatere niti niso zakonsko urejene, spet druge pa uradno skrivajo. Sicer se je počasi skozi leta spremenil odnos do zunajzakonske zveze, ki je sedaj celo v enakem razmerju kot zakonska zveza, vendar pa so tu še druge skupine družin, katerih status še ni urejen. Čeprav je veliko družin, kjer ima otrok le enega starša, pa je to še vedno neka deviantnost, nekaj kar ogroža tradicionalne predstave, kar je narobe in oh in sploh grozno, še posebej za otroka. Sama sem iz take družine, in po raznih stereotipih, ki krožijo okrog sem delikventna, nasploh sem problematična, verjetno brez izobrazbe, nekaj mi manjka, ne poznam vloge očeta, to projiciram tudi na svoje življenje in ne znam razmejevati moških in ženskih vlog, tudi sama se bom verjetno ločila, bila samska in podobno. V glavnem, pogosto se sliši beseda pankrt. Vendar pa, nikoli nisem bila problematična, nimam vedenjskih težav, nimam težav s prepoznavanjem spolnih vlog, vsaj ne tako, da bi bila ta različna od mojih vrstnikov, imam stalno zvezo z upanjem, da se bom poročila, sem izobražena oz. delam v tej smeri,... Razmišljanje ljudi, da so enostarševske družine za otroka neprijazne, je čisto brez podlage in dokazov. Mogoče je večji rizik na ekonomskem področju in financah, ker mora starš sam skrbeti za otroka, a vendar se to pojavlja tudi v dvostarševskih družinah. Torej, nisem prav nič drugačna od drugih vrstnikov, s tem nisem imela nikoli problemov, niti se mi ne zdi, da bi zaradi tega imela zdaj kakšne posledice. In tudi ne vem zakaj naj bi jih imela. Vendar na podlagi pričanj ljudi bi morala biti prav takšna kot sem opisala zgoraj, zakaj, ne vem, a vendar bi morala. A dvomim, da sem edina, ki je iz takšne družine prišla kot dobro vzgojena. Potem imamo tukaj še istospolne družine, katerih pri nas kao ni. Ne ve se zanje, a vendar obstajajo. Zato bo potrebno glede tega kaj postoriti v zakonodaji. Danes sem gledala film na temo homoseksualni očetje, zelo zanimivo, poučno in za razbijanje predsodkov. Ni razloga, da ne bi smeli imeti otrok, saj so takšni kot mi, le da so istospolno usmerjeni. Res škoda, da ljudje zaradi tega razmišljajo, da ne bodo mogli imeti otrok, da jim ta ne pripada in podobno. Že če se spomnim kakšne ženske, ki si zelo želi otroka, a vendar ga po naravni poti ne more imeti, mi je hudo zanjo, kaj šele, ko bi ženska ali moški, lahko dobila otroka, saj so rodni organi zdravi, pa ga ne moreta. In to prav zaradi prepričanj ljudi in slabe zakonodaje na tem področju. Pač otrok bi spoznal drugo plat življenja, drugačno družinsko življenje, a to ne pomeni, da bi bil zato diskriminiran ali označen celo življenje. Niti ne bi bil homoseksualec, kot je prepričanje drugih, ker dokazov o tem ni. Spolnih vlog bi se moral naučiti v dogovarjanju in pogovorih in ne tako kot drugi otroci, avtomatsko. Ampak bi se jih. Ali pa, da družba še ni zrela za to. Kakšen argument je sploh to? Zato, ker so drugi diskriminatorni ali pa ne marajo tvojega stila življenja, bi se moral pa ti obnašati po njihovih vzorcih in normah? Otroka se da naučiti, da razume določene opazke, da jih zna umestiti in predelati. Skoraj vsak otrok je bil žrtev kakšnih opazk, bodisi zaradi sebe ali pa staršev. Otroci znajo biti zelo kruti in tega se ne da spremeniti, če bomo razmišljali, da je družba pač taka in da ne tolerira drugačnega. Kaj naj se potem družina v kateri je problem debelost, raje ne odloči za otroka, ker ima ta veliko možnost, da bo debel in bo zato diskriminiran? Zatorej to, da družba ni pripravljena na to in da bo otrok diskriminiran ni zadosten razlog za to, da ne bi istospolno usmerjenim dovolili imeti otroke ali da bi take otroke pustili živeti v takih družinah. Koliko je heteroseksualnih družin, ki ne skrbijo dobro za otroke, jih zanemarjajo, se ne ukvarjajo z njimi in podobno, pa jim vseeno ni bilo potrebno narediti testa, če so dobri za starševstvo. To je problem, da morajo te družine vedno znova dokazovati, da je njihovo okolje otroku prijazno, da se otrok dobro počuti, da ni ogrožen itd.itd., medtem, ko se heteroseksualne družine lahko odločijo za otroka od danes na jutri, ne glede na to ali ga hočejo ali ne, ali bi skrbeli zanj ali ne, ali ga bodo zlorabljali ali ne,...
Torej, uvideti moramo, da se družba spreminja, da se spreminjajo norme in vsakdanje življenje in da ne moremo biti usmerjeni tako ozko in biti naravnani le na eno resničnost. Potrebna je večja toleranca in ozaveščenost ljudi v skupnosti, da bi lahko otroci iz različnih družin imeli vsi enako možnost. Potrebno je informiranje na to temo, tudi v šolah. Moja sestra bo stara 6 let, pa že ve, da se imajo radi tudi dve punčki ali pa dva dečka. Zanimalo jo je in smo ji povedali. In mislim, da je to način, da naučimo naše otroke kako biti strpnejši in kako več stvari vzeti za normalno. Resničnosti je več, ni samo ena. In diskriminacija ni cilj te skupnosti, vsaj ne bi smela biti, a vendar se dogaja.

Naučena nebogljenost

Pravkar prebiram članke za kolokvij, ki ga moramo opraviti v torek. Sicer je veliko za izpostaviti, saj je skozi različne članke predstavljeno veliko pogledov in vidikov na določen problem, kar omogoča kritičnost in razširjeno znanje. Bi se pa osredotočila predvsem na stavek, ki mi je vzbudil zanimanje, in sicer, da bi ženske lahko bile enako inteligentne, avtonomne in sposobne razumeskega razmišljanja kot moški, če bi nam bilo to v naši socializaciji omogočeno. Sicer se stvar mogoče na prvi pogled preveč osredotoča na preteklost, kjer je veljalo, da so moški pametni, ženske pa imajo samo čustva. A če pogledamo po drugi strani, vsepovsod lahko slišimo, da smo ženske bolj čustvene od moških. Mogoče se to mnenje resda spreminja, vendar je to še vedno prisotno v naših koreninah. Sicer se tega nisem niti zavedala sama, dokler nisem prebrala več literature in polemik na to temo in moram reči, da smo res tako vpeti v neko družbeno prepričanje, da niti ne vidimo resničnosti. Že kot deklice smo bile bolj občutljive, mirne, medtem, ko se bili dečki močni in živahni. Starši so nam vedno pravili, da se moramo lepo obnašati, da moramo biti pridne, ker smo punčke in da fantje nagajajo, ker so pač fantje, da se tepejo in podobno. Ampak, ali bi bilo drugače, če bi nas tsarši učili enako. Medtem, ko smo se me lahko razjokale ob čustvenih zadevah, za fantke to niti ni bilo primerno (recimo stavek: saj si že velik fant, pa menda ne boš jokal), ali pa ko smo se me igrale s punčkami (čeprav jaz redko), so se fantje igrali z raznimi orožji, avtomobili. Pri tem so nas dekleta navajali na starševstvo, gospodinjstvo, fante pa na dokazovanje moči in delo. In zdi se mi, da to ni samo v moji glavi, da se to res dogaja. In mogoče, če bi imele ženske enake možnosti kot fantje, ali pa obratno, bi si bili marsikdaj bolj podobni kot zdaj. Seveda obstajajo izjeme, pa tudi spremembe v tem času, vplivajo na razvoj otrok, a vseeno. Spomnim se, kako se je pri meni doma igral deček z barbikami, katere so večinoma ležale v kotu, jaz pa sem se poleg igrala z avtomobilčki. Prav tako je zdaj z mojo mlajšo sestrico, ki pri skoraj 6 letih obožuje avtomobile in podobne zadeve, medtem, ko se igra z dojenčki ali barbikami mogoče parkrat na leto. Ampak to niti ni tako deviantno oz. drugačno. Ljudje bolj čudno gledajo na tistega dečka, ki se igra z barbikami, saj je vendar fant. In kaj bi bilo pri tem narobe? Tudi on bo morda imel otroke, tudi on bo moral skrbeti zanje in zakaj ne bi že v času otroštva bil navajen na to, tako kot smo bile deklice? In zakaj se mu ne pusti, da izraža svojih čustev tako kot se to pusti deklicam, zakaj je tako sramotno, če fant oz. moški joka? Potem pa slišim komentarje, da so moški, ki jokajo mehkužni, a obenem, tisti, ki ne, so preveč hladni, preveč moški. Izražanje čustev je za moške precej težje kot za ženske, saj so bili naučeni skrivanja čustev. Prav tako pa smo bile me naučene ne biti bolj pametne od moških. Sicer so mene vedno spodbujali, da naredim šolo in podobno in zato ne morem iz lastnih izkušenj govoriti, da nisem dobila dovolj spodbud, a vendar vem, da mnogokatere deklice ne dobivajo dovolj sporočil, da so dobre, pametne, da bi pridobile samozavest, dobro samopodobo. Če razmišljam o sebi, ne vem kako bi se počutila, če bi bila boljša, uspešnejša od mojega fanta oz. kasneje moža. Vem, da je to zdaj čisto sprejemljivo in normalno, a vendar v nekem kotu misli pa je to, da mora biti moški tisti, ki prinaša denar v hišo, ki vodi biznis in podobno. In kako se mora potem počutiti moški, katerega ženska je bolj uspešna. Ženske smo pridobile neko znanje o tem, kako biti podrejene, kako je treba pomagati možu, da se ta čti pomembnega, kako mu je treba streči, kako smo odvisne od njega in podobno. Ampak to sploh ni res. Ženske smo in smo bile samostojna, avtonomna in individualna bitja, ki smo sposobne preživeti v tem moškem svetu. Sedaj je za nas veliko lažje, v preteklosti so bile ženske veliko bolj izpostavljene prepričanju, da so odvisne od moža. Pa tudi sedaj nekatere še vedno tako mislijo.To je nekakšna naučena nebogljenost, ki smo jo pridobile. Verjetno je v skoraj vsaki ženski še nekaj malega tega, vendar pa se učimo in spoznavamo, da smo lahko boljše, in da smo enakovredne moškim.
Torej, kako bi bilo, če bi fantke in deklice vzgajali enako? Bi mogoče oboji bili samozavestni, ali pa z nizko samozavestjo, bi bili neodvisni ali odvisni, bi bili materinsko naravnani ali obratno,... Tega ne moremo vedeti, lahko pa samo to, da bi bilo v takem svetu moškim lažje izražati čustva, nam ženskam pa veliko lažje dosegati uspehe in biti na dobrih položajih.

Prvi začetki

Čeprav je blog že dolgo prisoten v našem življenju, pa se jaz, kot vedno, za uporabo teh reči odločim šele čez čas. Dolgo sem sploh razmišljala, v čem je smisel bloga, potem se pa naenkrat, ko prebiraš razne izjave, dogodke, knjige in podobno, zamisliš da bi pa lahko tudi ti podal svoje mnenje in razmišljanje o določeni stvari. In blog je dobra varianta za te zadeve. Sama imam zelo rada polemike, rada poslušam in berem razne poglede na svet in situacijo v kateri se znajdemo in rada si zgradim svoje mnenje. Lahko bi rekla, da znam biti precej kritična do določenih izjav in tako imenovanih dejstev, rada pogledam še drugo plat. Kot sem se naučila je svet konstrukcija, tako kot vsakega posameznika tudi celotne družbe. Vsak na določeno stvar vidi drugače in vsak drugače dojema svet. Mislim, da je to potrebno spoštovati, vendar le do meje, ko z lastnimi prepričanji in dejanji ne škoduješ drugemu. In upam, da bom lahko v svojih razpravah zavzela takšno pozicijo. Prav tako upam, da bom lahko vnesla delček sebe, in da bom kasneje, po mesecih in letih, ko bom znova brala svoje zapise, videla, spoznala, kako sem mislila in čutila ter znala razbrati spremembe, ki so se in se bodo dogajale v mojem razmišljanju. Upam pa tudi, da mi bodo zapisi dobrinesli dobro samorefleksijo. Poleg tega pa bodo mogoče komu drugemu razširili spoznanja in znanja, mogoče celo vzbudili polemike, strinjanja, negodovanja,...
Kar bo doprinesel čas bomo še videli...
Zaradi moje rahle spremenljivosti se bo verjetno spletni dnevnik često spreminjal, saj še nisem našla nekega videza, ki bi mi bil zares všeč. Trenutno sem stran izpopolnila z meni ljubimi fotografijami, ki lahko marsikaj povedo o meni, poleg tega pa obarvajo stran.